Dvoliki, Jedrt Maležič z novim asom iz rokava

Dvoliki Jedrt Maležič
Dvoliki Jedrt Maležič

Imerzija ima dva glavna pomena. Prvi nam v fiziki pravi, da gre za potopitev objektiva mikroskopa in preparata v določeno tekočino, da bi se izboljšala povečava. Drugi nam v astronomiji pravi, da gre za začetek zakritja nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom ali z njegovo senco. Tu pa je še tretji, ki nam v literaturi pravi, da gre za knjigo Dvoliki, ki jo je napisala Jedrt Maležič.

Dvoliki, dvolična družba skozi 24 kratkih zgodb

Z mikroskopsko natančnostjo avtorica (ponovno) postavi ogledalo družbi na način, kjer ji je težko najti nekoga na isti ravni. V spremni besedi Sašo Puljarević piše o formi Jedrt Maležič, ki ji je v tem trenutku na slovenski literarni sceni ni moč najti vrednega nasprotnika, ko govorimo o količini izdanih besedil oz. knjig in to na takem nivoju. Z Dvoliki nam v letu 2024 ponudi 24 kratkih zgodb. Slednje šteje le, če bi knjigo brali v tem letu, saj je bila izdana s koncem leta 2023, a je lepše, ko najdeš povezavo s številom zgodb.

Zbirko Dvoliki sestavlja štiriindvajset kratkih zgodb, v katerih Jedrt Maležič opisuje ljudi, ki svet zaznavajo skozi filter trdno oblikovanih osebnih prepričanj, četudi ta lahko delujejo v njihovo škodo. 

V prvi zgodbi Edino pravilno nam predstavi pogovor vnukinje z babico o zadovoljstvu z njunimi možmi. Diktiranje tempa bi se lahko reklo temu, ko preberemo: »Zase poskrbet pa basta. Nisem zato spočela tvoje mame, da se mi boš ti zdaj udinjala nekemu kretenu. Če popustiš, ti polomim noge.« Precej močan udarec prve zgodbe, iz katerega si moč izposodi marsikateri zapis, nenazadnje oziroma nazadnje prav zaključni Podbevškov cucek, ki vsebuje dva moška in predstavlja (nekoliko) drugačen vidik »naše« družbe.

Prav v delih Jedrt Maležič je jasno, kaj vse nam lahko prinesejo zbirke kratkih zgodb, česar nam proza v svoji osnovi ne more. Ali bi želel prebrati vsako od zgodb v romaneskni obliki? Prav gotovo! Ali bi z glavno tematiko dvoličnosti, hinavstva, licemernosti, potuhnjenosti ali umazanije ljudi odnesel toliko, kot omogočajo Dvoliki? Dvomim.

Gre za dvajset različnih zgodb, pogovorov, ki si delijo enako ali bolje rečeno podobno zasnovo. In prilagajanje tolikšnega števila situacij pomeni, da bo najmanj ena zgodba pri vsakem bralcu našla svoje zatočišče z določenimi povezavami na njegovo življenje.

Jedrt Maležič: Dvoliki, založba Goga, 201 stran.

Skorajda ni možnosti, da si ne bi med branjem rekli, uh, to je pa še kako poznano. In če že ni poznano, potem je vsekakor jasno, da bi se to lahko zgodilo ali pa da se je zgodilo. No, posežemo lahko tudi v prihodnost in mislimo, da ima tak dogodek vse opcije, da se pripeti nam ali komu izmed nas.

Gre lahko še boljše?

Dvoliki so sinonim za dobro branje kratkih zgodb. Po predhodnih knjigah Jedrt Maležič je o sami bralni izkušnji že težko zapisati kakšno noviteto, a se zdi, da je dosegla, morda celo presegla svoja prejšnja dela zaradi predpostavke, misleč, saj ne more biti še ena tako dobra, kajne? Pa je. V knjigo Dvoliki vstopiš kot majhen bralec, zapustiš pa jo z ostrostrelsko pozornostjo do družbe, katere del si.

Dan ima 24 ur in nobena si ni podobna. Knjiga Dvoliki ima 24 zgodb in nobena si ni podobna, vsaka je čarobna zase. Zdaj ostaja le še tisti tradicionalni, ali lahko Jedrt Maležič uspe ponovno?

Knjigo najdeš pri Založbi Goga.

Urednik portala Student.si

Prejšnji članekOcena filma: Kung Fu Panda 4
Naslednji članekOdkritje dinozavrskih sledi razkrilo skrivnosti preteklosti

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.