Pod vplivom 8. del: Izdajalsko srce

Srčni utrip

Ne morem verjet. Sploh ne morem. Okrog študenta, najbolj norega 10. doma sami policisti, perfektno uniformirani, pištole pridno ob pasu, zraven trakovi, ki nas opozarjajo, do kje smemo, v travi pa – kri. Pravijo, da Matejina. Ne morem niti pogledat.

Že nekoliko osivel policist z zaskrbljenim pogledom opravi z zasliševanjem Katarine in Matevža ter pristopi k meni. »Ti si pa Tjaša, ane?« Prikimam. Niti glasu ne spravim iz sebe. Aleša in Anja se stiskata skupaj in me vprašujoče, celo nekoliko sumničavo opazujeta. Ja, valda, jaz sem zdaj sumljiva, sem porinila svojo bestico čez balkon?

»Tjaša! Boš lahko?«

Zganem se. Sploh nisem opazila. Policist me je, glede na razburjenje v njegovem nekoliko zvišanem glasu, verjetno že parkrat poklical. Ja, kaj pa naj povem? Da sem se zbudila v Matičevi sobi, na tleh ob meni pa kri? Da je na postelji zraven spal Tadej Lapanja, naš slavni srednješolski mafijozo, Mateje pa nikjer? Da smo se ga še pred partijem hudo nalili z Jamesonom, da so se spodaj v avli potem ob precej pijano in verjetno hudo zdrogirano Matejo spotikali vsi po vrsti, jaz pa je nisem jemala pretirano resno? Da se polovice stvari niti ne spomnim?

Ne vem, kaj naj povem policistu. S kotičkom očesa opazim tistega čudnega tipa … Od včeraj mi je znan. Tip nikakor ne sodi v študentski dom. Kapuca, zlat uhan. Šit. Nekaj teži Sari. Dej se že spelji model, a ne dojameš, da ne spadaš sem? Že mene je včeraj ogovarjal. Stefani, da je. Srček, veš, da imam bmw-ja, pa lokal, je pravil. Prasec. Briga me. Ampak spomin na Stefanija zakrpa nekaj lukenj v mojem spominu. Ja, valda, z njim sem bila vmes nekaj časa.

Policist me še vedno vprašujoče gleda, jaz strmim predse v prazno. Malo se odmakne. Da mi bo dal malo časa, da premislim, da se sprostim, ponudi mi robček, kar opazim šele, ko v zadregi odmakne roko.

Da imam čas, da premislim in se spravim k sebi, je rekel.

Ne vem, kaj je za premislit. Saj ničesar ne vem. Vse je noro pomešano v moji glavi. Usedem se na tla in ulijejo se mi solze.

Ja, pomislim, na party sva šli z Matejo skupaj, vsekakor. Best frendici v srednji, potem še sošolki na faksu, vsaj v prvem letniku medicine, ko še nisem dojela, da je bila to najbolj sfaljena odločitev v mojem življenju in da bom srečna, če bom lahko v življenju najbližje medicinski stroki, ko bom svojim bodočim otrokom (najverjetneje štorastim, če bo prenos genov moji rodbini v prid) lepila obliže na obtolčena kolena. Srečni sva bili, da sva šli končno v rožno, skupaj na razredni party, nori reunion 4.A šišenskih gimnazijcev, Mateja se je itak učila cele dneva in ji je prav prijalo. Pa še za prespat sva dobili, v rožni je živel Matic, moj drugi bestič iz srednje, pa tisti njegov smešni cimer Gregor, z njima smo na začetku nazdravili z Jamesonom, nazdravljanje je pa kar trajalo in trajalo. Smo bili že precej ubogi, ko smo prišli dol v avlo, na proper domsko žurko in srečali – mafijoza, kdo bi si mislil, Tadej Lapanja, moj Lapi, ti me pa res nisi maral v srednji, pa tudi jaz te nisem. Prav rada sem širila govorice o tvoji sestri, o tem, da ji marsikdo greje posteljo, da pa tisti slehernik za to menda odšteje tudi kakšen evro in sestra nima le preštevilnih globoko ljubečih ljubezenskih razmerij – to te je takrat najbolj bolelo.

Da je na party prišel tudi največji važič na naši bivši srednji, tip, ki je bil izključen tik pred maturo, dame in gospodje: Tadej Lapanja (po katerem se je takrat valda že obešala tista Anja), je presenetilo vse. Oh Anja. Nje res ne maram. Tadi, tudi tebe nisem pogrešala, v bistvu sem bila srečna, da si šel v Nemčijo opravljat svoje velecenjene mutne posle, ampak za na moj Instagram si bil včeraj okej, se spomnim, če te tagam, dobim nekaj sledilcev, to je jasna in zagotovo dobra pot proti novi znački 5000 sledilcev. Spomnim se slike, pogledam na telefon – še vedno je tu. Zadaj na sliki pa tisti tip, ki sedaj teži Sari …

Tudi mene je včeraj srečal, o ja. Slabo mi je bilo od tega Jamesona, šla sem na zrak, se spomnim. Za menoj je prišel … S kotičkom očesa ga opazim. Da ima zame pijačo, mi je včeraj pred blokom pravil. Pa da če greva do njegovega fleta, lahko me kar z bmw-jem zapelje, lahko se ustaviva sproti v njegovem lokalu. Uf, ja, veš da.

Spomini se vračajo eden za drugim z vonjem po cigaretah. Aleša je spet prižgala čik. Oh, ta mi gre tudi na živce. Nekdanja piflarka, ki je postala prava propalica.

Spomini. Z mislimi se vrnem na včerajšnji tragični party: ko mi tisti tip teži, si zavijem nov čik, tak poseben, z okusom češnje, take je kadil moj bivši, pa me je navadil. Tip postane zoprn, daj mi mir stari, rečem, pa se pobere nazaj v avlo med študente. Zagledam Žana iz srednje, tudi ta nekam izgubljen tava. »Boš tekilo?« Ni šans, že tako sem zjebana, naslonim se nanj in si predstavljam, da sva spet v srednji, da je noro ljubosumen, ker sedim z Maticem in ne z njim, ker imava z Maticem skupaj seminarsko in ve, da bom mogla k njemu domov. Ah, Žan. Vedno sem te imela rada, samo ne tako kot bi ti želel. Sori.

»Mateja je na tleh čist boga,« se oglasi iz avle. Erika. Največja piflarka v srednji, ki ji ni ratalo priti na medicino, pa me kar malo sovraži, ker sem jo jaz tako zlahka zapustila. Treba je imeti malo pameti, deklica, ne se samo piflat.

Mateja je bila na tleh in treba jo je bilo rešit. Pa ne vem od česa je bila taka, že Anja je bila nekam zmešana. Ampak nje itak ne maram. Matejo sem našla ob strani avle, ki že vodi na hodnik proti prvim sobam. (Katarina se je spotaknila ob njo. Super, Kati, kar delaj se, da nič ne vidiš, verjetno se ti mudi h kašnemu novemu tipu.) No, Mateja, medicinka, ne se hecat. A te niso naučili na faksu, da alkohol škoduje? »Matejči, ti nisi resna, a moraš bruhat?« Ni odziva. Pograbim Tadeja. Alo mafijozo, pomagaj. Pomenljivo me pogleda. Srce mu razbija. Utripe vidim čez njegovo pretesno in prepoteno majico. Tuc, tuc, tuc. Kaj je fora? Pač je pijana. A ti še nikoli nisi bil, Tadi? Res ne vem, kaj se je tu zgodilo, ko sem šla za par minut ven.

Ja, Lapiju sem predala Matejo, se spomnim. Mafijozotu. Naj jo spravi nekam v posteljo, jaz pa bom skadila še en čik in si našla kašnega fletnega fanta za čez noč. Zakaj pa ne. Da lažje pozabim vonj češnjevih cigaret. Ampak namesto tega se zgodi še en nepotreben fajt, ne vem med kom, ljudi niti ne poznam, zato se raje poberem gor vse do 5. nadstropja, kjer domujeta Gregor in Matic. Matejo – nezavestno in vso ubogo – srečam kar na hodniku, Lapi je šel, pustil jo je tukaj ležat. Odločim se, da jo spravim spat, greva h Gregorju. Potrkam. Vstopim. Uf, Gregor je že brez majice, njegova nova bejba pa na srečo še v modrcu, oba preveč zaposlena, da bi opazila Matejino stanje. »Gregor, ven zgini, midve bi šli spat.« Da gresta takoj drugam, da res sori, mi pravi. Hvala Gregor. Zlat fant.

Matejo položim na posteljo in odidem ven. Dovolj imam. Moram dat še kaj na Instagram. Kljub zaspanosti. Tako nore žurke pa še ne. A me ustavi Tadi. Dej, bom pri vaju spal, reče. Ni šans, zasedeno. Pa kar rine k nama v sobo in teži. Jaz sem čisto preveč pijana, mu priznam, delaj kar hočeš. Dovolj ga imam, mene že zmanjkuje. »Sori Tadej, nisem za tvoje glupe fore, jaz moram spat.« Opazujem ga. Prepotena majica. Podočnjaki. Srce mu razbija. Ne misli še spat. Mene zmanjka v hipu …

To jutro me je zbudil Matic. »Tjaša, kaj je bilo? A si okej? A je bla Mateja s tabo?« Spala sem na tleh. Na tleh?

Vrti se mi. Ne meni, svet se vrti. Zakaj panika, Matic? Tedaj opazim kri. Na tleh. Mateje nikjer. Vzamem telefon, a me Matic prehiti in jo pokliče. Matejin telefon zazvoni Tadeju v žepu. Tadej se v zadregi izgovarja.

Od takrat so spomini kljub oddaljenosti le nekaj ur le še zmazek obupa. Kje je Mateja, naj mi pojasni, kaj je ta kri, en močan šamar z moje strani za mafijoza, ki se ne zmeni zame, policisti, ki kasneje prihajajo v okolico doma, sirene, ki nadomestijo študentski šum. Lapiju na postelji razbija srce še bolj, še huje kot včeraj. Kar slišati ga je.

Gremo dol do dvorišča, na travi kri, Mateja, da je mrtva, pravijo. Mrtva, mi odmeva v glavi. Da je menda padla s 5. nadstropja. Kako padla? Ulijejo se mi solze. Policistka, ki je nadomestila osivelega uniformiranca, mi podaja robček, me prosi za izjavo.

»Ti si Tjaša, ane?«

Ja. Jaz sem Tjaša. Tjaša, ki je ostala brez Mateje.

Ozrem se k potki proti avtobusni.

Stefanija nikjer. Sare nikjer.

Mafijozo? Pri policistih. Srce mu razbija. Še bolj kot zjutraj.

Tuc, tuc, tuc.

Junior novinar

Ti je prispevek všeč? 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic (10 ocen, povprečje: 4,90)
Loading...

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.