154. redna seja vlade razkrila spremembe za rejnike Foto: on gov
Vlada je potrdila predlog novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki prinaša pomembne spremembe za rejnike in družine z več otroki ter ukinja eno izmed obstoječih ugodnosti.
Starševski dopust za rejnike starejših otrok
Z novelo se uvaja pravica do 15 koledarskih dni starševskega dopusta za rejnike, ki jim je v rejništvo nameščen otrok, star med 8 in 15 let. Do zdaj ti rejniki niso bili upravičeni do starševskega dopusta, saj je bila ta pravica namenjena predvsem rejnikom mlajših otrok. Vendar predlagatelji poudarjajo, da je tudi za starejše otroke ključno, da z novim rejnikom vzpostavijo stik, se ga navadijo in razvijejo odnos, zato se uvaja posebna oblika dopusta v ta namen.
Novela predvideva tudi črtanje določbe, po kateri se je otroški dodatek povečal za 20 odstotkov v primeru, da otrok, mlajši od štirih let, ni bil vključen v vrtec. Ta določba je bila uvedena v času, ko je bilo zelo težko dobiti prosto mesto v vrtcu, a ker je danes v vrtcih dovolj prostora, razlog za tovrstno dodatno finančno spodbudo odpade.
Dodatek za veliko družino tudi za rejnike
Z novimi določbami bodo do dodatka za veliko družino upravičeni tudi rejniki, ki doslej do te pravice niso bili upravičeni, razen v primeru, če so imeli v rejništvu vsaj tri otroke iz iste družine. V praksi pa pogosto rejniki poleg lastnih otrok skrbijo še za enega ali dva otroka v rejništvu, s čimer presežejo prag treh otrok v gospodinjstvu, zato bodo po novem tudi ti primeri upravičeni do dodatka.
Poenostavitve pri uveljavljanju pravic
Novost je tudi možnost, da center za socialno delo samodejno – po uradni dolžnosti – odloči o pravici do dodatka za veliko družino tudi za družine, ki prejemajo državno štipendijo. To pomeni, da v primerih, ko otroci po dopolnjenem 18. letu niso več upravičeni do otroškega dodatka, a prejemajo državno štipendijo, staršem ne bo več treba vlagati posebne vloge. Center bo na podlagi obstoječih podatkov odločil o dodelitvi dodatka brez dodatnih postopkov.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Mineva 110 let od začetka krvavih bitk ob reki Soči. Foto: on Wikipedia
Pred natanko 110 leti so se topovi prve svetovne vojne obrnili tudi na slovensko ozemlje. 23. maja 1915 je Italija v kar nekoliko dramatičnem preobratu Avstro-ogrski napovedala vojno. Dober mesec pred tem, aprila 1915, so antantne sile s tajnim Londonskim sporazumom obljubile velik del teritorija Avstro-Ogrske monarhije Italiji. Kot vemo, je Italiji med drugim pripadla tudi tretjina slovenskega etničnega prostora.
Italijanski poveljnik Luigi Cadorna, odločen zagovornik neposrednega frontalnega napada, je sprva načrtoval bliskovit prodor avstro-ogrske obrambe ter zavzetje Trsta in Ljubljane, s čimer bi ogrozil Dunaj. Območje med najsevernejšim delom Jadranskega morja in izvirom reke Soče je tako postalo prizorišče dvanajstih zaporednih krvavih bitk.
Zakaj ravno soška fronta?
V roke vzemi zemljevid in si dobro poglej, kje poteka meja med Italijo ter Avstrijo in Slovenijo. Odgovor bo takoj na dlani. Meja je začrtana po vrhovih Alp. Te vrhove je s pomočjo utrdb obvladovala avstro-ogrska vojska. 90 kilometrov dolga fronta med Rombonom in Tržičem (Monfalcone) je tako postala edina praktična in izvedljiva točka za izvedbo italijanskega napada.
Italijanski napredek so ustavile tudi gorske utrdbe. Foto: Nemo1963 iz iStock
Italijanski poveljnik Cadorna je ocenil, da se bo njegova vojska do zadanih ciljev najlažje prebila skozi obalno ravnino, vzhodno od spodnjega toka reke Soče. Kljub temu, da mu zgodovinarji večkrat očitajo nedoraslost funkciji, moram povedati, da Cadorna ni bil povsem zblojen človek. Zelo dobro se je zavedal, da bodo operacije ob soči težke in krvave. So pa težke vremenske razmere, dobro avstrijsko poveljstvo na tej fronti (za razliko od drugih) in specifičnost terena, ustvarili situacijo, ko je bil preboj avstro-ogrske obrambe praktično nemogoč.
Sprehod do Trsta… ali pač?
Na tem mestu pa niti pisec članka, ki ob predstavljanju zgodovinskih dogodkov skuša biti nevtralen, ne more biti tiho. Morda se je ravno s to izjavo Cadorne prijel sloves nesposobnega poveljnika, ki živi v čisto drugem svetu. Govorim seveda o njegovi slavni izjavi (ki je morda delo propagande, ampak nismo tu, da špekuliramo), ko je izustil, da bo vojna z Avstrijo pravi sprehod do Trsta. Kako zelo se je motil.
Od leta 1915 do 1917 je Italija sprožila kar enajst ofenziv z namenom, da prebije avstro-ogrsko obrambo. Vojaki so napredovali počasi in s hudimi izgubami. Teren je bil izredno zahteven – visoke gore, ozke doline, slabo vreme. Šele med šesto ofenzivo avgusta 1916 je Italija zavzela Gorico. To je bila njihova največja zmaga na fronti, še ta pa je bila bolj moralna kot taktično pomembna. Sledila je namreč dolga in krvava zima.
Vojake je na fronti obiskal tudi naš zadnji cesar, blaženi Karl I. Foto: on Wikipedia
Vojna na Soči je postala vojna izčrpavanja. Artilerija, rovi, bolezni in lakota so postali vsakdan. Tudi ta fronta ni bila imuna na znani fenomen prve svetovne vojne: napredka ni bilo nobenega; nasprotujoče si strani so zgolj čakale, kdo bo prvi storil večjo napako ali enostavno obupal. Do danes še vedno ni povsem natančno znano, koliko ljudi je umrlo, a številke so gotovo enormne.
Čudež pri Kobaridu in nenaden preobrat
Verjetno si že kje slišal, da se je med soško fronto zvrstilo dvanajst ofenziv. Zgoraj sem omenil, da so jih Italijani izvedli enajst. Z edino uspešno in tudi zadnjo ofenzivo pa je postregel avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević von Bojna s pomočjo nemške vojske.
Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom, temu je okoli osme ure zjutraj sledil napad pehote. Do konca dneva je bila italijanska fronta med Bovcem in Tolminom prebita. Boji so trajali do 27. oktobra, ko je Cadorna dal ukaz za umik čez reko Tilment. Ta umik pa se je sprevrgel v panični beg italijanske vojske in številnih civilistov.
Bitka pri Kobaridu je povzročila kolaps italijanske vojske. Foto: on Wikipedia
Morda en kratek intermezzo na tem mestu. Verjetno upravičeno mislimo, da zgodovinarji pogosto preveč napihujejo zmago avstro-ogrske vojske v tej bitki. In do neke mere je to res, ampak spet samo, če gledamo zgodovino zgolj retrospektivno in špekulativno. Jaz pa vsem bralcem na srce polagam, da se v zgodovinske dogodke skušate vživeti ne samo analitično in za nazaj, temveč tudi tako, da se potopite v zgodovinski tukaj in zdaj.
Ta zmaga je bila v tistem trenutku, ne glede na izčrpanost obeh strani, izjemna. Italijanska vojska se je skoraj zlomila. Če smo natančni, se tudi je. Zaradi poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi.
Ena izmed najbolj krvavih front prve svetovne vojne
28. oktobra 1917 ob pol enajsti uri so se preko Soče umaknile še zadnje italijanske enote. Dvanajsta, zadnja soška bitka, je tako končana in po 885 dneh krvavih spopadov ob Soči ponovno zavladal mir. Morda bomo kdaj drugič obdelali še razloge za končen poraz Avstro-Ogrske, ker gre za temo, ki je zelo obsežna in razlog poraza in propada monarhije ni samo vojaški. Zato si na tem mestu kot opozorilo za prihodnost poglejmo še število žrtev, ki jo je prineslo vojno razdejanje.
K.u.K. Infanterie Regiment Nr. 17 oziroma Kranjski Janezi. Foto: on Wikipedia
Kljub ogromnemu naporu obeh strani, so bili vojaški rezultati skoraj vedno brez resnične taktične vrednosti. Skupno število žrtev soške fronte je ogromno. V celotni prvi svetovni vojni je življenje izgubilo okrog 600.000 italijanskih vojakov. Morda bo krutost bitk ob Soči jasna takoj, ko pogledamo naslednji podatek. Polovica vseh italijanskih žrtev, torej več kot 300.000 vojakov, je padlo prav na soški fronti. Avstro-ogrske izgube, čeprav nikakor ne tako številne, so bile kljub temu zelo visoke, okoli 200.000. Od teh jih je bilo več kot 30.000 Slovencev.
Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencev ne gine!
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
V prihodnjih letih se obetajo pomembne spremembe pri dvigovanju gotovine, ki bodo vplivale tako na domače kot tuje uporabnike bančnih storitev. Hrvaška vlada je že predstavila zakonodajni predlog, ki predvideva vzpostavitev nacionalnega omrežja bankomatov, kar bi lahko postalo zgled tudi za druge države, vključno s Slovenijo.
Kaj prinaša nova zakonodaja na Hrvaškem?
Do 1. januarja 2027 naj bi Hrvaška vzpostavila nacionalno omrežje bankomatov, ki bi uporabnikom omogočalo brezplačne dvige gotovine na vseh bankomatih, ne glede na to, kateri banki pripadajo. Če tega sistema ne uspejo vzpostaviti do roka, bodo morale banke zagotoviti vsaj dva brezplačna dviga mesečno na bankomatih drugih bank.
Poleg tega predlog zakona vključuje tudi brezplačne osnovne bančne storitve za posameznike z rednimi prilivi (plače, pokojnine). Te storitve vključujejo vodenje računa, uporabo mobilnega in spletnega bančništva, dvige in pologe, izdajanje debetnih kartic ter brezgotovinska plačila. Cilj zakona je omogočiti državljanom, zlasti upokojencem in ranljivim skupinam, dostop do osnovnih finančnih storitev brez plačila nadomestil, če prejemajo plačo ali pokojnino oz. imajo druge redne prilive na ta račun pravi premier Andrej Plenković.
Rekordni dobički bank
Hrvaške banke predlogu nasprotujejo. Trdijo, da so njihove provizije že zdaj nizke in da ponujajo številne brezplačne storitve. Kljub temu so v letu 2024 ustvarile rekordni dobiček v višini 1,5 milijarde evrov, od tega kar 270 milijonov evrov le iz naslova provizij in nadomestil.
Za slovenske uporabnike, ki pogosto obiskujejo Hrvaško, bi to pomenilo precejšnje znižanje stroškov pri dvigovanju gotovine. Trenutno se namreč za dvig zaračuna dvojna provizija – tako lastniku bankomata kot domači banki, kar lahko znatno podraži uporabo.
Kaj pa v Sloveniji?
V Sloveniji uporabniki prav tako niso zaščiteni pred visokimi provizijami. Posebej problematični so bankomati podjetja Euronet, ki so še do nedavnega omogočali brezplačne dvige za domače kartice, zdaj pa tudi za te zaračunavajo provizije. V nekaterih primerih so uporabniki za dvig 30 evrov plačali skoraj pet evrov provizije.
Dodatno težavo predstavljajo dvigi z valutno konverzijo. Pri tej opciji banka lastnica bankomata samodejno opravi pretvorbo valute, pogosto po manj ugodnem tečaju. Uporabnikom se zato svetuje, da vedno izberejo dvig v lokalni valuti, saj se takrat uporabi tečaj kartične mreže, ki je praviloma ugodnejši.
Če bo hrvaški model uspešno zaživel, bi to lahko spodbudilo tudi Slovenijo, da preuči podobne rešitve za zmanjšanje stroškov bančnih storitev. Vzpostavitev nacionalnega omrežja ali poenotenje provizij bi prispevalo k večji preglednosti, finančni vključenosti in zadovoljstvu uporabnikov.
Ker so gotovinske transakcije še vedno pomemben del vsakdanjega finančnega življenja mnogih posameznikov, je bistveno, da so stroški teh storitev pregledni, pošteni in dostopni vsem.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Misija nemogoče je brez dvoma ena najbolj ikoničnih franšiz, a tudi najlepše stvari se morajo enkrat končati. V vrhunskem športu in filmu je vprašanje le, če posameznik ve, kdaj zaključiti in šele potem se je treba vprašati, kako. Na srečo se je dotična končala tik preden bi gledalci postali naveličani nad vratolomnimi prizori in vmesno zgodbo. Kaj prav in narobe stori Misija: nemogoče – Zadnje maščevanje?
Zadnja misija nemogoče, grenko-sladko slovo od legend
Kar je franšizi uspelo po tretjem delu, še posebej po prihodu Christopherja McQuarrieja, je v najslabšem primeru vredno občudovanja. Ena najboljših, če ne kar jasno najboljša akcijska franšiza v zgodovini, je postala sinonim za akcijo in kaskaderske prizore. Tom Cruise je (p)ostal filmski zvezdnik in akcijska legenda, ki v kina privabi že zaradi šprintanja širom velikega platna. In prav zares lahko oboževalci z veseljem občudujejo, da se je zgodilo nemogoče, osmi film je zadnji. Pa je res? To bomo še videli, a z zaključnimi prizori se zdi teza potrjena, veliko vlogo pa bo igral tudi zaslužek naslova, ki naj bi po nekaterih poročanjih stal neverjetnih 400 milijonov dolarjev. Spomnimo, predhodnik je ob skoraj tristomilijonskem proračunu v blagajne pospravil »zgolj« 571 milijonov, pri čemur so mu v zelje skočili Barbie, Oppenheimer in Zvok svobode.
Zgodba sledi tisti predhodnika, kar je logično, saj se je dolgo ugibalo, če sta bila filma posneta sočasno. Ethan Hunt je z ekipo še vedno na sledi Gabrielu, ki je delal za umetno inteligenco Entiteta. Ta hitro obrne zadevo ter od ekipe zahteva, da iz potopljene podmornice Sevastopol pridobi osnovni modul, s čimer si bo zagotovil nadzor nad UI. V tem času se Entiteta poslužuje jedrskih izstrelkov celega sveta z jasno začrtanim ciljem, koncem človeštva. Ali bo Ethanu in ekipi uspelo preden se izteče čas? Jim bo uspela misija, ki velja za nemogočo?
Misija nemogoče še vedno ostaja akcijski gigant, ki si v svojem domnevnem slovesu dovoli nekaj čustev več. Tom Cruise je tako po več letih spet pokazal igralski talent, ki ga je krasil pred leti, in ne temelji zgolj na vratolomnih preizkusih v vseh elementih planeta. In če že govorimo o elementih, je film ujel tisti zadnji vlak svojega elementa, ko so situacije še prepričljive, njihovo izpolnjevanje pa verjetno. Cruise, Hayley Atwell, Simon Pegg in Ving Rhames so z dodatkom Pom Klementieff ponovno prepričljivi, pravo nasprotje pa je mlačni negativec Gabriel, ki ga upodobi Esai Morales. Kar se je izkazalo za težavo predhodnika, velja tudi zdaj, četudi je grožnja umetne inteligence (žal) še bolj aktualna kot pred leti.
Film, ki zgodbo poveže s predhodniki, še posebej pa s prvim delom, skuša zadeti v srce gledalca, a uspeh ni ravno blesteč. Seveda, za nami je skoraj trideset let filmov, kar je po svoje nostalgično in pripomore k sprejemanju tega, da se obdobje zaključuje, po svoje pa se vseeno ne zdi kot pravi konec. Morda se tu od akcijske franšize pričakuje preveč, saj v tem segmentu prednjači pred naslovi, kot sta Hitri in drzni ali Plačanci. V mnogih rečeh jih misija pusti svetlobna leta za sabo.
Oboževalci kaskaderskih prizorov bodo navdušeni v najmanj dveh primerih. Prednjačita skoraj polurna prizora pod vodo in v zraku, ki sta velik del oglaševalske kampanje, in daleč najboljši del filma. Ta ima težavo v prvi uri, kjer si napačno vzame preveč časa za razlago in postavljanje pravil. To je bila naloga predhodnika, zaradi česar ta izbira ni povsem logična in prvo tretjino filma naredi skorajda negledljivo in roko na srce, dolgočasno. Z zadnjim je najbolj potrjeno dejstvo, da si ustvarjalci najprej izmislijo akcijske prizore, nato pa dodajo koščke zgodbe. In ta je prav to, razkosana in nezanimiva. Na srečo ima ob sebi izjemne prizore.
Na ravni preteklih filmov Misija: nemogoče je osmi del nekje v zlati sredini. Dovolj dober, akcijski in zabaven, a obenem predolg in z nekoliko zgrešeno čustveno noto. Če je res zadnji film, potem lahko gledalci le s ponosom pomahamo v slovo. Če pa ni zadnji, potem nas čaka še en nakup kino vstopnice, ki prinaša zabavo in visoko kvalitetno akcijo.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Kristina Kuzmić predstavlja novo knjigo Foto: on mladinska knjiga
Kristina Kuzmič, ameriška avtorica s hrvaškimi koreninami, je postala svetovni fenomen zahvaljujoč svoji edinstveni kombinaciji humorja, iskrenosti in življenjske modrosti.
Po velikem uspehu knjige »Drži se!«, ki je bralcem ponudila surovo, a toplo pripoved o preživetju, se zdaj vrača z novo mojstrovino – knjigo »To bom uredila«, ki odpira nova poglavja njenega življenja in nas spodbuja k razumevanju duševnega zdravja, materinstva in notranje moči.
Življenjska zgodba, ki jo je izoblikovalo preživetje
Kristina se je kot najstnica z družino iz vojne raztrgane Hrvaške preselila v Združene države Amerike. Tam ni imela ničesar – brez denarja, brez znanja jezika in brez občutka pripadnosti. A prav iz teh okoliščin je začela črpati moč, ki jo danes deli z milijoni ljudi. Njena kariera se je razcvetela, ko je začela snemati iskrene, zabavne in pogosto ganljive videe o starševstvu in življenjskih izzivih.
Leta 2011 se je v njenem življenju zgodila velika prelomnica, ki ji je prinesla široko prepoznavnost. Takrat jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najobetavnejšo kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Od takrat dalje Kuzmič ne le piše in nastopa, temveč tudi navdihuje.
V knjigi To bom uredila Kristina iskreno piše o najtežjih trenutkih svojega življenja – predvsem o tem, kako je kot mama doživljala obdobje, ko se je njen najstniški sin spopadal z depresijo, tesnobo in odvisnostjo. A to ni zgolj zgodba o boju – je tudi zgodba o vztrajnosti, ljubezni in tem, kako se naučiti sprejemati pomoč, ko jo potrebuješ.
Namesto da bi prikazovala podobo popolne mame, Kristina razgrinja vse plasti starševstva – vključno z občutki krivde, dvoma, izčrpanosti in nemoči. V tem pa se skriva največja moč knjige: resničnost. Takšna, kot jo živimo vsi, a si je pogosto ne upamo priznati.
To bom uredila ni le knjiga za starše. Je knjiga za vsakogar, ki je kdaj dvomil vase. Za vse, ki se trudijo, a se včasih počutijo neuspešne. Za tiste, ki nosijo odgovornost za druge, a ob tem pozabljajo nase. Je sporočilo, da so napake del poti. In da ljubezen, čeprav nepopolna, zmore ogromno.
Bralci prepoznajo sami sebe
Posebnost njenega pisanja je v tem, da nagovarja bralca neposredno – ne s podukom, temveč s pristnostjo. Bralci in bralke poročajo, da se v njenih besedah prepoznajo, se ob njih nasmejejo in pogosto tudi zjokajo. Knjiga je tako terapevtski pripomoček kot tudi prijateljski pogovor.
Kristina ne daje instant rešitev, temveč ponuja nekaj bolj dragocenega: občutek, da nismo sami. Da tudi drugi starši, partnerji, ljudje, ki ljubijo – dvomijo. In da je to v redu.
Biti človek
Kristina Kuzmič s svojo novo knjigo potrjuje, da ranljivost ni šibkost, temveč največja človeška moč. V času, ko si pogosto nadenemo maske moči in uspeha, ona sname svojo – in nas s tem povabi, da naredimo enako.
Ker »urediti vse« včasih pomeni – preprosto biti človek.
Kristina Kuzmič vabi na dogodek To bom uredila
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je v ponedeljek, 19. 5. 2025, v okviru meseca duševnega zdravja potekala panelna razprava z naslovom »Duševno zdravje v Sloveniji: med sistemom in posameznikom«. Dogodek sta ga organizirali Študentska svetovalnica in Študentski svet FDV, sodelovali pa so evropska poslanka Irena Joveva, psihoterapevt Damjan Hosta, pisatelj in bodoči terapevt Damijan Janžekovič ter direktor Študentske svetovalnice Klemen Peran.
Sogovorniki so razpravljali o aktualnih izzivih na področju duševnega zdravja v Sloveniji, kot so nedostopnost storitev, kadrovska podhranjenost, preobremenjenost sistemov pomoči in še vedno močno prisotna stigma. Strinjali so se, da obstoječi programi ne zadoščajo potrebam, predvsem med mladimi, ki so ena najbolj ranljivih skupin.
Evroposlanka Joveva o širjenju pristojnosti EU
Evropska poslanka Irena Joveva je v razpravi poudarila, da je duševno zdravje oziroma zdravje na splošno še vedno izključno v pristojnosti držav članic, kar omejuje možnost bolj usklajenega ukrepanja na ravni Evropske unije. Po njenem mnenju bi bila smiselna uvedba deljene odgovornosti med EU in državami članicami, saj bi skupni evropski okvir lahko pripomogel k oblikovanju standardov dostopnosti, večji vlogi preventive in zmanjševanju stigme. Opozorila je tudi na odsotnost skupne evropske strategije za duševno zdravje in premalo vlaganja v podporne politike.
Psihoterapevt Damjan Hosta, ki že vrsto let deluje v okviru Študentske svetovalnice, je opozoril na dolgo čakanje na strokovno pomoč ter na dejstvo, da psihoterapija še vedno ni sistemsko vključena v javno zdravstveno mrežo. Iz prakse opaža tudi izrazit porast duševnih stisk, ki se prepletajo z različnimi oblikami zasvojenosti – še posebej digitalno.
Kritičen je bil do abstinenčno usmerjenih in prohibicijskih pristopov, ki pogosto ne delujejo. Po njegovih besedah se sicer zdi všečno – in tudi politično najlažje – nekatere izdelke ali vedenja preprosto prepovedati, a to samo po sebi ne ustavi njihove konzumacije.
Nasprotno, takšni prepovedovalni pristopi po njegovem mnenju pogosto povečujejo tveganja, saj odvzamejo možnost nadzora in podpore, zlasti pri najbolj ranljivih posameznikih. Namesto tega je, kot je poudaril, nujno razvijati strategije za zmanjševanje tveganj, ki temeljijo na preverjenih podatkih in so prilagojene realnim življenjskim okoliščinam ljudi.
Na podobno potrebo po bolj realističnih, prilagojenih rešitvah je opozoril tudi Klemen Peran. Po njegovem mnenju klasična preventiva pogosto ne zadostuje, zlasti v primerih, kjer popolna abstinenca ni takoj dosegljiva. Zavzel se je za ciljno usmerjene, znanstveno utemeljene ukrepe, ki posameznikom omogočajo bolj varno in podprto okolje brez izključevanja iz sistema ali skupnosti.
Svojo osebno zgodbo je z udeleženci delil tudi Damijan Janžekovič, ki je spregovoril o izkušnjah z nasiljem v družini, občutku izgubljenosti v sistemu in dolgotrajnem iskanju ustrezne terapevtske podpore. Opozoril je na pomanjkanje strukturirane pomoči v mladostništvu ter na pomembnost individualiziranih terapevtskih pristopov, ki posamezniku dejansko ustrezajo.
Sklep
Vsi panelisti so se strinjali, da so simbolne zaveze na področju duševnega zdravja premalo. Potrebne so konkretne sistemske spremembe, večja dostopnost pomoči, boljše povezovanje strokovnih in skupnostnih virov ter odpravljanje stigme, ki je pogosto največja ovira pri iskanju podpore. Ob tem je bil večkrat poudarjen pomen razvijanja politik, ki temeljijo na podatkih, razumevanju tveganj in znanstveno utemeljenih pristopih, prilagojenih posamezniku – ne le kot politična usmeritev, temveč kot nujen odziv na raznolike oblike duševnih stisk v sodobni družbi.
V prihodnjih tednih lahko pričakujemo širšo razpravo na to temo, saj so mnenja močno deljena – tako v javnosti kot tudi v stroki.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Huawei je ob Huawei Watch 5, ki jo že lahko naročite, predstavil še nadvse zanimivo serijo pametnih ur Huawei Watch Fit 4, ki nadgrajujejo zmogljivosti ob sočasnem ohranjanju prepoznavne oblike lani predstavljenega modela.
Lahke, živahne in modne pametne ure ostajajo zveste značilni kvadratni obliki, ki pooseblja filozofijo »Fashion Active«. Z izjemno tanko zasnovo in udobnostjo prinašajo napredne funkcije za fitnes, zdravje in vsakodnevno rabo ter obenem podpirajo energije poln in v zavedanje o pomenu zdravja usmerjen življenjski slog. Primerne so za ljubitelje aktivnosti na prostem, saj nudijo profesionalne funkcije spremljanja zdravja in športa.
Nadvse tanka in izjemno lahka pametna ura
Le 27 gramov težko in 9,5 milimetrov debelo ohišje modela Huawei Fit 4 za gladko in intuitivno upravljanje dopolnjuje vrtljiva krona. Že tako odličen dosežek izboljšuje Huawei Fit 4 Pro z debelino 9,3 milimetrov in težo 30,4 gramov. Večjo različico odlikuje še ohišje iz kombinacije titanove zlitine in aluminija letalske kakovosti ter safirno steklo, kar izboljšuje zaščito proti praskam in drugim poškodbam med intenzivnimi dejavnostmi. Ravno tako ni mogoče spregledati svetilnosti 3000 kandel, ki jamči udobno čitljivost zaslona v neposredni sončni svetlobi.
Pametne ure serije Huawei Watch Fit 4 nudijo do 10 dni življenjske dobe baterije1, ki je po zaslugi hitrega polnjenja spet polna v 75 (Huawei Watch Fit 4) oziroma 60 minutah (Huawei Watch Fit 4 Pro). Obenem so podprti glasovni zapiski, hitri odgovori na kratka sporočila, daljinski sprožilec kamere na povezanem telefonu, na katerem tečeta operacijska sistema Android ali iOS, prikaz vremena in podobno. S tem so protiutež sočasno predstavljenim pametnim uram Huawei Watch 5 z inovativno senzorsko tehnologijo X-TAP in namenjene potrošnikom, ki stremijo k mladostnemu dizajnu. Če jo naročite do 30. junija vam Huawei podari brezžične slušalke Huawei FreeBuds 6i.
Narejene za gibanje po kopnem in morju
Ljubitelji aktivnosti na prostem se boste zagotovo razveselili vgrajenega tipala zračnega pritiska (barometra). Natančnejši podatki o višinskih razlikah bodo najbolj prišli do izraza v sedmih novih športnih načinih, vključno s plezanjem in smučanjem. Pametne ure serije Huawei Watch Fit 4 so opremljene z dvopasovnim satelitskim sprejemnikom Huawei Sunflower, ki za 30 odstotkov izboljša natančnost sledenja in hkrati zmanjšuje težave slabšega sprejema signalov v zahtevnejših okoljih.
Huawei Watch Fit 4 podpira prikaz zemljevida brez povezave na splet, prenos poti na uro in navigacijo, s čimer podpira osnovne potrebe raziskovanja okolice. Huawei Watch Fit 4 Pro temu dodaja zemljevide reliefa, navigacijo po kontrolnih točkah in profesionalni način teka po brezpotjih, ki navdušenim tekačem omogoča varno raziskovanje novih področij.
Še posebej bodo nad pametno uro Huawei Watch Fit 4 Pro navdušeni ljubitelji golfa. Način spremljanja priljubljenega športa vključuje 15 tisoč zemljevidov igrišč po vsem svetu in zna na podlagi satelitskega sprejemnika meriti razdalje v realnem času. S tem pomaga igralcu načrtovati udarce in se taktično izogibati pastem na igrišču. Poročilo med igro ponuja pregled stanja za prilagajanje strategije, medtem ko poročilo po igri prikaže njegovo uspešnost.
Novost je spremljanje sedmih novih aktivnosti na vodi, vključno z jadranjem in veslanjem stoje (supanjem). Načini merijo pot sočasno s specifičnimi podatki za posamezne športe, kot sta srčni utrip in razdalje. V seznamu podprtih vodnih športov najdete tudi potapljanje na dah do globine 40 metrov. Način v realnem času prikazuje globino in hitrost potopa. V kombinaciji z varnostnimi opozorili lahko ljubitelji potapljanja uživajo v dodatni varnosti in uporabnih navodilih za boljše dosežke.
Celovito upravljanje zdravja za vseživljenjsko dobro počutje
Poleg celovitega spremljanja športov pametne ure serije Huawei Watch Fit 4 uvajajo inovacije v upravljanje zdravja in v celosten pristop k dobremu počutju.
S celodnevnim sledenjem in analizo spremenljivosti srčnega utripa (HRV) pametna ura zagotavlja podrobnejše informacije o zdravju, kar podpira proaktivno dobro počutje, medtem ko funkcija spremljanja dihanja zaznava morebitne prekinitve med spanjem, ki slabo vplivajo na zdravje in dobro počutje.
Sistem TruSense v pametnih urah Huawei Watch Fit 4 znatno izboljša zmogljivosti ter zagotavlja natančnejše, hitrejše in celovitejše upravljanje zdravja. Poleg tega ima vgrajeno funkcijo snemanja elektrokardiograma (EKG), ki omogoča takojšen dostop do podatkov o zdravju srca2.
Sočasno z novimi pametnimi urami je Huawei na dogodku predstavil še vrhunske brezžične slušalke odprtega tipa Huawei FreeBuds 6 in tablični računalnik z nadpovprečno svetlim zaslonom OLED PaperMatte Huawei MatePad Pro 12,2.
Huawei
Cene in razpoložljivost
Pametne ure Huawei Watch Fit 4 Huawei Watch Fit 4 Pro bodo kmalu na voljo v lokalnih trgovinah. Naročite jih lahko od 19. maja naprej. Če to storite do 30. junija, dobite še brezžične slušalke Huawei FreeBuds SE 2.
Priporočena cena za Huawei Watch Fit 4 v črni in beli barvi s pripadajočim paščkom iz fluoroelastomera je 169 €.
Priporočena cena za Huawei Watch Fit 4 v vijolični barvi s paščkom iz fluoroelastomera in sivi barvi z volnenim paščkom je 179 €.
Priporočena cena za Huawei Watch Fit 4 Pro v črni barvi s paščkom iz fluoroelastomera je 279 €.
Priporočena cena za Huawei Watch Fit 4 Pro v modri barvi s paščkom iz fluoroelastomera in zeleni barvi z volnenim paščkom je 289 €.
Ob nakupu nove pametne ure je tri mesece brezplačno na voljo storitev Huawei Health+!
1 Podatki izhajajo iz laboratorijev Huawei. Dejanska uporaba se lahko razlikuje glede na razlike med izdelki, navade uporabe in okoljske dejavnike.
2 Pametna ura ni medicinski izdelek. Vsi podatki in rezultati so zgolj informativne narave in se ne smejo uporabljati kot podlaga za medicinske raziskave, diagnozo ali zdravljenje. Pred uporabo izdelka pazljivo preberite navodila.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Redki so predstavniki mlajših generacij, ki bi lahko brez dviga pritiska vozili za tovornjakom, ki prevaža lesene hlode.
Ni veliko filmskih trenutkov, ki so tako vrezani v kolektivno psiho generacije, da presegajo fikcijo in spreminjajo vedenje v resničnem svetu. Brez povratka, serija grozljivk, zgrajenih okoli zamisli o smrti kot neustavljivi maščevalni sili, je imela kar nekaj asov v rokavu.
Brez povratka, kako zastrahovati generacijo gledalcev
Kljub temu se zdi, da nobeden ni bolj ikoničen ali bolj travmatičen kot prizor tovornjaka s hlodi iz drugega dela serije, ki sicer ne spada med najboljše v njej.
Do danes pa je uvodna sekvenca filma odgovorna za pop-kulturno razširjen in iracionalen strah – pogled na tovornjak s hlodi je dovolj, da marsikdo zamenja vozni pas ali ubere povsem drugo pot.
A kako je lahko en filmski prizor, ustvarjen iz pretirane logike grozljivk, pustil tako globoko psihološko rano na celotnih generacijah? Odgovor lahko najdemo v mešanici naključij, kar je sumljivo podobno tematiki samega filma: smrt je neizogibna, svet pa poln nevidnih groženj.
Franšiza je v šestih filmih – preberite recenzijo Brez povratka 6 – predstavila številne naključne smrti. Leta 2000 je režiser in scenarist James Wong s soscenaristom Jeffreyjem Reddickom ustvaril koncept, ki si ga delijo vsi filmi. Eden izmed skupine mladih dobi vizijo, v kateri zaradi nesreče mnogi izgubijo življenje, nato pa po znanem vzorcu naredi vse, da bi se rešili nesreče, ki se tudi dejansko zgodi. Ker pa je smrt maščevalna, bo tako ali drugače prišla do duš, ki si jih je želela dodati v zbirko.
Med najbolj groteskne smrti se uvrstijo postelje v solariju, masaža, laserska operacija oči, magnetna resonanca, gimnastika, dvigovanje uteži in kuhinjski ter kopalniški prizor iz prvega filma. A kljub groteskni grozoti prizorov, ki je iz filma v film tekmovala s predhodniki, se nič ne more postaviti po robu uvodnemu prizoru drugega filma.
Avtocestna nesreča velja za enega najbolj mojstrsko zgrajenih prizorov v svetu grozljivk. Protagonistka ima slutnjo verižnega trčenja, v katerega je vpleten tovornjak s slabo zavarovanimi hlodi, ki se osvobodijo in sprožijo grozljive posledice. Prizoru pomagajo praktični in posebni učinki v grafičnih in počasnih podrobnostih: škrtanje kovine, prevračajoča vozila, leteča in goreča telesa. Vsak udarec je brutalen, vsaka posledica pa usodna.
In zakaj je prizor še posebej grozljiv? Ker je tako vsakdanji. Zaradi zasidranosti prizora v realnosti, ta za razliko od nadnaravnih morilcev ali hiš s strašili, ustvari resnični strah. Kot trenutek, ko v temi hodimo po stopnišču, ob tem pa nas spreleti občutek, da nekdo hodi za nami. Vsakdo, ki se je kdaj peljal po avtocesti, je verjetno srečal tovornjak, ki je prevažal tovor zloveščega videza. In v resničnem svetu vemo, da se nesreče dogajajo. Prizor se dotakne povsem običajnega strahu avtomobilske nesreče in ga poveča v popoln odziv na travmo.
Kar je franšizo Brez povratka ločilo od drugih, ki so nastale ob prelomu tisočletja, je odsotnost oprijemljivega antagonista. Ni zamaskiranega morilca, nobene demonske prisotnosti, je samo ideja o smrti sami, poosebljeni kot sila, s katero se ni mogoče pogajati ali jo prehiteti. Tovornjak to odlično povzame, čeprav je vredno omeniti, da se smrt v franšizi vedno odloči za filmsko groteskne smrti in ne možgansko kap ali kaj podobnega.
Koncept je bil vedno, kako v preprostem dnevu najti dovolj naključij za krvavo smrt. Ta je ključen za psihološki učinek filma, ko pogledujemo po svojem domovanju in vidimo, kaj vse bi nas lahko ubilo, če bi bili v takem filmu. Za razliko od tradicionalnih grozljivk, kjer se morda počutite varne podnevi ali v družbi, Brez povratka nakazuje, da lahko grozljivka udari v vsakem trenutku. Celo rutinske dejavnosti, kot so vožnja v službo, striženje, obisk gimnastičnih vaj, so lahko smrtonosne.
Dolgoročni kulturni učinek tega prizora je zlahka opazen. Objave na družabnih omrežjih se redno nanašajo na strah pred vožnjo za tovornjaki s hlodi, cevmi (Jama groze) ali kakršnim koli tovorom, ki bi lahko poletel po zraku. Cela generacija se nagonsko izogiba takim vozilom, ne zaradi statističnega tveganja, ampak zaradi tistega nepozabnega trenutka.
Film je uspel ustvariti trajno povezavo med specifičnim vizualnim in visceralnim strahom, še dolgo po tem, ko je bilo filma konec.
Seveda si franšiza Brez povratka ni izmislila strahu pred prometnimi nesrečami, a ga je izkristalizirala v živo in trajno podobo. Prizor že več kot dve desetletji preganja občinstvo, ki filma ni videlo že več let. Tudi sicer je franšiza s svojo značilno mešanico domiselnih smrtnih prizorov in eksistencialne groze ustvarila edinstveno nišo v žanru.
Prizor je dokaz moči vizualnega pripovedovanja zgodbe, da lahko eno samo zaporedje vpliva na to, kako ljudje vozijo že desetletja. Ni le prestrašil občinstva v kinu ali pred ekranom, temveč jih je preoblikoval do določene mere. In zaradi tega so ti nekoliko bolj zaskrbljeni, ko na cesti vidijo tovornjak s hlodi.
Final Destination 2 | The Infamous Log Truck Scene | ClipZone: Horrorscapes
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Fantastična novica za študente. Z začetkom študijskega leta 2025/2026 se bodo subvencije za študentsko bivanje v Sloveniji občutno povečale.
Subvencija za javne študentske domove bo zrasla za 40 odstotkov – s sedanjih 27,8 evra na posteljo na 38,92 evra.
Povišanje bo doletelo tudi subvencije za bivanje pri zasebnikih in v zasebnih študentskih domovih, ki se bodo dvignile s 32 evrov na 100,64 evra na študenta oziroma študentko.
Razpis za subvencionirano bivanje študentk in študentov višješolskega ter visokošolskega izobraževanja za prihajajoče študijsko leto bo objavljen konec maja. Subvencije predstavljajo pomembno finančno pomoč, ki znižuje stroške bivanja in omogoča večjo dostopnost študija.
Opozorila študentov in domov so bila uslišana
Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije se je za povišanje subvencij odločilo po opozorilih javnih študentskih domov o nujnosti dviga najemnin zaradi naraščajočih stroškov.
Minister dr. Igor Papič je ob tem poudaril: »Vsekakor nismo želeli, da bi breme dviga stanarin padlo na ramena študentk in študentov. Študentske domove smo najprej pozvali, da nam pošljejo konkretne utemeljitve, zakaj morajo dvigniti stanarine, da smo preverili upravičenost povišanja stroškov. Nato smo se dogovorili za dvig subvencije za 40 odstotkov, se pravi namesto dosedanjih slabih 28 evrov na posteljo bo subvencija znašala skoraj 39 evrov.«
Dodal je, da je »s tem poskrbljeno, da študentke in študenti ne bodo občutili podražitve.«
Pozitivno odzivnost na spremembe je izrazila tudi Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), ki je že dalj časa opozarjala na nesorazmerje med subvencijami in naraščajočimi stroški bivanja.
Predsednik ŠOS Luka Mihalič je ob tem dejal: »V minulem obdobju smo bili v stikih tako s študentskimi domovi po državi kot pristojnim ministrstvom za visoko šolstvo. Dosedanja višina subvencije ni več omogočala prostora za iskanje rezerv znotraj proračunov študentskih domov, ker pa se subvencija ne usklajuje redno kot drugi socialni transferi, ne more slediti vse višjim stroškom; ob tem pa nismo želeli, da višje stroške v celoti nosimo študenti in študentke. Zato nas veseli, da tokratnega dviga stanarin ne bomo občutili študentke in študenti, kot se je to v preteklosti najpogosteje zgodilo. Veseli me, da smo že drugič v tem letu s pristojnim ministrom za visoko šolstvo našli rešitev za blaženje pereče problematike bivanja študentk in študentov.«
V Sloveniji trije javni študentski domovi – v Ljubljani, Mariboru in Kopru – skupno nudijo skoraj 10.000 študentskih postelj. Kljub novim kapacitetam te še vedno ne zadostujejo potrebam, zato številni študenti iščejo bivališče pri zasebnikih ali v zasebnih študentskih domovih. Tudi za ta tip bivanja je predvideno subvencioniranje, če ima zasebni ponudnik ustrezno pogodbo.
Minister: Najhitrejša rešitev pomanjkanja postelj je subvencionirano bivanje pri zasebnikih
Minister Papič ob tem izpostavlja: »Čeprav smo že povečali število postelj v javnih študentskih domovih in imamo v načrtu gradnje novih domov, pa je najhitrejša rešitev za pomanjkanje študentskih postelj subvencionirano bivanje pri zasebnikih, vendar število pogodb za takšno bivanje iz leta v leto upada. Eden glavnih razlogov je razkorak med dosedanjo višino subvencije za bivanje pri zasebnikih in višino dodatka k državni oz. Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. Dodatek k štipendiji je trikrat višji kot subvencija za bivanje pri zasebnikih. Mnogi študentke in študenti vložijo tako vlogo za subvencionirano bivanje pri zasebnikih kot tudi vlogo za štipendijo. Če dobijo štipendijo in s tem dodatek za bivanje, sprejmejo slednje, vloga za subvencijo pa propade. Zato bo z novim študijskim letom subvencija izenačena z dodatkom k štipendiji.«
Z zvišanjem subvencij želi država ublažiti pritiske naraščajočih stroškov bivanja ter izboljšati dostopnost do kakovostnega študentskega nastanitvenega prostora – tako v javnih kot zasebnih oblikah.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Alien hand sindrom je redka nevrološka motnja, pri kateri posameznik izgubi nadzor nad eno izmed svojih rok. Roka se začne gibati sama, kot da bi imela svojo voljo, pri tem pa lahko izvaja ciljno usmerjena dejanja brez zavestne namere osebe. Ljudje z diagnozo pogosto doživljajo veliko zmedenost in nelagodje, saj lahko njihova roka prijema predmete, se dotika stvari ali posega v okolico brez njihovega nadzora.
Kako pride do tega?
Glavni razlog za pojav sindroma je poškodba v možganih, še posebej v področjih, ki so odgovorna za usklajevanje gibov in povezovanje med možganskima poloblama. Najpogosteje gre za poškodbe corpus callosuma, največje povezovalne strukture med levo in desno možgansko hemisfero.
Do teh poškodb lahko pride po operacijah, na primer pri zdravljenju epilepsije, možganski kapi, tumorjih ali nevrodegenerativnih boleznih, kot sta Alzheimerjeva bolezen in kortikobazalna degeneracija.
Pri osebah s tem sindromom lahko ena roka počne nekaj povsem nasprotnega od tega, kar želi oseba. Pogosto mora posameznik fizično zaustaviti lastno roko, da ta ne moti dejavnosti druge roke. Pojav, ko ena roka odpira knjigo, druga pa jo zapira, ni redek. V nekaterih primerih ljudje svoji neposlušni roki celo nadenejo ime, kar je verjetno način, da lažje shajajo z njenim nepredvidljivim vedenjem.
Različne oblike sindroma
Obstaja več vrst alien hand sindroma, ki se razlikujejo glede na mesto poškodbe v možganih:
Frontalna oblika se kaže kot nenadzorovano grabljenje predmetov ali neizpuščanje predmeta, ki ga je roka že zagrabila
Posteriorna oblika vključuje nenadne umike roke, kot da se izogiba dotiku ali bližini predmetov
Callosalna oblika, povezana s poškodbo corpus callosuma, povzroča konflikt med rokama, ko ena deluje v nasprotju z drugo
Diagnoza in vsakodnevne strategije
Diagnoza temelji na klinični sliki in nevrološkem pregledu, pogosto pa se uporabi tudi slikanje možganov. Zdravila za alien hand sindrom ni, vendar lahko oseba z različnimi tehnikami omili simptome. Nekateri si pomagajo tako, da roki dajo predmet, ki ga drži, kar zmanjša njeno neželeno dejavnost. Pomagajo si tudi s fizičnimi omejitvami, kot so ortoze ali rokavice, včasih pa zadostuje že to, da je roka zaposlena z neko nalogo.
Alien hand sindrom je skrajno zanimiv primer, ki razkriva, kako kompleksna je volja in občutek nadzora nad lastnim telesom. Pokaže, da “jaz” ni enoten sistem, temveč usklajeno delovanje različnih možganskih regij. Ko ta usklajenost odpove, lahko pride do razcepa med namero in dejanjem, kar se zdi skrajno nenaravno.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
