Pred časom sem prebirala knjigo Super ženska je v tebi, avtorice Anette Ellegaard. In kar nekako ne gre mi iz glave odstavek …
»Pomanjkanje miru v našem zahodnem, sodobnem življenju, je vzrok za nepotrebne bolezni in trpljenja. Tečemo hitreje kot kadar koli. Smo skrajno učinkoviti in dosegamo to in ono, kar je po svoje seveda odlično, če ne upoštevamo, da zato čutimo, kako čas beži, ne da bi v resnici imeli občutek, da živimo pravo življenje. Najhujše je, da sploh ne opazimo, da miru ni več. Tako smo se navadili na pretirano stimulacijo in hiter tempo, da to stanje občutimo kot normalno.«
Tehnologija nas je ukleščila v življenjski slog, ki zahteva, da smo miselno ves čas naviti, sicer ne moremo v korak z lastnim življenjem. Razmišljam, da vendarle spodbude iz zunanjega okolja niso najhujše. Še veliko hujša so lastna gnanja do onemoglosti. Urejenost od glave do peta, natreniranost telesa, uspešna kariera, perfektno urejena dom in družina. Super ženska naj bi bila motor, gonilo, lokomotiva, vodja krdela, čeprav bo ob tem marsikateri alfa samec zastrigel z ušesi.
Korona kriza je prinesla nova pravila, ne le pri vsakemu od nas in v vedenju do soljudi, pač pa predvsem v poslovnem svetu in odnosu do njega. Pravzaprav se vodenje gospodinjstva prav dosti ne razlikuje od vodenja ekip v poslovnem svetu. In nekateri pravijo, da smo prav zato ženske uspešnejše vodje.
In ko razmišljam ali je super ženska le lastni pritisk iz nas samih, se mi porodi kot zanimiva sogovornica dr. Sara Brezigar.
Sara je strokovnjakinja s področja strateškega upravljanja s človeškimi viri. Magistrirala je na London School of Economics, ki je vrhunska evropska ustanova na področju upravljanja s človeškimi viri in sodelovala pri svetovalnih projektih za številna slovenska in tuja podjetja. Za coaching in strateško svetovanje jo najemajo predvsem direktorji, ki bi radi svoja podjetja pripeljali na višjo stopnjo. Pomaga pa jim pri vseh večjih strateških odločitvah glede kadrovske strategije, vodenja, sistema nagrajevanja in podobno. Znana je po svoji izjemni sposobnosti zaznavanja problemov, ki jih prinesejo določene odločitve, ki jih podjetniki sprejmejo pri poslovanju in po praktičnosti.
Sara, kako naj se ženske, ki se odpravljajo na samostojno poslovno pot spopadejo z vsemi izzivi, ki jih čakajo?
Pred leti sem spremljala dogodek, kjer je bila gostja poslovno izjemno uspešna ženska, z neverjetno kariero v mednarodnem merilu, z družino in partnerjem z izjemno zahtevnim poklicem. Ob nizanju njenih uspehov jo je voditeljica vprašala, kako ji je sploh vse to uspelo narediti in usklajevati z družinskim/partnerskim življenjem. Gostjin odgovor mi je ostal v spominu za vedno. Rekla je: »Veste, ljudje imajo predstavo, da sem vse to počela hkrati. V resnici je tako, da se za neko obdobje posvetiš nečemu – npr. otrokom in družini, drugo obdobje nečemu drugemu – npr. razvoju na svojem strokovnem področju, tretje obdobje pa vodenju in vzpenjanju po stopničkah na hierarhični lestvici.« Spoznala sem, da je mit o super ženski – zgolj mit. Ogromno pa lahko dosežeš tako, da si znaš postaviti trenutne prioritete in jim slediti. Če želiš na vseh področjih biti v vsakem trenutku super ženska, pa je to zgolj recept za izgorelost, ne uspeh. Ključ je torej fokus in trenutne prioritete.
Kaj pa skrb zase? Svetovna zdravstvena organizacija je izgorelost opredelila kot poklicno bolezen. Okoliščine zadnjih mesecev so marsikaterega vodjo potisnile v občutek dolžnosti, da postorijo vse vključno s skrbno za svojo lastno družino in empatijo do zaposlenih. Kako pomemben je oddih, smo vendarle pred časom, ko so počitnice najbolj pogoste?
Izgorelost je izjemno velik problem vodij in organizacij nasploh. Vendar izgorelost ni premočrtno povezana zgolj s količino dela, temveč tudi z drugimi dejavniki, kot so recimo nadzor na svojim delom, okoliščinami dela, zmožnostjo odklopa.
Z novim načinom so se nekako razširile vloge vodje tudi na področja fizičnega in psihičnega zdravja zaposlenih, počutja. Ta takoimenovani sočutni del je veliko obsežnejši. So tu ženske v prednosti, razumejo bolje prilagodljivost dela, da se lahko usklajujeta družina in posel?
Spet smo pri vprašanju, v kakšni družbi živimo. Če živimo v takšni, kjer je breme usklajevanja družinskega in poslovnega življenja pretežno na »ženskih« ramenih, potem seveda ženske vodje v povprečju razvijejo boljše razumevanje, kaj pravzaprav to pomeni. Po eni strani bolje razumejo izzive sodelavk v podobnem položaju, po drugi strani imajo tudi realnejšo predstavo o delovni efektivnosti človeka, ki opravlja delo na domu in se denimo hkrati še ukvarja s šolanjem na domu dveh osnovnošolskih otrok ali skrbi za celotno gospodinjstvo in prehrano.
Za covidom-19 so zboleli tudi najmočnejši, Bitanski premier, Ameriški igralec Tom Hanks, njegova visokost princ Charles… Standard, ko je bil nekdo močan v preteklosti, v sedanjosti ne velja več. Lahko to apliciramo tudi na vodenje v organizaciji?
Bistvo vodenja je v zmožnosti vplivanja, ne v tem, na katerem stolu sediš. Robin Sharma je v svoji znani knjigi Voditelj brez naziva že pred časom izpostavil, da zato, da si danes voditelj, ne potrebuješ naziva ali položaja. Gre za to, kako s svoji dejanji in s kakovostjo svojega dela (ali pristopom do dela) vplivaš na okolico. Voditeljstvo je torej nekaj, kar ti okolica lahko priznava, čeprav nimaš uradnega položaja voditelja. Tega smo med koronakrizo videli ogromno. Od medicinskih sester na družbenih omrežij, katerih apeli k preudarnemu ravnanju so zalegli bolj kot govori predsednikov vlad; do starostnikov, ki so zbirali denar za nabavo medicinske opreme, do številnih prostovoljcev, ki so si s svojo požrtvovalnostjo priborili status voditeljev.
Vodenje podjetja/skupine ljudi je izziv, ki ga številni ‘vodje' ne zmorejo. Katere so, po vašem mnenju, lastnosti, ki določajo dobrega vodjo?
Obstajata zgolj dva kriterija, ki opredeljujeta, ali si dober vodja. Prvi je, da dosegaš rezultate, in drugi je, da ti ljudje sledijo. Veliko ljudi se znajde dobro bodisi v vlogi »popularnega« vodje, bodisi v vlogi vodje, ki za vsako ceno dosega rezultate. Dober vodja zmore združiti oboje – hkratno osredotočenost na cilje in na ljudi. Sliši se preprosto, pa ni.
Načeloma pa se mi zdi, da so tisti vodje, ki so jim ljudje resnično všeč, ki radi delajo z ljudmi, nekoliko v prednosti pri razvoju svojih vodstvenih veščin.
