Kaj se zgodi, če piscu Živih mrtvecev zaupamo zgodbo o superjunakih? Dobimo serijo Invincible oziroma Nepremagljiv, ki jo spremljamo že od leta 2021. Robert Kirkman je kot avtor stripa tudi ustvarjalec serije, kar za slednjo pomeni najmanj zvestobo predlogi. Za serijo sicer stojita producenta Seth Rogen in Evan Goldberg, ki nalogo opravljata pri seriji The Boys.

Prav s to so jo nepoznavalci stripa hitro povezali, saj je Amazonova serije The Boys v žanr superjunakov prinesla krvavo nasilje, grotesknost, šok in temačnost. Ko je Invincible s prvo sezono v svet (zahodne) animacije vnesla spektakularno šokantnost in se z zadnjimi prizori prikradla v svet memefikacije, so se začeli ustvarjalci zavedati svojih prednosti in pomanjkljivosti.

Invincible: Serija o fantu, ki postane superjunak

V seriji spremljamo najstnika Marka Graysona (Steven Yeun) in njegovo preobrazbo v superjunaka pod vodstvom očeta Nolana Graysona / Omni-Mana (J.K. Simmons), najmočnejšega superjunaka na planetu. Kmalu po svojem sedemnajstem rojstnem dnevu začne Mark razvijati lastne moči in se jih uči obvladati s pomočjo svojega očeta, za katerega se izkaže, da ni tako junaški, kot je mislil, saj skriva temno skrivnost. Ta začne počasi plavati na površje, ko se zoperstavi članom največje ekipe superjunakov na svetu, Varuhom.

Da v celoti zaobjamemo, kar serijo ločuje od drugih, je treba za trenutek pogledati na seznam igralske zasedbe oziroma seznam posojevalcev glasu. V seriji nastopajo Steven Yeun, J.K. Simmons, Sandra Oh, Walton Goggins, Gillian Jacobs, Zazie Beetz, Jason Mantzoukas, Mark Hamill, Sterling K. Brown, Cliff Curtis, Peter Cullen, Seth Rogen, Jeffrey Dean Morgan, Simu Liu, Jon Hamm, Djimon Hounsou, Jacob Tremblay, Ella Purnell, Xolo Maridueña, Bruce Campbell, Aaron Paul, Kate Mara in mnogi drugi.

Če je bog vsemogočen, ne more biti samo dober

Invincible je serija, kjer se supermogočna bitja ne ponašajo s čisto moralo junakov zlate dobe. Krvavijo, lomijo in ubijajo. In včasih, jim je mar. Serija odstranjuje tančico tradicionalnega junaštva in razkriva nekaj bolj surovega, bolj človeškega: božansko silo, zavito v čisto protislovje. Bolj kot The Boys se sprašuje z vprašanjem, ki Zacku Snyderju v filmski ideji ni dalo miru: kaj, če bi Superman izgubil svojo človeškost?

»Zdaj vemo, da demoni ne pridejo iz peklenskih globin pod nami, temveč iz neba,« je eden od citatov, ki Snyderjevo idejo predstavi v najboljši mogoči luči. Preiskuje filozofsko idejo tega, da bi bilo nepremagljivo bitje, ki je namenjeno obrambi človeštva, prepričano v nasprotno smer in postalo uničevalec svetov.

Mark (Invincible) in bistveno bolj njegov oče Omni-Man, uteleša paradoks angela in hudiča v eni koži. Je rešitelj, ki uničuje, in zaščitnik, sposoben večnih dobrih dejanj, a zasenčen s pošastnimi dejanji. Njuna moč je božja. Toda serija se, kot številne pred njo, ukvarja z dobronamerno močjo boga. Meja med odrešitvijo in uničenjem postane tanka. In v tem je genialnost, in nelagodje, serije.

In če je bog samo dober, ne more biti vsemogočen

Večno vprašanje sedme umetnosti je, koliko nasilja je preveč nasilja. V animirani seriji je nasilje oz. pretepi junakov spektakel, četudi še tako brutalen. To je cena energije, ki jo potroši Mark v bitkah proti zlikovcem. Ne gre samo za scenaristično pot, ki jo njegova psiha prehodi po vsakem dvoboju, saj posledice vidimo tudi na njegovem telesu. Ko letijo pesti, se serija sprašuje: Kaj pomeni biti dober, ko lahko v trenutku zravnaš mesto? Kaj ti pomeni življenje, če živiš večno? Kako ohraniti sebe, če ti je na voljo vse in ti nihče ne more nasprotovati?

V osnovi je Invincible strašljiva serija zaradi dveh jasnih razlogov. Osrednji liki imajo (večinoma) srca na pravem mestu, vsaj na začetku. Mark želi pomagati ljudem. Eva želi zgraditi boljši svet. Tudi Omni-Manova izkrivljena logika je zakoreninjena v prepričanju, da njegova dejanja služijo večjemu dobremu. Niso zlobneži v tradicionalnem smislu, ampak zato, ker moč kvari tudi najplemenitejše namere. In ko padejo, se to zgodi z gorečimi mesti in zdrobljenimi lobanjami. Serija ima možnost tega, da pokaže dobroto ne kot odsotnost nasilja temveč njegovo zadržanje. Po drugi strani pa ima serija zaradi tega veliko prednost, kjer se po dolgem času gledalci superjunaških izdelkov ponovno bojimo za vse like.

V žanru, ki je preplavljen z nepremagljivimi junaki, se Invincible sprašuje: Kaj, če biti super manj pomeni moč in bolj to, ker nočeš postati to, da te ne more ustaviti nihče.

Cena hitrosti: Ko hitrejše sezone ogrožajo dušo animacije

V dobi pretočništva hočejo oboževalci več in to hočejo zdaj. Toda pri animiranih serijah, kot je Invincible, imajo pohitrene sezone pogosto visoke stroške. Ne samo v finančnem smislu, temveč razcepljenih segmentih časa, skrbi in umetnosti, ki dajejo seriji njeno čustveno in vizualno moč.

Ko je Invincible s prvo sezono eksplodiral med množico, ni izstopal le po svoji brutalnosti pripovedke, temveč tudi po svojem izgledu. Serija je bila stilizirana, a ekspresivna, čista, a visceralna. Z animacijo, ki je lahko v nekaj sekundah prešla iz tihega vpogleda v življenje likov, ki spominja na dodelano zahodno animacijo (Family Guy, Simpsonovi …), v planetarno uničenje, ki si upa pogledati na vzhod (Demon Slayer). Ko pa pričakovanja hitrejših urnikov narastejo, še posebej zaradi koronsko dolgega čakanja med 1. in 2. sezono, se začnejo kazati razpoke.

Animacija ni samo hitro risanje, temveč to kar vsaka ilustracija predstavlja. Vsak udarec s pestjo, vsaka solza, vsak pomežik zahtevajo svoj čas. Prerežimo ta čas na pol in duša serije postane zamegljena. Gibi izgubijo nianso, obrazi se sploščijo, ozadja se zdijo statična. In nenadoma svet serije, ki se je nekoč zdel preživet in živ, začne delovati mehanično.

Studii so pod pritiskom, da izkoristijo navdušenje in kujejo železo dokler je vroče. Oboževalci želijo več sezon in to čimprej, glave studiev pa jim želijo ustreči. In v tem mletju mlinskih kamnov se nahajajo tisti, ki serijo ustvarjajo.

Številni animatorji v industriji so že spregovorili o izgorelosti, krčnih urnikih in čustvenem davku »požiranja vsebine«. Na srečo so oboževalci to začeli opažati. Nenazadnje je odličen primer potrpežljivosti Arcane. Prizori, ki so nekoč tekli s težo in gravitacijo, se zdijo v tretji sezoni Invincibla prehitri in ne slabi, a nikakor primerljivi s predhodnima sezonama. Vse to zaradi pomanjkanja časa. Enako je s scenarijem in dialogom, ki je večino druge sezone namigoval na to, da je ena pohitrena, da imajo več časa za naslednjo. Če gre verjeti dejstvu, da bo Invincible sestavljen iz sedmih do devetih sezon, je treba poslati jasno sporočilo, da se ne mudi. Ne glede na željo po tem, koliko epizod bi želeli videti. Prav to je tudi eno od sporočil serije skozi Markov lik – potrpežljivost.

Ko Invincible uspeva v tem kontrastu oziroma mu je to omogočeno in ima prostor za dihanje, je fantastičen izdelek. Saj veste, ko umetnost hiti, se žrtvuje duša.

Hitrejše sezone morda res nahranijo algoritem, vendar odlična animacija potrebuje več kot samo to, potrebuje skrb. In če želi Invincible ostati resnično nepremagljiv, morajo Amazon in studii, zaščititi prav tiste ljudi, ki oživljajo njegov svet. V nasprotnem primeru tvegajo, da bodo imeli serijo, ki je še vedno glasna, še vedno krvava, a ne več živa.