Pisatelji z najboljšim stilom, a ne tistim, na katerega bi najprej pomislili

Djuna Barnes je bila ameriška avtorica, katere najbolj odmevna dela (med njimi Nočni gozd, ki ga T. S. Eliot v spremni besedi ni mogel prehvaliti) so izšla v prvi polovici 19. stoletja. Veliko je dala na stil – ne le literarni, čeprav je redkokdo tako obvladal sublimno poetičnost modernistične proze. Z isto lahkoto, s katero bralca izziva v zgoraj omenjenem romanu, je znala povezati večplastno opravo, ki jo je rada okronala s čepico in rdečo šminko.

Sodobnica Djune Barnes se je rodila ameriško-kubanskim staršem, a je otroštvo preživljala v Franciji. Bila je vsestranska umetnica in navdušenka nad psihoanalizo, ki se je v literarni kanon zapisala s svojimi dnevniki in erotično prozo. Na vsaki fotografijo jo zlahka prepoznaš po tanko začrtanih obrvih in šminki, ki izdajata čas, iz katerega izhaja. Spojiti je znala francosko eleganco in dekadenco, najsi bo to z metuljčkom in cigareto ali valovitimi krili in vpadljivimi pokrivali.

Estetiki, ki je v devetdesetih dobila nov zagon z izidom romana Donne Tartt, Skrivna zgodovina, pravimo »dark academia«. In kdo ga pooseblja bolje kot avtorica sama? Donna Tartt je znana po tem, da se drži zase, a ko se pojavi v javnosti (romane izdaja v desetletnih intervalih), se kljub pičlemu metru in pol težko skrije. Na pogled je vedno enaka: bledo polt poživi šminka, črni lasje so postriženi na paž, enobarvni hlačni kostim pa popestri z uhani ali kravato. Da je dark academia imidž res popoln, poskrbi mississipijski naglas, s katerim zna recitirati Eneido.

Verjetno ga tudi ti ne bi postavil na naslovnico revije Vogue, a če Georgea R. R. Martina vidiš na ulici, veš, koga si videl. Avtor Pesmi ledu in ognja je naklonjen značilnim čepicam s kratkim šiltom, ki so skupaj z očali in brado krive za to, da ga ne moreš zgrešiti. Včasih si nadene suknjič, a največkrat ostane pri hlačnih naramnicah ali se odloči za telovnik.

Prvi je priznani fantazijski avtor z zavidljivo obsežnim opusom, drugi nobelovec. Literarno razen odličnosti nimata preveč skupnega, njun modni okus pa je presenetljivo enak. Le redko ju vidimo v čem drugem kot črnini.

Ni zanimivo, kako velik vtis naredi, karkoli nataknemo na glavo? Podobno kot naša Lainšček ali Kreslin je tudi avtor Plošče in Dobrih znamenj le tu in tam snel svoj značilni črn klobuk. Neil Gaiman, soavtor Dobrih znamenj, se je kolegu ob premiernem izidu ekranizacije njunega dela poklonil z ganljivo gesto. Sedež, ki bi ga moral zasedati Prattchet, je zavzel njegov klobuk.

Irski pisatelj, dramatik in pesnik je bil v drugi polovici 19. stoletja, kar se tiče prepoznavnosti in samopromocije, dober približek današnjim zvezdnikom. Z znamenitimi plašči, kravatami, visokimi škornji in nekoliko daljšimi, valovitimi lasmi bi izstopal, tudi če pozornosti ne bi pritegnila že njegova skoraj dva metra visoka postava. Znal je seveda z dodatki (rožo, cigareto, sprehajalno palico ali pokrivalom), sproščeno držo pa na fotografijah spremlja medel nasmešek, ki je skrival, kot so mu očitali, krive zobe. Kot pravi estet se je rad uredil, kakor da je sam umetniško delo. O modi je povedal, da je »tako nevzdržna oblika grdote, da smo jo primorani na šest mesecev spremeniti«.

Wolfe in Twain bosta bodla v oči, pa če ju prestavimo v katerokoli časovno obdobje. Ne da nista imela prefinjenega stila – vedno sta bila v gosposki obleki. A ta je bila izključno bele barve. Wolfe je beli obleki občasno dodal klobuk iste barve, Twainov priljubljeni dodatek pa je bila pipa.

Ameriški pisatelj in aktivist kot čislan javni govorec gotovo ni podcenjeval vloge zunanje podobe. V vsem je izgledal dobro in še cigareta, ki jo je držal v roki, ni bila nič manj del oprave kot velika sončna očala, dolgi plašči, skrbno zavezani šali in kravate.

Niki Hüll

Novinar