4. aprila 1949 je bila z Washingtonsko pogodbo ustanovljena Severnoatlantska pogodbena organizacija (NATO). To je mednarodna politično-vojaška zveza držav članic, katere prvotna naloga je bila odgovor na grožnjo komunističnih sil po drugi svetovni vojni. Vloga zveze NATO pa se je s časom razširila in danes zagotavlja predvsem funkcijo kolektivne samoobrambe držav članic pogodbene zveze. Poglejmo si ozadje nastanka in prvotne funkcije zveze.
Zahod proti Vzhodu in naraščajoče napetosti
Leta po drugi svetovni vojni so prinesla hitro stopnjevanje trenja med deželami vzhodnega političnega bloka (komunističnimi sistemi) in deželami Zahoda (demokratičnimi sistemi zahodne Evrope in severne Amerike). Tako vzhodna kot zahodna stran sta bili mnenja, da nasprotna sila resno ogroža njun obstoj in blaginjo. Kot posledica sta bili v obeh blokih ustanovljeni obrambni zvezi potencialno ogroženih držav: leta 1949 zveza Nato na Zahodu in šest let kasneje Varšavski pakt na Vzhodu.
Preberi tudi: Slovenija postane članica zveze NATO 29. marca 2004.
Ustanovitev zveze Nato, sicer varnostno zagotovilo pred grozečo ofenzivo komunističnih sil, je dobila neposreden povod s sovjetsko blokado Zahodnega Berlina. Na ustanovnem zasedanju zveze Nato so bile udeležene države ustanoviteljice: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike.
Kaj je zveza NATO pomenila za Zahod po drugi svetovni vojni?
V prvem letu delovanja je NATO predvsem pomenil zagotovilo ameriške pomoči ob morebitnem spopadu dveh polov svetovne vojaške moči. Junija 1950, dobro leto po ustanovitvi pakta, se je v Koreji razplamtel prvi izmed »obrobnih« spopadov obeh velesil. Močan udarec severnokorejske vojske z izdatno podporo Kitajske in Sovjetske zveze je trčil ob južnokorejske sile, ki so jim na pomoč priskočili ameriški vojaki. Krvava vojna se je končala tako rekoč brez zmagovalca, prinesla pa je nove politične in geografske razsežnosti zveze NATO. Ta je začela pospešene priprave na širitev, do katere je prišlo leta 1952: v organizacijo sta bili zaradi strateške lege vključeni Grčija in Turčija, državi, ki sta se zajedali globoko v južne obronke vzhodnega bloka. Tri leta kasneje je bila kot odgovor na blokado Berlina v pakt pod posebnimi pogoji vključena tudi Zahodna Nemčija.
Skozi obdobje hladne vojne se je pomen zveze NATO predvsem v smislu varnosti vseskozi večal. Prihajalo je do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med zahodnim in vzhodnim blokom, slednji pa je sčasoma razvil lastno jedrsko orožje, s čimer se je izenačila vojaška moč obeh zvez.
Posledično se je med evropskimi deželami pojavil strah, ki je izviral iz dejstva, da v primeru sovjetske invazije ZDA zaradi lastne varnosti utegnejo odkloniti pomoč – prišlo je do prvih manjših sporov in razhajanj med Evropo in ZDA. Tako je leta 1966 svoje članstvo zamrznila de Gaullova Francija.
Je morda hladna vojna ostala hladna prav zaradi zveze NATO?
Oboroževalna tekma med Zahodom in Vzhodom je bila v polnem zamahu, krize pa so se vrstile: vietnamska vojna, kubanska kriza in druga nekoliko manjša trenja so le še povečevala nesoglasja med Zahodom in Vzhodom. S stalnim razvojem novega in mogočnejšega orožja je vseskozi vztrajala napetost med obema velesilama, s tem pa tudi nekakšno ravnotežje, ki je tako Sovjete kot Američane sililo k neuporabi svojih medcelinskih raket z jedrskimi konicami. V letu 1982 je po ukinitvi španskega fašizma prišlo do krepitve NATO pakta z novo članico.
Zaostreno stanje med velesilama se je počasi začelo mehčati v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Prišlo je do podpisa Sporazuma o balističnih raketah dolgega dosega, ki je narekoval uničenje vseh raket z dosegom nad 500 km, ter končno do razpada Varšavskega pakta v letih 1989-1991. Sledilo je post-hladnovojno obdobje zveze NATO in pridružitev nekdanjih komunističnih držav Vzhodne Evrope, po razpadu Varšavskega pakta oz. komunističnih sistemov v njih.
Katere pa so glavne funkcije zveze NATO?
Zaveznice zavezuje k demokraciji, osebni svobodi in pravni državi ter k miroljubnemu reševanju sporov. Pomembno je, da pogodba določa zamisel o kolektivni obrambi, kar pomeni, da se napad na eno zaveznico obravnava kot napad na vse zaveznice. Organizacija zagotavlja, da je varnost njenih evropskih držav članic neločljivo povezana z varnostjo njenih severnoameriških držav članic. NATO torej zagotavlja tudi edinstven forum za dialog in sodelovanje čez Atlantik ter več kot 70 let zagotavlja relativen mir na ozemljih pogodbenih zaveznic.
Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je zveza razvila dobre odnose z državami nečlanicami – vključno z nekdanjimi nasprotniki iz hladne vojne iz nekdanjega Vzhodnega bloka. Spomnimo, da so nekatere države, ki so bile nekoč stisnjene v pest komunizma postale članice NATO pakta.
Sodelovanje z državami nečlanicami in drugimi organizacijami danes tako velja za eno temeljnih nalog organizacije. Sodeluje s 40 partnerskimi državami ter z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot sta Združeni narodi in Evropska unija. Nato je po koncu hladne vojne prevzel pomembno vlogo pri mednarodnem kriznem upravljanju. S tesnim sodelovanjem s partnerskimi državami je zavezništvo pomagalo končati vojne in zgraditi tudi trajen relativni mir na Balkanu.
Junior novinar
