Strahovi novopečenih študentov?

Telefon zvoni. Neznana številka.
 “Halo!”

“Živjo! Mojca tukaj, Majina prijateljica, dala mi je tvojo številko. A imaš minutko časa? Sprejeta sem na psihologijo, pa imam nekaj vprašanj zate. Celo zmedo imam v glavi.”

Sledilo je ogromno vprašanj. Ali sem prav izbrala? Kakšni so profesorji? Kakšni so izpiti? Kakšni ljudje se vpišejo v program, so sami “piflarji”? A psihologi radi žurajo? Kje si stanovala? Kaj pa cimre? Ali je bolje, da se vozim? Si čutila domotožje? Kaj pa, če nisem prav izbrala? Kaj pa, če ne bom zmogla? Psihologija je baje težka? In tako dalje …

Takšna in podobna vprašanja se pletejo po mislih marsikaterega novopečenega študenta. Spreletavajo ga najrazličnejši občutki: vzhičenost, pričakovanja, trema, veselje, zaskrbljenost, strah, radovednost. Ljudje se čustveno ne odzovemo neposredno na situacijo, temveč na pomen, ki ga pripišemo situaciji. Marsikdaj pride v ospredje strah kot notranji znak, da se oseba nahaja v situaciji, za katero ni dovolj pripravljena. Ponavadi strah omogoča hitro in avtomatično oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost na adaptacijo. Mojca je do zdaj bila v varnem, predvidljivem okolju, kjer je na cesti srečevala svoje profesorje, pri maši je tu in tam srečala malodane vse sošolce. V razredu se je počutila domače, saj so se skoraj vsi poznali že iz osnovne šole. Zdaj pa, ko s Koroške prihaja v Ljubljano, bo v predavalnici predaval siv striček z belo brado, ki ga bodo vsi gledali kot “Boga”, sami pa bodo le še vpisne številke od 25896 dalje. Seveda je Mojco malo strah, kako bo pristopila do tega “Boga” in mu povedala, da ni le številka 25899 in da ji je ime Mojca. Ob taki predstavi o fakulteti in dogajanju na tej bo zelo hitro občutila domotožje. Na srečo bo ob drugem predavanju ugotovila, da ima še približno petdeset sotrpinov in da profesor nima sive brade, ampak je prav prijeten gospod z brki, ki se med predavanji rad pošali.

Mladi študentje se z vpisom na fakulteto znajdejo v novih situacijah, ki od njih zahtevajo prilagoditve. Novi sošolci, novi sostanovalci, nova soba, nova predavalnica, novi klubi, nova knjižnica … vse novo. Organizem stalno teži k vzpostavljanju ravnotežja med notranjim sistemom in zunanjim svetom: neprijetne emocije nas spodbudijo k akciji, prijetne pa so povezane s kvaliteto življenja. Pretiran strah nas lahko hromi in v situacijah lahko odpovemo. Zato se je potrebno naučiti obvladovati svoja čustva. Težava nastane, ko oseba ocenjuje, da se ni sposobna spoprijeti z življenjskimi problemi – postane anksiozna. V tem primeru je dobro, da se oseba vpraša, česa konkretno jo je strah. Konkretizacija objekta strahu nam pomaga, da zožimo fokus na specifično situacijo, ki nam vzbuja strah. Tako je na primer Mojca na koncu pogovora ugotovila, da se najbolj boji, da ne bo imela nikogar, s katerim bi lahko poklepetala med odmorom, da bo osamljena. Ko je pa malo bolje razmislila, je ugotovila, da bo med petdesetimi ljudmi zagotovo našla koga, s katerim bo lahko izmenjala mnenje o prvem vtisu o profesorju, o raznih peripetijah, o katerih se šušlja, o dobrih žurih.  Ugotovila, je da je skoraj nemogoče, da bo osamljena, če bo sama želela vzpostaviti kontakt z drugimi.

Ponavadi imamo občutek, da si v težavnih situacijah ne moremo pomagati, ne sami ne s pomočjo drugih. Vprašanje “Kaj lahko storim?” je namenjeno preprečevanju negativnih misli. S pomočjo določenih vprašanj lahko sami ugotovite, kaj lahko storite, da bi lažje uspešno premagovali težavne situacije. Naredite si seznam možnosti in odgovorite na naslednja vprašanja: kakšna sredstva in sposobnosti imam, ki mi lahko pomagajo v dani situaciji? Kakšne so moje izkušnje z uspešnim premagovanjem podobnih situacij? Kakšno pomoč, nasvet lahko pričakujem od drugih ljudi? Kakšne podatke lahko dobim, da bi mi pomagali učinkoviteje premagati situacijo? Ko zberete vse te informacije in si jih napišete, boste ugotovili, da obstaja precej rešitev v določeni situaciji in vašo glavno misel “Kaj, če ne bom zmogel?” nadomesti trditev “Zmogel bom, ker imam dokaze za to”. Dobro se je spomniti, če smo že kdaj bili zdoma: v srednji šoli, na morju s prijatelji … Prav fino smo se znašli. Kuhali smo si sami. Sošolec je imel recept za palačinke, ki sem jih sama spekla. Mamo sem klicala za navodilo, kako oprati umazane brisače. Koristno si je tudi reči: “Če sem takrat zmogel, bom tudi zdaj.”

Dandanes, ko so informacije dosegljive na vsakem koraku, je veliko lažje biti bruc, kot je to bilo nekoč. Možnosti je veliko, potrebno je biti odprt zanje, iznajdljiv, zgrabiti priložnosti, raziskovati vse vrste aktivnosti, zabavati se, doživeti stvari, negovati prijateljstva, sodelovati in ne zmagati. Zavedati se je potrebno, da je normalno, da bomo včasih začutili tudi strah, saj nas ta opozarja, da moramo nekaj spremeniti, se prilagoditi. Anksioznost pa je v vsakem primeru odveč, saj sploh ni dvoma, da ne bi zmogli. Ozrite se nazaj in ugotovili boste, kaj vse ste do zdaj zmogli in odgovor boste dobili na pladnju. Zapomnite si: za vsako težavno situacijo obstaja rešitev, odločitev, za katero možnost se boste odločili, pa je vaša. Ne smete pozabiti na vse pozitivne strani študijskih let, aktivnosti, ki vam polnijo baterije, možnosti, ki vam jih ponuja status. Pomembno je, da ste stalno v stiku s samim seboj in se zavedate, kdo ste in kaj želite. Da bi človek našel pravi stik s seboj, si mora vzeti trenutke za “izklop”, mir, sprehod, druženje, poslušanje glasbe, humor, za trenutke, ko čuti sebe. Naj trajajo vsaj nekaj minut na dan – čim dlje, tem bolje. Srečno!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.