Včasih je veljalo, da je anime stvar ozkega kroga navdušencev, ki pozno ponoči iščejo obskurne epizode na DVD-jih ali torrentih. Danes pa je anime povsod – od Netflixa in Disney+ do TikToka. Toda ob eksplozivni priljubljenosti se vse pogosteje pojavlja vprašanje: smo še vedno v obdobju rasti ali se navdušenje že rahlo umirja?

Trg, ki še vedno raste

Glede na podatke Precedence Research in Coherent Market Insights, se anime industriji napoveduje zelo svetla prihodnost. Leta 2025 naj bi bila vredna že skoraj 90 milijard dolarjev, do leta 2034 pa se pričakuje celo več kot 200 milijard. To pomeni stabilno in hitro rast, ki je v svetu zabavne industrije precejšnja redkost.

Rast poganjajo predvsem pretočne platforme in povpraševanje po vsebinah zunaj tradicionalnih okvirjev zahodne produkcije. Serije, kot so »Attack on Titan«, »Jujutsu Kaisen« in »Demon Slayer«, dosegajo ogromne gledanosti tudi pri občinstvu, ki se še pred nekaj leti nikoli ni spogledovalo s tem žanrom. In z vsako novo generacijo gledalcev, ki odrašča ob animeju, se meja med nišnim in mainstreamom vse bolj briše. Kar je bila nekoč domena posebnih konvencij in forumov, danes živi tudi v mainstream kulturi.

Gen Z poganja kulturo

Mlajše generacije, zlasti generacija Z, so glavni razlog, da anime ni več le nekaj, kar gledajo čudaki. V ZDA naj bi kar 44 % mladih med 18 in 24 let redno spremljalo anime, kar pomeni, da gre že skoraj za kulturni standard. Anime je zanje več kot zgolj oblika zabave – pogosto gre za način izražanja, za identiteto, za skupnost.

Platforme, ki so spremenile igro

Ni mogoče govoriti o porastu animeja, ne da bi omenili pretočne platforme. Crunchyroll je postal sinonim za anime izven Japonske, Netflix pa v zadnjih letih intenzivno vlaga v lastne anime projekte. Tudi Disney+ se trudi pridobiti del pogače. To pomeni več gledalcev, več pogovorov in več hypa – kar pa ustvarja tudi večji pritisk na ustvarjalce.

Ni vse rožnato

Kljub navidezni evforiji industrija ni brez težav. Eden večjih izzivov je, da japonski studii od vsega globalnega uspeha pogosto prejmejo le drobtinice. Vzroki za to so zastareli poslovni modeli, pogoste podizvajalske pogodbe in omejene pravice pri mednarodni distribuciji.

Dodaten izziv so tudi delovni pogoji. Delavci v anime industriji so pogosto preobremenjeni in slabo plačani, kar odpira vprašanja o trajnosti trenutnega tempa produkcije. Poleg tega v industrijo vstopa umetna inteligenca, ki bi sicer lahko pomagala razbremeniti animatorje, a hkrati vzbuja skrb glede vpliva na kakovost in avtentičnost vsebin.

Je anime preveč razširjen?

Zanimivo je, da nekateri dolgoročni oboževalci animeja opozarjajo na nevarnost komercializacije. Ko je anime povsod (v reklamah, na kavbojkah, v videoigrah) obstaja nevarnost, da se izgubijo tiste edinstvene značilnosti, zaradi katerih je bil v preteklosti tako poseben.

Vse več je tudi produkcij, ki poskušajo hitro zaslužiti na valu priljubljenosti, a pri tem žrtvujejo kakovost. Serije so pogosto generične, z recikliranimi zgodbami in animacijo, ki ne dosega več nekdanjih standardov. Takšne odločitve lahko hitro zrušijo trg, kljub današnjim lepim napovedim finančnih modelov.

Kam gre anime naprej?

Kljub vsem pomislekom ni dvoma: anime je danes globalna kulturna sila. Z več milijoni novih gledalcev po svetu in vedno večjo dostopnostjo se zdi, da je njegova prihodnost zagotovljena – a le, če bo industrija znala uravnotežiti komercialni uspeh z ustvarjalno svobodo in etičnim delom.

Čeprav lahko z nostalgijo pogledamo na čase VHS kaset in obskurnih forumov, je jasno, da je današnji anime bolj dostopen, raznolik in vpliven kot kadar koli prej. In za mnoge je to dovolj dober razlog, da se že veselijo naslednje sezone svojega najljubšega shōnena.

Delta reke Mississipi leta 1932, v letu, ko je bila izumljena električna kitara. Njen zvok, ki prej v filmu ni slišan, prereže melodijo bluesa, se združi z elementi glasbe prihodnosti in svojo vlogo odigra tako dobro, da požge streho do tal.

Prizor se iz plešočih, pojočih in potnih teles afriško-ameriške družbe v juke-jointu premakne za hrbte treh mimoidočih belcev. »Legenda pravi, da obstajajo ljudje s tako čistim talentom, da njihova glasba zbudi duhove preteklosti in prihodnosti,« nam sporoča filma Grešniki. In kako je lahko režiser ustvaril prej opisan prizor sredi filma, ki je že sam po sebi vreden kino vstopnice?

Gre za kulturne razlike in ne razlike v polti

»Steven Spielberg je posnel Schindlerjev seznam, Martin Scorsese pa Dobri fantje. Spielberg bi lahko posnel Dobri fantje in Scorsese bi dobro opravil nalogo pri Schindlerjevem seznamu. Ampak kulturne razlike med njima … Gre za kulturne razlike ne razlike v polti,« je pred leti povedal Denzel Washington in prav te besede se pojavijo v mislih, ko se vrti film Ryana Cooglerja.

Režiser, ki je s filmi Creed in Črni panter pokazal, da razume film, kulture in prepleteno zgodovino obeh, je poskrbel za film, ki bi v njegovi karieri lahko prejel naziv magnum opus. Ni veliko režiserjev, ki si upa tvegati in še manj je takih, ki jim to uspe tako, da so nagrajeni oni in gledalci. Omenjen prizor, ki zavzema bit citata o glasbi tistega časa, ni za vse. A tisti, ki so se vanj zares ujeli, bodo težko izrekli o njem kaj drugega kot gola mojstrovina.

Grešniki (Sinners) je Cooglerjev poklon zgodovini

Grešniki je zgodba o dvojčkih Moore, Stacku in Smoku (Michael B. Jordan), ki se po preizkušnjah v prvi svetovni vojni in čikaški mafiji vrneta v rodni Clarksdale z namenom, da odpreta juke joint za temnopolto skupnost v okolici. Pridruži se jima bratranec Sammie (Miles Canton) nadobudni kitarist, ki skuša odmisliti opozorila njegovega očeta pastorja, da je blues glasba nadnaravna.

»Če boš še naprej plesal s hudičem, ti bo nekega dne sledil domov,« mu pravi in postavlja na pot, ki jo je zastavil zanj. Ko dvojčka od lokalnega rasističnega mogotca odkupita žago, jo želita predelati v kraj za zabavo, kjer bi lahko obiskovalci pozabili na tegobe svojih dni. S pomočjo pianista Delte Slima (Delroy Lindo), kuharice Annie (Wunmi Mosaku), prodajalcev Grace (Li Jun Li) in Boja Chow (Yao), pevke Pearline (Jayme Lawson), kvazi varnostnika Cornbreada (Omar Miller) in Stackove bivše simpatije Mary (Hailee Steinfeld), se pripravljajo na odprtje. Kaj pa se zgodi, ko so prebujeni zli duhovi, ki jim vlada irski vampir Remmick (Jack O’Connell)?

Velik adut clevelandskega režiserja je bila vseskozi zmožnost imerzije gledalca v svet, ki ga predstavlja. To je storil v športni drami Creed in superherojski akciji Črni panter, oba imata dobre razloge za to, da jih mnogi oklicujejo kot najboljša v franšizi. Če to celo nista. Kljub temu se je čakalo, kdaj bo imel Coogler priložnost snemanja svojega filma. In to smo dočakali v velikem slogu.

Vseeno pa je film marsikje naletel na večjo prepreko. V Sloveniji ni bil predvajan, kot mnogi pred njim pa je vsake toliko žrtev pretiranega navdušenja, ki ga opisujejo v presežnikih. Je s tem kaj narobe? Nikakor, če le nismo na družbenih omrežjih, kjer se pogovor o filmu temnopoltega režiserja s temnopolto igralsko zasedbo o temnopolti izkušnji preteklosti ne more ločiti od zapisanega. Vsem tistim, ki pa imajo v glavah dovolj kapacitet za racionalen in človeški odnos, pa je na voljo pogovor o filmu, ki ga lahko v najslabšem primeru opišem kot generacijsko izkušnjo.

Blues, irski jig in pot do tretjega oskarja

Gledalci, ki obožujejo glasbo, glasbeno podlago in njeno uporabo v filmih, bodo z Grešniki zadeli terno. Dvakratni oskarjevec Ludwig Göransson je tik pred tem, da prejme še tretjega, če se do preostanka sezone ne znajde nekdo, ki ga bo zbil s pediestala. Z ženo, ki je sicer violinistka, je do bluesa in irskega jiga dostopal s spoštovanjem, kot skrbnik zgodovinskih arhivov. Tako njegova glasba bolj kot kadarkoli prej odigra eno najbolj vidnih vlog na filmskem platnu.

Ni samo podlaga, temveč svojevrstna vloga, ki je ne smemo prezreti. Če sem iskren, jo je nemogoče prezreti tudi, če bi film gledali brez zvoka. Sodelovanje Cooglerja in Göranssona z direktorico fotografije Autumn Durald Arkapaw (Črni panter: Wakanda za vedno), ki pogosto sodeluje z Gio Coppolo, je srčika celotnega filma, saj poteka prepleteno, koherentno in vsako od kategorij je nemogoče ločiti od druge.

Film svojim prizorom pusti zadihati, kar je najbolj vidno v prvi tretjini in celo polovici filma. Predstavi ljudi in jim pusti, da pustijo svoj pečat na gledalcu. Ti prizori niso dolgočasni, saj Coogler z njimi opravlja taktno in čutno, kar odigra ključno vlogo v drugi polovici filma, ko nam je mar zanje in njihovo usodo. In ko v določenih segmentih filma zarežejo prve note bluesa in jiga, se zdi, da se je čas dejansko ustavil, kar je najbolj vidno v generacijskem prizoru, ki sem ga omenil v začetku.

Ta bo zapisan v zgodovino kot enosekvenčni primer, kjer kot namazano sodelujejo igralske predstave, režija, glasba, praktični in vizualni učinki, montaža, osvelitev in vse, kar sem pozabil omeniti. *Chef”s kiss*

Ko pa se film odloči stopiti v višjo prestavo, se gledalci že tesno oklepamo sedežev. Za to tudi v tem primeru poskrbi vse našteto, presenetljivo veliko pa je tudi humorja.

Tematike se prepletajo, greh ostaja

Delta Slim, lik Delroyja Linda, v filmu mlajšemu glasbeniku med pogovorom o očetu pastorju pove, da je bila vera njihovemu narodu vsiljena, ampak glasbo so prinesli s sabo. To sovpada s tematiko filma, ki se delno dotika vloge krščanstva, in povezanim prizorom Annie, ki uporablja afriški vudu.

Ker so vampirji antiteza veri že mnogo življenjskih ciklov, se vse poveže v celoto, a s tem tematik še ni konec. Prevladujeta kulturna asimilacija in apropriacija, kjer se Coogler spopada s temnopolto, azijsko, belsko in irsko izkušnjo. Vsaka drugačna in hkrati tesno prepletena z drugimi. Pod vsem vampirskim spektaklom je skrita debata čistosti in greha, strasti in zadržanosti, žrtve in napadalca, želje in sla …

Ne moremo reči, da vampirski film pod površjem skriva globlje tematike, saj so te na ogled v zgodovinskem horror-realizmu Ryana Cooglerja. Vsekakor pa gre za unikaten zasuk priljubljenega žanra in generacijska izkušnja, ki je v Sloveniji nismo mogli okusiti tako, kot ji je bilo namenjeni. V kinu. Ker gre za enega najboljših filmov zadnjih let in pravi poklon kulturi.

Kino Komuna je bil nekoč ljubljanski ponos kinematografske sfere. Danes je stanje bistveno drugačno, saj od prodaje Koloseja kino pod pasažo Name sameva.

Spomnimo, kino je v pasaži že vse od davnega leta 1896 v taki in drugačni obliki. Kino komuna je od leta 1953 sinonim za prikazovanje filmov, danes pa je del še ene zapuščene pasaže v prestolnici.

Prenova se obljublja že dve leti, zaenkrat nič novega

Z letom 2023 je bila sicer obljubljena prenova, a do nje vse do danes še ni prišlo. Z vprašanjem smo se obrnili na podjetje Bovin, ki si lasti Komuno.

»Na lokaciji kina Komuna se pripravljajo strateške spremembe, ki so odvisne in bodo predstavljene ob potrditvi našega predloga spremembe občinskega prostorskega akta MOL,« so nam odgovorili. Dodali so, da žal ne vedo, kdaj to bo: »Do takrat pa bo verjetno kino Komuna, v obliki, ki smo jo poznali, ostal zaprt.«

»Več bo jasnega jeseni,« pravi podjetje Bovin

Z vprašanjem smo se obrnili tudi na Mestno občino Ljubljana, kjer nam je odgovor pripravil Oddelek za urejanje prostora.

»Za območje kina Komuna je bila na Oddelek za urejanje prostora Mestne občine Ljubljana podana pobuda za spremembo Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del,« so pojasnili.

Dodajajo, da je pobuda v vsebinski obravnavi: »Oddelek za urejanje prostora v postopku petih sprememb in dopolnitev prostorskega plana za vsako podano pobudo ugotavlja, ali je sprejemljiva z vidika urbanističnih kriterijev in varstvenih režimov, o predlaganih spremembah pa nato odločajo še državni nosilci urejanja prostora (ministrstva in zavodi, pristojni za posamezno področje).«

Predlagane spremembe bodo objavljene na javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka. Takrat bodo vidne tudi morebitne spremembe.

»S podjetjem Bovin, ki upravlja s prostori nekdanjega kina, smo se dogovorili za začasno zaporo vhoda, saj se je prej za rešetkami nabirala nesnaga. Z zaporo smo zagotovili, da bo pasaža urejena vse do dokončne prenove prostorov,« pa so nagovorili tudi težave z onesnaženostjo pasaže.