ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Stereotipno se radi pritožujemo nad tem, da imajo slovenski filmi premalo denarja in časa, da bi lahko kljubovali svetovni eliti. Kaj pa, če bi film posneli v le dveh dneh, na bolj ali manj eni lokaciji in bi ta slonel le na dialogu?

To idejo nam v filmu Zemljo krast predstavljata večkratna sodelavca, režiser Žiga Virc in scenaristka Iza Strehar. S tem se sočasno upreta še mučnim in dolgotrajnim produkcijskim postopkom, ki po Virčevih besedah ubijajo ustvarjalni zanos. Ali s tem podreta prej omenjene stereotipe in bomo od zdaj gledali samo še celovečerce, ki so posneti v manj kot tednu dni?

Zemljo krast: Ko otroška igra sproži razgreto debato

Zemljo krast ima precej enostavno zasnovo. Starša mladega Luna, Irena (Lana Maria Vouk) in Gregor (Andraž Jug), na večerjo oziroma pogovor povabita starša sinovega prijatelja Luke, Nado (Suzana Krevh) in Zala (Tines Špik). Medtem, ko slednja ob sinovih besedah, da se na igrišču ni zgodilo nič, iščeta scenarije o pretepu, grizenju in žaljivkah, je situacija povsem drugačna. Med igranjem priljubljene otroške igre zemljo krast si je Luka za svojo državo izbral Palestino.

Iz precej nedolžne otroške igre – pa je to res? – se dnevna soba spremeni v bojišče, sodno dvorano in spovednico. Igra ni več igra, temveč ogledalo sveta in starši se hitro ujamejo v vrtinec burne razprave. Napetost narašča, kozarci se polnijo z vinom, zavezništva nastajajo in razpadajo. Dnevna soba postane bojišče, sodna dvorana in spovednica hkrati.

Iza Strehar pač zna pisati dialog in scenarije

Iza Strehar je še enkrat dokazala, da je najboljša scenaristka, ki jo Slovenija ima. Njeno razumevanje dialoga, kako mora teči, se prekrivati in potekati, je vredno vsake pohvale. Njeni liki so tu ponovno živi, oprijemljivi in brez težav predstavljajo starše in mlade odrasle v tem trenutku. Pogovori o Palestini, femicidu, Srebrenici, genocidu, starševstvu, Juriju Muriju, suženjstvu, otroških igricah in drugih aktualnih tematikah, se prepletajo in brezhibno povezujejo.

Od takega filma je sicer težko pričakovati spektakularnost in grandioznost, a v resničnosti debate jo resnično dosega. Spominja na filme preteklosti – 12 jeznih mož (12 Angry Men), Masaker (Carnage), Maša (Mass), Človek z Zemlje (The Man from Earth in italijanski hit Popolni tujci (Perfetti Sconosciuti) -, ki uporabijo isti ali pa vsaj podoben koncept.

Da vse deluje brezhibno, poskrbi četverica igralcev, o katerih v zadnjem času slišimo vse več. Povsem zasluženo, saj gre za scenarij, ki si ga lahko prav zaradi njihovih interpretacij  enostavno predstavljamo tudi na odrskih deskah. V 70 minutah tako spremljamo približno štiri petnajstminutne kadre, ki jih montažer Luka Marčetič preustvari v obliko prizorov brez vidnejših rezov. Vse poskrbi za hiter potek že tako kratkega filma, ki ni niti za hip dolgočasen ali počasen. Žiga Virc in direktor fotografije Fabris Šulin poskrbita, da se prostori hiše ne ponavljajo in kljub statičnosti situacije predstavljajo dinamične zasuke znotraj debatiranja.

Zemljo krast, eden najbolj smešnih slovenskih filmov

Zemljo krast je odličen gverilski film, ki dokazuje, kako močan tandem sta Virc in Strehar. S prepričljivimi igralskimi predstavami, jasnim sporočilom in nagovorjenimi tematikami, je eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let. Film, kakršnega v Sloveniji še nismo videli, navduši s humorjem in trenutke razsvetljenja.

Ameriška režiserka Kelly Reichardt je ena najizrazitejših avtoric sodobnega neodvisnega filma. Njena dela so tiha, precizna in neverjetno čustveno nabita — a nikoli na očiten način. Namesto spektakla ponuja mikroskop: drobce vsakdanjega življenja, ki pod njenim občutljivim pogledom razkrijejo političnost, ranljivost, osamljenost in vztrajnost ljudi na obrobju družbe. Z minimalizmom, pretanjenim občutkom za ritem in izjemnimi igralskimi stvaritvami Reichardt ustvarja filme, ki se gledalcu počasi zarastejo pod kožo in tam ostanejo še dolgo po ogledu. Tudi letošnja festivalska sekcija 36. Liffa, Restrospektiva, se ji poklanja z izborom njenih najbolj izstopajočih del.

V nadaljevanju predstavljamo njene najbolj odmevne filme, ki jih lahko ujamete tudi na letošnjem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu.

Meekov odcep (Meek's Cutoff, 2010)

Leta 1845 majhna karavana naseljencev zavije z označene poti ter se, izgubljena v oregonski visokogorski puščavi, sooči z lakoto, žejo in pomanjkanjem zaupanja v svojega vodnika.

Ko se tri družine pod vodstvom najetega vodnika Stephena Meeka, ki trdi, da pozna bližnjico, z vagoni in živino izgubijo v oregonskem skalovju, se mitologija vesterna prizemlji v tih spopad ljudi in neukročene divjine. V njej vsakdanje življenje poganjajo predvsem rutine žensk, ki pakirajo tovor, pripravljajo hrano, iščejo vodo, nabirajo drva in čistijo oblačila. Nekega dne pa naseljenci zajamejo staroselca. Zadržujejo ga v upanju, da jih bo pripeljal do vodnega vira, Meek pa je prepričan, da bi ga morali nemudoma ubiti …

Nočne poti (Night Moves, 2013)

Ko trije radikalni okoljski aktivisti izvedejo svojo največjo politično akcijo doslej, jih posledice pahnejo v vrtinec moralnega preizpraševanja in paranoje.

Nekdanji marinec Harmon, ekološki bojevnik Josh in odpadnica visoke družbe Dena se združijo, da bi z eksplozivom razstrelili ekološko sporni jez hidroelektrarne. Vendar dejanje ekoterorizma, po katerem se trojica razide in si obljubi, da nikoli več ne stopi v stik, nosi svoje posledice, in Reichardt, ki film sprva zastavi kot triler, v ospredje kmalu postavi moralne posledice, ki z zasaditvijo dvoma in paranoje zamaje zavezništvo aktivistov.

Pojavljanje (Showing Up, 2022)

Kiparkin vsakdan pretresajo običajne družinske in prijateljske drame, medtem ko se pripravlja na razstavo, ki bi lahko spremenila tok njene kariere.

Lizzy dela v administraciji umetniške šole v Portlandu, a ves prosti čas namenja kiparjenju in ustvarjanju z glino. Dejstvo, da se s svojo umetnostjo še vedno ne preživlja, jo frustrira – predvsem ko svojo poklicno pot primerja z veliko bolj uspešno sosedo in najemodajalko Jo. Da bi bile razmere še bolj neprijetne, ji življenje obenem otežujejo še najemniško stanovanje, v katerem se pokvari bojler, slabšanje bratovega duševnega zdravja in golob s poškodovanim krilom. V svetu umetnosti, kjer je doslej veljala za nevidno, se s približevanjem odprtja njene razstave tako pojavi vprašanje, kdo vse se bo tam pojavil zanjo.

Prva krava (First Cow, 2019)

Leta 1820 samotarski kuhar s kitajskim priseljencem skuje poslovni načrt, utemeljen na kraji mleka prvi in edini kravi na območju Oregona. Zgodba o prijateljstvu, ki preizprašuje temelje, na katerih je bila postavljena ameriška družba.

Ko kuhar za skupino lovcev na krzno v Oregonskem gozdu med iskanjem hrane naleti na kitajskega priseljenca, se med njima v trenutku splete tiho zavezništvo. Okoli njiju se vzpostavlja nov svet, poln agresije, boja za prevlado in prvih zametkov kapitalizma, v katerem tudi sama iščeta nov začetek, bogastvo in uresničitev ameriških sanj. S skupnimi močmi vzpostavita svoj posel in začneta prodajati kolače, ki čez noč postanejo nova mestna senzacija. Ampak kolači vsebujejo eno ključno, ukradeno sestavino: kravje mleko.

Stara radost (Old Joy, 2006)

Taborjenje v Kaskadnem gorovju postavi na preizkušnjo dolgoletno prijateljstvo in moška sooči z različnimi potmi, ki sta jih ubrala v življenju.

Bodoči oče Mark in nomadski Kurt se v iskanju osamljenih termalnih vrelcev podata v gorsko divjino Oregona. Toda ko se ob koncu dne utaborita v gozdu, zakurita ogenj in odpreta vsak svojo pločevinko piva, v njun odnos zareže napetost, polna pasivne agresije in čustvenih stisk ameriške prekarne realnosti. Če je neokrnjena divjina Zahoda nekoč predstavljala obzorje novih možnosti, so gozdovi zdaj polni smeti, prijateljstvo med Markom in Kurtom pa je ves čas le korak stran od popolne odtujenosti.

Travna reka (River of Grass, 1994)

Gospodinja s Floride po incidentu s pištolo pobegne z moškim, ki ga je pravkar spoznala. Film ceste brez ceste, ljubezenska zgodba brez ljubezni in kriminalka brez zločina.

V propadajočem mestecu med Miamijem in Evergladesom nesrečna gospodinja Cosy hrepeni po pustolovščini. Ko neke noči v bližnjem baru sreča samotarja Leeja Raya, med njima preskoči iskra in po nesreči se sproži pištola. Misleč, da sta zagrešila umor, pobegneta s prizorišča, a zaradi svoje naivnosti in omejenega bančnega računa ne prideta daleč.

Wendy in Lucy (Wendy and Lucy, 2008)

Minimalističen portret življenja na robu ameriške družbe, kjer človeku brez finančnega zaledja vsak nepredvideni strošek predstavlja grožnjo, da pristane na cesti.

Wendy je mlada ženska, ki ob finančnem zlomu v iskanju službe potuje proti Aljaski. Njena edina družba je psička Lucy. Ko se v Oregonu pokvari Wendyjin avto in ji zmanjka denarja za pasjo hrano, njune dneve vse bolj prežema eksistenčna stiska. Vrsta nesrečnih dogodkov ju potisne na družbeni rob in pred nami razgrne nevidni svet ameriške revščine.

Ženske zgodbe (Certain Women, 2016)

Triptih ohlapno prepletenih zgodb žensk, ki si utirajo pot sredi prostrane pokrajine ameriškega severozahoda.

V mestecu zvezne države Montana se odvetnica Laura ukvarja s težavnim klientom. Gina poskuša zgraditi svojo sanjsko hišo, ki postopoma razkrije razpoke v njenem zakonu. Elizabeth pa na večerni šoli med poučevanjem prava spozna osamljeno rančarko, s katero stke krhko prijateljstvo s pridihom neizrečene ljubezni. Film, prirejen po treh kratkih zgodbah, Maile Meloy brezhibno ujame ritem vsakdanjega življenja, v katerem se štiri osamljene ženske trudijo biti videne in slišane.