Fabrice Du Welz je belgijski režiser, ki je pri petindvajsetih letih s prvencem Kalvarija (2004) navdušil v Cannesu. Sledili so naslovi, kot sta Vinyan (2008) in Alleluia (2014), ki je bil prav tako prikazan v Cannesu, nato pa ga je za režijo izbral sam Chadwick Boseman in prst je pomočil v holivudski svet s filmom Message from the King. Slovenijo je obiskal ob predvajanju filma Oboževanje (2019), le pet let kasneje pa predstavlja film Maldoror, kjer preiskuje najbolj temačen trenutek za Belgijo ob prelomu tisočletja.

Na 21. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina sva spregovorila o filmu Maldoror, spoštovanju do žrtev ugrabitev v primeru Dutroux in režiserskih ter scenarističnih odločitvah v filmu, ki zaradi tematike ne bo povšeči vsem.

Nam lahko poveste kaj o dogodkih, ki jih opisuje vaš film Maldoror? Kako so vplivali na vas in kako ste se odločili za pravi vpogled v zgodbo?

Film temelji na primeru Dutroux, kot ga imenujemo v Belgiji. Dogaja se sredi devetdesetih let. Gre za grozno zgodbo, ki je šokirala državo in cel svet, saj je bila precej izpostavljena. O ugrabitvah in pedofiliji ter bizarnih povezavah med ljudmi, kjer še danes ne vemo, kako razširjena je ta mreža.

Ko se je zgodilo, sem bil star dvajset let in na nek način to povezujem z devetim septembrom, ko si točno vedel, kje si bil in kaj si počel ob novici. Bil sem mlad in odziv okolice je na meni pustil velik pečat. Že takrat sem vedel, da bi lahko to postalo dober film, a takrat še nisem imel izkušenj, da bi posnel kaj takega. A vedno sem imel v mislih, da bi posnel film o tem. In dobrih trideset let kasneje sem sprejel to nalogo.

Menim, da s pomembnega vidika, ki pa je popolnoma fiktiven. Nisem želel posneti dokumentarnega filma, saj si tako v filmu dovolimo veliko prilagajanja že z glavnim likom Paula Charterieja, ki je povsem izmišljen. Kljub temu je kontekst resničen in močan, za film pa smo opravili mnogo ur raziskovanj celotnega dogodka.

Kako ste kot režiser vedeli, da je zdaj pravi čas za snemanje takega filma?

Intuicija. Star sem 52 let in posnel sem veliko filmov, a pri svojem delu sem želel nekaj spremeniti. V preteklosti sem s filmi preiskal kar nekaj svojih nevroz, obenem pa sem se želel soočiti z nečim, kar je mnogo večje od mene. Sliši se smešno, da sem želel nekaj resnejšega, a zagotovo bolj kolektivnega, družbeno pomembnega. Bil je čas, da grem v novo smer.

Ko govorimo o tako težkih trenutkih, je pomembno govoriti tudi o žrtvah. Kako ste se skozi film poklonili žrtvam in sprejeli odločitve glede tega, kaj boste pokazali in kaj iz zgodbe vzeli?

To vedno temelji na vidiku, s katerega boš prikazal zgodbo. Z izbiro mladega žandarja, ki prihaja iz težavnega ozadja in ima ob tem močno željo po pripadnosti dobri strani in pravičnosti, se je ta počasi razvijala. Bila je močna izbira vidika in okoli tega smo preoblikovali celoten dogodek, da bo njegovo potovanje napredovalo do konca.

Dejali ste, da je film namenjen celjenju ljudstva oziroma belgijske bolečine. Kako pomembno je bilo to med ustvarjanjem filma?

To je bilo zelo pomembno. Ni dokumentarec, a vseeno nosi določeno vlogo katarze. To smo imeli v mislih, že od začetka pa smo vedeli nekaj reči. Ne bomo pokazali žrtev, prostorov, kjer so bile ujete in njihovih staršev. Seveda je treba vedeti, da gledalci v Sloveniji ali pa na Japonskem ne bodo vedeli, kako pomembna in občutljiva tema je to v Belgiji. Med nastajanjem filma smo imeli s tem veliko težav, kar smo sicer pričakovali. Film je zelo spoštljiv do dogodkov, saj se preko Paula v zgodbi znajdemo z moralnega vidika. Maldoror ni Netflixov krimič, ob katerem lahko uživaš ob kokicah. Je zelo pomemben in resen film, ki prehaja mejo dobrega in zla. Če se vrnem k vprašanju, bilo je neizmerno težko, a zdi se mi, da nam je uspelo zajeti pomen dogodkov.

Prav tu me zanima, kako je bilo sprejeti dejstvo, da gledalci v tujini morda ne bodo v celoti zajeli čustvene teže dogodkov, ki jih prikazujete v filmu? Ali ste to sploh imeli v mislih?

Seveda, to je tveganje, ki ga sprejmeš. Po nekaj mesecih lahko potrdim, da so bili odzivi različni. Scenarij smo napisali s tem v mislih in pomembneje, film smo ustvarili s tem v mislih. Pomembno je bilo, da se s filmom lahko poistoveti belgijski gledalec, predvsem mladi gledalec. Da gre skozi zgodbo s čustvenim odnosom, kot ga je imela naša generacija oziroma generacija naših staršev. Še vedno pa je, v slogu prejšnjega vprašanja, pomembno, da filmu vneseš tak slog in potek, da se bo z njim poistovetil tudi nekdo v Sloveniji, Nemčiji in drugje.

Epilog filma ima močnejši vpliv, če gledalec pozna belgijsko dogajanje v letu 2002, ko so se sekcije predstavnikov zakona združevale v eno samo. Morda se motim, a Paulova zgodba, deziluzija, jeza in moralno vprašanje obstanejo izven meja Belgije, postanejo univerzalna.

Vaš glavni lik, Paul Chartier, ima fotografski spomin. Skozi film to jasno prikažete, nato pa v zaključku predstavite soočenje, kjer Paul pozabi ključne informacije. Je bila to načrtna izbira kot prikaz odnosa Belgije do celotne zgodbe?

Res je tako, gre za načrtno izbiro. Belgija želi to pozabiti, še vedno. A mislim, da pozabiti nekaj takega ni prava rešitev, kaj šele pravična. Seveda tu gledam s svoje perspektive, a pravici še ni povsem zadoščeno. Treba se je soočiti z lastno preteklostjo in soditi tistim, ki so storili žal drugim. Šele po soočenju s preteklostjo, se lahko družba premakne naprej. Belgija tega ni storila. To smo hoteli čimprej pozabiti, ker smo se tega sramovali in nikdar želeli na novo obiskati teh dogodkov, ki so zaznamovali mojo državo.

Lik Paula si zapomni vse, a na koncu pozabi. Postavil sem ga v srce zgodbe in ko ima pištolo uperjeno v storilca je glavno vprašanje, bo Paul kot pravičen človek v družbi, kjer je pravičnost pod vprašajem, storil vse, kar bi storili mnogi v njegovem položaju. Bo stvari vzel v svoje roke ali ne? Preganjalo me je to vprašanje – kaj bi storil jaz? – in ga v razmislek ponudil Paulovem liku. S svojo ekipo sem želel raziskati, kaj se bo zgodilo. In ko ubije enega od teh, sprejme posledice svojega dejanja in na koncu pozabi informacije, ki bi pomagale generalu pri napredovanju. Morda ni, a nam se je zdelo kot odličen zaključek filma.

Eden od likov med gledanjem novic pove, da če bi bilo po njegovo, bi jih dal figurativno vse pred zid. Tudi Paul se sooči z vprašanjem, kaj storiti, ko ima to priložnost…

Ob dogodku me je šokiral oče, ki je rekel, da bi jih postrelil, če bi bilo po njegovo. In seveda ni bil edini, še danes to pogosto slišimo, ker gre za človeško reakcijo. Storiti nekaj je nekaj, a storiti nekaj takega, kot vzeti življenje, je povsem druga zgodba. S tem vprašanjem se ukvarja tudi Paul, mi pa smo se ukvarjali še z raziskovanjem slednjega.

Vprašanji sta specifični za prizor, a ko se Paul v določenem trenutku znajde pred storilcem, se odločite za nekaj zamrznjenih prizorov. Lahko razložite, kako je prišlo do te odločitve?

Ne želim podati preveč razlage, saj gre za zelo senzoričen prizor. Izogibali smo se stilističnim prijemom, saj smo hoteli, da ima film realističen pristop, a v tistem ključnem prizoru se nam je zdelo pomembno, da gledalca še dodatno implementiramo preko Paulove simbolične blokade. Mogoče ni uspelo, kaj pa vem (smeh).

Tu pa je še prizor ob koncu filma, kjer se Paul ob pomembni odločitvi spominja poroke in nasploh veselih trenutkov življenja. Tudi to je bilo načrtno?

Ja… Veste, za prizore poroke so nam producenti pravzaprav govorili, naj jih zbriđemo iz filma, saj naj bi bili predolgi in nepomembni. A prav ti prizori so pomembni, da začutimo like kot ljudi v popolnoma naravnih trenutkih ter se z njimi še dodatno povežemo. To je pomemben del filma, ki se nato izplača tudi pri koncu, ko nam je jasno, kaj je bilo s tem izgubljeno. Želeli smo povezati manjšo zgodbo v okviru večje.

Mesto Charleroi ste povezali z Detroitom, nekoč industrijskim gigantom, ki se danes kaže v povsem drugačni luči. Detroitčani imajo zaradi rapa stavek »Detroit become Human«, ki v grobem pomeni, da je narativa prešla k vsakdanjemu človeku in malim zgodbam. Je bilo pomembno, da ima film svoj karakter?

To pa je povezava (smeh). Charleroi je bil v devetnajstem stoletju neverjetno bogato mesto, med najbogatejšimi na svetu. A danes se mesto bori s težavami na vseh ravneh, daleč stran od mogočnosti pred leti. Charleroi smo želeli predstaviti v resnični luči. Film smo posneli za ljudi Charleroija in pomembno je bilo, da ima film srce. Nisem prepričan, če nam je uspelo, a dali smo jim priložnost, da se izrazijo.

Kot navdih za film ste navedli Tarantinov Bilo je nekoč v … Hollywoodu. Kako je njegova sprememba umora Sharon Tate vplivala na vaš film oziroma če vprašam drugače, ali bi imel v tem primeru srečen zaključek manjši vpliv na končni vtis?

Zame bi imelo manjši šok. Seveda pa bo to sodil vsak gledalec sam. Kar se tiče Tarantina je omenjeni film mojstrovina, ki sem si ga ogledal ničkolikokrat. Nisem Tarantino, a se trudim po najboljših močeh (smeh). Zaključek filma mi je dal vedeti, da lahko film obrnem tako, da Paul ubije oz. storilca pusti živeti. Gledalec bo videl, da film nima jasnega zaključka, a nakazuje, da bi se lahko nekaj zgodilo, a nikoli pripeljalo do rešitve, ki si je tako želimo. Za vzor si bistveno bolj jemljem Sidneyja Lumeta, ki lahko isti moralni in čustveni vpliv postavi v mali ulici Brooklyna, pa pri ima pri tem globalno gibanje.

Kako bi si želeli, da se čez nekaj let spominjajo vašega filma?

Nimam pojma in če sem iskren, o tem ne želim razmišljati, saj bom mogoče razočaran (smeh). Vesel sem, da imajo moji filmi, ki so še vedno precej nišni, določen vpliv na filmske študente v Belgiji in okolici. K meni pristopijo mladi in to me veseli. Za ostalo, ne vem.

Maldoror je del trilogije. Nam lahko razkrijete več o filmih, ki razkrivajo duhove Belgije?

Je raziskovanje istega vprašanja in brutalne preteklosti moje male zje*ane države. Kar sovražim je hinavščina. Kot država se pretvarjamo, da smo kul država s skromnimi ljudmi in lepo preteklostjo, a se obenem bojimo soočenja s to isto preteklostjo, ki je daleč od tega.

Eden od filmov bo prikazal vlogo belgijskega ljudstva v Kongu, kjer govorimo o milijonih mrtvih v dveh desetletjih, eksploitaciji ljudstva in narave, ki se nadaljuje še danes. Kot sem že rekel, zdi se mi zdravo, da o teh stvareh govorimo in tako poskušamo priti do celjenja. S filmom želimo svetu predstaviti, kaj se je pravzaprav dogajalo. Noro je. Noro je tudi to, da nihče ne govori o tem in želimo to vsi pozabiti. Film po tem pa bo govoril o Belgijcih, ki so se med drugo svetovno vojno povezali z nacisti.