Pisateljico Petro Julio Ujawe smo spoznali že pred leti, ko se je predstavila z uspešnim prvencem Najboljše šele pride. Nedavno se je na literarno sceno vrnila z romanom Srce na dlani, v katerem v ospredje postavi Doro Zupančič, drugo najstarejšo od petih sester. Čeprav roman ostaja zvest žanru romantične komedije, avtorica tudi tokrat lahkotno ljubezensko zgodbo preplete s temami samopodobe, telesne podobe, družbenih pričakovanj in osebne rasti.
Dora je 36-letnica, ki jo je okolica vajena dojemati kot močno, zanesljivo, odgovorno in vedno pripravljeno pomagati drugim. V dolgotrajnem razmerju je svoje predstave o prihodnosti postopoma prilagajala partnerju, dokler se ne znajde pred spoznanjem, da življenje, ki ga je gradila, morda sploh ni več življenje, ki si ga želi.
Ljubezenski zaplet
Po razhodu, ki se zgodi med dopustom v oddaljenem Bangkoku, se znajde v obdobju osebne negotovosti, hkrati pa jo zaznamuje tudi dolgoletno nezadovoljstvo z lastnim telesom. Ujawa s tem odpre eno pomembnejših tem romana: način, kako družba vrednoti žensko telo in kako zunanji komentarji sčasoma postanejo del posameznikovega notranjega dialoga. Dora je zaradi svoje postave pogosto bolj kritična do sebe, kot bi bila do kogarkoli drugega, njena pot skozi roman pa je zato tudi pot do večje samozavesti in sprejemanja same sebe.
Roman se zaplete, ko Dora čisto po naključju sreča Oliverja, Šveda s slovenskimi koreninami, ki pa sprva skriva svojo plemiško družino. Njuno poznanstvo se začne precej nepričakovano, nato pa se njuni poti vse bolj prepletata. Ljubezenski zaplet prinaša značilne elemente žanra privlačnost, nesporazume, približevanja in oddaljevanja, vendar odnos med protagonistoma služi tudi kot pomemben del Dorine osebne preobrazbe.
Zgodba tako pri tem ne ostaja zgolj pri vprašanju, ali bo glavna junakinja našla ljubezen. Dora se mora soočiti tudi s svojimi predstavami o družini, materinstvu in življenju, ki naj bi ga do določene starosti že imela urejenega.
Hitro berljiva in duhovita zgodba
Srce na dlani je tudi nadaljevanje sveta družine Zupančič, ki ga je Ujawa predstavila že v romanu Najboljše šele pride. Čeprav je v ospredju nova protagonistka, se v zgodbi pojavljajo tudi druge članice družine, s čimer avtorica postopoma širi pripovedni svet in odpira prostor za morebitne nadaljnje zgodbe o posameznih sestrah.
Roman v resnici deluje na dveh ravneh. Na prvi je to hitro berljiva in duhovita ljubezenska zgodba z elementi romantične komedije. Na drugi pa je pripoved o ženski, ki mora na novo definirati odnos do sebe in svojih želja. Dora se pri tem ne spreminja zato, da bi postala bolj sprejemljiva za okolico, temveč zato, da bi ugotovila, kaj pravzaprav pomeni živeti življenje po lastnih merilih. Čeprav nas avtorica ves čas postavlja v dvom, ali bo Dora uspela rešiti svoje življenje in ustvariti zgodbo z Oliverjem, je konec srečen.
Knjiga je tako lahko prijetno branje za dopust ali pa spoduda tistim, ki so izgubili vse po dolgoletni zvezi in iščejo nov začetek. Dorina zgodba nas namreč opomni, da lahko življenje kadarkoli začnemo znova in da prav nič ni določeno v naprej.