Poslednji varuh otoka Ellis o priseljencih z drugega zornega kota

Poslednji varuh otoka Ellis: Gaelle Jones
Poslednji varuh otoka Ellis: Gaelle Jones

Poslednji varuh otoka Ellis obravnava tematiko begunstva in priseljencev, a to stori nekoliko drugače. Otok Ellis je bil pred nekaj desetletji gromozanski emigracijski center, preko katerega so prešle trume priseljencev. Avtorica Gaelle Josse zgodbo postavi deset dni pred zaprtjem centra in otoka, ko se zadnji direktor centra pripravlja na upokojitev. V svojih zapisih se spominja njegove preteklosti na otoku in obrazov, ki jih je videl med svojim delom.

Priseljenstvo skozi oči direktorja

Med leti 1892 in 1954 je šlo skozi center na otoku Ellis več kot dvanajst milijonov priseljencev. Večina jih je prešla brez težav, drugi so bili nekaj časa zaprti zaradi tega in onega razloga, nekaj pa jih je moralo nazaj na začetno lokacijo.

Poslednji varuh otoka Ellis: Gaëlle Josse, prevedla Jedrt Lapuh Maležič, založba Miš, 168 strani.

Dogajanje je postavljeno v leto 1954, natančneje devet dni pred zaprtjem centra. Zadnji direktor centra oziroma poslednji varuh začne zapisovati svoje spomine na delo in čas, ki ga je preživel na otoku. Zgodba o begunstvu in priseljencih je tako postavljena na glavo, saj jo vidimo skozi oči nekoga, ki ni bil begunec. John Mitchell je osrednja figura, čigar zgodbo spoznavamo preko njegovih zapisov. Govori o svojih začetkih na otoku, ženi Liz, izseljenki Nelli, anarhistu Lazzariniju, pisatelju Kovacsu in mnogih dogodkih na otoku.

New York, 3. novembra 1954. V nekaj dnevih bo emigracijski center na otoku Ellis, skozi katerega so šle množice priseljencev, zaprt. Njegovemu direktorju se v zadnjih dneh na tem opustelem kraju vračajo spomini, ki jih je vestno beležil v dnevnik: o pokojni ženi Liz, o Nelli, izseljenki s Sardinije z nenavadno preteklostjo, ter o drugih usodnih in tragičnih dogodkih. V trenutku resnice doživi svoje neuspehe in občutke krivde, čeprav se zaveda, da človek ne zmore obvladovati svoje usode.

Usode nimamo v svojih rokah, je prepričan glavni lik zgodbe, ki jo piše sam. Ljubil je in izgubil. Storil je kruto dejanje, se držal pravil in jih prekršil, da bi svoje dejanje popravil. V njegovih zadnjih dneh in zapisih, ki jih ustvarja, smo priča njegovemu precej ubogemu življenju. Po izgubi se vrže v delo in le poredko se zdi, da ga kaj premakne iz njegovih tirnic. A vseeno so tukaj ljudje, ki jih je na dnevni ravni na tisoče. Begunci, priseljenci, imigranti in tujci, ki njemu ne pomenijo veliko, a predstavljajo njegov smisel. Spoznamo tudi njegovo delo, vse od začetkov do potrjevanja tistih, ki bodo prešli center in odšli z otoka Ellis. Devetindvajset vprašanj odloča o tem, ali bo oseba odšla nazaj ali postala del nove ere zahodne poloble.

Štiri oziroma pet zgodb poslednjega direktorja je ključnih, da lahko empatično doživimo dogajanje na otoku Ellis. Avtorica je zamisel o knjigi dobila med obiskom otoka Ellis in pregledovanjem slik, ki so tam postavljene in prikazujejo obratovanje centra. Same odločitve in protagonistovi pogledi nanje verjetno ne bi bili taki, če jih ne bi pisala ženska avtorica. To da še večjo globino nekaterim odločitvam in v njegovih mislih prikaže večplastnost dvomov in povpraševanja o posledicah.

Recenzijo nam je omogočila založba Miš.

Ellis Island - History of Immigration to the United States | 1890-1920 | Award Winning Documentary

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.