Vojna je ena najpogosteje obravnavanih tem v zgodovini filma. Skoraj vsako leto na platna prihajajo novi blockbusterji, ki prikazujejo vojake, bitke, in osebne drame med kaosom vojne. A kljub tragičnim vsebinam ostaja pomembno vprašanje: ali lahko film resnično nasprotuje vojni?
Anti-vojni filmi obstajajo že skoraj tako dolgo kot film sam. A bolj ko jih gledamo, bolj se zdi, da z njimi ni nekaj v redu. Kako to, da si ob ogledu prizorov trpljenja, smrti in razdejanja ne zatiskamo oči, temveč – vsaj včasih – celo uživamo? To vprašanje so si zastavili že mnogi, vsi pa so na koncu prišli do podobnega odgovora. Vojni filmi so za človeško psiho izjemno fascinantni, saj hodijo po zares tanki meji med kritiko in fascinacijo. In pogosto to mejo (ne)hote prestopijo.
Grozljiva, a privlačna vojna
Ko gledamo vojne epopeje, kot so 1917, Full Metal Jacket ali Reševanje vojaka Ryana, ne moremo spregledati njihove tehnične briljantnosti. Dolgi neprekinjeni kadri, impresivni zvočni učinki, napete situacije – vse to nas priklene na ekran. Filmski medij ima pač svoje zakonitosti. Če želiš pritegniti gledalca, moraš ustvariti vizualno in čustveno močne prizore. Namen je morda res prikazati krutost vojne, a učinek je pogosto ravno nasproten: vojna postane spektakel, vojna postane privlačna.
Tudi če ustvarjalec film vidi kot kritiko vojne, to še ne pomeni, da ga bodo tako razumeli vsi. Šolski primer te problematike je film American Sniper (Ostrostrelec). Film prikazuje psihološke posledice bojevanja in osebne moralne dileme vojaka, a mnogi so ga razumeli kot patriotski poklon ameriški vojski. Interpretacija torej ni vedno odvisna od vsebine, temveč po mojem mnenju predvsem od gledalčevega ozadja, vrednot in pričakovanj. Film res lahko začnemo z občutkom, da je vojna strašljiva, a ga končamo z mislimi o pogumu, dolžnosti in veličini. Vojna se tako spremeni iz tragedije v pustolovščino.
Lahko prave grozote prikaže samo dokumentarni film?
Prišli smo do spoznanja, da velika večina igranih filmov zaradi svoje narave preprosto ne more biti zares proti vojni. Vizualna moč, igra svetlobe, glasba – vse to ustvarja čustveni odziv, ki ni vedno v skladu s sporočilom. Skoraj vsi igranih filmi iz 21. stoletja se spopadajo s tem problemom. V nadaljevanju se bomo dotaknili filma, ki je morda eden redkih, ki je resnično anti-vojni.
Dokumentarni filmi, kot sta Restrepo ali The Fog of War, pogosto bolj neposredno in neolepšano predstavijo realnost. Ni počasnih kadrov junaških trenutkov, ni zmagoslavne glasbe. Le dejstva, spomini, resnični obrazi.
A tudi tu se filmi ne morejo povsem otresti tega, da v gledalcih zbudijo določeno mero občudovanja vojne. Za primer lahko vzamemo serijo Peščica izbranih, ki je objektivno gledano odlična. Narejena je na podlagi povsem resnične zgodbe skupine ameriških padalcev, ki jim sledimo vse od invazije na Normandijo do konca vojne v Evropi. V seriji se igrani prizori prepletajo s pričevanji še živečih veteranov, ki so na trenutke resnično grozljiva. A vendar njihova pričevanja zasenčijo prizori junaških in požrtvovalnih akcij, ki jih še vedno preučujejo na vojaških akademijah po svetu.
Mit vojne je izredno težko razbiti
Trditi, da vsi filmi vojno poveličujejo je krivično. Nekateri ustvarjalci si mit pustolovske vojne resnično želijo razbiti, večini pa to žal ne uspe. Morda se na tem mestu na kratko dotaknemo filmov, ki se spopadajo s točno to problematiko, večina od vas pa se je gotovo srečala s katerim od njim. Govorim seveda o partizanskih epopejah iz prejšnjega sistema. Pustimo ob strani verodostojnost zgodb, ki jih pripovedujejo in se raje osredotočimo na sporočilo.
Gotovo po eni strani prikazujejo grozote vojne – ranjence, ki jih v obsežnih akcijah rešujejo, streljanje nič hudega slutečih talcev, moralne dileme itd. A v isti sapi se zanašajo na občutke domoljubja, junaštva, napetosti, vizualno privlačnost in emocionalno moč, ki gledalce pritegnejo. In tukaj je bistvo problema vojnega filma: vojna ni le zgodba, je mit – kolektivna predstava, ki jo je težko razdreti.
Anti-vojni film ustvarimo gledalci sami
Morda anti-vojni filmi res nikoli ne morejo biti povsem »neškodljivi« v smislu napačnih interpretacij, a končni pomen filma ni vedno zapisan v scenariju ali režiji – oblikuje se tudi v očeh gledalca. In prav tu imamo moč: gledalci smo tisti, ki lahko spoznamo pravo resnico vojne. To ni junaška dogodivščina, ampak grozljiva tragedija, ki pusti trajne posledice.
Kot obljubljeno, se dotaknimo še filma, za katerega menim (kot mnogi drugi), da je najboljši približek pravega anti-vojnega filma. To je seveda film sovjetskega režiserja Elema Klimova Pojdi in poglej. Film vojno prikaže skozi oči otroka. Brez patosa, brez veličine, brez kakršnega koli zmagoslavja.
Namesto akcijskih kadrov gledamo postopno psihološko razgradnjo protagonista, ki skozi film dobesedno postane druga oseba. Kamera nas ne skuša navdušiti, ampak nas utruja, duši in preizkuša naš prag potrpežljivosti. Ne ponuja čustvenih olajšanj ali herojskih trenutkov. Ne zapakira trpljenja v estetiko. In prav zato deluje: ker je vojna prikazana kot strašanska groza, ki se je ne da ne gledati – a tudi ne pozabiti.
Ravno to pa je srž pravega anti-vojnega filma. Film mora občinstvo prisiliti, da trpljenje dojame kot resnično, ne kot filmski efekt. Če nas film pripravi do tega, da o vojni nehamo razmišljati kot o kulisi za junaške zgodbe in začnemo o njej razmišljati kot o človeški tragediji, je dosegel več kot večina poročil in govorov.
