Tekom izobraževanja na pravni fakulteti sem večkrat slišal stavek, da je nad Ustavnim sodiščem samo modro nebo. Odločitve Ustavnega sodišča pa kljub temu niso »ratio scripta«, morejo in morajo biti podvržene strokovni kritiki, sploh ko gre za vprašanja, ki nimajo enoznačnega odgovora.
Eno izmed teh vprašanj je, ali pravica do umetne oploditve pripada tudi istospolno usmerjenim in samskim ženskam. Ustavno sodišče pravi, da pripada – zaradi te odločitve je bil v Državni zbor vložen predlog novele Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bo ugotovljeno protiustavnost odpravil.
V Akademskem društvu pravnik so sestavili komentar, ki ga objavljam v tem prispevku. V njem argumentirajo neutemeljenost odločitve Ustavnega sodišča in predstavljajo drugačen pogled na obravnavano zadevo.
Objava ni namenjena podpiranju kateregakoli pogleda, temveč služi ozaveščanju o argumentih drugače mislečih.
De liberorum humanitate – O človečnosti otrok
Pred kratkim vložen predlog novele Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) odpravlja »protiustavnost« obstoječega zakona, kot jo je ugotovilo Ustavno sodišče v zadevah U-I-418/20 in U-I-847/21 z utemeljitvijo, da naj bi trenutna ureditev diskriminirala samske in istospolno usmerjene ženske. Ne le, da je argumentacija Sodišča povsem zgrešena, še več, otroka povsem razčloveči, spremeni ga v objekt pravice drugega.
I. Pravica do zdravljenja ali pravica do otroka?
Ustavno sodišče je v 35. točki obrazložitve zapisalo: »Člen 8 EKČP in 55. člen Ustave namreč ne zagotavljata ‘pravice do otroka’«. Paradoksalno pa ravno konkretna odločba in z njo povezan predlog novele ZZNPOB vzpostavljata to protiustavno pravico.
Oploditev z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) je bila doslej razumljena kot sredstvo zdravljenja neplodnosti. Slednja ni zgolj gola »nezmožnost imeti otroka«, marveč anomalija. Gre za pomanjkanje plodnosti tam, kjer bi ta mogla in morala obstajati. O plodnosti pa lahko govorimo le pri raznospolnem paru, saj je edinole ta sposoben imeti otroka. Le par, ki bi mogel biti ploden, je lahko tudi ne-ploden.
Tako posameznik kot tudi istospolni par pojmovno ne moreta biti neplodna v istem smislu kot raznospolni par. Res je, da posameznik, istospolni par in neploden raznospolni par niso sposobni spočeti otroka, vendar v prvih dveh primerih to ne pomeni motnje naravnega delovanja organizma, ki bi jo bilo mogoče zdraviti, temveč gre za odsotnost sposobnosti, ki jim sploh nikoli ni mogla pripadati. Ta situacija je v bistvenem drugačna od neplodnosti pri raznospolnem paru, kar dela skupnosti popolnoma neprimerljivi. Zapisano velja tudi za samske ženske, pri katerih je bila neplodnost že ugotovljena v preteklem postopku. Če taka ženska ne živi v zvezi, ki bi načeloma omogočala naravno spočetje, potem ne moremo govoriti o neplodnosti. Omogočanje OBMP takšni ženski pomeni ustvarjanje nove »lastnosti«, saj noben samski človek nima sposobnosti (sam) spočeti otroka. Zato tudi takšen primer ni primerljiv z neplodnim raznospolnim parom.
USRS je mnenja, da je zahtevati od ženske, da preden dostopa do OBMP, najprej poišče partnerja in poskuša zanositi po naravni poti, v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom, pri čemer trditve ne podkrepi z nobenim argumentom. Nelogično je trditi, da je temeljna lastnost človeške vrste v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Razmnoževanje je človeštvu naravno dano in predstavlja bistveno lastnost človeštva kot takega – zato ne more biti vir razvrednotenja človeka. Človekovo dostojanstvo se lahko uresničuje le v skladu z naravno danostjo in ji ne more nasprotovati.
Če je OBMP pri raznospolnih parih zdravljenje, kaj pomeni njegova uporaba pri samskih ženskah in ženskah v istospolnih zvezah? Otrok v takih primerih ni več posledica naravne lastnosti raznospolnih parov, temveč postane predmet volje (1 – gl. opombe) – nekaj kar se lahko »zaželi« in se »ima« navkljub danostim naravnega odnosa. Takšna odločba dejansko priznava pravico do otroka, kar pomeni, da človeka reducira na objekt – kar pa je v nasprotju s človekovim dostojanstvom.
II. Primerljivost položajev?
Z argumentacijo pod prejšnjo točko je povezan tudi odgovor na vprašanje primerljivosti položajev, pri katerem je Ustavno sodišče prišlo do dveh zaključkov: (i) ženska v istospolnem paru je glede dostopnosti do OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru; (ii) samska ženska je glede dostopnosti do postopkov OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru. Posledično je ugotovilo, da razlikovanje v sedaj veljavnem ZZNPOB temelji na spolni usmerjenosti (prvi primer) oziroma samskosti ženske kot njenem zakonskem stanu (drugi primer), pri čemer gre v obeh primerih za eno izmed okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Argumentacija Ustavnega sodišče je sledeča: niti ženska v lezbičnem paru niti samska ženska in niti ženska v neplodnem raznospolnem paru ne morejo spočeti otroka po naravni poti, torej brez pomoči OBMP. Kar se na prvi pogled resda zdi smiselno, je v bistvu povsem zgrešeno stališče. Med opisanimi situacijami namreč obstaja temeljna razlika, omenjena v prejšnji točki, razlika med zdravljenjem in transhumanizmom. Pri neplodnih raznospolnih parih se s postopkom OBMP telesu povrača njegova po sami naravi pripadajoča funkcija zmožnosti razmnoževanja. Ker je plodnost torej pojmovno mogoča zgolj pri tovrstnih skupnostih, lahko prav tako le pri njih govorimo o »neplodnosti« v pravem pomenu besede, o neplodnosti kot patološkem stanju, ki ga OBMP zdravi. Na drugi strani imamo lezbične pare in samske ženske, pri katerih neplodnost (raje: nezmožnost razmnoževati se) ne pomeni anomalije, marveč inherentno lastnost skupnosti. Uporaba OBMP v tovrstnih položajih torej ne pomeni zdravljenja, marveč gre za transhumanizem, za kreiranje (in ne vračanje) reproduktivne funkcije. Položaji med omenjenimi skupinami torej nikakor ne morejo veljati za primerljive.
Za presojo utemeljenosti očitka o neenakem obravnavanju je Ustavno sodišče oblikovalo strogi test, katerega del je vprašanje primerljivosti položajev. Ker v konkretnem primeru položaji med skupinami očitno niso primerljivi, ni mogoče govoriti tudi o kakršnikoli diskriminaciji.
Potrditev predloga novele ZZNPOB pa bi pripeljala še do ene dokaj absurdne situacije. Medtem ko je v sedaj veljavnem Zakonu predpostavka upravičenosti do postopkov OBMP neplodnost [para], bi se to s sprejetjem novele spremenilo. Predlog spremenjenega 5. člena namreč za istospolni ženski par in samsko žensko ne določa nobenih posebnih pogojev za upravičenost do postopkov OBMP, medtem ko pri raznospolnem paru še zmeraj zahteva nezmožnost pričakovanja, da bi dosegel zanositev s spolnim odnosom. (2) Nova ureditev bi torej uvedla neposredno diskriminacijo raznospolnih parov v primerjavi z lezbičnim parom in samsko žensko. Kar se sliši paradoksalno pa v resnici kaže, da izenačitve položajev v okviru predpostavke »zdravljenja neplodnosti« ni bilo nikoli mogoče doseči, saj so sami položaji že v osnovi neprimerljivi. Le pri raznospolnem paru namreč lahko v okviru postopkov OBMP govorimo o uresničevanju pravice do zdravljenja, medtem ko gre pri lezbičnem paru in samski ženski za uresničevanje (nove) pravice do otroka.
III. Korist otroka
Čeprav se v dani odločbi sicer razpravlja o dveh situacijah – samske ženske in lezbični pari – gre z vidika otrokove koristi v obeh za kratenje iste otrokove pravice – pravice do očeta. Glede na to, da skladno s 134. členom Družinskega zakonika ni dopustno ugotavljati očetovstva darovalca moške spolne celice, je edini način, da ima tako spočet otrok očeta, domneva iz 1. odstavka 134. člena, torej da se za očeta smatra zakonec (ali partner) njegove mame. Vsak otrok ima očeta. Že sedaj veljavni zakon otroku prepoveduje, da bi kadarkoli imel odnos s svojim očetom, a ga vsaj »odškoduje« tako, da zahteva, da dobi tak otrok nadomestnega očeta. (3) Po novi ureditvi pa to ne bi bilo več potrebno. Država se ne bo več trudila, da bi otroci odraščali v karseda urejenih družinskih okoljih, ker bo raje varovala interes žensk, ki bi si želele imeti otroka.(4)
Ustavno sodišče v 53. točki sicer prizna, da je korist otroka dopusten cilj, v zasledovanju katerega sme zakonodajalec omejiti pravice drugih, a takoj v naslednji točki hiti pripomniti, da prizadevanje, da bi otrok odraščal z očetom, ni dopusten cilj. To trditev nato zagovarja z dolgim sosledjem logičnih zmot in izrazito neprepričljivih dokazov.
Ustavno sodišče najprej zatrjuje, da so enostarševske družine primerljive z dvostarševskimi, ker jih je statistično gledano veliko (nekaj manj kot vsak tretji otrok živi brez enega starša).(5) To seveda ne dokazuje ničesar – Ustavno sodišče se ni spuščalo v oceno kvalitete varstva otrokove koristi v takih družinah, pač pa je kvaliteto domnevalo iz kvantitete pojavnosti takšnih družin. Po vseh pravilih logike tak sklep ne sledi. Pa vendar se je Ustavnemu sodišču to zdelo zadosten dokaz za trditev, da otrok ni avtomatično prikrajšan, če odrašča brez očeta. Vendar seveda je – prikrajšan je za očeta.
V nadaljevanju sodišče sicer prizna vsaj to, da je v otrokovo korist imeti dva starša in da zakonodajalec sme v zasledovanju tega cilja omejiti dostop do OBMP na par. Vendar na podlagi strogega testa sorazmernosti Ustavno sodišče ugotovi, da ni izkazana nujnost takega posega, saj je na voljo milejše sredstvo – predhodno preverjanje usposobljenosti starša. Tak zaključek Ustavnega sodišča pa je logično napačen. Milejše sredstvo ne more biti sredstvo, ki ne zasleduje legitimnega cilja. Če je legitimni cilj – kot ga Ustavno sodišče samo priznava – to, da ima otrok dva starša, potem tega cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki preverja usposobljenost enega samega starša. Takšno preverjanje bi lahko zasledovalo kak drug cilj (npr. zaščito otroka pred neprimernimi starši), ne pa cilja zagotavljanja dvostarševske družine. Še tako usposobljen starš ne more nadomestiti prisotnosti dveh staršev v domu.
IV. Vprašljivi manevri Ustavnega sodišča
Poleg zgoraj omenjene argumentacije je morda še bolj zaskrbljujoče to, kako je Ustavno sodišče postopalo v zadevi. Zdi se, da je odločilo na podlagi dokaznega bremena.(6) To je zlasti problematično z ozirom na dejstvo, da tako vlado kot tudi večino v Državnem zboru (ki na pobudo sploh ni odgovoril) trenutno sestavlja opcija, ki se strinja s pobudniki.
Izrazito nenavadno je, da sodišče odloča med dvema strankama, ki si prizadevata za isti cilj. Nedvomno prav zaradi tega razloga v Zakonu o Ustavnem sodišču (v nadaljevanje ZUstS) ni nobene podlage za odločanje po dokaznem bremenu. Pravzaprav 28. člen ZUstS izrecno določa, da USRS lahko sámo opravlja poizvedbe, pridobiva mnenja strokovnjakov, zasliši priče ter izvede dokaze.
Iz tega izhaja, da ima USRS najmanj preiskovalno pooblastilo (kar je tudi značilno za postopek v upravnem sporu – sodni postopek, najbližji ustavnemu), če ni celo zavezano z instrukcijsko maksimo. Tudi če domnevamo, da ima USRS »zgolj« preiskovalno pooblastilo – torej sme, ni pa dolžno zbirati dokazov – jih je v tem primeru dolžno, kajti, kot USRS sámo pove v tč. 53, je za uresničitev otrokove koristi dolžan skrbeti vsak državni organ, kar USRS nedvomno je. Nikakor ni torej dopustno, da bi USRS preiskovanje opustilo v tem primeru.
Ne le, da za odločanje po dokaznem bremenu USRS nima zakonske podlage, za takšno odločitev nima podpore niti v svoji dosedanji praksi. To je razvidno že iz dejstva, da so ta manever utemeljevali s sklicem na en sam judikat Ustavnega sodišča Avstrije, ki v Republiki Sloveniji nima nikakršne pravne veljave; pa še tega so uporabili narobe.
Citat, ki ga USRS sámo navaja v opombi 55 namreč pravi, da se v primeru dvoma odloči v prednost enake obravnave. To pa sta dve različni stvari: dvom nastane šele, ko so dokazi že zbrani, medtem ko gre pri dokaznem bremenu za vprašanje, kdo ima dolžnost zbirati dokaze. Tu pa gre za več kot le postopkovno pravilo. Gre za splošni princip, za vprašanje, kdo je v državi suveren.
Če je, kot pravi Ustava, suvereno ljudstvo, je edino logično, da je Državni zbor kot predstavnik ljudstva nosilec najvišje suverenosti, torej lahko suvereno sprejema zakone, ki jih USRS razveljavi le izjemoma, če ugotovi, da kršijo Ustavo. S to odločbo pa skuša Ustavno sodišče vzpostaviti stanje, v katerem mora zakonodajalec vsak svoj akt utemeljevati Ustavnemu sodišču. Če mu to ne uspe, akt avtomatično pade. Takšno dojemanje razmerja med Ustavnim sodiščem in zakonodajalcem je povsem v nasprotju z Ustavo, delitvijo oblasti in idejo ljudske suverenosti.
Zakonodajna pristojnost zakonodajalca ni delegirana s strani Ustavnega sodišča, temveč je izvirna pristojnost predstavnika ljudstva. Naloga Ustavnega sodišča je, da preveri, če zakon krši Ustavo in ga nato razveljavi. Salto mortale, ki ga izvaja Ustavno sodišče v tej odločbi, bi te vloge obrnil na glavo – USRS bi postalo nosilec vrhovne zakonodajne oblasti, zakonodajalec pa bi imel zgolj predlagateljsko funkcijo, funkcijo delegiranega zakonodajalca in vrh vsega še funkcijo preverjanja ustavnosti zakonov. S to odločbo prihajamo neverno blizu absolutni oligarhiji devetih.
Da povzamemo: Ustavno sodišče je zaobšlo postopkovne določbe zakona, svojo dolžnost varovanja otrokove koristi in lastno sodno prakso na podlagi ene tuje odločbe, ki je niti ni pravilno razumelo. Še več, tudi v postopkih, kjer se odloča na podlagi dokaznega bremena obstaja izjema splošno znanega dejstva. Dejstev, ki so splošno znana ni treba dokazovati, le zatrjevati.
Je res mogoče trditi, da unikaten pomen očetovske vloge na odraščanje in razvoj otroka ter škodljivi učinki njegove odsotnosti niso splošno znani? Mar ne bi vsak Slovenec, če bi izvedel, da je njegov sogovornik odraščal brez očeta, izrazil ali vsaj občutil določeno mero sočutja? Očitno torej vsi vemo, da je v tem nekaj slabega, da je otrok brez očeta v nečem prikrajšan. Pa tudi tisti, ki sočutja ne premorejo, bi lahko s hitrim izletom na spletni brskalnik odkrili študijo za študijo, ki priča o katastrofalnem vplivu odraščanja brez očeta na nagnjenost h kriminalu,(7) uporabi substanc,(8) na šolski uspeh,(9) duševno zdravje(10) in celo telesni razvoj(11).
Če bi sodišče dosledno opravilo svojo dolžnost po 28. členu ZUstS, bi torej nedvomno našli obilo razlogov, zakaj dovolitev oploditve z OBMP samskim ženskam krati pravice otrok. Dejstvo, da se je takemu ugotavljanju dejstev izognilo, žal kaže na rezultatsko odločanje sodišča. To je še posebej povedno v luči dejstva, da so v eni izmed prejšnjih odločb(12), na katero so se sklicevali tudi v tej(13), uspeli najti raziskave, iz katerih ni razvidnih razlik med otroci, ki odraščajo v tradicionalnih in istospolnih družinah.
Tovrstne študije so seveda izrazito nezanesljive, saj je istospolnih družin zelo malo (v ZDA na primer le 0,4 %) in še te so dokaj nove, saj je bila istospolna posvojitev v ZDA dopuščena šele leta 2015, torej zanesljivih dolgoročnih študij na to temo niti ne moremo imeti. Na tem mestu gre opozoriti še na dejstvo, da na področjih, ki jih imamo interes varovati, na primer na področju varstva okolja, poznamo t. i. previdnostno načelo. To pomeni, da ne zadošča le manko dokazov, da neka nova tehnologija škoduje naravi, marveč mora biti njena varnost pozitivno izkazana, preden je njena uporaba lahko dovoljena. Če tako vestno skrbimo za habitate nutrij, ne bi bilo smiselno istega principa uporabiti tudi, ko gre za habitate, v katerih odraščajo naši otroci?
Ob vsem povedanem se ne moremo izogniti dejstvu, da je Ustavno sodišče pod pretvezo sofističnih argumentov vsililo svoj vnaprej zamišljeni zaključek, ki je, začuda, skladajoč se z ideološkim pogledom večine sodnikov.
S tem so presegli svoja pooblastila varuhov ustavnosti in zakonitosti ter si prisvojili vlogo ustvarjalcev prava, vlogo, ki po Ustavi pripada demokratično izvoljenemu zakonodajalcu, ne pa devetim posameznikom. Pri tem pa ne le, da ni pazilo na korist otroka, ampak ga je s svojo odločitvijo povsem popredmetilo.
Premik v ureditvi torej ne odpravlja diskriminacije – ki je sploh nikoli ni bilo – marveč žrtvuje dostojanstvo otrok zavoljo dekadentnih želja. Sočutje do neplodnih, samskih in istospolno usmerjenih posameznikov ne sme zamegliti resnice: otrok ni terapevtsko sredstvo ali simbol enakopravnosti, temveč svobodno, človeško bitje.
Opombe:
1 Takšne situacije ne moremo primerjati s posvojitvijo, saj pri posvojitvi otrok že obstaja neodvisno od volje posvojiteljev; bistvo posvojitve je v odgovoru na otrokovo potrebo po starših, ne v uresničevanju želje po otroku.
2 Ob tem naj opozorimo, da je Ustavno sodišče v 47. točki obrazložitve pri presoji primerljivosti položajev med raznospolnim parom in samsko žensko zapisalo, da bi bilo »zahtevati, da ženska za dostop do OBMP (najprej) poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti« namreč v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.
3 Postopkov z OBMP je seveda več, a za potrebe najbližje analogije s primerom samskih žensk in lezbijk se bomo osredotočali na primere, ko je neploden moški in je darovana moška celica.
4 V svojem ločenem mnenju (stran 4) sodnica Šugman Stubbs jasno pove, da gre za uresničevanje ženskine »želje po otroku«.
5 Točka 47 in 56 obrazložitve.
6 Tč. 61: “Dokazno breme glede sorazmernosti zakonskega ukrepa /…/ je na zakonodajalcu in Vladi.” In “Ustavno sodišče ocenjuje, da zgolj s to trditvijo zakonodajalec dokaznemu bremenu /…/ ni zadostil”.
7 Harper, Cynthia C., in Sara S. McLanahan. Father Absence and Youth Incarceration. U.S. Department of Justice, brez datuma. Dostopno na: https://www.ojp.gov/ncjrs/virtual-library/abstracts/father-absence-and-youth-incarceration (pridobljeno 21. 5. 2025). America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).
8 America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). National Fatherhood Initiative. The Consequences of Fatherlessness. Brez datuma. Dostopno na: https://fathers.com/the-consequences-of-fatherlessness/ (pridobljeno 21. 5. 2025). McLanahan, Sara S., in Larry L. Bumpass. »Intergenerational Consequences of Family Disruption.« American Journal of Sociology 94, št. 1 (1988): 130–152. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/6464814/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Full Spectrum Recovery. Why Fathers Matter: Drug Prevention and Youth Development. Brez datuma. Dostopno na: https://fullspectrumrecovery.com/wp-content/uploads/2013/06/Drug-Free-Kids-Why-Fathers-.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025).
9 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).
10 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025).
11 University of California – Berkeley. »Father Absence Linked to Earlier Puberty Among Certain Girls.« Berkeley News, 25. februar 2010. Dostopno na: https://vcresearch.berkeley.edu/news/father-absence-linked-earlier-puberty-among-certain-girls (pridobljeno 21. 5. 2025). Ellis, Bruce J., idr. »Does Father Absence Place Daughters at Special Risk for Early Sexual Activity and Teenage Pregnancy?« Child Development 74, št. 3 (2003): 801–821. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3079910/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Carlson, Marcia J. »Family Structure, Father Involvement, and Adolescent Behavioral Outcomes.« Journal of Marriage and Family 68, št. 1 (2006): 137–154. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12146732/ (pridobljeno 21. 5. 2025).
12 U-I-91/21, Up-675/19.
13 Vsaj tako trdi sodnica Šugman Stubbs v svojem ločenem mnenju.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.