ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ko me je zbudila budilka, sem se obrnila in na Metini postelji zagledala kolegico od Aleše, ki sem jo ponoči sprejela v najino sobo. Meta bi sigurno znorela, če bi vedela, ampak je nisem mogla zavrniti, ker sem takoj opazila, kakšno je njeno stanje. Najprej tista punca na žurki, ki je ležala na tleh, potem ta, ki je spala pri meni (baje, da ji je ime Anja?) … Obe sta imeli iste znake. Kako da fak se je to zgodilo tukaj v domu? Sem vedela, da bodo problemi, vedela sem isto sekundo, ko sem videla Lapa … U, zbudila se je.

»A si okej?« Jap, cela je zmedena, očitno se ne spomni nič. Samo, kako je to možno? »Čakaj malo,« sem rekla in jo pustila v sobi. Šla sem po hodniku do Alešine sobe.

»O Sara, hvala da si me zbudila. A je Anja okej?« Briga me, če je Aleša v pižami, potegnila sem jo iz sobe na hodnik kljub temu, da se je upirala. »Aleša! Tvoja kolegica Anja se nič ne spomni, saj ti je jasno zdaj vse ane? Pa še to – si našla tisto punco, ki naj bi bla tud zadrogirana?« Aleša me je samo gledala. Bila je bleda kot stena, skoraj tako bleda kot tisti večer, ko mi je zaupala svoje najtemnejše probleme in skrivnosti, jaz pa njej nekaj, kar se mi je zgodilo malo pred tem, preden sem jo spoznala. Aleša se je v dom preselila dobro leto nazaj, v tem času pa sva postali zelo dobri prijateljici. Večkrat sva si ob večerih zvili joint in se družili na balkonu. Jaz sem njej jamrala o mojih vikendih za šankom v M-Clubu in o vseh bedarijah, ki jih prenašam in slišim kot natakarica, ona pa mi je že ob prvem jointu povedala težko skrivnost. Mislim, da sem se prav zato tako močno povezala z njo. Ona mi je zaupala, jaz pa njej. In tako sem izvedela za Tadeja Lapanjeta, propadlega sošolca in njenega nesojenega ljubimca, ki je uničeval vse okrog sebe, vključno z njo. Tadeja, ki sem ga že poznala, pa ji tega takrat nisem priznala. Res si nebi mislila, da je punca lahko tako naivna. Ali pa da je padla za takim kretenom. Ampak jaz sem v življenju videla že marsikaj, zato sem vesela, da se je zaupala prav meni. Ker sem tudi jaz vedela nekaj in sčasoma sem ji povedala resnico.

»Umakni se Sara, grem do nje. Moram jo pomirit. Šit no, včerajšnji večer je šel v kurac. Tadej je faking neumen. Vse nas bodo zaprli.« Aleša je kar v pižami stekla po hodniku do moje sobe, jaz pa za njo, v mislih pa so mi odmevale njene besede. Vse nas bodo zaprli? Kaj bo zdaj rekla Anji? Vstopila sem z njo v sobo, ker sem hotela biti prisotna pri pogovoru, pa je Aleša očitno pokazala, da me noče zraven: »Ej, Sara, a lahko greš malo ven, prosim?« Čeprav bi želela ostati, sem raje pritrdila, vzela telefon in odšla.

V domu je vladalo čudno vzdušje. V kopalnici sem se osvežila, v kuhinji v hladilniku našla jogurt in se odpravila proti balkonu. Bolj sem se mu približevala, več ljudi sem slišala in bolj mi je bilo čudno. Ko sem lahko videla skozi vrata na dolg balkon šestega nadstropja, mi je postalo jasno, da se nekaj dogaja. Balkon je bil poln ljudi, ki so se nemirno prestopali, zaskrbljeno pogovarjali in gledali čez ograjo. Prebila sem se ven, pozdravila Sonjo iz sobe 12b in se nagnila čez ograjo. Šok. Točno pod nami je v krogu stalo vsaj 7 policijskih avtomobilov. Okrog drogov so nalepili trakove. Okrog zelenice in grmičevja pred domom je vladalo obsedeno stanje. Mimoidoči so se ustavljali in opazovali, policisti so varovali območje, dokumentirali, zapisovali, spraševali študente in pogledovali proti balkonom. Vse, kar sem opazila na tleh, je bila črna vreča. Mi je že vse jasno. Nekdo je nastradal. Zagotovo je bila punca. Vse samo zaradi Lapa. »Kaj se je zgodilo?« sem bolj zaprepadeno, kot sem se počutila, vprašala Sonjo iz 12b. »Baje, da je ena punca umrla. Mateja, ena medicinka. Padla iz petega nadstropja. Sumijo, da je bila nesreča zaradi alkohola.« Debelo sem jo pogledala. »Ja fak,« je bilo vse, kar sem uspela reči. Nesreča zaradi alkohola? Dvomim.

Spodaj sem opazila Anjo in Alešo, Katarino in tistega njenega Matevža ter še nekaj ljudi, ki sem jih srečala včeraj na žurki, ampak se nisem spomnila njihovih imen. Včeraj je namreč prišlo kar nekaj ljudi, ki po navadi niso na domskih žurkah. Baje, da so se dobili bivši sošolci iz Šišenske gimnazije, očitno ravno Lapovi in Alešini sošolci. Ampak, a sta onadva to vedela? Gledam Alešo, ki pogleduje proti policijskim avtomobilom. Je v enem od njih mogoče res Lapa? Aleša sigurno ni vedela za njegove plane. Ona ne bi posredovala pri tem, skoraj sigurna sem. Izven množice opazim Sašota in še enega fanta, ki spremljata situacijo. Me prav zanima, če je imel ta propadli Sašo kaj zraven. Odkar se je vrnil iz popravnega doma, sem ga velikokrat videvala v M-Clubu, tudi po urah zaprtja, ko so se v klubu zbirali samo izbrani. Fak. Tam je tisti čudni tip, ki sem ga včeraj videla v domu na hodniku. Temna jopica s kapuco, obraz brez pravih potez, a meni nekoliko preveč poznana postava. Kdo je že to?

Nikoli ne bom pozabila zgodnjega sobotnega jutra, ko sem v klubu brisala še zadnje mize in komaj čakala, da grem spat. Tisti večer je bil party z dokaj znanim DJ-jem in vsi ljubitelji techno in house glasbe so žurali do jutranjih ur, dokler se niso iz kluba premaknili na afterje. Do mene je pristopil moj šef, vodja ekipe Luka in z njim lastnik kluba gospod Stefani. »Čao Sarči, kako si lubica? Je blo naporno dons za mojo najbolj seksi kelnarco? Dons si kar pokazala svoje atribute.« Jao, spet ta odnos. Če ne bi res potrebovala denarja, da lahko normalno študiram, bi že zdavnaj pustila ta jebeni šiht. »Pa evo bo, zaključujem.« sem rekla, brez da bi ju pogledala in do kolen potegnila prekratko obleko, ki sem jo morala nositi zaradi njega, šefa. Stefani se mi je približal, dal njegovo ogabno roko na moje ramena in zavohala sem vonj po sladki kolonjski, mešan z vonjem po cigarah. Okrog zapestja je imel ogromno zlato uro, okrog vratu debelo zlato verižico. »Punči, danes bi te rabili malo dlje. Bi ustregla nam fantom na enem pomembnem sestanku?« Kar zdrznila sem se. Jaz pa že ne bom sodelovala pri njegovih ogabnih poslih. Tukaj delam kot natakarica, ne kot njegova kurbica. »Am, joj oprostite, želela sem se naspati, moram delati za faks jutri.« Luka me je pogledal in preučeval, če sem se zlagala. Stefani se je usedel za mizo in mi pokazal, da se usedem zraven. »Punči, nimaš izbire. Odločil sem se, da boš postregla mene in kolege in to boš naredila. Faks gor ali pa dol. S tako postavico bi lahko zaslužila toliko, da ti ne bi blo treba delat faksa. Naredila boš to, ali pa boš ostala brez šihta. Kurac, mogoče boš ostala še brez česa drugega. Moji kolegi bi te znal dobro uporabit. Je jasno?«.

Tisto jutro nisem imela izbire, kot da sem službo potegnila še za par ur in stregla gospodu Stefaniju in njegovim kolegom. Prišli so kmalu po zaprtju kluba, bilo jih je okrog 10. Vsi so bili oblečeni v fensi obleke, razen vitkega pobritega fanta s tatujem na levi podlaketi, ki je izgledal star mojih let. V kotu pri vratih kluba sta stala dva varnostnika, en nabildan in s kozjo bradico, drugi brez posebnih obraznih potez, z vidno pištolo za pasom in zlatim uhanom v desnem ušesu. Gostje so se posedli za mizo, jaz sem jim začela streči najdražji alkohol v ponudbi, oni pa so se pogovarjali.

»Ti, mulo. Kako ti je ime? Praviš, da maš veze med študenti?«
»Lapa sem. In ja, mam. Moja … Ena bejba, ki jo poznam, biva v študentskem domu.«

Premaknila sem se nazaj do šanka. Veze med študenti? Tukaj gre za čudne posle. A mi je res tok pomemben ta šiht? Sej lahko dobim keš drugje, mogoče se lahko zaposlim v kopirnici na faksu. Resno sem razmišljala o odhodu, ko je do mene pristopil varnostnik z uhanom, ki se je prej zadrževal pri vratih. »Kaj?« V roko mi je potisnil tabletko. »Kaj je to? Jaz nočem imeti nič s tem.« »Vsaki pol. V vodo. Takoj.« Za trenutek mi ni bilo jasno nič, potem pa sta v klub vstopili dve punci, pomanjkljivo oblečeni, vidno pijani, a dobro razpoloženi. Stefani je vstal: »Ah, končno. Dami, dobrodošli.« Punci sta se zasmejali in se usedli v naročje dvema moškima za mizo.

Sedaj, ko sem čez balkon študenca gledala v množico ljudi spodaj in premlevala dogodke tistega sobotnega jutra v M-u, sem oči upirala v postavo, ki iz množice ni izstopala, meni pa je bila tako znana. Videla sem ga že včeraj, najprej spodaj ob šanku, kmalu zatem, ko smo na tleh našli Matejo. Potem sem ga srečala na stopnišču, preden sem se zares odpravila v sobo, pa sem ga srečala še v petem nadstropju, kjer sem ga videla s še enim tipom, izgledalo je, kot da sta si nekaj podajala.

To me je spet spomnilo na tisto sobotno jutro, ko sem puncam v vodi stopila vsaki pol neke čudne tabletke. Kaj pa bi lahko naredila? Že od začetka sem videla, da ima za pasom pištolo. Toliko pa še cenim svoje življenje, da si nisem upala pisniti ne takrat, ne kadarkoli kasneje. Tudi policiji ne. Opazila sem tudi, da imajo vsi za mizo pri sebi vsak svoje orožje. Edini, ki ni imel pištole, je bil tisti fant, Lapa, Alešina nesojena ljubezen. Kako je bila lahko punca tako naivna. Kako mu je lahko verjela, da gre za nedolžen posel. Ona je mislila, da Lapa iz Ljubljane do Frankfurta tovori travo. Pa kaj še.

Tip s kapuco je kar naenkrat prenehal telefonirati in začel hitro stopati stran od množice, čez domski vrt, travnik in igrišče do ceste na nasprotni strani ulice. Med hojo mu je iz glave padla kapuca in za trenutek se mi je zazdelo, da sem opazila zlat uhan v njegovem desnem ušesu. Šel je do črnega Mercedesa, v katerem se je odprlo okno in zdelo se mi je, da sem opazila gospoda Stefanija. Okej, sedaj mi je pa vse jasno.

Kot da bi za menoj gorelo, sem se iz balkona pognala po hodniku in dol po stopnicah. Jebeni študentski dom ne more imeti dvigala. Med tekom sem se spomnila na še nekaj dogodkov včerajšnje noči. Lapa je bil več kot očitno močno priljubljen med kar nekaj dekleti iz svoje bivše srednje šole. Videvala sem ga z mnogimi dekleti, najprej z blond punco ob vhodu v dom, potem ob šanku z Anjo, kasneje s Špelo in Matejo. Parkrat sem okrog njega videla tudi tipa v jopici s kapuco.

Nič več mi ni bilo jasno, odločila pa sem se, da bom temu naredila konec. Namenila sem se do policije, da jim povem vse, kar sem ravnokar videla na drugi strani ceste, kar se je dogajalo včeraj ter tisto soboto in še mnogo drugih, ko sem prisiljeno delala nadure v klubu in sodelovala pri Stefanijevih umazanih poslih.

V naglici sem stopila v avlo našega doma in se hitro pomikala proti vratom. Stopila sem ven in ocenila, da bo najbolje, če grem kar do najbližjega policista, s katerim sta govorila Katarina in Matevž. Ko sem pogledala levo, sem videla Alešo in Anjo. Aleša me je zaskrbljeno gledala. Sigurna sem bila, da mi je na obrazu pisalo, da bom zadevi naredila konec. Naenkrat pa je iz leve prišel tip z zlatim uhanom. »Ti, z mano. TAKOJ!«.

And I'm wondering what you're dreaming
Wondering if it's me you're seeing …

Spraševala sem se takrat, vsa ta leta nazaj, ko sva po šoli zadeta ležala na moji postelji. Kaj si misliš o meni, kaj ti pomenim, ali sploh kaj? Midva, kakšna neverjetna kombinacija. Ti zadet od trave, jaz od tebe, od naju, od stvari, ki sva jih počela. Kako ironično je, da se po vsem tem času sprašujem isto. Kaj bi dala, da bi se lahko vrnila v enega od tistih popoldnevov, ko je moj edini problem bila Ines, tvoj pa cveki v šoli in odtujeni oče. Kako daleč je vse to. Namesto tega stojim v zakajeni učilnici v enki in poslušam Aerosmithe, ki jih midva nisva poslušala nikoli. Ti si imel rad samo Eminema, jaz pa sem se ti vedno prilagajala; tudi zdaj se ti.

Pretvarjam se, da te nisem videla že štiri leta, kot te niso najini bivši sošolci. Nihče ne sme izvedeti, da si bil v tem času nekajkrat doma, pri meni doma, in da sem jaz večkrat letela k tebi v Frankfurt. Zaradi posla, kot bi ti rekel, a jaz sem šla predvsem zaradi tebe. Brez posla, kot mu ti praviš, bi te namreč izgubila že takrat, ko so te vrgli iz šole. Zdaj mi je jasno, da si me obdržal predvsem zato, ker sem ti koristila. Za posel, za seks, mogoče tudi zato, ker sem ti bila všeč in si se dobro počutil v moji družbi. Vsaj nekdo te je zares iskreno občudoval in te imel rad.

Med nama se je začelo na tisti bedasti pravljični način. Anastasia in Christian, Bella in Edward, Tessa in Hardin. Lapa in Aleša. Pridna punčka in bad boy. Ko si me vprašal, če ti lahko pomagam napisati esej o Cankarju, kar nisem mogla verjeti. Vedno si se mi zdel privlačen, a si se Anji tudi, in ona je to prva na glas povedala. Nobene pravice se nisem imela sliniti po tipu, ki je bil všeč moji najboljši prijateljici. Pa sem se vseeno, le da na skrivaj. Seveda sem pristala, pod pogojem, da ostane skrivnost. Začelo se je že tisto prvo popoldne. Mojih staršev ni bilo doma in sedela sva za mizo v dnevni sobi. Razlagala sem ti pomen Zgodb iz doline šentflorjanske, ti pa si me gledal s svojimi zeleno-rjavimi očmi. Še nikdar jih nisem videla tako od blizu ali opazila, kje rjavo-rumena postane obroč modro-zelene.

»Greva na joint,« si rekel, ko sem za trenutek nehala govoriti. Ni bilo vprašanje ali povabilo, bilo je dejstvo. Pred tem sem kadila samo enkrat, pa še to cigareto, in skoraj sem se zadušila od kašlja. Vseeno sem ti brez besed sledila na balkon, kjer sva med skrbno negovanimi rožami moje mami skadila prvega od mnogih. Pokazal si mi, kako pravilno vdihniti. Ni mi šlo, zato si se mi dim odločil kar sam pihniti v usta. Uspelo mi ga je vdihniti brez kašlja, čemur je sledil najin prvi poljub.

»Kaj pa Ines?« sem vprašala, ko sva se končno odlepila. Z Ines si začel hoditi pred nekaj meseci. Bila je dve leti starejša in se je glede na govorice ukvarjala z manikiro. Menda je imela celo svoje stanovanje, kjer pa začuda nisi preživel veliko časa.

»Kaj je z njo?« si odvrnil, me prijel za roko in peljal v mojo sobo. Od takrat je to postalo rutina; pri meni si se »učil« skoraj vsak teden, čeprav sem se v bistvu jaz več naučila od tebe. Včasih, ko sva bila res zadeta, sva se celo zares pogovarjala. Povedal si mi, da si izgubil nedolžnost s svojo učiteljico glasbe, še v osnovni šoli. Pri štirinajstih. Jaz ti nisem imela kaj povedati; izgubila sem jo s tabo, hkrati pa tudi stik z realnostjo. Anja sicer ni vedela ničesar, a najino prijateljstvo ni bilo nikdar več takšno kot prej.

O Ines nisva govorila, so pa do mene včasih prišle novice. Kako sta kričala drug na drugega pred šolo, kako je na Facebooku objavila fotografijo z drugim, kako si jo potem klofnil na nekem žuru, na katerega jaz seveda nisem bila povabljena. Nikdar ti nisem rekla, da jo pusti. Zdelo se mi je, da sva si midva na nek način celo bliže, da meni poveš več. Nikdar se nisva kregala, kričala drug na drugega, nikdar me nisi udaril. Zdaj mi je jasno, da je bilo to zato, ker sem ti v vsemu ustregla. Ines je imela karakter in jaz ga nisem imela. Da je v tebi malo sadista sem ugotovila prepozno, veliko prepozno, šele, ko si me prvič povabil k sebi. Takrat sem bila že zaljubljena. Tvoje mame ni bilo doma, tvoja sestra je bila kdo ve kje, kdo ve s kom. Kot običajno sva se v roku pol ure, po pločevinki piva in jointu, znašla med rjuhami. Kar naenkrat pa so se odprla vrata in pred njimi je stala Ines. Nisem razumela, kaj se dogaja, ona pa očitno je. Začela je kričati nate, jokati, te zmerjati, ti pa si ji hladnokrvno odvrnil, da ima dve možnosti: ali se nama pridruži ali pa boš njenim staršem povedal, da je še vedno s tabo in da redno vleče kokain. Za trenutek sem mislila, da se nama bo res pridružila, a na srečo ti je v glavo zalučala paket tobaka, ki ga je na slepo pobrala z nočne omarice, in odvihrala stran. Njeno histerično hlipanje sem slišala, dokler ni zapustila bloka.

Po tistem se je zgodilo veliko stvari: v šoli so te dobili s travo in te izključili dobesedno tik pred maturo, nato pa še tisto sranje s Sašotom in Tjažem. Tako si se mi smilil, da sem odmislila Ines in to, kar si ji storil. Konec koncev si jo pustil, česar sem si vedno želela. Verjetno ne bom nikoli izvedela, kaj točno se je zgodilo med vama in kje se je zlomilo. Bila sta samo še eno toksično razmerje, še en nesrečen par. Tako kot midva. Po izključitvi si za en teden izginil, nato pa si se nekega večera pojavil pri meni doma.

»V Nemčijo grem, v Frankfurt. Tam imam kolega, Mičota, pomagal mi bo.« Takrat sem prvič jokala pred tabo. Nisem hotela, da greš, da me pustiš samo v tem svetu pred tabo, v katerega se več nisem znala vrniti. Nisem bila več Aleša z dobrimi ocenami, Aleša, ki ne pije in ne kadi, Aleša, ki ne spi s fanti drugih deklet. Aleša, ki Anji pove vse, Aleša, ki nima skrivnosti pred svojimi prijatelji. Še zdaj sem prepričana, da je za naju vedel samo Sašo, ki si mu povedal ti.

»Obišči me kaj,« si rekel, in odšel. Minili so tedni, minila je matura, ki sem jo sicer naredila, a zelo povprečno, minilo je poletje, ki sem ga prespala v svoji sobi. Sicer sva se pogosto slišala, pošiljal si mi slike, posnetke, a ni bilo to to. Potem si se prvič vrnil in mi povedal.

»Ali,« si mi rekel. Tako si me klical, ko si kaj hotel od mene in delovalo je čisto vsakič. Povedal si mi za »veliki biznis«, v katerega si se s kolegom zapletel v Frankfurtu. Rekel si, da širite trg in da potrebujete nekoga, ki bo za vas delal v tvoji rodni Sloveniji. Ta nekdo sem bila jaz. Zamisel se mi je zdela neverjetna. Jaz, da bi se zapletla v kaj takega? Ampak seveda sem se na koncu strinjala. Po eni strani zato, ker ti ne znam reči ne, po drugi pa zato, ker sem vedela, da je to edini način, da ostaneva v stiku, da se vidiva. Ti namreč nisi s puncami, ki ti ne ugodijo. To sem opazila že pri Ines.

»Tadej,« sem rekla, ko sva nekaj ur kasneje gola ležala na moji postelji in opazovala svetleče zvezdice na mojem stropu. Bila sem veliko prestara za njih, a jih nisem hotela odstraniti. Takrat me prvič nisi opomnil, naj te ne kličem Tadej, saj te tako kličeta samo mama in sestra. Za vse ostale si od vedno bil Lapa ali Mafijozo. Odkar sva postala sodelavca, kolega, sem očitno imela to čast, da te lahko kličem po imenu. Lagala sem si, da je to zato, ker sva tako rekoč skupaj. Tako rekoč.

Nikdar se nisva zares pogovorila o tem, kaj sva drug drugemu, a mi je bilo jasno, da nisem tvoja edina. Ko si prišel domov in ko sem jaz prišla k tebi, sva seveda bila skupaj, tako kot v starih časih. Včasih sva se celo obnašala kot par, se sprehajala po Frankfurtu z roko v roki, večerjala v fancy restavracijah. Spala do enajstih, gledala neumne serije in se smejala memom na 9gagu. To so bili moji najljubši trenutki s tabo, a žal jih ni bilo veliko. Velikokrat sem razmišljala o tem, kaj počneš, ko nisva skupaj, torej večino časa. Razumela sem, da nisi tip za razmerja na daljavo. Prepričana, da ti posteljo vsak teden greje druga, sem se spraševala, kako komuniciraš z njimi, glede na to, da se v vseh teh letih še vedno nisi naučil nemško. Verjetno so one znale angleško.

Moja mama je izvedela na najbolj bedast način: prebrala je tvoj sms na mojem telefonu, ki sem ga po neumnem pozabila v kuhinji. Ne pomnim, da bi se kdaj tako drla name. Vrgla me je iz hiše in od takrat se švercam v Rožni. Saj ni tako slabo, si mi rekel, ko sta z Mičotom takrat prespala pri meni, ti z mano na majhni postelji, on pa na tleh. V bistvu imaš prav, nima kar vsak samske sobe. Šverca se kar nekaj najinih bivših sošolcev, a si sobe večinoma delijo z drugimi. Vedno se ti je zdelo smešno, koliko »žabarjev« zares premore Rožna. Še vedno ne morem verjeti, da te takrat, ko sta prespala, nihče ni videl ali prepoznal. Da mi je vsa ta leta uspelo skrivati povezavo med nama, da mi je uspelo hkrati delati zate in imeti devetke na faksu. Če si me kdaj zaradi česa občudoval, si me zaradi tega. Bila sem tvoj mali projekt, piflarka, ki je zaradi tebe postala zapohanka, devica, ki je zaradi tebe postala perverzna, zgledna študentka, ki je zaradi tebe postala kriminalec. Vem, da si globoko v sebi ponosen, tako nase kot name.

I Don't Wanna Miss a Thing se konča, jaz pa zagledam Anjo, ki se ti obeša okoli vratu. Oh, Anja. Val ljubosumja, ki me zalije, se pomeša z zaskrbljenostjo. Dlje kot je od tebe in Mičota, bolje je zanjo. Na mojo grozo mi v nekem trenutku izgineta izpred oči. Matevža, ki ima oči samo za Katarino, zvlečem stran. Na srečo te kmalu najdeva za šankom, tvoja roka je ovita okoli Anjinega pasu. Prasec, si mislim, hkrati pa te tudi opravičujem, češ da si pijan in zadet. Namenim ti morilski pogled in Anjo odvlečem stran. V Najevi sobi nama z Matevžem hitro postane jasno, da je nekaj narobe. Anja je čisto izgubljena, na trenutke evforična, nato pa kar naenkrat postane neverjetno zaspana. Pa ne Anja, no. Z Matevžem jo začneva vleči proti moji sobi, ko naletiva na Saro. Ponudi mi, da lahko Anja prespi pri njej, saj je njena cimra pri fantu. Saro poznam že odkar sem se preselila sem in ji zaupam. Zabičam ji, naj nikogar ne spušča v sobo, Matevž pa odide, najbrž k tisti svoji Katarini. Sara mi nato tiho pove, da je neka punca čisto zadrogirana in da mislijo, da je bil Lapa. Da se ji zdi, da gre za mojo bivšo sošolko. Srce mi začne pospešeno biti in zdi se mi, da se bom sesedla. Sara se ne moti. Mateja je res moja bivša sošolka in ti si res vsega kriv. Skoraj vsega. Nujno jo moram poiskati, preden se kaj zgodi, preden ji kdo kaj naredi.