Spomnim se trenutka na veterinarski šoli, ko nam je profesorica razlagala o vplivu izbruha slinavke in parkljevke v Veliki Britaniji leta 2001. Slike zažiganja več kot šest milijonov krav in ovac po Otoku so se zarisale v moje možgane, a še nekaj časa se nisem zavedal, da so povezane z drugim trenutkom v življenju. V osnovni šoli sva s prijateljem požirala vse, kar je bilo iz zombi žanra, čeprav premlada za take filme in igre. Kot otrok težje ceniš počasnejše filmske prizore, kjer se ne dogaja veliko, a nizkoproračunski britanski film je osnovnošolca pustil odprtih ust.
Prizor mladeniča, ki se zbudi v apokalipso in hodi po praznem in tihem Londonu. Zgodovinski trenutki navdihnejo ikonične prizore in ti postanejo zgled novim. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Še vedno pa mora nekdo začeti. To sta storila Alex Garland in Danny Boyle s filmom 28 dni pozneje, ki filma nista utopila v resničnosti samo z izbruhom bolezni temveč s prikazom številnih svetovnih dogodkov in simbolov družbe.
Kako je ne-zombi film obudil zombi žanr?
Dvojcu, ki je ustvaril kultni film, pripada naziv tistih, ki sta obudila zombijade in filmsko industrijo preusmerila v smer, ko so bili ti ne le aktualni, temveč dobičkonosni in priljubljeni. A kako, če vsi vpleteni trdijo, da ne gre za zombi film? V filmu nastopajo okuženi, a jih je žanr posvojil za svoje, čeprav se bo debata vlekla še daleč v prihodnost. Verjetno bi mnogi ljubitelji raje okužene priznali za zombije, kot vampirje iz Somraka za … no, vampirje.
Vpliv filma je postal močnejši ob pandemiji, ki nas je zadela ob začetku desetletja, prav podobnost prizorov z resničnim življenjem pa je tista, ki bo živela večno zaradi te iste podobnosti, ki sta jo ustvarila Garland in Boyle, ko sta navdih iskala v preteklih svetovnih dogodkih.
Aktivisti, ki prekinejo poskuse na šimpanzih
Vpogled v scenarij je dokaz, kako lahko ta zaživi s pomočjo režiserja, ki razume zapisano in temu doda svoj stil – svojo kvaliteto je Boyle takrat že dokazal s filmoma Trainspotting in Obala, sicer Garlandovem romanu. Pravi začetek filma se nasloni na aktivistične poskuse reševanja živali, ki jih znanost uporablja za testiranja. Skupina aktivistov želi zaustaviti poskuse na živalih, pri tem pa iz laboratorija v svet izpustijo smrtonosni virus. Tega znanstvenik v laboratoriju opiše kot virus jeze, šimpanzom so vseskozi predvajani nasilni prizori preteklih dogodkov. Ti temeljijo na dokumentarcu Cry Freetown, kjer je Sorious Samura prikazal grozote državljanske vojne v Sierri-Leone.
»Kot krogla iz pištole se okuženi šimpanz požene na aktivistko in ji zarije zobe v vrat. Opoteče se, ko jo šimpanz z izjemno hudobijo praska in grize,« je del scenarija, ki filmu oziroma okuženim vnese svoje bistvo.
Garland, sicer ljubitelj zombi žanra, je dejal, da je ob igranju igre Resident Evil pomislil na to, da bi se zombiji gibali kot zombi psi, ki so ga strašili v igri. Boyle je bil mnenja, da je treba vsako filmsko pošast tretirati drugače, na svoj način in zgodbi primerno. Prišla sta do dognanja, da bodo okuženi hitri in s tem posledično spremenila celoten žanr, ki pa ga je George A. Romero zavrnil, češ da hitri zombiji niso zombiji. A to je zgodba zase.
28 dni pozneje po dogodkih v laboratoriju se lik Cilliana Murphyja, Jim, zbudi iz kome in tu ga zapusti prvi od temeljev sodobne družbe. Bolnica, sicer zatočišče poškodovanih in bolnih, je izpraznjena. Odpravi se ven, na ulico.
Iz scenarija na platno: Kako zapreti London?
»Razen tihega sunka vetra je tišina. Nobenega prometa, zvoka motorjev in gibanja. Niti ptičjega petja. Jim hodi skozi prazno mesto, od bolnišnice sv. Tomaža čez Westminstrski most, mimo Parlamenta, do Whitehalla, do trga Trafalgar … Svetlo sonce beli ulice. Vetrič prenaša smeti in odpadke. Avtomobili ležijo zapuščeni, trgovine so izropane. Jim še vedno nosi bolnišnično pižamo in nosi plastično vrečko, polno pločevink brezalkoholnih pijač,« je del scenarija, ki je nato zaživel kot eden najbolj ikoničnih prizorov vseh časov.
Film sta zasidrala v resničnost, oprijemljivo in strašljivo. Samota odmeva. Jim pobira denar s tal, kjer sta za vzor vzela kamboško revolucijo po koncu kamboškega genocida, ko so z oblasti vrgli Pola Pota, denar pa je ležal na ulici brez vrednosti. Danes lahko zapišemo, da je bil že tu viden Garlandov čut za aktualnost svetovnih dogodkov, še posebej po filmih Državljanska vojna in Warfare. Vsepovsod so ulice polne fotografij pogrešanih oseb, kjer sta večkrat omenila fotografije, ki so nastale leta 1976, ko je kitajski Tangshan stresel potres magnitude 7,6 in povzročil okoli tristo tisoč smrt, sicer uradno najbolj uničujoč potres v zgodovini.
Prizori v cerkvi in nyarubuyjski masaker
Jim se proti večeru znajde pred cerkvijo, vanjo vstopi, Boyle pa ga simbolično postavi pod križ v ospredju in kamero le za trenutek pusti na tem prizoru. Ko se Jim povzpne po stopnišču do galerije, pogled usmeri navzdol proti oltarju. Kup za kupom trupel, prekrivajoč se med seboj. Resnični dogodek je bil nyarubuyjski masaker (zgodovinsko pada v čas ruandske državljanske vojne in ruandskega genocida, ki naj bi terjal do milijon smrtnih žrtev), v času katerega so se pripadniki Tutsijev zatekali v katoliške cerkve, te pa so ob prihodu vojaških in paravojaških čet Hutujev postale grobnice.
Ko Jim spregovori, se proti njemu obrneta dva brezizrazna obraza odprtih ust, kot bi bila šokirana, da je tam. Na njegovi desni se odprejo vrata, ki razkrijejo silhueto duhovnika. Ta napadalno stopi proti njemu in se zažene vanj. Jim zamahne z vrečo pločevink in gleda, kako božji človek pade na tla. Zbeži iz cerkve in steče. Film pusti dvom, če teče zaradi dejanja, ki ga je storil nad duhovnikom, ali grožnje, ki mu je čez nekaj trenutkov za petami. A ne glede na to, drugi temelj družbe, to je Cerkev oz. vera, je Jimu ne le obrnil hrbet, temveč ga celo napadel.
Simbolna in resnična izguba staršev ter temeljev
V nadaljevanju filma Jim najde svoja starša, mrtva v zakonski postelji. Ob njima njegova otroška fotografija z napisom, naslovljenim zanj: »Z neskončno ljubeznijo sva te pustila spati. Zdaj spiva s tabo. Ne zbudi se.« Če že prej ob pogovoru s Seleno (Naomie Harris) in Markom (Noah Huntley) ni dojemal teže celotne zadeve, je izguba staršev tista, zaradi katere je nadaljevanje filma toliko hujše in bolj morbidno.
Ko s Seleno spoznata Franka (Brendan Gleeson), voznika taksija in njegovo hči Hannah (Megan Burns), se počasi ustvarja mala družina s Frankom kot simbolnim očetom za Jima. Tu v sklopu z glasbo vstopi nova naveza na resnični dogodek. Film so snemali v času napada na WTC, enajstega septembra. Danny Boyle je povedal, da je imel dogodek velik vpliv na snemanje, saj so se mesta, drugače neprebojne trdnjave, zazdela ranljiva. Izpraznjen in na trenutke opustošen London, nato tudi prikaz gorečega Manchestra, ima svojo moč.
Med njihovo vožnjo po mestu je uporabljena skladba Ave Maria, najpogosteje uporabljena na pogrebih in v latinskih državah na praznovanjih petnajstega rojstnega dne – prav toliko let ima Hannah. Veliko prizorov od njihovega odhoda iz stanovanja do prihoda do vojaške postojanke je antitetične narave sicer prizemljenem in resničnem filmu. Že sama uporaba okuženih je na nek način nadrealna, a Boyle temu doda glasbo in prizore, med katerimi je v ospredju nakupovanje v trgovini, ob tem pa še vožnja mimo narisanega cvetnega polja. To se sklada z vseprisotnim vprašanjem, če se vse res dogaja ali je vse le v Jimovi glavi.
Skozi čudež montaže, ki ji Boyle že celo kariero pripisuje zelo pomemben člen ustvarjanja filmov, se britanski režiser pogosto odloči za izrez oziroma zmanjšanje števila sličic na sekundo v prizorih, ki jih želi izpostaviti. In več ljudi kot Jim na potovanju spozna, za zdaj le Hannah in Frank, bolj sanjsko se zdi vse okoli njega. Vse bolj se Jim boji tudi izgube simbolične družine, ki jo je pridobil po izgubi svojih staršev. Samota je obsojajoča, posameznik pa zna storiti marsikaj, če mu ta grozi v tako strašljivem svetovnem scenariju.
Kdaj človeštvo izgubi človečnost?
Zatišje pred nevihto. S temi besedami se da opisati vse trenutke od prizora v tunelu do postanka pri vojaški postojanki. Že en sam trenutek naše like ločuje od smrti, jeze. Ko Frank pogleda v zrak, mu v oko pade kapljica krvi in ga okuži. Neizogibna, zdaj ne več tako simbolna, izguba očeta iz Jima ne uspe privabiti nuje za preživetje, ko v rokah drži bejzbolski kij, a gledalec misli, da z njim ne bo zamahnil proti Franku. Ali bo?
V začetku filma mu Selena razloži, da ima za uboj okuženega približno deset sekund, drugače bo mrtev sam. A prikimavanje, ko ne razumeš v celoti, je nekaj. Povsem drugačna pa je resnična grožnja s strani tistega, ki ga ne želiš izgubiti. Pred le nekaj trenutki so ogledovali čredo svobodnih konj, se smejali med kupovanjem in dojemali, kakšno srečo imajo, da so se našli. Zdaj z vsako sekundo okužba napreduje in jim jemlje Franka. Trenutki, ki se zdijo kot večnost. Pred okuženim Frankom – in dejstvom, da bo treba ubiti očeta – jih reši strel. Vojaki so tu, odrešitev je tu. Pa je res?
Henry, vodja vojakov, Jimu razlaga, s čim vse so zavarovani pred zunanjo grožnjo. Občutek filma se tu spremeni. Gledalec začne razmišljati, če je grožnja res zunaj. Ko mu prikaže priklenjenega okuženega vojaka, mu na vprašanje, če ga je uspel kaj naučiti, pove: »Uči me, da ne bo nikoli pekel kruha, sadil pridelkov, redil živine. Pravi mi, da nima prihodnosti. In sčasoma mi bo povedal, kako dolgo okuženi potrebujejo, da umrejo od lakote.«
Gre za prvi kos informacij, ki jih protagonisti in gledalec dobimo o stanju okuženih. Scenarij tu pade v segment dobre robe, ki se sama hvali. Selena Jimu pove: »Nočem, da se s tem spopade. Želim, da bo v redu. In ko je Hannah imela očeta, je bilo vse v redu. Se spomniš? In ko je bilo v redu zanje, je bilo v redu tudi za naju.«
V scenariju je le dvakrat uporabljena beseda nadrealno. Dvakrat, le odstavek narazen, jo Garland uporabi pri vzpostavljanju prizora večerje. Prvič v stavku, nadrealen prizor, in nato s potrditvijo, da je vse še bolj nadrealno zaradi primerjave gala večerje z umazanimi oblekami Jima in Selene ter solznim obrazom mlade Hannah. Henry jo nagovori seksistično, če se zna obračati v kuhinji, saj mladi vojak Jones, oblečen v gospodinjske obleke čez vojaško uniformo.
Henry med nerodno večerjo poda svoj vidik apokalipse: »To sem videl v štirih tednih od okužbe. Ljudje, ki ubijajo ljudi. Kar je precej podobno temu, kar sem videl v štirih tednih pred okužbo in štirih tednih pred tem in pred tem, kolikor se spomnim … Ljudje, ki ubijajo ljudi. Kar nas po mojem, trenutno postavlja v stanje normalnosti.«
Sicer realističen opis neverjetne situacije je prekinjen zaradi detonacije v bližini, ki ji sledi nadlegovanje Selene in udarec proti Jimu, ki želi to ustaviti. Jim se s Henryjem znajde v pisarni, kjer mu ta ponudi pijačo, nato pa »kot moškemu« razjasni, da je svojim vojakom obljubil ženske z dodatno obljubo otrok in repopulacije države. Ali dejstvo, da je Jones potisnjen v sicer »žensko« vlogo prinaša tudi nova razodetja? Po novem konfliktu se karte premešajo.
Scenarij tu razkrije nekoliko alternativno različico, kjer je eden od vojakov po imenu Farrell priklenjen z Jimom in mu razkrije, kako se je vse začelo. Film to prikaže na način, kjer je Farrell bolj ali manj pri koncu svojih miselnih sposobnosti. Govori resnico ali ne? Boyle in Garland sta se jasno poigravala z idejo padca družbe, ki še najbolj spominja na šestnajsturni štrajk policistov Montrealu (protesti Murray-Hill leta 1969) kot prikaz hitrosti razpada, če se za to ponudi priložnost. Kaos je v teku.
Trojanska vojna v 28 dni pozneje
Vojaki so se odločili. Punci bosta uporabljeni za najhujše, Jima pa bodo odstranili. Ko vojaki Jima odpeljejo daleč stran od baze, mu uspe pobegniti daleč, daleč stran. Ob spotiku pade na tla in med počivanjem pogleda v zrak. Opazi letalo, trenutek odrešitve, a ne v svoji glavi, letalo je pravo. Farrellove besede so bile resnične. Ko so oni umirali in trpeli, je ves svet gledal Simpsonove. Naslednji prizori so posvečeni Hannah in Seleni, kjer prednjači prizor zadrogiranja mladoletnice, da ji bo vseeno za vse, kar ji bodo storili vojaki.
Garlandov vzorec tretjega akta filma, da je prava pošast pravzaprav človek, je tu v polnem pogonu. Grožnja so vojaki, zanje pa je grožnja Jim, ki je posvojil jezo in nasilje, ko je bil stisnjen v kot in na rob prepada, kjer mu spet grozi samota brez Selene in Hannah. Boyle pričara vzdušje. Punci v izrazito rdečih večernih oblekah, vojaki na trnih pod sencami klasičnih rimljanskih kipov.
Ko je Jimov načrt v teku, nevihta še zadnjič obriše kip Laokoonta, trojanskega svečenika in njegovih sinov. Spomnimo, da je v Iliadi Laokoont tisti, ki Trojance svari pred grškim darilom, velikanskim lesenim lesom. Ko nadenj in njegova sinova Apolon pošlje morske kače in jih ubije, je bilo za Trojance znamenje, da se moti.
Jim v dvorec spusti prej priklenjenega okuženega vojaka, sam pa začne svojo misijo reševanja in maščevanja. Laokoont je kljuboval volji bogov in bil zaradi tega kaznovan z mučno smrtjo. Tizianova karikatura trenutka, ko se Laokoont s sinovoma bori z morskimi kačami, upodablja opice v istem trenutku. Za primer 28 dni pozneje je pomembnejša prav ta, saj se film poveže z začetkom in šimpanzi.
Ali sta nasilje in groza, ki ju vidimo okoli kipa v filmu, nekakšna božja kazen, ki je bila deležna človeštva, ker je z raziskavami na živalih, ki jih vidimo na začetku zgodbe, poseglo v božjo domeno/domeno narave?
Upodobitev lika iz Iliade lahko nakazuje tudi na siceršnje navdušenje vojakov nad prihodom trojice, a se to izkaže za njihovo pogubo. Lahko da je vloga trojanskega konja bolj pripadla okuženemu vojaku. Ne glede na pravi odgovor, je Laokoontov kip odličen prikaz Boylove in nenazadnje Garlandove mojstrovine.
In The House – In A Heartbeat, najbolj grozljiva glasbena podlaga apokalipse
Ko je prelita prva kri, ubit in okužen prvi vojak, se začne boj in beg na življenje in smrt. Še zadnjič pred vstopom v dvorec Jim pogleda skozi okno in gledalec prvič zasliši skladbo skladatelja Johna Murphyja. »In the House – In A Heartbeat« je skladba, ki je z dvema piskoma in štirimi notnimi vzorci travmatizirala generacijo gledalcev. Naslednjič Jima vidimo, ko z bajonetom zabode Jonesa. Danny Boyle je film leta kasneje opisal kot prerez kulture, kjer se otroci še vedno rojevajo, a kultura z vsemi podzvrstmi ostane taka, kot je. Seveda, če jo je moč najti.
Skladatelju je med nastajanjem filma namignil, da bi lahko glasbena podlaga predstavljala fragmente pozabljene glasbe, ki lebdi v ozadju filma. Štirje akordi se ponavljajo skozi celoten potek, vsake toliko pa je dodan nov vzorec, nov inštrument – električna kitara, bobni, klavir, bas – kjer skladba bežno spominja na Earth Hastings, uvodno pesem filma, a nikoli ne zaide v njeno mirnost, temveč ustvarja svoj kaos. Njen naslov sicer spominja na pogovor, ko Selena Jimu pove, da bi ju zapustila v trenutku (v utripu srca), če bi jo upočasnjevala. Jim ji kontrira, da tega ne bi storil.
Kot skladba, tudi prizor vstopa v vse bolj kaotični prikaz reševanja. Nevihten dež pada po steklu s težo opek. Sekvenca se konča z Jimom, ki do smrti pretepe vojaka, Selena pa v strahu opazuje in ugotavlja, če je tudi on okužen. Kriki vojaka, ki ga Jim groteskno pokonča, Selena, ki pobere mačeto in jo uperi proti Jimu. Ta je zgolj silhueta. Gola, krvava, močno zadihana in temna silhueta, ki stopi iz sence in reče: »To je bilo dlje kot utrip srca.«
Ljudje smo v sanjah podvrženi osnovnim nagonom in čustvom. Jim se prebija skozi trupla vojakov, v sanjarjenju jeze, in iz sna stopi šele, ko stoji nasproti Selene. Ta del nočne more je končan, ko se odpeljejo iz dvorca in pobegnejo od grožnje, ki so jo predstavljali ljudje in okuženi.
Tako scenarij kot film še zadnjič zapišeta: »28 dni pozneje«
Zaključni segment filma nam nekje na podeželju prikaže trojico, ki po travi zlaga kose belega platna. Kamera se dviga in umika, dokler ne naleti na okuženega, ki nemično in shirano sedi ob kamniti škarpi, komajda zaznaven za nas gledalce. Pogled usmeri navzgor in vidi letalo, ki ga vidimo tudi gledalci. Spomni nas na Jimov pogled navzgor, upajoč odrešitev, ko je uspel pobegniti od vojakov. Vidik kamere se spremeni v ptičjo perspektivo, kjer lahko preberemo bele črke, ki izpisujejo besedo HELL (pekel). A majhne podobe dodajajo še črko O. »Hello,« so bile prve besede Jimove zgodbe, ki jih je izrekel v bolnici in cerkvi, obakrat z upanjem, ki je skozi film bledelo, a zdaj so zapisane in poudarjajo zadnje besede filma: »Misliš, da nas je zdaj videl?«
28 tednov pozneje in 28 let pozneje
Čeprav je bilo nadaljevanje uspešno, z izjemo uvodnih prizorov, ki jih je režiral prav Boyle – film je sicer režiral Juan Carlos Fresnadillo – ni uspelo poustvariti čudeža prvega dela. Franšiza je obstala, vsake toliko pa se je pojavila novica, da imata Danny Boyle in Alex Garland idejo o nadaljevanju.
Decembra 2024 je luč sveta ugledal napovednik, ki je navdušil na enak način kot film pred dvema desetletjema.
Uvodne prizore pesmi Telebajskov in otroškega veselja zamenja kaotična in grozljiva naracija Kiplingove pesmi ‘Boots’ iz leta 1915, ki govori o britanskih četah, ki so korakale po južni Afriki. Sodeč po pesmi, pekla ni več, je samo še neskončno korakanje. Jasno je bilo, Danny Boyle in Alex Garland sta nazaj s filmom 28 let pozneje.
Potrjeno nadaljevanje kultne britanske zombijade 28 dni pozneje
