Konvencijo Na meji nevidnega v zadnjih letih založbe rade uporabijo za promocijo in ‘premiero’ svojih knjig, predvsem v žanrih, ki jih NMN predstavlja. V letu 2025 je na dvodnevnem dogodku v Ljubljani – pa tudi sicer – ena najbolj pričakovanih knjiga založbe Pivec z naslovom Južni Viking.

Avtor Domen Kodrič, ki ga številni poznajo kot člana Maistrov Marpurgov, prepričan pa sem, da ga bodo zaradi knjižnega prvenca spoznali tudi mnogi drugi. Digitalno sem ga pocukal za rokav in prijazno mi je odgovoril na nekaj vprašanj o knjigi Južni Viking.

»Pred skoraj točno petimi leti sem napisal prvi stavek knjige »Reka je gorela!« in potem pisanje za 2-3 mesece prekinil, da sem pregledal ure in ure YouTube posnetkov z nasveti o pisanju, tudi celih predavanj svetovno znanih avtorjev o pisanju,« razkriva začetek pisanja prvenca. Dodal je, da je imel najbrž iste izzive, kot vsi, ki se lotijo tako obsežnega projekta. »Sprva ne veš, kaj delaš. Ko enkrat ugotoviš, kaj delaš, pa komaj spoznaš, da je vse še dvakrat bolj zahtevno, kot si si predstavljal,« pravi.

Še preden si na konvenciji mnogi zagotovijo svoj izvod, ki ga je založba Pivec promovirala v zadnjih dveh, mi je povedal tudi nekaj malega o vsebini. Seveda ne preveč.

Kaj, če je Vikinge poklical severni Jadran, kaj, če jih je v svoje naročje zvabila triglava gora?

»Gre za zgodovinsko-fantazijski roman. Od začetka sledimo resnični vikinški odpravi, ki se je pod vodstvom Bjorna Železnobokega in Hasteina v letih 859-861 potikala po zahodnem Mediteranu,« pove o romanu, ki se v promocijskih materialih ukvarja z vprašanjem, če je Vikinge poklical severni Jadran, če jih je v svoje naročje zvabila triglava gora.

O tem Domen pravi: »Tu pride v igro fantazijski del. Prvi dve leti tiste resnične odprave so dokumentirani tako kristjani kot tudi muslimani v Španiji, o tretjem letu pa viri molčijo. In kdo bi vedel, kje vse so se Vikingi v zadnjem letu potikali.«

V knjigi so združena zgodovinska dejstva, skandinavska mitologija in fantazijski elementi. Avtor dodaja, da se zgodba dogaja v srednjem veku: »Kljub temu pa Južni Viking ne opisuje srednjeveškega sveta zgolj tako, kot ga poznamo zgodovinarji, ampak takega, kot so si ga predstavljali ljudje v srednjem veku. Če si izposodim stavek enega svojih profesorjev med študijem zgodovine, ‘Srednji vek je čas, ko pravljice živijo.’«

»Znanje o srednjem veku sem prinesel s sabo s študija zgodovine, čeprav specifično Vikingov praktično nismo obravnavali. Znanje o teh severnjakih je prišlo v letih mojega aktivnega članstva v KUD Maistri Marpurgi, edinega društva v Sloveniji, ki se ukvarja z uprizarjanjem življenja na severu v zgodnjem srednjem veku. Vendar je bilo za podrobnosti, ki so potrebne za knjigo, nujno opraviti več bolj podrobnih raziskav. Če navedem samo en primer: katera imena frankovskih kraljev je primerno uporabljati v letu 860? Vsi kralji imajo nek vzdevek, vprašanje pa je, če so ga imeli že za časa svojega življenja, če so ga dobili kmalu po smrti, ali če so jim vzdevek nadeli moderni zgodovinarji. Gotovo se bo našla kakšna napaka pri zgodovinskih podrobnostih, ampak na srečo se lahko izgovarjam na fantazijsko plat romana.«

Združevanje zgodovinskih dejstev in fantazijskih elementov

Prav njegov odgovor o njegovi ljubezni do nordijske zgodovine, srednjega veka in specifično Vikingov, se najbolj dopolnjuje z naslednjim vprašanjem, ki ga radi zastavimo avtorjem romanov s časovno postavitvijo v obdobjih preteklosti. Ali so bile težave z združevanjem zgodovinskih dejstev in fantazijskih elementov?

»Načeloma s tem združevanjem nisem imel problema. O tem obdobju sicer vemo precej, a veliko podatkov vseeno manjka, so nenatančni in si pogosto celo nasprotujejo. Najbrž je zato toliko lažje s fantazijo zapolniti te vrzeli v zgodovinskih dejstvih,« pravi.

Meni, »da je avtorjem, ki knjige umestijo v naš svet, nekoliko lažje kot tistim, ki morajo svoj svet ustvariti povsem na novo, saj je potrebne manj razlage o delovanju sveta in se je mogoče bolj posvetiti zgodbi.« Izpostavlja, da tako svet v Južnem Vikingu spominja bolj na zgodovinski roman kot na fantazijskega: »Fantazijski in mitološki elementi so sicer za drugi del zgodbe izjemno pomembni, ampak so v samem svetu bolj izjema kot prevladujoči element.«

Če se je zgledoval po določenih literarnih naslovih, v odgovoru izpostavi dve deli, ki sta čislani med ljubitelji (fantazijske) literature. »Mogoče malo po seriji Pesem ledu in ognja. George R. R. Martin je sicer ustvaril povsem svoj svet, ampak občutek v njem je takšen, kot bi brali zgodovinski roman o srednjem veku, kjer se zraven pojavi nekaj elementov fantazije. V Južnem Vikingu je teh elementov manj, ampak je ta serija knjig najbližje, kar mi trenutno pade na misel,« naveže navdih na knjižno serijo, ki morda ne bo nikoli dokončana.

»Seveda ne morem zanikati vpliva, ki ga ima name serija knjige Gospodar prstanov.«

Južni Viking je križarjenje, kjer si vzamemo čas za uživanje

Južni Viking se razprostira na 480 straneh. Čeprav gre za knjigo srednje debeline v žanru obsežne literature, je pomembno ohranjanje kontinuitete in napetosti. »Če sem uspel ohranjati kontinuiteto ter napetost bodo morali razsoditi bralci. Skušal sem vsekakor z različnimi spreminjajočimi željami protagonista in zapleti po poti.«

Dodaja, da na »roman ne gleda kot na časovno natrpan enodnevni ogled mesta, kjer te turistični vodniki ženejo od znamenitosti do znamenitosti, ampak bolj kot na križarjenje, kjer si vzamemo čas za uživanje, sprostitev in občudovanje sveta ter spoznavanje krajev v različnih daljnih kotičkih sveta.«

Zaradi ozadja študija zgodovine in zdaj pisanja literature, je bil odličen vir za vprašanje, če lahko zgodovinsko-fantazijska literatura pomaga pri boljšem razumevanju zgodovine. »Definitivno. Ampak mora avtor imeti v mislih, ko knjigo piše. Da so zgodovinski elementi res čim bolj točni, fantazija pa pripomore k čarobnosti in zanimivosti zgodbe.«

Ko se mnogi bralci sprašujemo, če bo Martin dokončal Pesem ledu in ognja, ima Domen Kodrič povsem drugačne načrte. »Osnovna zgodba Južnega Vikinga je lepo zaključena celota, ampak je v stranskih zgodbah možnost nadaljevanja, tako da ja, imam v načrtu še vsaj en del,« razkrije za konec.

Knjigo Južni Viking najdete na spletni strani založbe Pivec. 

Izvedite več o delovanju društva Maistri Marpurgi.

V zadnjih letih se v slovenskem literarnem prostoru tiho, a vztrajno dogaja preporod oziroma vzpon fantazijske literature. Kar je nekoč veljalo za žanr, namenjen predvsem mladim ali zgolj »šund« branju, se danes vse pogosteje prepoznava kot polnopravni del sodobne književnosti. Glas ji daje rastoča skupnost avtorjev, bralcev in dogodkov.

Med tistimi, ki to premikanje mej aktivno sooblikujejo, je tudi Urška Bračko (@booknjiga), promotorka žanrske literature, vodja pogovorov na konvenciji NMN in nepogrešljiv del domače knjižne skupnosti. Tako je bila pred konvencijo moja sogovornica o vzponu fantazijske literature pri nas.

V zadnjih letih je slovenska fantazijska literatura v vzponu. Kakšne trende opažaš in kako misliš, da je prišlo do tega?

Na splošno za trende je značilno, da se ves čas menjavajo in nič drugače ni pri literaturi in žanrih. Se mi zdi, da nas je bilo bralcev in bralk fantazijske literature vedno kar precej, vendar smo bili bolj »tihi« bralci. Požirali smo vse prevode, kar ji je bilo in kasneje prešli na fantazijske knjige v angleščini, ker so bile te zelo dostopne in tudi prevodi do nas (beri Slovenije) niso prihajali dovolj hitro, kot smo lahko brali. V tujini je fantazijska literatura že od nekdaj zelo visoko na lestvicah branosti, dobiva tudi številne nagrade, organizirajo se razna srečanja, ljudje v vrstah čakajo od zgodnjih jutranjih ur na podpise najljubših avtoric, recenzira se jo itd.

Na splošno je torej tudi v širši založniški in literarni javnosti boljše sprejeta, pri nas se je to pričelo odpirati šele v zadnjih letih, morda tudi zaradi tega, ker se je na ta žanr precej posplošeno gledalo kot šund literaturo. Dober primer je tudi zbirka Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi, kjer prej ni bilo veliko žanrske literature, v zadnjih letih pa kar precej. Sama bi si želela še več ustvarjalcev, več teh, ki pridejo do izdaje knjige (s pomočjo odličnih urednic in urednikov) in dobre promocije.

Gre za podoben princip kot ‘bum’ kriminalne literature pred leti?

Hja, ja in ne. Ne v tem smislu, ker ljudje na kriminalke in detektivke še vedno gledajo drugače, v smislu, to je tudi literatura za odrasle, na fantazijsko pa se še vedno gleda kot da je nekaj manj, da je to za otroke. Počasi, zelo počasi se fantazijska literatura sicer vzpenja, vendar sem malo pesimistična glede tega, da bo na istem položaju kot krimi. Želela bi seveda si. Kriminalke se recimo še vedno kar pišejo, čeprav se je ta trend že malo izpel.

Je tudi tu prisotnega kaj nezaupanja, saj gre za nove avtorje in žanr, ki se je prerinil na sonce, če tako rečem?

Ja, mogoče tudi, če spet pogledamo kriminalke imamo večinoma sama znana imena, ki so uspeli pri (več) knjigah v serijah. Sicer se slovenska literatura čedalje bolj odpira širšemu bralstvu, te tudi zaradi tega hitreje posežejo tudi po neznanih imenih. Bi pa morali novi avtorji in avtorice imeti več vložka pri promociji, znani se bodo tako ali tako prodajali.

Pred leti je v knjigarne prišla tudi knjiga avtorice pod psevdonimom Margaret Belani (Obzidano mesto 2010 in Otok vračev 2011), ki pa se kar nekako ni najbolje prodajala – mogoče zaradi psevdonima, mogoče še ni bil pravi trenutek. Če bi danes izšla in bi vse skupaj zapakirali v neko skrivnostnost bi bilo verjetno veliko boljše.

Opažam tudi to, da je zelo malo urednic in urednikov, ki bi se spustili v takšne projekte – urejanje izvirne fantazijske literature je lahko precejšen zalogaj, sploh če imaš z njo malo izkušenj. Po drugi strani pa bi tudi sveži avtorji morali biti do sebe bolj zahtevni, se urit v pisanju, sprejet popravke in kritike uredništev in aktivno delat na svoji knjigi – v glavnem iskat podporo tudi pri založbah in ne skočit takoj v samozaložništvo.

Če bi nekdo rekel, da bi rad prebral kaj slovenske fantazije (nove), kaj bi mu svetovala?

Morda res ne bo toliko zares nova, ker bom na svoj Goodreads pogledala tudi par let nazaj:

• Julija Lukovnjak: Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Svet je senca [Edgarja Kaosa], Živa tema Edgarja Kaosa
• Maja Ravnikar Zabukovšek, Vezi 1 in Vezi 2
• Kaja Bucik Vavpetič: Srebrne vezi
• Jakob Konda: Skrivnost srži 1 in Skrivnost srži 2

Pa od mladinskih tudi obe letošnji gostji Ana Bajc Česnik Ugrabitev ljubljanskega zmaja in Jana Korečič Neon 1 in Neon 2, iz prejšnjih let pa Jan R. Bilodjerič Animus serija.

Ponovno boš vodila pogovor na NMN. Je lepo videti, da daje taka konvencija prostor knjigam?

Ja, res sem vesela, da so mi pred štirimi leti prvič dali prostor za naš dogodek Novejša slovenska fantazijska literatura. Vsako leto, ko prijavljam dogodek se sprašujem, kaj pa če me ne bodo sprejeli, vendar potem pomislim, da je moj dogodek edinstven in v taki obliki bil eden prvih, s katerim se trudim ponuditi priložnost novim, mlajšim, neuveljavljenim avtorjem in avtoricam, da svoje knjige predstavijo skozi zanimiv pogovor o njih in njihovih knjigah. Za nekatere med njimi je to sploh prvi nastop v javnosti.

Na meji nevidnega 2025: V Ljubljano prihaja filmska legenda, največji gost do zdaj

Kako pa sama izbiraš sogovorce za dogodek na NMN?

Prvo leto sem točno vedela, da hočem na dogodku imeti Julijo Lukovnjak, potem pa sem iskala še dva sogovorca, da bi bilo bolj dinamično in raznoliko, pri Bilodjeriču so se tudi pojavljala magična bitja, pri Kondi pa je šlo za mitološko izročilo Slovencev, tako da sem lahko sopostavila tri zelo različne knjige in avtorje. Prejšnje leto, ko smo imeli bolj fantazijske romance, sem poiskala sogovornice, ki takšne romane pišejo ali se v njih vsaj kažejo zametki. Letos bomo bolj osredotočene na mladinske fantazijske knjige, vendar to še nikakor ne pomeni, da niso tudi za odrasle. Prijetno se je kdaj pa kdaj zabavati ob trmoglavosti najstnikov, se jeziti kako kaj naredijo, na splošno pa uživati v čarobnih prigodah, ki nam jih take knjige prinašajo. Tako da poskušam dogodke tudi vsebinsko sopostaviti, zaenkrat je še šlo tako, da gostov nisem ponavljala. V naslednjem letu se bo to morda moralo spremeniti, z veseljem bi spet gostila Julijo! 😊

Vedno mi je tudi všeč iz kako različnih strokovnih področij avtorji prihajajo, lanska udeleženka Maja Ravnikar Zabukovšek je študirala medicino, ampak obožuje knjige in fantazijsko književnost, se pa oboje prepleta tudi v njenih knjigah.

Nam lahko kaj poveš o letošnjih sogovornicah?

Tudi letos bosta avtorici iz različnih poklicev, Ana Bajc Česnik je znanstvenica, trenutno dela kot vodja laboratorija v biotehnološkem zagonskem podjetju Bio-ReCell in zase pravi, da je ljubiteljica urbane fantazije. Leta 2023 je v samozaložbi izšel njen prvenec Ugrabitev ljubljanskega zmaja, v katerega je spletno vpletla novodobno in staro Ljubljano, zmaje, mostiščarje, pa tudi Prešerna in Vodnika. Naj bo to dovolj, več ne bom izdala, je pa knjiga izjemno spretno napisana, duhovita in polna preobratov!

Jana Korečič je profesorica italijanščine in sociologije, svoj roman Neon pa je prevedla tudi v italijanščino, pri nas je v dveh delih izšel leta 2023. Napisala je že pet otroških knjig (Hiša strahov, Ledeni božič, Gospodična Špinačka, Doktor Začetek in DragoNuša), ki so zaživele tudi na gledališkem odru, Jana se je preizkusila kot režiserka in igralka. Zgodba Neona sicer ni postavljena v neko domače okolje, prostor je bolj univerzalen, vendar zanimivo, tudi tukaj potujemo v preteklost/prihodnost. Z raznoraznimi preprekami in iznajdljivimi pripravami se trije prijatelji spopadejo z reševanjem sveta.

Lansko leto sem se odločila, da k sodelovanju prvič povabim tudi nekoga iz knjigograma, lani je to bila Tanja Kunej (@blebetanja), letos pa bo z nami Katarina Avbelj (@kat_in_knjige). Razlog je preprost, obožujem povezovanja, hkrati pa moje sobralke preberejo ogromno fantazijske literature tako v slovenščini kot angleščini, Katarina pa že več let obiskuje konvencijo in moj dogodek.

Ne gre brez knjigograma. Se je stanje od najinega zadnjega pogovora kaj spremenilo? So knjižni vplivneži bolj sprejeti, je več fokusa na njih?

Na nekaterih področjih se je, na drugih še (vedno) čakamo, da se malce bolj odpre. Veliko več je sodelovanj z založbami in dogodkov, ki jih pripravijo posebej za nas – to moram res pohvaliti. Dobro so zapisane tudi tiste založbe, ki razmislijo in svoje knjige preko nas promovirajo tako, da vidijo kakšne žanre radi beremo in kaj bi nam bolj ustrezalo. To seveda pomeni, da so sami raziskali področje, dali neko pobudo, ne kar vsem poslali istih zadev. V zadnjem času sem zasledila, da se pojavljajo tudi visoka pričakovanje glede dela, ki ga naredimo z določenimi knjigami, treba se je zavedati, da knjižni vplivnež ni poklic, to je še vedno prostočasna dejavnost in imamo vsi službe, ki imajo prednost. Še vedno se pa vse da dogovoriti in si priti nasproti.

Večkrat sem sicer že poudarila, da bi radi videli, da se nas bolje vključit v razne sejme, v največji sejem v Sloveniji, razmisli o kakšnih nagradah – in vidnosti na ta način, vendar smo morda še vedno vseeno premajhni. Vseh pobud pa vendarle ne moremo dati mi sami. Morda bo vse to drugače, ko se bova naslednjič pogovarjala, danes recimo knjigogram (na instagramu še deluje), vse se pa tako hitro spreminja (booktok), da bo nekega dne lahko vse drugače. Morda bomo naokoli hodili z očali na obrazu, ki nam bo prikazoval neonske napise in podatke nad osebami ali pa bomo šli nazaj, pa si bomo ponovno pošiljali pisma po sovah 😉.