Pino Pograjc svoje poezije ne vidi kot aktivistične, bolj provokatorsko. V intervjuju sva spregovorila o njegovih treh pesniških zbirkah (Trgetanje, Trepete in Megalomast in Izbruhijada), za katere je prejel številne nagrade, s svojim delom pa se je postavil na kulturni zemljevid Slovenije. O ravnovesju med pisanjem, vlogi poezije, ohranjanju avtentičnosti,

Pino Pograjc je za prvenec Trgetanje prejel nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeli v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Leta 2024 je za drugo pesniško zbirko Trepete dobil nagrado Mlado pero, ki jo ob kresniku podeli časnik Delo.

Konec istega leta pa je izšla še tretja zbirka, Megalomast in Izbruhijada, ki se je znašla na seznamih »knjig leta« po mnenju književnikov v Delu, Dnevniku, Mladini, na portalu Disenz in v biltenu 10 Books From Slovenia 2025, ki ga izdaja Center za slovensko književnost. Njegove posamezne pesmi so bile prevedene in objavljene v srbščini, makedonščini, nemščini in italijanščini.

Kaj je pindoktrinacija?

V svoji tretji zbirki z naslovom Megalomast in Izbruhijada se še bolj kot v svojih prejšnjih dveh zbirkah ubadam s svojo diagnozo shizofrenije – vsebinsko in stilistično. Vsaj jaz to bolezen občutim tako, da sem lahko v stanju psihoze prepričan, da sem vir vsega zla v svetu, kot neka utelešena Pandorina skrinjica, kar je verjetno rezultat tega, da se zelo nizka samopodoba in samozaničevanje potencirata skozi psihotični filter. Obenem pa sem pomislil, da dajanje tolike vrednosti samemu sebi, čeprav svoji ničvrednosti in zlobi (ki napajata mojo občasno psihotično izkrivljeno realnost), pravzaprav nakazuje na to, da se vseeno v teh stanjih dojemam kot izjemno pomembnega – verjetno se ljudje ne bi ubijali zaradi mene (kot se mi lahko pojavi taka misel), če ne bi imel neko pomembno vlogo. Megalomanske blodnje so v stanju psihoze kot nek protipol ali obrambni mehanizem pred samozaničevanjem.

Zato se v obeh dolgih pesnitvah, ki sestavljata mojo tretjo knjigo (in sestavljata jo le dve – prva je »Megalomast«, druga »Izbruhijada«), pogosto izražam skozi neke narcisoidne, maksimalistične maksime, zbirko sestavljam iz posameznih, a med sabo povezanih, psihotičnih bruhajočih truizmov.

V »Megalomastu« narativ sestavljam tako, da celo pesnitev povezujejo moje prvoosebne, bolj zadržane izpovedi, vmes med pesnitvijo pa občasno prevzamem alter ego kake nore ali bolne zgodovinske osebnosti, ki si dovoli kleti, nagovarjati drugo osebo in nezadržano bruhajoče besedičiti.

»Izbruhijado« pa sem sestavil kot potek živčnega zloma, kjer pesnitev začnem v lastnem stilu, potem pa na sredini prevzamem pesniški stil izjemne pesnice Andreje Štepec in izjemnega pesnika Karla Hmeljaka (in se jima s tem tudi poklonim, saj sem ju v času pisanja »Izbruhijade« obsesivno bral). V »Izbruhijadi« v enem izmed bljuvanj (v »gorenjščini«) izrečem, da bi rad, ko bom odrasel, vodil svoj kult, in da je ta pesnitev »pindoktrinacija« mojih sledilk in sledilcev. V obeh pesnitvah uporabljam tudi veliko referenc, ironije in humorja, za katere upam, da zadenejo. Norost je včasih lahko smešna.

Če kaj, naslovi tvojih zbirk privlačijo. Je zaman večno vprašanje, če se najprej spomniš naslova in potem vsebine?

Vedno je najprej vsebina, ampak na neki točki pisanja začnem opažati, kako bi posamezne pesmi in zapise lahko združil v celoto. Takrat ponavadi nastane koncept, ki se ga v času pisanja do končanega rokopisa postopoma vse bolj držim. Naslov nastane proti koncu. Moja prva zbirka nosi naslov Trgetanje (skovanka besed »trganje« in »drgetanje«) in našel sem ga šele proti koncu. Druga zbirka je pesniško nadaljevanje prve, zato nosi naslov Trepete (skovanka besed »trepetaje« in »repete« – torej pesniški repete po mojem prvencu). Naslov moje tretje zbirke je pa kar naslov obeh dolgih pesnitev, ki jo sestavljata: »Megalomast« (skovanka besed »megaloman«, »lomastiti« in »mast«) ter »Izbruhijada« (odisejada po pesniških izbruhih).

Kako se Megalomast in Izbruhijada razlikuje od Trepet in Trgetanja?

Predvsem po tem, da sem imel dovolj proznega, narativnega, pripovedovalskega pristopa k osebnim izpovedim in da sem želel eksperimentirati.

Kaj pa »Megalomast« od »Izbruhijade«?

»Izbruhijada« je nastala v dveh dneh. Leta 2023 sem bil na pesniški rezidenci v Novi Gorici, na kateri sem se počutil zelo nespoštovano, in sem med drugim tudi zaradi predhodnje izgorelosti in stresa zapadel v manjšo psihozo.

Pesnitev je nastala v stanju te psihoze, ko je iz mene bruhala frustracija, potem sem pa skozi leto (dokler ni novembra 2024 zbirka izšla) tekst popravljal, mu predvsem dodajal in odstranjeval. »Megalomast« je nastal nekje v sredini leta 2024 kot poskus bolj premišljenega ubesedovanja vsebine »Izbruhijade«: norosti.

Te smem vprašati, kako vidiš razvoj svoje pesniške poti od prve zbirke do najnovejših del? Katere spremembe v slogu ali tematikah bi izpostavil?

Ker sem imel to srečo, da je moja prva zbirka prejela nagrado za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu in veliko pozornosti, sem mislil, da se ne bom več obremenjeval z recepcijo mojih del in da od takrat lahko pišem »povsem zase«, ker se nikomur ne rabim dokazovati. A to so seveda pobožne želje – pred vsakim izidom knjige je človek na trnih. Je pa vsakič lažje in pred izidom svoje tretje knjige sem bil prvič prepričan v kvaliteto svojega dela.

Pesnitev »Izbruhijada« si opisal kot rezultat intenzivnega ustvarjalnega procesa po neprijetni izkušnji. Kako pomembna je povezava med čustvenim stanjem in ustvarjanjem poezije?

Slišal sem zanimivo misel, da umetna inteligenca nikoli ne bo mogla ustvariti umetnosti, ki jo zmore človeška, zato ker nima telesa in ne izhaja iz čustev, ki jih v telesih čutimo. Zelo redko se lahko povežem s poezijo, ki je povsem cerebralna in ki pretirano intelektualizira izkušnje in čustva. Obenem pa me odvrne poezija, ki deluje kot da je avtor_ica v času pisanja besnil_a in se potem z napisanim ni ubadal_a (torej poezija, ki je povsem »surova«). Moj okus leži nekje na meji med med hladnim ali nežnim in vročičnim ali vulgarnim. Se pa bolj nagiba k slednjemu.

Kako je z vzpostavljanjem ravnovesja med literarizacijo osebnih izkušenj in ohranjanjem avtentičnosti?

Cilj je vedno ustvariti dobro literarno delo. Poezije ne dojemam kot dnevnika ali avtobiografije. Dovoljena je vsa fikcija ali literarizacija osebnih izkušenj, dokler služi končnemu izdelku.

Poezijo povezujemo s kritiko družbe, vsaj do določene mere. Ti to med pisanjem kaj pomeni ali gre za odraz tistega reka, da pišemo to, kar poznamo?

Svoje poezije ne dojemam kot aktivistično, bolj provokatorsko. Pišem o osebnih izkušnjah, o katerih dandanes večina še vedno težko spregovori – o gejevstvu oziroma kvirovstvu (in s tem povezano homofobijo, bifobijo in transfobijo), o duševni bolezni, o alkoholizmu in bolezni v družini…

Pri tem se zavedam, da je osebno politično in da manjšinski glasovi mnogokrat nimajo izbire, ali bodo politizirani. Obenem bi si želel, da moja poezija ne živi le med ljudmi, ki se strinjajo z mano. Zavedam se, da poezija in literatura nasploh nimata najširšega dometa, a svojo pisavo rad predstavljam karseda raznoliki publiki.

Zato tako rad sodelujem z Dejanom Kobanom, glavnim urednikom Črne skrinjice, ki skrbi da avtorji njegove založbe ne nastopamo le po ljubljanskih prostorih. Svojo poezijo sem predstavljal že v (rodnem) Kamniku, Kranju, Škofji Loki, Mariboru, Rogaški Slatini, Gornji Radgoni, Novi Gorici, Kopru, Cerknem, Logatcu in na Vrhniki.

Pravijo, da nas zaradi dobre poezije boli glava, zaradi slabe poezije pa se počutimo dobro. Kakšno je tvoje mnenje, kaj »mora« v nas zbujati poezija?

Vsako umetniško delo ima lahko drugačno tendenco (če jo ima in ne želi le »obstajati«). Bolj pomembno se mi zdi, da sploh nekaj vzbuja. Najhujši greh, ki ga lahko zagreši umetnik, je, da dolgočasi.

Poezije ne berem, ker je ne razumem, pravijo nekateri. Ali jo moramo razumeti v svojem bistvu, da jo lahko cenimo kot dobro oziroma kvalitetno.

Če več beremo, se naše razumevanje ali okus za literaturo lahko spremeni, razvije. Včasih se ob kaki knjigi ali filmu ali pesmi ali skladbi ali čemurkoli vprašam, ali sem preneumen, da bi jih razumel. Včasih sem. Včasih je pa umetniško delo enostavno slabo. Svetujem, da se s tem ne ubadamo in raje odložimo knjigo, ki nas nikakor ne pritegne, kot pa da se mučimo z njo in kasneje s težavo začnemo brati novo. Morda nas ista knjiga pritegne šele leta kasneje. Tudi ne vem, ali po študiju in pisanju knjig razumem bistvo poezije ali bistvo česarkoli, če sem iskren.

Pogosto obravnavaš LGBTQ+ tematiko. Kako vidiš vlogo poezije pri osvetljevanju in razumevanju takih izkušenj v slovenski družbi?

Poezija je bila del slovenskega LGBTQ+ aktivizma že od začetka, torej od okoli leta 1984, ko so se s Festivalom Magnus v bivši Jugoslaviji odvili prvi javni dogodki LGBT+ skupnosti. Nasploh je bila literatura, in še posebej poezija (ki je zaradi pesniških sredstev, kot je metafora, dopuščala dvoumnost), mnogokrat medij, prek katerega se je lahko pisalo o stvareh, na katere širša javnost morda še ni bila pripravljena. To, da je v 90-ih slovenska poezija dobila recimo prvo eksplicinto gejevsko pesniško zbirko zaradi Braneta Mozetiča in prvo eksplicitno lezbično pesniško zbirko zaradi Nataše Velikonja, sta prelomna dogodka, in vpletenost obeh v slovenski LGBT+ aktivizem je pomemben faktor, da je do tega lahko sploh prišlo. Seveda pa sta bila oba (in druge_i za njima) zaradi vsebine njunih del deležna raznoraznih homofobnih izpadov na kulturni in literarni sceni.

Zanimiva mi je bila omemba pravice do vulgarnosti v umetnosti. Kako pa je z mejo med eksplicitnostjo in umetniškim izrazom? Kje jo postaviš, je kaj, česar ne bi napisal?

Papir marsikaj prenese. Bolj me skrbi, da nas jezik, četudi z vso svojo živostjo, dinamičnostjo in barvitostjo, omejuje, da bi lahko v celoti skomunicirali našo notrino. Da nas na nek način jezik omejuje, četudi bi poznali vsak podpomen vsake besede, ki je bila kadarkoli izgovorjena. In da je obenem v vsakdanjem govoru toliko nepotrebnega balasta. To se mi zdijo večji problemi kot kletvice, seks, droge in ostalo v literaturi. Domnevam pa, da nas bo trenutni politični zasuk Zahoda v desno poskusil prisiliti k vse večjemu puritanizmu in sterilnosti, predvsem v »osrednji« ali pa vsaj priznani umetnosti. To smo lahko videli že prejšnje leto pri zbirkah, nominiranih za Jenkovo nagrado.

V enem izmed intervjujev si omenil, da si pošiljaš glasovna sporočila kot del pisanja. To se mi je zdelo zanimivo predvsem iz vidika, če ta metoda vpliva na ritmiko poezije, ki jo nato prepišeš?

Glasovna sporočila si pošiljam predvsem, kadar sem v postelji, tik preden zaspim, in me preleti ideja za verz. Posnamem ga in si ga pošljem, ampak se mi je že zgodilo, da naslednje jutro na posnetku ni bilo nič smiselnega, samo neko hrapavo brundanje in momljanje.

Poudarjaš tudi pomen zvočnosti in performativnosti v svoji poeziji. Kako pristopaš k pisanju pesmi, ki so namenjene predvsem poslušanju, in kako se to razlikuje od pisanja za branje?

»Izbruhijada« je prva pesem, ki sem jo pisal z namenom, da se jo posluša, ne bere, in v tistem stanju manjše psihoze se mi je prvič zgodilo, da je pesem lila iz mene in da je bil njen ritem povsem spontan.

Sodeloval si z različnimi umetniki pri ustvarjanju avdio interpretacij svojih pesmi. Kako ta sodelovanja vplivajo na percepcijo lastnega dela?

Z umetnikom po imenu Mrtvo Rođena Živa Lešina, ki me ob polurnih branjih »Izbruhijade« spremlja na harmoniki, sva performans posnela pri Jakatu Bergerju Brgsu, ki je kasneje tudi ozvočil moje branje »Megalomasta« kot pravljico za odrasle. Užival sem v teh sodelovanjih in zdi se mi, da bom od zdaj naprej vsako svojo knjigo zastavil kot interdisciplinarni projekt. V »Megalomastu« so tudi ilustracije zgodovinskih osebnosti izpod prstov Maje Poljanc, na predstavitvenem dogodku pa so bile na naju z Lešino projicirane animacije Blaža Sovdata.

Kako pomembna pa je interakcija z občinstvom med performansi?

Odziv občinstva v živo mi vedno ogromno pomeni. Še posebej njihov smeh, kadar sem namenoma šaljiv v pesmi. Če se pa smejijo, ko to ni bil namen, pa vsaj odkrivam nekaj novega.

Si tudi organizator in udeleženec dogodkov, kot je Kviropisje. Kako pomembni so taki dogodki za slovenski (literarni) prostor?

Sam sem imel prvič priložnost prebrati svoje pisarije pred občinstvom na dogodkih Pest besed v Kotlovnici v Kamniku in to so bili zame izjemno pomembni dogodki. Zato mi je tako pomembno organizirati Kviropisje, ker bi to rad omogočil LGBT+ osebam – varen prostor, kjer lahko delijo svoje pisanje. Zelo bi si pa želel, da to ni le dogodek za mlade, temveč tudi prostor transgeneracijskega srečanja.

Kako gledaš na razvoj in prihodnost kvir poezije v Sloveniji? Katere spremembe ali premike bi si želel še videti v literarnem prostoru?

Kvir poezija v Sloveniji cveti in je izjemno kvalitetna. Želel bi si, da bi to prepoznale tudi komisije in žirije. V literarnem in nasploh umetniškem prostoru pa bi zelo rad videl, da bi si zamislili drugačen sistem delovanja, a povsem sam se ga ne bom spomnil. Vem le, da življenje v prekarski revščini in kronični izgorelosti ni dostojno življenje.

Za konec tradicija: Kaj bi svetoval mladim pesnikom in pesnicam, ki želijo raziskovati osebne in družbene teme v svojem pisanju?

Naj se na noben način ne omejujejo. Če se lahko ponovim: zameril vam bom le, če boste dolgočasne_i.