Vpiši na katerikoli faks marketing, tržne komunikacije ali odnose z javnostmi, in v predavalnici boš imel družbo. Ogromno družbe. Panoga, ki je še pred desetletjem delovala kot razmeroma niša izbira, je danes ena najbolj obleganih smeri, kar pa se pozna tudi na drugi strani, pri delodajalcih, ki jih zasujejo prijave.
Koliko je dejansko prijav na eno mesto?
Podatki iz ZDA, kjer je trg dovolj velik, da se trendi jasno vidijo, kažejo zanimivo sliko. Portal Research.com navaja, da vsako leto na trg vstopi približno 25 odstotkov več diplomantov s področja marketinga na družbenih omrežjih, kot je novo ustvarjenih delovnih mest. Skoraj 60 odstotkov diplomantov s tega področja ima po njihovih podatkih težave z zaposlitvijo v prvih šestih mesecih po diplomi. Podobno se dogaja pri sorodnih smereh, denimo poslovnih komunikacijah, kjer je število diplomantov v zadnjem desetletju naraslo za 35 odstotkov, medtem ko je rast ustreznih delovnih mest precej počasnejša.
Ni šlo za enkraten skok. Gre za postopno kopičenje, ki traja že leta, in razlog je precej razumljiv, marketing je ena redkih panog, kjer lahko na papirju izgleda, da lahko vsak dela vse. Objaviš na Instagramu, urediš fotografijo, napišeš opis, in že si na neki ravni tržnik.
Zakaj je vstopna raven tako gneča
Tu je zanimiv paradoks. Podjetja bolj kot kdajkoli potrebujejo digitalno prisotnost, hkrati pa je konkretno vstopnih delovnih mest, kjer se nekdo brez izkušenj lahko preizkusi, presenetljivo malo. Analiza portala Dextaacademy pravi, da digitalni marketing v letu 2026 ni v celoti prenasičen, je pa prenatrpan na osnovni ravni, torej pri stvareh, kot so objavljanje na družbenih omrežjih, oblikovanje v Canvi ali osnovna nastavitev oglasov. Prav to so tipične naloge, ki jih dobi nekdo na začetku kariere, in ravno tam je konkurenca največja.
Problem je še dodatno zaostrila umetna inteligenca. Deset ljudi lahko z istim orodjem ustvari deset zelo podobnih objav ali oglasov, kar pomeni, da samo poznavanje orodij ni več dovolj konkurenčna prednost. Podjetja iščejo tiste, ki znajo z zbranimi podatki tudi nekaj narediti, ne le pritisniti gumb za generiranje vsebine.
Za Slovenijo natančnih primerljivih statistik o prenasičenosti marketinškega trga žal nisem našel, situacija pa je po pogovorih s kadroviki in glede na objave na portalih, kot je Optius, precej podobna. Na slovenske oglase za digitalni marketing v Ljubljani prihaja veliko prijav že za pozicije, ki zahtevajo minimalne izkušnje, delodajalci pa vse pogosteje iščejo kombinacijo znanj, torej nekoga, ki obvlada tako Meta Ads kot Google Ads, zna analizirati konverzije in ob tem še pripravi kreativo za oglas.
Student.si je pred kratkim v svojem članku o diplomi leta 2026 opozoril, da trg dela pri nas ni prenasičen le v marketingu, ampak splošno z mladimi diplomanti, ki imajo na papirju skoraj identično znanje. Delodajalci zato vse manj gledajo na povprečno oceno, vse bolj pa na praktična mikro-znanja, kot je denimo spretno delo z orodji umetne inteligence ali obvladovanje Excela na naprednem nivoju.
Ali se torej marketingu splača reči ne
Ne bi šel tako daleč. Ameriški podatki (Bureau of Labor Statistics) sicer napovedujejo 10-odstotno rast delovnih mest za vodje oglaševanja in marketinga med letoma 2022 in 2032, kar ni malo. Težava ni v tem, da bi panoga izginjala, težava je v tem, da se je razmerje med ponudbo in povpraševanjem na vstopni ravni obrnilo v škodo kandidatov.
Portal Gradsimple to opiše precej nazorno, lestev v marketingu je strmejša, kot je bila pred petimi leti. Vstopna konkurenca je huda, generalistična delovna mesta na srednji ravni pa se krčijo. Tisti, ki znajo pokazati konkreten učinek svojega dela, denimo številko, ki se je premaknila zaradi njihove akcije, imajo bistveno boljše izhodišče kot tisti, ki imajo samo lepo urejen portfolio brez merljivih rezultatov.
Če razmišljaš o karieri v marketingu, se ne zanašaj samo na diplomo. Praktične izkušnje, tudi neplačane prakse ali manjši projekti za lokalna podjetja, štejejo bistveno več kot še en certifikat na LinkedInu. Prav tako se splača specializirati, saj generalist, ki zna po malem od vsega, danes težje izstopa kot nekdo, ki resnično obvlada eno konkretno področje, na primer plačano oglaševanje ali analitiko podatkov.
Sam bi rekel, da gre za panogo, kamor se še vedno splača vstopiti, samo pričakovanja glede tega, kako hitro boš dobil/a prvo pravo zaposlitev, je treba postaviti realno. Ni več dovolj, da rečeš, da te marketing zanima. Pokazati moraš, da znaš z njim dejansko nekaj narediti.
Kava in čaj sta med najbolj priljubljenimi napitki na svetu, nova raziskava znanstvenikov z avstralske Univerze Flinders pa kaže, da bi bila lahko njuna povezanost z zdravjem kosti pri starejših ženskah nekoliko drugačna. Dolgoročno spremljanje skoraj 10.000 žensk, starih 65 let in več, je pokazalo, da je bilo redno pitje čaja povezano z nekoliko večjo mineralno kostno gostoto, medtem ko zmerno uživanje kave ni bilo povezano s škodljivimi učinki. Drugače je bilo pri zelo velikih količinah kave, saj so imele ženske, ki so popile več kot pet skodelic na dan, nekoliko manjšo mineralno kostno gostoto.
Skoraj 10.000 žensk so spremljali desetletje
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Nutrients, je temeljila na podatkih skoraj 10.000 žensk, starih najmanj 65 let, ki so jih raziskovalci spremljali deset let. Zanimalo jih je predvsem, ali obstaja povezava med rednim uživanjem kave in čaja ter spremembami mineralne kostne gostote oziroma BMD (angl. bone mineral density). Gre za pomemben kazalnik zdravja kosti, ki se uporablja tudi pri ocenjevanju osteoporoze in tveganja za zlome.
Osteoporoza je še posebej pomembna zdravstvena težava pri ženskah po menopavzi, saj se s staranjem in hormonskimi spremembami izgubljanje kostnine pospeši. Približno vsaka tretja ženska, starejša od 50 let, bo v življenju utrpela osteoporozni zlom. Ker kavo in čaj vsakodnevno uživajo milijarde ljudi, bi lahko bile tudi razmeroma majhne povezave med temi napitki in zdravjem kosti pomembne na ravni celotnega prebivalstva. Dosedanje raziskave niso dale povsem enotnih rezultatov, poleg tega je malo raziskav, v katerih bi starejše ženske spremljali tako dolgo.
Čaj je bil povezan z nekoliko večjo kostno gostoto
Raziskovalci z Univerze Flinders so uporabili podatke iz obsežne ameriške raziskave Study of Osteoporotic Fractures. Udeleženke so v različnih obdobjih poročale o svojih navadah pitja kave in čaja, raziskovalci pa so spremljali mineralno kostno gostoto kolka in vratu stegnenice. Prav ti predeli so pri starejših še posebej pomembni, saj so zlomi kolka med najresnejšimi posledicami osteoporoze in lahko močno vplivajo na gibljivost, samostojnost ter splošno zdravstveno stanje.
Rezultati so pokazali, da so imele ženske, ki so pile čaj, nekoliko večjo mineralno kostno gostoto celotnega kolka kot tiste, ki čaja niso pile. Razlika je bila majhna, vendar statistično značilna. To pomeni, da rezultat verjetno ni zgolj posledica naključja, ne pomeni pa nujno, da je čaj neposreden vzrok za večjo kostno gostoto. »Tudi majhne izboljšave kostne gostote lahko na ravni velikih skupin prebivalstva pomenijo manj zlomov,« je pojasnil izredni profesor Enwu Liu s College of Medicine and Public Health na Univerzi Flinders.
Povezava med uživanjem kave in kostmi je bila bolj zapletena. Pri ženskah, ki so pile zmerne količine kave, približno dve do tri skodelice na dan, raziskovalci niso ugotovili škodljive povezave z mineralno kostno gostoto. Rezultati zato ne kažejo, da bi morale starejše ženske zaradi skrbi za kosti opustiti zmerno pitje kave. Drugačen vzorec pa se je pokazal pri zelo velikih količinah.
Ženske, ki so popile več kot pet skodelic kave na dan, so imele manjšo mineralno kostno gostoto. Raziskovalci so poleg tega ugotovili, da se povezava razlikuje glede na nekatere druge zdravstvene in življenjske dejavnike. Negativna povezava z večjim uživanjem kave je bila izrazitejša pri ženskah z večjo vseživljenjsko izpostavljenostjo alkoholu. Pri ženskah z debelostjo pa je bila pozitivna povezava med pitjem čaja in kostno gostoto izrazitejša.
Soavtor raziskave Ryan Liu opozarja na katehine, skupino rastlinskih spojin, ki jih vsebuje čaj. Raziskave nakazujejo, da bi lahko te spojine vplivale na procese nastajanja in razgradnje kostnega tkiva. Kosti namreč niso nespremenljiva struktura, temveč se vse življenje obnavljajo: staro kostno tkivo se razgrajuje, na njegovem mestu pa nastaja novo. Ravnovesje med tema procesoma je eden ključnih dejavnikov ohranjanja kostne mase.
Pri kavi je pozornost raziskovalcev usmerjena predvsem v kofein. »V laboratorijskih raziskavah je bilo dokazano, da lahko kofein v kavi vpliva na absorpcijo kalcija in presnovo kosti, vendar so ti učinki majhni in jih je mogoče izravnati z dodatkom mleka,« je povedal Ryan Liu z Univerze Flinders. To je pomembno tudi pri razlagi rezultatov raziskave: ugotovitve namreč ne kažejo, da je običajno uživanje kave škodljivo za kosti, temveč opozarjajo predvsem na zelo velike dnevne količine.
Skodelica čaja kot majhen del skrbi za zdrave kosti
Po besedah Enwuja Liuja rezultati nakazujejo, da bi bilo redno pitje čaja lahko eden od preprostih načinov podpore zdravju kosti v starejših letih. »Čeprav se zdi zmerno pitje kave varno, zelo veliko uživanje morda ni idealno, zlasti za ženske, ki uživajo alkohol,« je pojasnil. Pri tem je pomembno poudariti, da gre za opazovalno raziskavo. Takšne raziskave lahko pokažejo povezavo med določeno navado in zdravstvenim izidom, ne morejo pa same dokazati, da je prav kava ali čaj povzročila opažene spremembe kostne gostote.
Tudi sami raziskovalci poudarjajo, da so bile ugotovljene razlike razmeroma majhne. Čeprav so bili nekateri rezultati statistično značilni, niso dovolj veliki, da bi bilo zaradi njih smiselno korenito spreminjati vsakodnevne navade. »Naši rezultati ne pomenijo, da morate prenehati piti kavo ali začeti piti čaj na litre,« pravi Liu. Raziskava tako predvsem dopolnjuje sliko o tem, kako bi lahko vsakodnevne prehranske navade skozi leta prispevale k zdravju kosti. »Čeprav kalcij in vitamin D ostajata temelja zdravja kosti, bi lahko svojo vlogo imelo tudi tisto, kar je v vaši skodelici. Za starejše ženske je lahko vsakodnevna skodelica čaja več kot le prijeten obred – lahko predstavlja majhen korak k močnejšim kostem,« sklene raziskovalec.
Slovensko šolstvo čaka ena največjih sprememb v zadnjih desetletjih. Seveda, če bodo napovedi ministra za izobraževanje, znanost in mladino dr. Boruta Rončevića uresničene. Kot povod za napoved celovite reforme je uporabil tudi rezultati raziskave PISA 2025, v kateri so slovenski petnajstletniki na področju bralne, matematične in naravoslovne pismenosti dosegli najslabše rezultate, odkar Slovenija sodeluje v raziskavi.
Minister je bil pri oceni stanja oster. »Stanje je zelo slabo, trend je katastrofalen,« je dejal in poudaril, da rezultati niso obsodba otrok, staršev, učiteljev ali ravnateljev, temveč opozorilo o delovanju sistema. Po njegovih besedah reforma ne bo še ena manjša sprememba učnih načrtov, ampak poseg v same temelje organizacije in delovanja šolstva. »Ne bomo pripravili še ene kozmetične prenove,« je napovedal. Spremeniti želi cilje, vsebino, organizacijo in institucionalno podlago sistema.
Prav zaradi tega smo prebrskali po njegovem celotnem govoru, kjer je izpostavil deset glavnih točk.
Prvič: znanje naj se vrne v središče šole
Prva in morda najpomembnejša točka reforme je sprememba pogleda na to, kaj je sploh merilo uspešne šole. Minister meni, da slovensko šolstvo danes prevečkrat meri svojo uspešnost skozi dokumente, projekte, postopke in različne administrativne kazalnike, premalo pa skozi vprašanje, kaj učenec po koncu šolanja dejansko zna.
»Temeljna naloga šole je posredovanje kakovostnega znanja, razvijanje mišljenja ter priprava mladih na odgovorno in samostojno življenje,« je poudaril. Ob tem napoveduje prenovo učnih načrtov. Ti naj bi bili manj obsežni, vendar to ne pomeni nižjih standardov. Namen je določiti bistveno znanje in učiteljem pustiti več strokovne svobode pri tem, kako bodo učence do tega znanja pripeljali.
Tako govor navaja: »Učne načrte bomo razbremenili nepreglednega kopičenja vsebin. Jasno bomo določili bistveno znanje in pričakovane standarde, učiteljem pa omogočili več strokovne svobode pri izbiri poti do teh ciljev. Manj obsežni učni načrti ne pomenijo nižjih standardov. Pomenijo več časa za razumevanje, utrjevanje in uporabo znanja.«
Ključna sprememba bo torej premik od vprašanja, koliko vsebin je v učnem načrtu, k vprašanju, koliko od teh vsebin učenec dejansko razume in zna uporabiti. Minister je svoje prvo izhodišče strnil zelo jasno: »Znanje bomo ponovno postavili v središče šole.«
Drugi velik poseg se nanaša na ocenjevanje. Rončević opozarja, da ima ocena smisel le, če predstavlja verodostojno informacijo o znanju. Če najvišje ocene postanejo nekaj običajnega, pa po njegovem mnenju izgubijo svojo vrednost.
»Ne morejo in ne smejo biti vsi učenci odličnjaki. Če najvišje ocene postanejo pravilo, ocenjevanje izgubi svojo informativno vrednost, odličnost pa svoj pomen,« je dejal.
To pomeni tudi potencialno neprijetno spremembo za učence in starše. Minister napoveduje, da se merila ne bodo zniževala zato, da bi statistika izgledala bolje. Namesto tega želi izboljšati poučevanje in podporo učencem: Ocena mora biti poštena informacija o izkazanem znanju. Ne sme postati predmet pogajanj, pritiskov ali sredstvo za zagotavljanje zadovoljstva učenca in njegovih staršev. Meril ne bomo zniževali zato, da bi bili rezultati videti boljši. Izboljšali bomo poučevanje in podporo učencem, da bodo lahko dosegali višja merila.
»Vrnili bomo visoka merila in pošteno ocenjevanje,« je njegovo drugo izhodišče. Spremeniti želi tudi nacionalno preverjanje znanja in maturo. Ta naj ne bi bila zgolj zaključna formalnost, temveč orodje za ugotavljanje znanja, zgodnje odkrivanje težav in spremljanje napredka.
Tretja točka je ena tistih, ki bo skoraj zagotovo sprožila največ razprav. Minister zagovarja razlikovanje med enakostjo možnosti in enakostjo rezultatov. Otroci imajo po njegovem mnenju enako dostojanstvo in morajo imeti enake možnosti, vendar nimajo enakih sposobnosti, interesov, motivacije in življenjskih ciljev.
Zato meni, da šola ne sme umetno izenačevati rezultatov, temveč mora vsakemu otroku omogočiti razvoj njegovih lastnih sposobnosti. »Cilj šole bo optimalni razvoj vsakega otroka, ne prisilno umetno izenačevanje rezultatov,« je dejal.
To pomeni dve vzporedni nalogi. Učenec, ki zaostaja, mora dobiti pomoč. Učenec, ki je nadarjen, pa ne sme ostati brez izzivov samo zato, ker je njegov uspeh nad povprečjem. Prav nadarjenim želi minister nameniti več pozornosti: z zgodnjim prepoznavanjem, mentorstvom ter povezovanjem z najboljšimi učitelji, univerzami, raziskovalnimi ustanovami in strokovnimi društvi.
»Odličnost ni privilegij, ni elitizem. Za majhno državo je odličnost razvojna nuja,« je poudaril.
Naslednji del reforme se dotika širšega vprašanja vzgoje. Minister meni, da šola ne sme otrokom sporočati, da je mogoče uspeti brez dela, discipline in vztrajnosti. Po njegovem mnenju je prav sposobnost vztrajanja tudi pomemben del priprave na odraslo življenje.
»Trud ni kazen. Trud je pot do znanja, samozavesti in samostojnosti,« je dejal. Zato želi v šolo vrniti več delovne etike, odgovornosti in jasnih pravil. To pa ne pomeni nujno strožje šole v tradicionalnem pomenu besede, ampak predvsem jasnejša pričakovanja.
Minister opozarja, da prijazna šola ne sme biti šola brez zahtev. »Razumevanje otroka ne pomeni, da od njega ničesar ne pričakujemo. Nasprotno: resnično spoštovanje otroka pomeni tudi prepričanje, da je sposoben napora, napredka in odgovornosti.«
Peta točka posega na področje, ki je v slovenskem javnem prostoru pogosto predmet političnih in svetovnonazorskih razprav. Minister želi okrepiti domoljubno in državljansko vzgojo. Mladi naj bi bolje poznali slovenski jezik, zgodovino in kulturo, nastanek samostojne države, ustavno ureditev in demokratične institucije.
Pri tem poudarja, da domoljubje ne pomeni sovraštva do drugih. »Domoljubje je spoštovanje lastnega naroda, jezika, kulture in države ter pripravljenost zanjo tudi nekaj storiti,« je dejal.
Njegov cilj je, da bi slovenska šola ustvarjala samozavestne in odgovorne državljane, ki poznajo lastno državo in kulturo ter prav zato lahko spoštujejo tudi druge narode in kulture.
Šestič: šola naj uči, kako misliti, ne kaj misliti
Še bolj občutljivo je šesto izhodišče, ki govori o ideološki nevtralnosti in intelektualnem pluralizmu. Minister zagovarja šolo, v kateri so učenci seznanjeni z različnimi idejami, teorijami in pogledi, vendar naj šola sama ne postane orodje političnega ali ideološkega aktivizma.
Njegovo izhodišče je kratko in zelo jasno: »Šola mora učence učiti, kako misliti, ne kaj misliti.« To pomeni, da naj učni načrti in gradiva temeljijo na znanstvenih spoznanjih, ustavnih vrednotah ter pluralni in uravnoteženi obravnavi vprašanj, pri katerih imajo ljudje različna legitimna stališča.
Posebej je poudaril tudi vlogo staršev. Ti naj bi imeli osrednjo vlogo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora svojih otrok, šola pa naj bi jim dala predvsem znanje in orodja, s katerimi bodo otroci lahko samostojno presojali informacije in argumente.
Minister je ob tem napovedal, da aktivisti katere koli politične usmeritve po njegovem ne smejo uporabljati šole za vzgajanje novih aktivistov.
V govoru je tako zapisano: ‘Aktivisti katerekoli politične usmeritve ne smejo v šoli vzgajati novih aktivistov svoje politične usmeritve. Starši imajo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora otrok osrednjo vlogo. Šola mora njihovo vlogo spoštovati. Njena naloga je, da otrokom da znanje in orodja za samostojno presojo informacij, dejstev in argumentov. Domoljubna vzgoja s tem ni v nasprotju. Poznavanje in spoštovanje slovenskega jezika, kulture, ustave in državnosti ni strankarska ideologija, ampak legitimna naloga slovenskega nacionalnega izobraževalnega sistema.'
Sedmič: učitelju več avtoritete, šoli več samozavesti
Ena ključnih točk reforme je tudi položaj učitelja. Minister meni, da brez avtoritete učitelja ni mogoče zagotoviti urejenega pouka, brez urejenega pouka pa ni kakovostnega znanja. Pri tem avtoriteto ločuje od avtoritarnosti. Učitelj mora imeti pravico vzdrževati red, zahtevati delo in pravično ocenjevati znanje, učenec pa mora imeti tudi odgovornost spoštovati pravila.
»Učitelju bomo vrnili avtoriteto, šoli pa institucionalno samozavest,« je napovedal.
Država naj bi učiteljem in šolam določila, kaj morajo učenci znati, nato pa jim dala več svobode pri vprašanju, kako bodo to znanje dosegli. Pomemben del te spremembe naj bi bila tudi ustanovitev učiteljske zbornice. Ta bi bila strokovno in reprezentativno telo učiteljskega poklica, ki bi skrbelo za strokovne standarde, profesionalno avtonomijo in ugled poklica.
»Če želimo učitelju vrniti avtoriteto, mu moramo dati tudi močnejši profesionalni glas,« je poudaril minister. Hkrati napoveduje temeljito debirokratizacijo. Učitelji naj bi imeli manj obrazcev, poročil, soglasij in drugih administrativnih obveznosti.
»Učitelja nismo zaposlili zato, da izpolnjuje obrazce. Zaposlili smo ga zato, da poučuje in vzgaja,« je dejal. Njegovo načelo bi se lahko bralo kot več časa za učence in manj časa za obrazce.
Posebno pozornost želi reforma nameniti branju, pisanju in računanju. Minister meni, da je težava trenutnega sistema tudi v tem, da otrok, ki osnovnih znanj ne osvoji pravočasno, zaostanek pogosto prenaša iz razreda v razred.
Zato želi spremeniti pristop k začetnemu opismenjevanju. »Temeljna znanja bomo zagotovili pravočasno in brez odlašanja,« je napovedal. Cilj je, da se otroci praviloma opismenijo že v prvem letu šolanja, nato pa se v drugem in tretjem razredu branje, razumevanje, pisno izražanje in pravopis utrjujejo ter nadgrajujejo.
»Prvo triletje ne sme biti triletna čakalnica za temeljno pismenost. Otrok se mora najprej naučiti brati, da se lahko nato uči z branjem.« Za otroke, ki imajo razvojne posebnosti ali učne težave, pa tudi za otroke priseljencev, ki še ne obvladajo dovolj slovenščine, želi uvesti zgodnejšo in intenzivnejšo pomoč.
Predvideni so pripravljalni programi in intenzivno učenje slovenščine, poseben program pa naj bi bil pripravljen tudi za vključevanje romskih otrok.
Konec devetletke?
Prav pri tej točki je minister napovedal eno največjih sprememb: odpravo devetletne osnovne šole in prehod na sodobno osemletno osnovno šolo.
Po več kot dveh desetletjih želi torej država ponovno odpreti vprašanje, ali je dodatno leto osnovnega šolanja prineslo rezultate, ki so bili ob uvedbi pričakovani. Minister je sicer poudaril, da krajša šola ne pomeni vrnitve v preteklost.
»To ne bo nostalgična vrnitev v preteklost. To bo nova, sodobna, preglednejša in zahtevnejša osnovna šola z jasnimi standardi znanja, zgodnjim opismenjevanjem, zgodnjo pomočjo otrokom, ki zaostajajo, ter zahtevnejšim delom z nadarjenimi,« je pojasnil. Njegovo sporočilo je: »Dodatno leto šolanja ni vrednota samo po sebi. Vrednota je več znanja.«
Devetič: šola mora pripraviti otroke tudi na svet umetne inteligence
Reforma pa po ministrovih besedah ne pomeni vrnitve v šolo preteklosti. Ministrstvo želi ob tradicionalnih temeljnih znanjih bistveno okrepiti tudi znanja, ki bodo pomembna v prihodnosti.
Med njimi so računalništvo in informatika, programiranje, algoritmično mišljenje, umetna inteligenca, podatkovna, medijska in informacijska pismenost, kibernetska varnost, finančna pismenost, podjetništvo, ustvarjalnost, inovativnost in projektno delo. »Tradicionalnim temeljnim znanjem bomo dodali znanja za prihodnost,« je dejal.
Pri tem informatika ne bi smela pomeniti zgolj uporabe računalnika ali telefona. Učenci naj bi razumeli algoritme, podatke, delovanje digitalnega sveta in tudi nevarnosti manipulacije.
Posebej zanimiva je napoved krepitve finančne pismenosti. Mladi naj bi pred vstopom v samostojno življenje bolje razumeli osebni proračun, varčevanje, obresti, kredite, davke, zavarovanja, investiranje in finančna tveganja.
Podobno želi minister spremeniti odnos do podjetništva. To naj ne bi bilo razumljeno samo kot ustanavljanje podjetij, ampak kot sposobnost prepoznati problem, poiskati rešitev, prevzeti pobudo in ustvariti nekaj novega.
Vzporedno naj bi država okrepila poklicno in strokovno izobraževanje, razširila vajeništvo, izboljšala praktično usposabljanje in mentorstvo ter šole tesneje povezala z delodajalci. »Poklicna pot ni manjvredna izobraževalna pot,« poudarja minister.
Najbolj radikalna sprememba pa se morda skriva v ozadju šolskega sistema – v njegovih institucijah.
Danes na področju izobraževanja deluje več javnih zavodov z različnimi razvojnimi, podpornimi in svetovalnimi nalogami. Minister meni, da se njihove pristojnosti pogosto prekrivajo, odgovornost za rezultate pa je zaradi tega razpršena.
Njegovo deseto izhodišče je zato »Odpravili bomo institucionalne monopole in vzpostavili jasno odgovornost za rezultate.«
Napoveduje združevanje Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Centra šolskih in obšolskih dejavnosti ter Državnega izpitnega centra.
Nastala naj bi enotna nacionalna institucija za kakovost in razvoj izobraževanja, znotraj katere bi bila področja splošnega, poklicnega in strokovnega izobraževanja, izobraževanja odraslih, podpore šolam in učiteljem, digitalnega izobraževanja ter spremljanja kakovosti.
Minister ne govori zgolj o administrativnem združevanju. Novi zavod naj bi imel novo poslanstvo, jasno odgovornost in merljive cilje.
Ob reorganizaciji podpornega sistema je predvidena tudi ustanovitev novega javnega raziskovalnega zavoda – Inštituta za edukacijske raziskave.
Ta naj bi postal nacionalni raziskovalni center za empirično proučevanje izobraževalnega sistema in učinkov izobraževalnih politik.
Ukvarjal naj bi se z merjenjem znanja, psihologijo učenja, kognitivno znanostjo, ekonomiko izobraževanja, primerjalnimi raziskavami, izobraževanjem nadarjenih, vključevanjem priseljencev in Romov ter vplivom novih tehnologij na učenje.
Bistvo ideje je, da bi se pri oblikovanju šolske politike bolj sistematično ugotavljalo, kaj deluje in kaj ne.
Tudi do učiteljskega poklica naj bi vodilo več poti
Minister želi hkrati spremeniti način vstopanja v učiteljski poklic. Slovenija se sooča s pomanjkanjem kadrov na nekaterih področjih, zato naj bi diplomirani matematiki, fiziki, kemiki, računalničarji, inženirji, jezikoslovci in drugi predmetni strokovnjaki dobili alternativno možnost za vstop v šole. To ne bi pomenilo znižanja standardov.
Vzpostavljena naj bi bila alternativna pot, ki bi vključevala pedagoško-psihološko izobraževanje, predmetno didaktiko, vodenje razreda, mentorirano praktično usposabljanje in preverjanje sposobnosti poučevanja. »Pogojev za učiteljski poklic ne bomo znižali. Odprli bomo več poti do istega visokega standarda,« je napovedal Rončević.
Takšna reforma ne more miniti brez nasprotovanj. Minister sam pričakuje odpor dela pedagoške stroke.
Njegova kritika je bila usmerjena v tisto, kar imenuje pedagoški establišment oziroma prevladujoči pedagoški koncept, ki naj bi po njegovem mnenju v zadnjih desetletjih preveč poudarjal kompetence, procese in prilagajanje ter premalo znanje, trud in odgovornost. Pri tem uporablja zelo ostre besede. »Katastrofa,« je dejal pri opisu posledic tega pristopa in dodal: »Te zablode bomo odpravili.«
Toda hkrati poudarja, da slovenski učitelji in ravnatelji po njegovem niso problem. »Slovenski učitelji in ravnatelji niso problem. Vsak dan rešujejo težave, ki jih je ustvaril pedagoški establishment.« Prav zato naj bi bila reforma namenjena predvsem temu, da učitelji dobijo več strokovne avtonomije, več podpore in več časa za svoje osnovno delo.
Kaj bo odločilno?
Velika razlika med dosedanjimi reformami in napovedanim pristopom naj bi bila po ministrovih besedah predvsem v merljivosti rezultatov. Če bodo učni načrti spremenjeni, bo treba čez nekaj let pokazati, ali učenci res znajo več. Če bodo spremenjeni sistemi ocenjevanja, bo treba pokazati, ali bolje merijo znanje. Če bo devetletka zamenjana z osemletko, bo treba dokazati, da krajši čas ne pomeni manj znanja, ampak učinkovitejše šolanje.
Prav tako bo mogoče preverjati, ali je debirokratizacija učiteljem dejansko vrnila čas, ali nova institucionalna ureditev res zmanjšuje podvajanje in ali bodo novi pristopi k učiteljskemu poklicu pomagali pri pomanjkanju kadrov.
V tem smislu se naj bi ministrstvo zavedalo, da je ključen zadnji cilj reforme. Da ne gre zgolj za spremembo sistema zaradi spremembe same.
»Slovenska šola mora vsakemu otroku omogočiti, da razvije svoje sposobnosti in doseže svoj optimum. Ne morejo biti vsi odličnjaki. Vsi pa morajo dobiti priložnost, podporo in jasno zahtevo, da dosežejo največ, kar zmorejo.«
S tem je Rončević sklenil svojo vizijo reformiranega šolstva: »Učitelju bomo vrnili avtoriteto. Šoli avtonomijo. Učencu odgovornost. Staršem zaupanje. Birokraciji bomo postavili meje. Znanje pa bomo ponovno postavili na osrednje mesto.«
Če bodo napovedi postale dejanska zakonodaja in spremembe šolskega sistema, bo šlo za poseg, ki bo vplival na praktično vsako družino v Sloveniji. Od načina, kako se bo otrok naučil brati, do tega, kako bo ocenjen, koliko časa bo preživel v osnovni šoli, kakšno vlogo bo imel učitelj in katera znanja bo pridobil za svet umetne inteligence.
Slovenija je izbrala film, s katerim se bo potegovala za nominacijo za oskarja. Slovenski kandidat za nagrado ameriške filmske akademije za leto 2027 je postal večkrat nagrajeni film Fantasy režiserke Katarine Rešek – Kukle.
Letošnjega slovenskega kandidata je izbrala strokovna komisija Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ji je letos predsedovala producentka Ira Cecić. Komisijo je film Fantasy prepričal z jasno avtorsko vizijo, sodobnim filmskim izrazom, igralskimi interpretacijami in vsebinsko širino.
»Celovečerni prvenec Katarine Rešek – Kukle odlikujeta jasna avtorska vizija in sodoben filmski izraz. Vizualna podoba, zvok in igralske interpretacije ustvarjajo prepoznaven svet filma Fantasy, ki intimno zgodbo svojih junakinj povezuje s širšimi družbenimi vprašanji,« je v obrazložitvi zapisala komisija.
Zgodba treh prijateljic in nove sosede
Film Fantasy spremlja Mihrije, Sino in Jasno, tri prijateljice v zgodnjih dvajsetih letih, ki odraščajo v okolju priseljencev in se upirajo pričakovanjem svojih družin.
Njihov vsakdan se spremeni, ko se v sosesko priseli nova soseda Fantasy, ki je transspolna ženska. Skupaj se podajo na pot raziskovanja spola, želje in lastne identitete.
V filmu igrajo Sarah Al Saleh, Mia Skrbinac, Mina Milovanović in Alina Juhart.
Po besedah režiserke se film poglablja v ponovno prebujenje dolgo zadušenega ženskega pogleda ter ženske vabi, da se zazrejo vase s svojimi lastnimi očmi in ne skozi prizmo zunanjih pričakovanj.
Film odpira vprašanja identitete in svobode
Komisija je posebej izpostavila način, kako Fantasy odpira vprašanja identitete, ženskosti in družbenih pričakovanj. »Fantasy vprašanja identitete, ženskosti in družbenih pričakovanj odpira skozi odnose in odločitve svojih junakinj, ne skozi neposredna pojasnila ali sporočila,« so zapisali.
Ob tem so dodali, da prijateljstva, bližina in konflikti v filmu razkrivajo napetost med osebnimi željami in pričakovanji okolice. »Pot protagonistk tako ni preprosta zgodba o osvobajanju, temveč proces iskanja same sebe, v katerem se prepletajo negotovost, upor, bližina in potreba po sprejetosti,« je še poudarila komisija.
Uspešna pot po mednarodnih festivalih
Fantasy je svetovno premiero doživel lani na uglednem filmskem festivalu v Locarnu, kjer je bil prikazan v tekmovalnem programu Filmmakers of the Present. Sledila je uvrstitev v tekmovalni program Sarajevskega filmskega festivala, kjer je igralski ansambel prejel Srce Sarajeva.
Film je uspehe nadaljeval tudi na drugih festivalih. Na Tržaškem filmskem festivalu je prejel glavno nagrado za najboljši celovečerni film, na Festivalu slovenskega filma pa več strokovnih nagrad vesna.
Med drugim je na filmskem festivalu jugovzhodne Evrope v Los Angelesu SEEfest prejel glavno nagrado za igralski ansambel ter posebni omembi za najboljši film in fotografijo.
»Mednarodna festivalska pot dodatno potrjuje umetniško relevantnost filma,« je ob izbiri zapisala komisija.
Zakaj prav Fantasy?
Po mnenju strokovne komisije je film dovolj močno zasidran v slovenskem kulturnem in družbenem prostoru, hkrati pa njegove teme nagovarjajo občinstvo precej širše.
»Jezikovna in kulturna raznolikost, družinske tradicije ter izkušnje različnih skupnosti so pomemben del pripovedi in filmu dajejo močno lokalno identiteto. Hkrati pa so njegove osrednje teme dovolj univerzalne, da nagovarjajo tudi občinstvo zunaj tega okolja,« so poudarili.
Prav kombinacija avtorske prepoznavnosti in že doseženega mednarodnega uspeha je bila eden ključnih razlogov za izbor. »Zaradi umetniške dovršenosti, avtorske prepoznavnosti, igralske moči, vsebinske širine in že vzpostavljene mednarodne prisotnosti je komisija Fantasy prepoznala kot prepričljivega predstavnika sodobne slovenske kinematografije in kot film, ki lahko Slovenijo suvereno zastopa v mednarodnem izboru za nagrado oskar,« je zaključila komisija.
Slovenijo bo tako v boju za nominacijo za oskarja leta 2027 predstavljal film, ki je že prepričal številna mednarodna občinstva in žirije. Zdaj Fantasy čaka še najodmevnejši del njegove filmske poti.
Ob devetih odpreš prvi oglas. Ob pol enajstih je tvoj življenjepis še enkrat nekoliko drugačen, ker si besedo »sodelovala« zamenjala z »koordinirala« in premaknila tri alineje. Nato napišeš motivacijsko pismo, izpolniš obrazec in še enkrat prepišeš podatke, ki so že zapisani v priponki. Klikneš pošlji.
Čez nekaj ur imaš odprtih dvanajst zavihkov, v glavi primerjaš pet različnih rokov in nisi več povsem prepričana, pri katerem podjetju si morala odgovoriti na vprašanje, kje se vidiš čez pet let. Navzven se ni zgodilo skoraj nič. Ves dan si sedela za računalnikom. In vendar si ob petih izčrpana, kot da bi za tabo ostal cel delovnik.
Razlaga ni v tem, da si lena, premalo disciplinirana ali preveč občutljiva. Iskanje službe združuje nekaj stvari, ki jih ljudje težko prenašamo: veliko truda, zelo malo nadzora in skoraj nobene jasne povratne informacije.
Konec šestdesetih let sta psihologa Martin Seligman in Steven Maier raziskovala, kaj se zgodi, ko je organizem dlje časa izpostavljen neprijetnim dogodkom, na katere nima vpliva.
V danes upravičeno spornih poskusih sta živali razdelila v skupine. Ena je lahko s svojim vedenjem ustavila neprijeten dražljaj, druga pa ne. Čeprav sta bili obe izpostavljeni enaki količini neprijetnosti, je bila razlika bistvena: pri prvi skupini je nekaj, kar je žival naredila, spremenilo izid. Pri drugi ga ni.
Ko so živali pozneje postavili v novo situacijo, iz katere je bilo mogoče pobegniti, so tiste iz prve skupine rešitev iskale. Številne iz druge skupine pa niti poskusile niso.
Pojav sta poimenovala naučena nemoč. Dolgo je veljala razlaga, da se je organizem naučil, da njegovo ravnanje nima smisla, zato je prenehal poskušati. Toda zgodba se tu ni končala.
Petdeset let pozneje sta ugotovila, da je pomembnejši nadzor
Leta 2016 sta Maier in Seligman objavila pregled novih nevroznanstvenih ugotovitev in zapisala, da je bila njuna prvotna razlaga v pomembnem delu obrnjena narobe.
Po novejšem razumevanju pasivnost ob dolgotrajnem, neobvladljivem stresu ni nekaj, česar se moramo šele naučiti. Gre za osnovni obrambni odziv. Tisto, česar se organizem nauči, je nadzor: izkušnja, da lahko s svojim vedenjem nekaj spremeni. Pri tem ima pomembno vlogo prefrontalna skorja, ki pomaga zaznati povezavo med dejanjem in njegovim izidom ter zavreti pasivni stresni odziv. (Maier in Seligman, 2016)
Seveda to ne pomeni, da je pošiljanje življenjepisa enako laboratorijskemu poskusu ali da lahko ugotovitve raziskav na živalih preprosto prenesemo na vsakega človeka. Ponujajo pa uporaben okvir za razumevanje, zakaj nas dolgotrajno pomanjkanje vpliva tako izčrpava.
Pri iskanju službe namreč pogosto ni največja težava količina dela. Težava je, da ne moreš ugotoviti, ali je tvoje delo sploh kaj spremenilo.
Trg dela ti zelo redko pove, kaj se je zgodilo
Sodobni prijavni postopki so skoraj popolno okolje za izgubljanje občutka nadzora. Odgovora pogosto ni. Ne dobiš zavrnitve, pojasnila ali vsaj avtomatskega sporočila, da je bil postopek zaključen. Prijava preprosto izgine. Tudi merila ostanejo skrita. Ne veš, ali ti je zmanjkala ena ključna beseda, ali je tvojo prijavo izločil avtomatiziran sistem, ali je nekdo imel več izkušenj ali pa je bilo delovno mesto v resnici že oddano.
Povratna informacija, če sploh pride, pride z zamikom. Tri tedne pozneje v nabiralniku najdeš generično sporočilo, ki ga lahko prebereš do konca, ne da bi izvedela karkoli o svoji prijavi.
Najbolj zmeden pa je odnos med vloženim trudom in rezultatom. Motivacijsko pismo, ki si ga popravljala ves večer, ostane brez odgovora. Prijava, ki si jo dokončala na telefonu med vožnjo z avtobusom, ti prinese razgovor.
Takrat je težko vedeti, česa naj bi se iz izkušnje sploh naučila. Kaj je delovalo? Kaj ni? Kaj naj naslednjič spremeniš?
Leta 2016 so raziskovalci z University College London v poskusu sodelujočim pokazali virtualne kamne, pod katerimi se je lahko skrivala kača. Če se je pojavila, so prejeli blag električni sunek. Med igro so se učili, kateri kamni so nevarnejši, raziskovalci pa so spremljali njihov občutek stresa, širjenje zenic in potenje.
Največ stresa niso zaznali takrat, ko je bil sunek gotov. Pojavil se je ob največji negotovosti, ko je bila možnost, da ga bodo prejeli, približno polovična. (de Berker in sodelavci, 2016)
Zato je lahko sporočilo »žal vas nismo izbrali« nenavadno olajšanje. Novica ni dobra, vendar je vsaj dokončna. Veš, pri čem si, zapreš zavihek in greš naprej.
Veliko bolj naporna je prijava, ki že tri tedne visi nekje med možnostjo in tišino. Morda še nisi izločena. Morda so pozabili nate. Morda bo odgovor prišel jutri. Zaradi tega morda še naprej preverjaš elektronsko pošto in v glavi ponavljaš odgovore z razgovora.
Po petnajstih prijavah brez odgovora nenadoma zazvoni telefon. Nekdo bi se rad pogovoril s tabo. V nekaj sekundah se vrne motivacija, odpreš nove oglase in imaš občutek, da je vendarle mogoče.
Takšne občasne in nepredvidljive nagrade v psihologiji povezujemo z vzorci okrepitve, pri katerih ne vemo, po katerem poskusu bo prišel rezultat. Podoben element poznajo igre na srečo: ravno nepredvidljivost nagrade pomaga ohranjati vedenje. To seveda ne pomeni, da je LinkedIn igralni avtomat. Pomeni pa, da nas kombinacija dolgih obdobij tišine in občasnega uspeha lahko drži v stalni pripravljenosti.
Zato zjutraj najprej pogledaš pošto. Zato še zvečer odpreš »samo en oglas«. In zato se včasih težko zares odmakneš, tudi ko tisti dan ne moreš narediti ničesar več.
Rešitev ni v tem, da si vsak dan ponavljaš, da moraš ostati pozitivna. Koristneje je ustvariti čim več situacij, v katerih lahko jasno vidiš povezavo med svojim ravnanjem in rezultatom.
Loči svoje delo od njihove odločitve.Tvoja naloga je, da pripraviš dobro prijavo in jo pošlješ. Odločitev podjetja nastaja iz vrste dejavnikov, do katerih nimaš dostopa. Če oboje združiš, začne vsak molk delovati kot osebna ocena tvoje vrednosti.
Postavi si cilj, ki ga lahko dosežeš sama.»Ta teden bom dobila razgovor« ni cilj, ki je povsem v tvojih rokah. »Poslala bom šest kakovostnih prijav in pisala dvema osebama iz panoge« pa je. Tudi če še nimaš službe, lahko na koncu tedna jasno vidiš, kaj si naredila.
Poišči povratno informacijo pri ljudeh.Prijavni obrazec ti je ne bo dal. Človek ti jo morda bo. Kratek pogovor z nekom iz panoge, sporočilo nekdanji sodelavki ali vljudno vprašanje po razgovoru lahko prinese več uporabnih informacij kot še ena ura ugibanja, kaj pomeni status »application under review«.
Ohrani nekaj, pri čemer je rezultat viden.Skuhaj kosilo, pojdi teč, končaj poglavje knjige, nauči se deset novih besed. Ne zato, da bi se zamotila, ampak zato, ker potrebuješ tudi izkušnje, pri katerih trud pusti jasno sled.
Iskanje službe ni preizkus tvojega karakterja
Če te prijavljanje izčrpava, to še ne pomeni, da nisi dovolj vztrajna. Morda si samo že dolgo v procesu, ki od tebe nenehno nekaj zahteva, v zameno pa ti skoraj ničesar ne pove.
Utrujenost je v takšnem okolju razumljiv odziv. Pomaga, če iskanju postaviš meje, meriš tisto, na kar lahko vplivaš, in v tednu ohraniš tudi nekaj, kar se ne konča z avtomatskim sporočilom »hvala za vaše zanimanje«.
Če pa utrujenost preraste iskanje službe – če več tednov težko vstaneš, te nič več ne veseli ali imaš občutek, da nič nima smisla – potem ne gre več samo za boljšo organizacijo prijav. Takrat je pomembneje, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš, ali poiščeš strokovno pomoč.
Službo iščeš. Ni pa treba, da je medtem vsaka ura tvojega dne še ena prijava.
Vsakodnevno uživanje enega ali več enakih obrokov, je lahko učinkovit način za poenostavitev dnevne rutine. Nekateri to počnejo za hujšanje, drugi, pa da se znebijo napora neprestanega odločanja kaj jesti in nakupovanja vedno novih stvari.
Vendar pa ima to lahko tudi slabosti, vključno s tveganjem za prehranske pomanjkljivosti, če vaši dnevni obroki v glavnem sestojijo iz visoko predelanih živil ali mastnih, slanih ali sladkih prigrizkov namesto iz zdravih, polnovrednih živil, pravijo strokovnjaki za prehrano.
»Obstajajo hujše stvari kot to, da vedno znova jemo isti obrok, če je ta uravnotežen in zdrav,« je za New York Times dejala dr. Marion Nestle, profesorica za prehrano, študije hrane in javno zdravje na Univerzi v New Yorku.
Uravnoteženost strokovnjaki za prehrano definirajo kot obroke, ki vsebujejo beljakovine, ogljikove hidrate in zdrave maščobe. Registrirana dietetičarka Julia Zumpano, pravi, da če vztrajate pri vedno istih obrokih, je pomembno, da so hranilno bogati. »Ta uravnoteženost je pomembna,« še dodaja.
Na primer, vsakodnevni zajtrk iz jogurta ali ovsene kaše s svežim sadjem je vsekakor bolj zdrava izbira kot slanina, jajca in kruh. Solata za kosilo z olivnim oljem in kisom je na primer tudi boljša kot sendvič s šunko na belem kruhu – predelano meso je povezano s povečanim tveganjem za srčne bolezni, možgansko kap in nekatere vrste raka, bel kruh pa vsebuje le malo koristnih vlaknin.
In za večerjo je pečen piščanec ali riba z zelenjavo in rjavim rižem vedno boljša izbira kot burger in pomfri.
Zakaj bi nekdo vsak dan jedel enako hrano?
Včasih je razlog preprosto v tem, da imamo to hrano raje, drugi pa uporabljajo ponavljajoče se prehranjevanje kot način za hujšanje ali nadzorovanje telesne teže. Nedavna študija raziskovalcev z Univerze Drexel je pokazala, da so odrasli, ki so vsak dan jedli enake obroke, v 12 tednih izgubili več teže kot tisti, ki so se prehranjevali bolj raznoliko.
Pri ponavljajočem se prehranjevanju med drugim ni treba šteti kalorij. »Večja izbira hrane, na primer pri samopostrežnem bifeju, običajno pomeni več kalorij,« razlaga Nestle.
Tako imenovana»Utrujenost od odločanja« je še en dejavnik. Nenehno sestavljanje jedilnikov, nakupovanje in kuhanje je lahko utrujajoče. »Utrujenost zaradi odločanja je resnična, še posebej če načrtujete obroke za druge,« utemeljuje Zumpano.
»En dan si privoščite sendvič z arašidovim maslom in marmelado, naslednji dan pa sendvič z dimljenim sirom ali puranom,« svetuje Zupmano.
Vendar ne jejte preveč ene in iste hrane, saj bi to lahko privedlo do prekomerne izpostavljenosti škodljivim snovem, kot je na primer živo srebro v ribah, ali do hranilnih snovi, ki se v velikih količinah štejejo za nezdrave, kot sta sol ali nasičene maščobe. In ne žrtvujte zdrave hrane zaradi raznolikosti. »Zdravo je vedno pomembnejše od raznolikosti,« pravi dr. Nestle.
Ali sploh lahko vsak dan jem enake tri obroke?
Julia Zumpano svetuje, da raje ne. Menjanje enega ali dveh različnih obrokov vsak dan pomaga preprečiti pomanjkanje hranilnih snovi in vitaminov, pojasnjuje. »Vaš mikrobiom ima rad veliko raznolikosti.«
Študija iz leta 2022 je pokazala, da je zajtrk obrok, ki ga ljudje najpogosteje ponavljajo. Prvi obrok dneva je ponavadi bolj funkcionalen ali utilitaren kot družaben, ker se morajo ljudje pogosto odpraviti na delo ali v šolo, in je enostavno vsak dan jesti isti zajtrk.
Vendar pa ljudje s potekom dneva iščejo večjo raznolikost hrane in družabno interakcijo ob jedi. »Zajtrk je korak v vašem jutru na poti k opravljanju drugih stvari, naloga, ki jo je treba opraviti, sredstvo za dosego cilja,« pravi Marion, »medtem ko sta kosilo in večerja cilj, ne pa sredstvo za dosego kakšnega drugega cilja.«
Dr. Nestle pravi, da tudi ona vsako jutro je isti zajtrk, kosila in večerje pa vedno menja. Poje skledo pšeničnih kosmičev z žličko sladkorja in posnetim mlekom, obloženih z borovnicami ali jagodami, ki jih goji na svoji terasi. »Preprosto je,« je dejala. »Všeč mi je tekstura in to je odličen način za začetek dneva.«
Slovenija je obvezno služenje vojaškega roka ukinila leta 2003, ob vstopu v Nato, in ga leto kasneje nadomestila s prostovoljno različico. Dvajset let kasneje je ista tema spet na naslovnicah, tokrat zaradi zaostrenih razmer v Evropi po ruski agresiji na Ukrajino in podobnih razprav, ki potekajo v več sosednjih državah, med njimi na Hrvaškem. Vprašanje, ali bi mladi morali (ponovno) v vojsko, da bi se, kot pravijo nekateri, naučili discipline in manir, ni več zgolj hipotetično.
Kaj pravijo stranke?
Slovenske politične stranke so glede tega precej razdeljene, veliko podatkov so nam dale pred volitvami. Nekatere, denimo Demokrati, predlagajo blažjo različico, splošno državljansko solidarnost za vse mladostnike med 18. in 21. letom, kjer bi se lahko odločili med dvomesečnim vojaškim ali policijskim usposabljanjem ali tremesečnim civilnim služenjem. Piratska stranka ponovni uvedbi nasprotuje brez pridržkov. Druge stranke svoje stališče pogojujejo z varnostnimi razmerami, če bi se te v Evropi poslabšale, bi o obveznem služenju razmislile, sicer pa zaenkrat ostajajo pri prostovoljnem sistemu.
Argumenti tistih, ki so za
Zagovorniki obveznega služenja med glavne razloge štejejo varnostne, zaostrene geopolitične razmere in vprašanje, ali ima Slovenska vojska dovolj kadra. Trenutno šteje 6.154 pripadnikov stalne sestave in 1.116 pripadnikov pogodbene rezerve, cilj vojske pa je doseči 10.000 pripadnikov do leta 2028. Cilj, ki ga z lanskih 345 novih zaposlitev ne bodo dosegli, če se tempo ne pospeši.
Poleg varnostnega argumenta se pogosto pojavlja tudi vzgojni. Ideja, da bi obvezno služenje mlade naučilo discipline, odgovornosti in samostojnosti. Anketa med dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra v Kamniku je pokazala, da 74 odstotkov vprašanih dijakov meni, da bi obvezno služenje pozitivno vplivalo na njihov psihofizični razvoj, 53 odstotkov pa jih verjame, da bi to pozitivno vplivalo tudi na izobraževanje.
Argumenti tistih, ki so proti
Na drugi strani je enako glasna skupina, ki v tem vidi korak nazaj. Kritiki opozarjajo, da gre za poveličevanje agresije, da se zraven pogosto prepletajo tudi spolni stereotipi (o tem, kaj naj bi naredilo prave moške), in da sklicevanje na sodobne nevarnosti pogosto meji na razpihovanje strahu.
Zanimivo je, da med profesorji iste kamniške šole prevladuje bolj skeptičen ton kot pri dijakih, 55 odstotkov vprašanih profesorjev meni, da bi obvezno služenje negativno vplivalo na izobraževanje, kar je popolnoma nasproten rezultat od tega, kar so pokazali dijaki. Zanimivo je tudi, da bi se, če bi imeli izbiro, za prostovoljno služenje odločila le 26 odstotkov vprašanih profesorjev.
Strokovnjaki dodajajo še eno pomisleko. Naborništvo samo po sebi po njihovem mnenju ne prinese takojšnje bojne moči, ker urjenje, oprema in izkušeni mentorji zahtevajo čas in denar, ki ju sistem trenutno nima na voljo v zadostni meri.
Kaj kaže prostovoljni sistem, ki že obstaja?
Zanimivo je, da imamo že danes delujoč primerjalni vzorec, prostovoljno služenje vojaškega roka. Po podatkih Ministrstva za obrambo zanimanje zanj v zadnjem obdobju narašča, sodelujoči pa poleg vojaških veščin prejmejo tudi finančno nagrado v vrednosti skoraj 4.000 evrov neto. Leta 2004, ko je bil sistem uveden, je bilo na prostovoljno služenje napotenih le 65 mladih (57 fantov, 8 deklet), številka, ki je danes občutno višja, čeprav natančnih trenutnih podatkov ministrstvo javno ne razkriva sistematično.
Kot pri večini politično občutljivih tem tudi tu ne obstaja en sam, nesporen odgovor. Podatki kažejo, da imajo tako zagovorniki kot nasprotniki obveznega služenja utemeljene argumente. Od realnih varnostnih izzivov do enako realnih pomislekov o tem, kaj tak sistem pomeni za mlade, njihovo izobraževanje in osebno svobodo izbire.
Kaj bo prevladalo, bo najverjetneje odvisno tudi od tega, kako se bodo razvile mednarodne razmere v prihodnjih letih. In od tega, katera stranka bo po volitvah dejansko oblikovala vladno politiko.
Študentsko delo že dolgo ni več omejeno zgolj na klasična občasna dela v strežbi, trgovini ali administraciji. Med bolje plačanimi priložnostmi se vse pogosteje pojavljajo dela, pri katerih študenti svoje znanje, talente in interese pretvorijo v zaslužek.
Kar 25 evrov neto za uro poučevanja
Med takšnimi je tudi delo trenerja oziroma trenerke, kjer lahko urna postavka doseže tudi 25 evrov neto.
Eden trenutno najbolje plačanih oglasov na portalu e-Študentskega servisa je namenjen prav ljubiteljem plesa. V Ljubljani iščejo trenerja oziroma trenerko za poučevanje breakdancea, za delo pa ponuja 25 evrov neto na uro oziroma 29,05 evra bruto. To pomeni, da lahko študent za eno 2,5-urno popoldne zasluži 62,50 evra neto. Ob rednem tedenskem sodelovanju bi to pomenilo približno 250 evrov neto na mesec, če bi delo potekalo štiri petke v mesecu.
Za plesne navdušence še ena dobro plačana priložnost
Pri istem društvu je na voljo tudi delo trenerja oziroma trenerke hiphopa za otroke in mlajše mladince. Urna postavka znaša 20 evrov neto oziroma 23,24 evra bruto. Na voljo sta dve prosti mesti, delo pa je predvideno za daljše občasno sodelovanje v popoldanskem času.
Kaj še sodi med najbolje plačana študentska dela?
Med oglasi, ki jih izpostavljamo, se poleg trenerskega dela pojavljajo tudi druga dela s plačilom 20 evrov neto na uro. Mednje sodijo pospeševanje prodaje in zavarovalne storitve, vodenje tečaja LEGO robotike, promocijsko delo pred kamero ter delo modela za nakit.
Pospeševanje prodaje in zavarovalniške storitve
Dve podjetji iščeta ambiciozne in komunikativne študente za delo na področju zavarovalništva in finančnega svetovanja. Urna postavka znaša 20 evrov neto oziroma 23,24 evra bruto.
Delo vključuje predstavitev in svetovanje strankam, komunikacijo ter delo v pisarni in na terenu. Delodajalca ponujata mentorstvo in uvajanje, fleksibilen delovni čas ter možnost dolgoročnega sodelovanja. Pogoj so polnoletnost, komunikativnost, samoiniciativnost in lasten prevoz. Pri obeh oglasih je na voljo po deset prostih mest.
Nastopanje pred kamero in promocija
Tudi študenti, ki so samozavestni pred kamero, lahko računajo na visoko urno postavko. Za ustvarjanje promocijskih vsebin za družbena omrežja plačilo znaša 20 evrov neto na uro. Delo vključuje snemanje kratkih videov in drugih promocijskih vsebin. Predhodne izkušnje niso potrebne, pomembni pa so samozavesten nastop, sproščenost in zanesljivost. Urnik je po dogovoru.
Model za nakit
Med nekoliko bolj nenavadnimi možnostmi je tudi delo modela za ženski nakit, za katerega je prav tako ponujenih 20 evrov neto na uro.
Podjetje išče polnoletno osebo za daljše občasno sodelovanje, približno enkrat mesečno za dve do štiri ure. Snemanja lahko potekajo z mobilnim telefonom ali profesionalnim fotografom, vsebine pa se uporabljajo na spletu, družbenih omrežjih in v oglasih. Izkušnje niso pogoj. Pomembni so naraven videz, sproščenost pred kamero, zanesljivost in točnost.
18,07 evra na uro za terensko prodajo
Med nekoliko nižje, a še vedno zelo dobro plačane ponudbe sodi terenska prodaja telekomunikacijskih storitev, kjer je plačilo 18,07 evra neto na uro oziroma 21 evrov bruto.
Delo poteka na terenu, študentom pa ponujajo usposabljanje, mentorsko podporo, možnost izbire lokacije in nagrajevanje glede na uspešnost. Med pogoji so vozniški izpit B-kategorije, komunikativnost in motivacija za delo s strankami.
Delo je predvideno za daljše občasno sodelovanje, urnik pa je izmenski.
18 evrov na uro za manikuro
Na seznamu je tudi ponudba za manikuro, kjer urna postavka znaša 18 evrov neto oziroma 20,92 evra bruto.
Delo poteka v urejenem in nadstandardno opremljenem lepotnem salonu v Ljubljani. Kandidat oziroma kandidatka mora obvladati rusko in BIAB manikuro ter podaljševanje nohtov. Iščejo osebi za daljše občasno sodelovanje, delo pa poteka izmensko.
Za razliko od nekaterih drugih oglasov je tukaj zahtevano precej specifično strokovno znanje, zato je ponudba predvsem zanimiva za študente, ki se izobražujejo ali že delajo na področju kozmetike.
Za študij potrebujemo predvsem računalnik, zapiske in nekaj miru. A ko se začnejo predavanja, seminarji, izpiti in dolge ure učenja, hitro postane jasno, da je pomembno tudi to, kje vse to počnemo. Postelja je morda odlična za počitek, kavč za gledanje serij, za večurno učenje pa je dobro imeti prostor, ki je namenjen prav temu. Urejen študijski kotiček lahko namreč naredi veliko razliko pri udobju, organizaciji in osredotočenosti.
Prava miza je začetek dobrega študijskega kotička
Pri izbiri študentske pisalne mize ni nujno, da posežete po največjem modelu. Pomembno je predvsem, da imate dovolj prostora za stvari, ki jih pri učenju dejansko uporabljate.
Če je glavno orodje prenosnik, je lahko dovolj že kompaktnejša miza. Če pa imate poleg računalnika še knjige, zvezke, skripte in dodatni zaslon, boste cenili večjo delovno površino. Pri majhnih študentskih sobah šteje vsak centimeter, zato je smiselno razmisliti tudi o obliki mize. Kotna miza lahko na primer bolje izkoristi prostor, medtem ko lahko po višini nastavljiva miza študijski kotiček prilagodi različnim uporabnikom in položajem.
Tudi študenti potrebujejo ergonomijo
Ko se približujejo izpiti, lahko za mizo hitro mine več ur. Takrat postaneta pravilna višina mize in položaj telesa še pomembnejša. Zaslon naj bo postavljen tako, da vam med delom ni treba nenehno sklanjati glave. Stol naj omogoča ustrezno oporo, stopala pa naj bodo stabilno na tleh.
Pomembno je tudi, da si med učenjem vzamete kratke premore in zamenjate položaj. Če je mogoče, je zanimiva rešitev tudi miza z nastavljivo višino. Ta omogoča, da del študija opravite sede, del pa stoje, s čimer lahko popestrite dolgotrajno delo za računalnikom.
Pri urejanju prostora ne gre samo za ergonomijo. Dobro organizirana miza pomeni tudi manj iskanja zapiskov, manj navlake in več prostora za tisto, kar trenutno počnete.
Na mizi naj bodo predvsem stvari, ki jih potrebujete. Knjige in pripomočke, ki jih uporabljate redkeje, lahko pospravite v predale ali omare. Tudi pravilno urejeni kabli lahko naredijo študijski kotiček precej bolj pregleden. In še nekaj: če imate možnost, naj bo delovni prostor ločen od prostora za počitek. Tako lahko lažje ustvarite občutek, da je določen del sobe namenjen učenju, drugi pa sprostitvi.
Pred začetkom novega študijskega leta je pravi čas za spremembo
Nov študijski semester je lahko dobra priložnost, da preverite tudi svoj študijski kotiček. Je miza dovolj velika? Je njena višina primerna? Imate dovolj prostora za računalnik in zapiske? Lahko med delom udobno sedite? Če je odgovor večkrat »ne«, je morda čas za spremembo.
Kar 15 odstotkov popusta lahko v akcijski ponudbi izkoristiš do 15. septembra 2026. Na voljo so različne rešitve za ureditev delovnega oziroma študijskega prostora, tudi po akcijskih cenah. Tako lahko študentski kotiček prilagodite svojim potrebam, ne da bi morali za to nujno nameniti ogromno prostora.
Navsezadnje dobra študijska miza ni samo prostor, kamor postavite prenosnik. Je prostor, za katerim boste preživeli precejšen del študijskih let. Zato se splača izbrati takšno, za katero vam bo udobno sedeti.
Vsak prevod je interpretacija. Od podnapisov do literarnih prevodov: kaj se izgubi, kaj se pridobi in ali je ‘zvest prevod' sploh možen? Bralec redko pomisli na prevajalca. Knjiga je v rokah, film s podnapisi na zaslonu in vse deluje, kot da je nastalo naravnost v jeziku, v katerem ga spremljamo. A za vsakim stavkom tujega avtorja, ki ga preberemo, stoji odločitev nekoga drugega: katera beseda, kateri ton, katera izpuščena poved. Prevajanje ni prepisovanje iz enega jezika v drugega, temveč gre za formulo branja, razumevanja in šele nato interpretacije.
Zakaj ‘dobeseden prevod' ne obstaja?
Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je vprašanje zvestobe izvirniku eno od osrednjih vprašanj študija prevajalstva. Med obravnavanimi temami predmeta Teorija prevajanja je izrecno naveden problem neprevedljivosti in zvestobe v teoriji in prevajalski praksi, poleg tega pa tudi vprašanje interpretacije in koherence v prevodnem postopku ter t. i. transformacije, ki jih prevajalec izvede na izvirnem besedilu: inverzija, modulacija, substitucija, kompenzacija, adaptacija. Že sam nabor teh pojmov pove veliko. Prevajanje v akademskem razumevanju ni prenos, temveč sistematično preoblikovanje besedila, pri katerem se prevajalec vsakič znova odloča, kaj ohraniti, kaj spremeniti in kaj žrtvovati.
Podobno velja za literarno prevajanje, ki ga na Oddelku za prevajalstvo opisujejo kot področje, ki od študentov zahteva vpogled v »večplastno tkivo literarne umetnine« in soočanje s konkretnimi jezikovnimi problemi pri prevajanju različnih literarnih vrst in zvrsti: lirike, epike, dramatike, romana, pravljice, proznega verza. Med priporočeno literaturo za ta predmet je tudi zbornik Misliti prevod: izbrana besedila iz teorije prevajanja od Cicerona do Derridaja, kar samo po sebi kaže, da je vprašanje zvestobe prevoda izvirniku staro toliko kot prevajanje samo; od antike do sodobne filozofije jezika.
Nikjer ni ta žrtev tako oprijemljiva kot pri podnaslavljanju. Za razliko od knjižnega prevoda ima podnapis strogo določen prostor in čas: gledalec mora vrstico prebrati, preden izgine z zaslona, hkrati pa mora slediti dogajanju na sliki. Raziskava o podnaslovnem prevajanju profanosti v slovenskih, hrvaških in srbskih filmskih podnapisih, objavljena na portalu ResearchGate, izhaja prav iz tega dejstva: za podnaslavljanje veljajo določene časovne in prostorske omejitve, zaradi katerih je pogosto treba izpustiti nekatere dele izhodiščnega besedila. Avtor pri tem opozarja, da profanost v filmu ni naključna okrasitev dialoga. Po navedbah raziskovalke Ane María Fernández Dobao ima pomembno vlogo pri karakterizaciji filmskih likov, po ugotovitvah Minne Hjort pa raba profanosti soustvarja družbenogeografski milje, saj nakazuje govorčevo starost, izobrazbo in družbeni status. Ko prevajalec kletvico izpusti ali omili zaradi prostorske stiske, torej ne izgubi le besede, saj z njo lahko izgine tudi del karakterja lika.
V analizi slovenskih in hrvaških DVD-podnapisov je raziskovalec Janko Trupej, ugotovil, da je bilo v podnapisih izbranih filmov ohranjenih 53,9 odstotka vseh primerov angleške profanosti, pri čemer je bil delež izpustov pri kletvicah kar 73,3-odstoten. Drugače povedano: skoraj tri četrtine kletvic v analiziranem vzorcu filma v podnapisih preprosto ni bilo. Gledalec, ki ne razume izvirnega govora, torej dobi opazno milejšo, drugačno različico dialoga, ne da bi to sploh vedel.
Zvestoba, ki ni suženjska
A tudi tam, kjer prostorske omejitve ne pritiskajo, zvestoba izvirniku ni preprosto vprašanje. To še posebej nazorno pokaže izkušnja enega najbolj znanih slovenskih literarnih prevajalcev. Branko Gradišnik, ki je med drugim prevedel Gospodarja prstanov, je v intervjuju za Lektorsko društvo Slovenije opisal, kako je pri prevajanju romana Ugrinova opazil vsebinske anahronizme; denimo omembo poslušanja tranzistorskega radia v okolju, kjer ta glede na čas dogajanja še ni mogel obstajati. Gradišnik je avtorju poslal seznam teh nedoslednosti, avtor pa je predloge sprejel in spremenil izvirnik, kar je Gradišnik povzel z besedami, da je bil »zvest izvirniku, ki je bil zvest mojemu prevodu«. Zgodba obrne pričakovano razmerje na glavo: prevajalec ni bil zgolj pasiven posrednik izvirnika, temveč je s svojim natančnim branjem izboljšal besedilo, ki naj bi ga zvesto prenašal.
Podobno nianso najdemo pri prevajanju enega najbolj prevajanih besedil na svetu. V razpravi o novem slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma, objavljeni v reviji Tretji dan, urednik prevoda Jože Krašovec zapiše, da je dober prevajalec le tisti, ki ravna celostno-strukturalno in je sposoben vsebino izvirnika prevesti tako, da ustrezno preustvari tudi literarno zgradbo. Zvestoba torej po tem pojmovanju ni dobesednost, temveč sposobnost preustvariti (se pravi znova ustvariti) literarno obliko v novem jeziku. Tudi sami prevajalci standardnega prevoda so v predstavitvi svojega dela zapisali, da načelo prevajanja po izvirniku »ne pomeni suženjske zvestobe izvirnemu besedilu«, a so se, kot ugotavlja avtor te analize, temu izhodišču sčasoma vseeno odmaknili v smeri strožje dobesednosti, kar je po njegovi presoji zmanjšalo naravnost besedila v slovenščini.
Kdo sploh pride do besede?
Zvestoba posameznemu besedilu je ena plat zgodbe, druga pa je, katera besedila sploh dobijo priložnost biti prevedena. Na to opozori esej Nine BegušNovi val ameriške in svetovne revijalistike, objavljen na portalu LUD Literatura. Avtorica, ki je delovala kot regionalna urednica za literarno revijo Asymptote, navaja podatek, da delež prevedenih literarnih del po raziskavi, objavljeni v Guardianu leta 2007, v Sloveniji dosega kar sedemdeset odstotkov, medtem ko se v angleško govorečih državah vrti okrog dveh odstotkov. Vprašanje zvestega prevoda je torej smiselno šele, ko besedilo do prevajalčeve mize sploh pride. V anglocentričnem literarnem prostoru, kot ga opisuje avtorica, pa se to zgodi predvsem nobelovcem in že uveljavljenim literarnim zvezdam, medtem ko manj znani, a enako kvalitetni avtorji ostajajo, kot piše, »potisnjeni na obrobje, v nepregledno brezno novih prevodov«.
Beguš v eseju omenja tudi, da je bila po mnenju uveljavljene prevodoslovke Susan Bassnett prav pomanjkljiva prisotnost Borisa Pahorja v angleškem jeziku primer tega, kako težko se tuja literarna dela prebijejo na anglosaški trg kljub kakovosti in izdaji pri uglednih založbah. Zanimivo pa je tudi, kako avtorica izpostavi vlogo prevajalca v teoriji prevajanja: sklicujoč se na Jorgeja Luisa Borgesa piše, da je prevajalec ob avtorju, delu in bralcu vzpostavil »četrto metodološko paradigmo« prevodoslovja, kar pomeni, da prevajalčeva interpretacija ni več obravnavana kot nekaj postranskega, temveč kot enakovreden del razumevanja literarnega dela. To je nasploh podoba prevajalca, ki se razlikuje od tiste, ki prevaja »nevidno« in zvesto sledi izvirniku: prevajalec kot soustvarjalec, ki z izbiro, kaj prevesti in kako, soustvarja tudi to, kaj bo neka kultura sploh lahko brala.
Kaj se pri tem pridobi?
Izguba ni edina posledica prevajalske interpretacije. Pogosto gre za zamenjavo ene vrednosti z drugo. Martina Ožbot v znanstveni monografiji Prevajalske strategije in vprašanje koherence ob slovenskih prevodih Machiavellijevega Vladarja, ki jo je izdalo Slavistično društvo Slovenije, piše, da prevodi izhodiščnih besedil praviloma ne predpostavljajo predhodnega poznavanja izvirnika, temveč naj bi ga funkcionalno nadomestili tako, da zapolnijo vrzel, ki v ciljni kulturi obstaja. Prevod torej ni le okrnjena kopija, temveč samostojno besedilo, ki v ciljni kulturi opravlja svojo lastno funkcijo, tudi kadar se pri tem oddalji od dobesednosti izvirnika.
Odgovor, ki se izriše iz teh virov, ni preprost »da« ali »ne«. Akademska stroka vprašanje zvestobe in neprevedljivosti obravnava kot enega temeljnih, nerazrešenih problemov prevodoslovja. Ne kot tehnično oviro, ki bi jo z dovolj spretnosti mogli odpraviti, temveč kot stalnico prevajalskega dela. Bela knjiga o prevajanju, prvi tovrstni dokument v slovenskem prostoru, ki celovito obravnava prevajanje, tolmačenje, podnaslavljanje in lektoriranje, med drugim ugotavlja, da uredniki knjigo, ki jo izdajo, praviloma ne berejo v izvirniku, temveč zaupajo prevajalčevi presoji, kar pomeni, da je prevajalec pogosto edini, ki sploh lahko presodi, kako blizu ali daleč je prevod od izvirnika.
Morda je najbolj pošten odgovor ta: »zvest prevod« ni prevod brez izgub, temveč prevod, v katerem je prevajalec vsako izgubo nadomestil s premišljeno odločitvijo. Podnapis, ki izpusti kletvico zaradi prostorske stiske, literarni prevod, ki spremeni ime lika zaradi zvočne igre, ali prevajalec, ki popravi anahronizem v izvirniku sam. V vseh treh primerih prevod ni identičen izvirniku. A morda ravno zato, ker prevajalec izvirnika ne kopira, temveč ga bere, razume in znova zapiše v drugem jeziku, prevod sploh lahko živi naprej v kulturi, ki jezika izvirnika ne pozna. Vprašanje ni, ali prevod izvirnik »ubije«, temveč ali mu uspe zagotoviti novo življenje.
