Sally Rooney predstavlja svoj tretji roman z naslovom Kje si, prelepi svet?
Najboljši in najbolj opazni avtorji bodo, predvsem v današnji družbi, hitro pod udarom kritik. Te lahko temeljijo na objektivnih dejstvih, lahko so popolnoma subjektivna ali pa, še bolj pomembno, mešanica obojega. Ko je Sally Rooney leta 2017 privihrala skozi vrata literarnega sveta s prvencem Pogovori s prijatelji in to nadaljevala leto kasneje z romanom Normalni ljudje, ji je cel svet jedel iz roke. Ampak pričakovanja se hitro spremenijo, nevoščljivost pa se tiho prikrade v ospredje. Z enim oziroma dvema romanoma je pri rosnih 27-ih letih postala ena najboljših vseh časov, vsekakor pa najbolj pomembna milenijska avtorica svetovnega kova.
In avtorji pišejo o tistem, kar poznajo. Ker sta prvi knjigi izšla v razmeroma kratkem obdobju eden za drugim, nekih norih pričakovanj ni bilo moč ustvariti. Ko pa so do izida Kje si, prelepi svet? (Beautiful World, Where Are You?) minila že skoraj tri leta, so postala pričakovanja največja težava novega romana. Že prva naslova sta bila med seboj primerjana v nedogled, tretji pa je sledil izvrstnima romanoma, ki bi jih le s težavo dosegel, četudi bi se še tako trudili pričakovanja potiskati ob stran. Vprašanje je tako jasno. Ji je uspelo doseči pričakovanja?
Kje si, prelepi svet je tretji roman irske pisateljske zvezde Sally Rooney, ki velja za glas milenijske generacije in literarni fenomen in se je proslavila kot ena najizvrstnejših sodobnih pisateljic. Prijateljstvo, spolnost, umetnost, vera, moč, hipne odstrnitve ljubezni – vse to so privlačne sile romana, ki ga naseljujejo protagonisti izjemnega uma in ranjenega srca. Vse, kar je med vrsticami, pa je stvar hrepenenja.
Za primerjavo si bi izposodil britanskega glasbenika Eda Sheerana, ki je šel v ustvarjanje »osrednjih« albumov načrtno. Prvi album, Plus (+), mu je prinesel slavo in kritiško priznavanje ter odprl vrata v svet. Drugi album, Multiply (X), je iz njega ustvaril zvezdnika svetovnega kova. Tretji album, Divide (÷) je bil že zaradi imena velikanski uspeh, a jasno ustvarjen z drugačnega vidika, ki ni bil ta, ki je ustvaril prvi in v določeni meri drugi album.
Imel sem neverjetno srečo, da sem mesec izida težko pričakovanega romana obiskal London in knjigo tam tudi kupil v čudoviti trdi vezavi. Prebral, pomežiknil, prejel še slovenski prevod, spet pomežiknil in piše se leto 2024, ko smo v pričakovanju njenega četrtega romana. Skoraj tri leta mineva od branja angleškega izvirnika, ko nisem o knjigi javno napisal prav nič, in si dal jasno vedeti, da želim ustvariti časovno distanco od izida in vsega medijskega pompa, ki se je zvalil nad knjigo. In ko nastajajo čudovite knjige slovenskih avtoric, ki jih primerjamo z irsko avtorico (med njimi sem tudi sam), se je zdelo primerno potopiti v slovenski prevod, ki sem ga tako dolgo puščal na nočni omarici. Prebrati sem jo želel, ko bom tudi sam v čakanju prelepega sveta.
Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?; prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, založba Sanje, 358 strani.
Kje si, prelepi svet? prinaša zgodbo dveh prijateljic, Alice Kelleher in Eileen Lydon, ki si življenjske trenutke izmenjujeta preko elektronske pošte. Prva izmed njih in tudi osrednji lik knjige, Alice, je uspešna irska pisateljica, ki vstopi v razmerje s Felixom, skladiščnikom. Eileen, urednica literarne revije, pa svoje trenutke preživlja s prijateljem Simonom. Potek knjige se deli na pisma, ki si jih pošiljata najboljši prijateljici in v njih večidel razčlenita svoje občutke glede dogodkov iz prejšnjega poglavja oz. poglavij.
Pogosto smo preobremenjeni z vprašanjem, kakšno delo bi nastalo, če bi cenjeni avtor stopil ven iz »cone udobje«. Vsekakor je tretja knjiga v pisateljski karieri Irke predmet takih vprašanj in debat, saj se zdi, da do podobnih tematik ne postopa tako mojstrsko, kot je to počela v predhodnih delih. Lahko je najboljša, najslabša ali pa vmes, druge izbire preprosto ni. Še vedno pa je pri avtoricah takega kova jasno, da je tudi kvazi najslabše delo pravzaprav nivoje nad množico drugih del.
Če je prej vprašanja znotraj zgodbe spreobrnila v družbeno in socialno kritiko, se zdi, da ji tokrat to ne uspeva na taki ravni. Še vedno so prisotne tematike in vprašanja ljubezni, partnerstva, prijateljstva in družbenih razredov, celo prekarnega dela, a nikoli ne poseže v globine omenjenih. Zdi se, da gre hibrid prvih romanov, pri čemur bi za vsako odprto tematiko raje posegel po kateremu izmed predhodnikov. Ali pa obratno in bi v eni združil oboje, četudi ne na taki ravni posamične.
Kje si, prelepi svet? je bolj ali manj vstop v življenje štirih oseb, ki ne sloni na kritičnih vpogledih, temveč jo dalje potiska zgodba. Dve najboljši prijateljici, ki si epistolsko dopisujeta v trenutkih življenja, ko se zdita ena od druge oddaljeni bolj kot kadarkoli prej. Ustvarjanje razmerja, premagovanje lastnih demonov in razumevanje življenja drugih oseb, brez da to postane ostra kritika. Mnogi mladi mislijo in govorijo kot liki Sally Rooney. Zaradi tega je to knjiga, ki se zdi hkrati brezčasna in produkt svojega časa, a mnogo manj, ko se ne dotika trenutnih tem sveta. In pri tem liki nikoli ne doživijo katarze v smislu ‘premagali smo težke trenutke’. Ne, preprosto odidejo dalje z istimi demoni proti novim demonom. Žalostno, a lepih trenutkov je v njenih knjigah malo, saj tudi ti bolj ali manj slonijo na melanholičnih občutkih pri katerih pogosteje prevladujejo toplejši občutki.
»Ko sem založnikom ponudila prvo knjigo, sem hotela samo zaslužiti dovolj, da bi lahko končala naslednjo,« piše njena Alice in kakopak se bo zdelo, da skozi njo govori avtorica sama. »Nikoli se nisem predstavljala kot psihološko trdna oseba, ki bo zmožna prenesti izčrpno vrtanje vesoljne javnosti v mojo osebnost in vzgojo. Ljudje, ki namerno postanejo slavni – mislim tiste, ki okusijo malo slave, potem pa jo hočejo še več in še več –, so po mojem, in to res verjamem, psihološko resno bolni,« pravi v nadaljevanju stavka. Ko se zdi osrednji lik postavljen tako blizu nje same, bodo pričakovanja jasna. In pri vsem kar žal pritiče zvezdnici knjižnega sveta, se zdi kritika v obratno smer bolj ali manj upravičena. Če nič drugega, gre za širitev empatičnega pogleda, tudi v svet pisateljice, ki knjig ne piše z željo po bogastvu.
Tudi tokrat Sally Rooney ustvari odlično knjigo, ki se zdi kot tisti prijateljski pogovori pozno v noč, ko si samo peščico stavkov zapomnimo večno v življenju, a spišejo široko paleto občutkov tistega trenutka. »Prijelo me je, da sem začel premišljevati, kaj je sploh smisel tega kurčevega življenja, razumeš? Na koncu itak ni nič. Saj ne da bi hotel biti mrtev, ampak večino časa se mi tudi živ nekako ne da biti, Ne vem, a bi se temu lahko reklo živčni zlom, ampak nekaj mesecev se mi je resno jebalo za vse skupaj – vstati, iti v službo in vse skupaj.« Take reči piše Sally Rooney, predstavlja glas generacije in pri tem (še vedno) blesti.
Recenzijo je omogočila založba Sanje.
Urednik portala Student.si
