Tolstoj, Dickens, Cankar, Dostojevski, Poe, Hugo. To so imena, ki krasijo knjižne police vsakega posameznika, ki se želi oklicati za ljubitelja literature. Obstaja pa še drugačne klasike. Knjige, ki se niso popolnoma prebila na piedestal svetovnih klasik, a imajo kultno sledenje in imajo močan vpliv na svet literature.
Te knjige so po navadi preveč temačne, preveč groteskne ali pa preveč nenavadne, da bi jih lahko uvrstili med prej omenjene. V prejšnjem članku smo si ogledali Trainspotting, tokrat pa vam predstavljam Peklensko pomarančo (Clockwork orange v originalu – Mehanska pomaranča bi bil bolj prikladen prevod) izpod peresa Anthonyja Burgessa.
Peklenska pomaranča ( Anthony Burgess, 1962)
Peklenska pomaranča nam predstavi distopični London nekaj desetletji v prihodnosti. Zgodbo nam pripoveduje Alex (njegovo polno ime je Alexander Delarge oziroma Alexander Veliki), ki je vodja poulične bande najstnikov.
Alex in njegovi tovariši prosti čas (ki ga imajo veliko, glede na to, da jih šola ne zanima) preživljajo tako, da za čisti užitek izvajajo nasilna dejanja. Opijajo se z mlekom s kemičnimi dodatki, kot je na primer heroin. Nasilje poetično opisuje pripovedovalec Alex.
Petnajstletniki se za potešitev svojih čustvenih potreb poslužujejo umora, ropa, posilstva. In ko se zdani, odidejo domov v tipična delavska naselja, kjer jih čaka ljubeča mama z zajtrkom. A Alexu se pripeti, da ga nekega večera aretirajo zaradi umora. V zaporu izve za rehabilitacijski program, zaradi katerega bi prišel prej na prostost.
Kolikor gre Alexova aroganca, surovost in celo psihopatska mentaliteta v nos, se Alex prelevi v bralčevih očeh v pravo žrtev, ko začne vladna organizacija nad njim izvajati rehabilitacijo. »Zdravljenje« je kruto in prelevi Alexa v človeka brez svoje lastne volje in odločitve.
In to je ena izmed mnogih drugih glavnih tem Burgessove knjige: Ali je boljše, da je človek, kakršen je po svoji volji, ali je boljše, da ga v prid družbe prisilimo v upoštevanje zakona in »družbenih moralnih načel«? Perfekten primer iz knjige je Alexova ljubezen do Beethovnove glasbe, ki jo po terapiji ne more več prenesti. S tem mu je odvzeta ena redkih pozitivnih strasti.
Knjiga je napisana v jeziku nadsat, ki ga je Burgess izumil za Alexov svet. Jezik je mešanica slengovske angleščine in ruskih izrazov. Bralec v izvodih romana dobi zraven tudi manjši slovarček, ki je na začetku branja v veliko pomoč. Zgodba vsebuje grafične in grozljive opise, ki znajo šokirati.
Roman vsebuje mnogo slojev in simbolizma, zato je priporočeno večkratno prebiranje. Po knjigi je nastal tudi film, ki ga je režiral veliki Stanley Kubrick. Film je bil ponekod po svetu dolgoletno prepovedan.
Burgess je v knjigi kritiziral družbo in vlade, ki skušajo »nasilno« spreobračati ljudi v pridne državljane, spraševal, ali nista umetnost in ljubezen produkt nasilja samega, slikal izraz hladne in »mehanične« družbe.
Kakor sam originalni naslov namiguje: pomaranča – nekaj naravnega, biološkega, v kar je vstavljen mehanizem – nekaj ustvarjenega, nekaj nenaravnega, kar je ustvarjeno za perfektno delovanje. Seveda pa Peklensko pomarančo razume vsakdo drugače? Kako si jo razumel/a ti?
