Kako se soočiti z izgubo službe v kulturi, ki odpuščanje jemlje kot obglavitev, brezposelne pa kot izmeček? Na svoj način se kapitalističnih groženj loteva južnokorejski mojster Park Chan-wook, ki nam je v preteklosti predstavil mojstrovine Stari, Služkinja in Decision to Leave.

Ko je dolgoletni zaposleni odpuščen in prepuščen svetu …

Man-su (Lee Byung-hun) je dolgoletni delavec papirnega podjetja Solar paper. Je dobro plačan, s čimer je lahko kupil svoj otroški dom, in srečno živi z ljubečo ženo Mi-ri (Son Ye-jin), najstniškim sinom in hčerko, ki velja za prihodnost igranja čela. Ko pa njegovo podjetje kupijo Američani, se znajde med številnimi odpuščenimi. To novico preda svoji družini in obljubi, da bo imel novo službo v papirni industriji v roku treh mesecev.

Film nas popelje trinajst mesecev v prihodnost, ko Man-su obiskuje razgovor za razgovorom, medtem pa dela v nizkoplačani službi. Z družino so močno znižali stroške, celo odklopili Netflix, a denarja ni dovolj, da bi lahko odplačevali hipoteko. Razmišljajo o prodaji njegovega otroškega doma, žena začne delati kot asistenka mlademu dentistu, hčerina učiteljica pa pravi, da bodo morali plačevati več za učitelja čela, ki jo bo znal popeljati v nove višave. Man-su se odloči, da bo poskusil vse mogoče načine, da dobi službo v podjetju Moon Paper, ki se še edino drži v kapitalističnem napredku, ki na prvo mesto postavlja zaslužek in ne posameznikovega življenja. A njegov način je nekoliko ekstremen, saj se odloči, da bo konkurenco preprosto … ubil.

Park Chan-wook in dokaz mojstrstva

Tu nastopi Park Chan-wook in še enkrat dokaže, za kako odličnega režiserja in scenarista gre. Iz rokava v filmu potegne vse ase, tako v smislu ustvarjanja zgodbe in razpletov, kot postavljanja prizorov in premikov kamere. Seveda je za to zaslužna celotna ekipa, a z jasno vizijo se uresniči Chan-wookov najbolj »mednarodni« film.

Ideja kapitalizma, težnje po zaslužku na simboličnih in dobesednih truplih, je nekaj, s čimer se ukvarja praktično ves planet. Komercializacija, zaslužkarstvo in moderno delo v filmu, ki satirično meša dramo, komedijo in »grozljivko«. Ni druge izbire je režiserjev najboljši film do tega trenutka, čeprav bodo simpatije mnogih še vedno pri filmih preteklosti – s čimer ni prav nič narobe.

Izvrstna glavna vloga in prepričljivost obupanosti

V glavni vlogi blesti zvezdnik Lee Byung-hun, ki spiše eno najbolj, če ne celo najbolj prepričljivo glavno moško vlogo leta. Nagrade Astra in zlati globusi so to prepoznale, čaka se le še na Akademijo, ki bi lahko filmu prinesla nekaj nominacij, po tem, ko je ta vrata na široko odprl Parazit. Enako je s preostalimi vlogami, kjer so ljubitelji čakali desetletja, da sta južnokorejska zvezdnika končno nastopila v istem filmu. Vloga žene nasproti moža, ki si želi ohraniti svojo maskulinost, je prijetna tudi zaradi njene osebnosti, ki od moža ne zahteva tradicionalne mačo persone.

V filmu je trenutek, kjer ga podpira pri temu, da bi kariero nadaljeval v vrtnarjenju, pri katerem je njegovo srce. Film se tako ukvarja tudi s pričakovanji družbe, ki presežejo meje Južne Koreje. Za igralce so tako vloge krasne, saj jim scenarij poda izvirnost, premetenost in prepričljivost, ki jo nato okrasijo s svojim talentom. Tudi s tega vidika je film, ki je že tako vreden ogleda, nujen ogled za vse tiste, ki bi želeli pomočiti prst v filmski svet, ki ni holivudsko naravnan.

Posameznik proti sistemu

Anti-kapitalistična tematika je v primerjavi z njegovimi filmi najbolj v ospredju, čeprav je raziskovanje psihe še vedno močan dejavnik. Nenazadnje se ukvarja prav s tem, kako to vpliva na posameznika in njegova razmerja. Dramo najde v bitki enega proti sistemu. Scenarij s pomočjo izvrstno postavljenih prizorov predstavi nekaj izjemno zanimivih, napetih in presenetljivo zabavnih trenutkov. Kljub 139 minutam igranega časa ima film le segment ali dva v drugi tretjini, kjer se tempo nekoliko ustavi.

Ko pa tempo igra na note empatije do obupanega človeka, ki posega po nečloveških načinih, da najde službo. In če se lastniki korporacij ne ozirajo na posledice svojih dejanj, ko odpuščajo na tisoče zaposlenih z zahtevo po višjem zaslužku, se film vpraša, kako daleč bi šel pri tem posameznik. Kaj bo storil, ko se mu svet poruši do te mere, da mora svojo osebnost ustvariti iz nič. Ali je pripravljen iti na nož? Včasih pač ‘ni druge izbire'.