Živi za spomine, ker prekmalu pride čas, ko boš živel od spominov

Mladosten, nasmejan, poln energije in razigran. Brez dlake na jeziku. Janez: “Človek, samo kaplja na veji si. Veter zapiha, pa te ni.”
 
Zakaj ste se odločili za sodelovanje v BB in kdo vas je pri tej odločitvi najbolj spodbujal?
Najbolj me je spodbujal prijatelj Žoni. Preko študenta sem iskal nekoga, ki mi bo znal popraviti računalnik, in k meni je prišel Žoni. Postala sva prijatelja in on mi je povedal za Big Brother šov.

Koga si v BB najbolj vzljubil?
Vzljubil nisem prav nikogar. Z vsemi ljudmi se rad dobro razumem. Kadar mi kaj ni pogodu, grem raje stran, kot da se kregam. V resničnostnem šovu pa se človek nima kam umakniti. Drugače pa sem se z vsemi kar dobro razumel, predvsem z dekleti – kljub temu, da so me na začetku malce opravljale, so me imele na koncu vse rade. 

Kaj ti je šlo v BB najbolj na živce?
Komande. Komande. In mikrofon. Čim si šel pod tuš in potem samo par metrov stran od tuša, se je že oglasil Big Brother: “Janez, pravkar si zapravil 5 evrov iz družinskega proračuna.” In potem je bila cela panika zaradi teh 5 evrov, ker bo premalo hrane. Na živce mi je šlo tudi to, da so me vedno opozarjali, da naj pazim, da ne bom “zeznil” naloge. Odkar sem prišel, smo vse naloge naredili, nobene nisem jaz “zeznil”. Oni so vse zamočili, pa ni nihče nič rekel, da zdaj ne bo dovolj hrane. Menim, da so v meni iskali grešnega kozla.

Ali ste se pridružili resničnostnemu šovu z napadom na zmago?
Če bi želel zmagati, bi imel vnaprej izdelan načrt za zmago. Tako kot ga ima Andrej, pa tudi Marina ima malce naštudirano, kako se obnašati. Andrej je že pred vstopom v šov pregledal vse avstralske Big Brotherje in njihove naloge. Zdaj na koncu pa kar naenkrat ne ve, kje bo spal, ko bo oddaja končana, ker naj bi mu odpovedali stanovanje. Saj je to vedel prvi dan, ko je prišel v šov, ker notri nismo prejemali nobenih informacij o dogajanju izven naše hiše. A tega se je spomnil šele sedaj in zato igra na karto, češ naj Slovenčki rešimo našega revčka Andrejčka. Njegova klasična taktika je, da ne govori brezhibno slovensko. Torej, če ne naredi naloge, potem vedno pravi, da ni dobro razumel. V resnici pa Andrej hudičevo dobro razume slovensko, verjemi mi!

Zakaj so vas po vašem mnenju gledalci izločili iz BB?
Ko sedaj vidim izjemno pozitiven odziv ljudi na moje sodelovanje v oddaji, menim, da so za mojo izločitev glasovali predvsem ljudje, ki jih je motilo, če sem kdaj malo zaklel in tu in tam povedal kakšno o seksu. Oddajo je gledala recimo kakšna mlada mamica z otroki in je bil cel hudič, ko so otroci to slišali. Taki so glasovali proti. Doma pa verjetno oče oziroma mož  kolne in otroke v steno meče, pa je dober (smeh).

Kaj bi sami spremenili v BB, če bi imeli to možnost?
Naredil bi različne socialne strukture, od pastirja do doktorja, in različne starostne strukture – recimo dvajset-, trideset-, štirideset- in petdesetletnike s čim več različnih koncev Slovenije. Tokrat pa je bilo pet Koprčanov in štirje Štajerci. Zakaj jih niso nabrali z iste ulice, ali pa kar iz istega bloka (smeh)? Izbira sostanovalcev se jim ni najbolj posrečila. Videti je bilo, kot da bi se zmenili, da v šov pride nekaj lačnih študentov (smeh).

Je res, da ste se prijavili že za Bar?
Res je. V Baru sem bil rezerva. Zanj sem se prijavil sam in bi mi veliko bolj ustrezal, ker zelo rad plešem, zato bi gotovo noreli po šanku. Naj pa povem, da kljub temu, da sem žurer, ne pijem in ne kadim že 24 let. Včasih sem se ga pa “nabil ko mamba”.

Imate družino; kako oni gledajo na vaše sodelovanje v BB?
Imam tri odrasle otroke, nanje sem zelo ponosen. Njihova reakcija je bila zelo pozitivna. Hčerka je rekla: “To je naš ata!”

Kakšno zvrst glasbe poslušate?
Poslušam vse zvrsti. Star sem že toliko, da je bilo zame vse skupaj že trikrat moderno, pesmi, glasba ter obleke. Vse to je naša generacija že poslušala in novo modo že nosila na sebi.

Česa v življenju ne marate?
Sovražim ubijalce sanj, ki takoj zatrejo tvoje sanje, tvoje želje in načrte. Takih ljudi se je treba izogibati, kajti možno je čisto vse! Sam sem bil pred štirimi leti v tako grozni situaciji, da nisem imel za žeton do doma. Z ženo sva imela težave, vse mi je šlo narobe. Čez pol leta se je vse obrnilo na več kot bolje.

Janez, s čim se ukvarjate in kaj ste po poklicu?
Sem izučen mehanik. Nikoli pa nisem delal v svojem poklicu.Trenutno se ukvarjam z nepremičninami. Kupim zemljo in jo prodam.

Verjetno ste zaposleni; zanima me, kako ste dobili toliko dopusta, da ste se lahko udeležili resničnostega šova?
Sem sam svoj “gazda” oziroma umetnik. Danes je umetnik tisti, ki dela tisto, kar ga veseli, in je za to plačan. Vse pa počaka. Vse! Predsedniki umrejo, popularna princesa Diana je umrla, pa so čez dva dni vsi videli, da lahko živijo brez nje. Sam si zlomiš nogo in ne moreš v službo, potem pa vidiš, da svet brez tebe krasno funkcionira.

Kaj bi naredili, če bi dobili 75.000 evrov?
Že pred šovom sem napisal, kaj bi naredil. Deset odstotkov bi podaril v dobrodelne namene. A bi denar delil sam! Deset odstotkov bi dal drugouvrščenemu v Big Brotherju. Deset odstotkov bi zapravili za največjo rundo v Joe Peňa's-u. Častil bi vsakega, ki bi si vzel čas in bi prišel. Tako bi se vsaj malo oddolžil za glasovanje. Ostalo bi pa naložil ali kupil zemljo.

S katero zadevo se trenutno največ ukvarjate in je posledica BB?
Ukvarjam se z glasbo, a to ni posledica Big Brotherja. Pred enim letom sem se odločil, da bom posnel svoj CD z lastnimi pesmimi. Nimam lepega pevskega glasu, primernejši je za radijskega napovedovalca. Zato sem tudi posnel bolj ljubezenske komade. Sodelujem s kolegi, ki so glasbeniki. Tekst za vse pesmi sem napisal sam, glasbo pa skupaj s kolegom.

Kam in s kom greste letos na poletne počitnice?
Zelo zanimivo vprašanje (smeh). Verjetno bom šel s tremi ženskami, letos se želim naučiti “kajtati”. Drugače pa hodimo s prijatelji v Poreč na žičnico, kjer smučamo na vodi. Potem odigramo še par rund odbojke na mivki. Me je pa ena ženska povabila v Sibirijo, vendar še ne vem, ali bom šel.

Maja Kranjc

Zakaj je ECB dvignila obrestno mero?

Jean-Claude Trichet, predsednik Evropske centralne banke (ECB), je pred nekaj dnevi sporočil, da se ključna obrestna mera s 3,75 dviguje na okrogle 4 odstotke. To je že osmi dvig za 0,25 odstotka po decembru 2005, ko je ECB začela na tak način brzdati inflacijske pritiske, in vse kaže, da ta dvig to leto ne bo zadnji. Obrestne mere so temeljni mehanizem ECB za zagotavljanje cenovne stabilnosti. Serijo dvigov ključne obrestne mere od decembra 2005 je ECB pravzaprav ves čas upravičevala prav z inflacijskimi pritiski v območju evra. Ker zaenkrat znakov za inflacijo v Evropi sploh ni, je ukrep ECB toliko bolj nerazumljiv, saj ta znaša okoli 2 odstotka. ECB pa kljub temu opozarja, da so razmere za rast cen že zdaj očitne, predvsem zaradi padca brezposelnosti v evroobmočju (7,3 odstotka), kar je zgodovinsko gledano nizko. Če je brezposelnost nizka, potem zaposleni v EU ponavadi  zahtevajo višje plače,  ker imajo manj konkurence na uradih za zaposlovanje. Višje plače pa so resna grožnja za višjo inflacijo in posledično zvišanje obrestnih mer.
 
Na obrestne mere vpliva tudi izkoriščenost kapacitet v gospodarstvu. V EU je ta že sedaj blizu maksimuma. Ko se proste kapacitete zmanjšujejo, proizvajalci običajno dvigujejo cene.  V celoti gledano se je obrestna mera v minulih 18 mesecih praktično podvojila in je na najvišji ravni od septembra 2001. Ni pa to najvišja raven obrestne mere v  območju evra, saj se je v letu 2000 povzpela celo do 4,75 odstotka.
Poraja se vprašanje, ali ni ECB morda  vseeno prehitro dvignil obrestne mere? Poleg nizke inflacije je tudi evro že zdaj premočan glede na dolar, višja obrestna mera pa ga bo še bolj okrepila. V zadnjih dveh letih je evro v primerjavi z dolarjem pridobil 30 odstotkov. Posledice bodo najverjetneje prvi občutili evropski izvozniki, ki jim bo zmanjšana konkurenčnost na globalnem trgu, in tudi gospodarska rast v EU zna biti nižja. Po drugi strani pa višje obrestne mere v območju evra tujim vlagateljem zagotavljajo večji donos pri vlaganju v evropske vrednostne papirje, kakor če bi npr. vlagali na Japonskem, kjer so obrestne mere za več kot tri odstotke nižje. Zvišanje obrestne mere, ki ga je sprejela ECB, naj ne bi bistveno vplivalo na zvišanje mesečnih anuitet slovenskih kreditojemalcev. Mesečna anuiteta pri posojilu 10 milijonov z ročnostjo 10 let bi se zvišala za okoli 2 %. Zvišanje obrestne mere vpliva na posojila, vezana na EURIBOR (če je kredit vezan na evro, je spremenljiva obrestna mera LIBOR), za to valuto ne bodo spreminjala. Glede na to, da slovenski državljani radi dvigujejo stanovanjske kredite v švicarskih frankih, tako večjih sprememb pri višjem odplačevanju mesečnih anuitet ni pričakovati. Dvig obrestne mere je nasploh tudi premajhen, da bi vplival na zvišanje cen nepremičnin. Navsezadnje je ključna obrestna mera še vedno precej nižja, kot je bila pri nas pred dvema letoma v procesu približevanja Evropski monetarni uniji (EMU).

Kako obrestne mere vplivajo na gospodarstvo?
Če posamezniki in gospodinjstva veliko trošijo, je življenjski standard visok, proizvodne možnosti gospodarstva pa se ne spreminjajo. Večjo in sodobnejšo prihodnjo proizvodnjo, s tem pa tudi prihodnjo potrošnjo, zagotavljajo le investicije. Lastni prihranki gospodinjstev in podjetij navadno ne zadostujejo za naložbe, zato si morajo denar izposoditi. Gospodinjstva  bodo tako lažje in pogosteje najemala kredite za investiranje (npr. v nepremičnine), če bo obrestna mera majhna.  Zato je zanje toliko bolj pomemben dejavnik investicij obrestna mera, ki pa za  vlagatelja pač predstavlja ”nepomemben” strošek. Če pa se podjetja odločajo za investicije, je njihov poglavitni motiv pričakovani dobiček. Vsako podjetje logično primerja obrestno mero in pričakovano profitno mero (tj. dobiček v primerjavi z vloženim kapitalom) in ravno profitna mera mora na koncu vedno biti višja od obrestne mere, le v tem primeru bo podjetju/investitorju ostal podjetniški dobiček. Če pa je obrestna mera visoka, bo posledično investicij manj, saj se splača vlagati samo v naložbe, ki so zelo donosne, takih pa je, ko je obrestna mera visoka,  malo.
 
Zdajšnja obrestna mera je pod budnim nadzorom politikov, ki menijo, da je evro pač preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili zgolj ECB. Tako bo v prihodnje ECB najbrž primorana narediti  premor v seriji zvišanj obrestnih mer in v kratkem ni pričakovati dodatnega zvišanja obrestne mere. Najglasnejši kritik politike ECB pa je novoizvoljeni predsednik Nicolas Sarkozy, ki je v volilnem boju pogosto kritiziral ECB in močan evro.


Predrag Rajčič, dipl. ekonom

BEST

Lokalni odbor mednarodne organizacije študentov tehnike in naravoslovja BEST (Board of European Students of Technology), ki deluje kot organizacijska enota Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM), bo med 1. in 10. julijem 2007 gostil  25 študentov tehnike iz kar 13 različnih evropskih držav. Osrednja tema tokratne, že šeste poletne šole, bo kmetijstvo – natančneje govedoreja in perutninarstvo. Za uradni, akademski del projekta, bosta poskrbela strokovnjaka iz Fakultete za kmetijstvo Univerze v Mariboru, prof. Marko Volk in prof. Marjan Janžekovič. Študentje si bodo v okviru poletne šole ogledali proizvodno linijo Perutnine Ptuj, Ljubljanske mlekarne, piščančjo farmo v Duplici, prav tako bo pa bo organiziran ogled kmetij v okolici Ptuja. Pot se bo zaokrožila na Veliki planini, kjer si bodo ogledali še najstarejšo pastirsko naselje v tem delu Evrope. Udeleženci poletne šole se bodo med seboj pomerili tudi v izdelavi kozolca, traktorja in krave, ki jih bodo nato na podlagi svojih načrtov tudi izdelali iz kartona. Prav tako je posrkbljeno za različne tematske zabave, z obilo družabnih iger.

Prehrana

Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) obvešča študente, da so z današnjim dnem, 27. junijem 2007, stopile v veljavo spremembe Zakona o subvencioniranju študentske prehrane. Glavna novost zakona, ki zadeva študente je, da so odslej študentje starši, študentje s posebnimi potrebami zaradi težke oziroma težje funkcionalne prizadetosti in otroci padlih v vojni za Slovenijo 1991 s statusom študenta, namesto dosedanjih petih, upravičeni do desetih dodatnih subvencioniranih obrokov mesečno.

Futsal

Evropska univerzitetna športna zveza v sodelovanju s Slovensko univerzitetno športno zvezo in Univerzitetno športno zvezo Primorske od 22. do 29. 7. 2007 v Izoli organizira Evropsko univerzitetno prvenstvo futsalu (malem nogometu). Zato vabijo vse zainteresirane mlade prostovoljce, da pomagajo pri pripravi omenjenega prvenstva. Prostovoljke/prostovoljci morajo biti študentje ali dijaki. Biti morajo pripravljeni na nabiranje novih izkušenj, znanj in poznanstev. Znanje tujih jezikov je želeno. Vse informacije na: www.soup.si.

 

Hostel Celica…

Leto 2006 je bilo za Zavod Šouhostel nov mejnik na poti k uresničenju vizije in poslanstva. V strmenju za čim večjim zadovoljstvom gostov, zaposlenih, lastnikov, okolice in drugih deležnikov so prejeli najvišje možno priznanje. Lonely Planet, imenovan tudi popotniška biblija, ki ga uporablja kar 75 odstotkov vseh popotnikov, je Hostel Celica v posebni izdaji “Bluelist” proglasil za “#1 hippest” hostel na svetu. V Hostlu Celica je v letu 2006 prespalo 14.451 gostov, ki so ustvarili 26.297 nočitev. Še vedno se lahko pohvalijo z najboljšo zasedenostjo ležišč v Ljubljani in eno izmed najboljših zasedenosti v Sloveniji: povprečno so bile sobe v Hostlu Celica v letu 2006 zasedene 90-odstotno, ležišča pa 80-odstotno.

Študentje pozdravljajo odločitev poslancev

Študentska organizacija Slovenije pozdravlja sprejetje amandmajev k Zakonu o štipendiranju in pričakuje, da bodo poslanci v četrtek, 21. junija, ko bo tretja obravnava zakona, sprejeli Zakon o štipendiranju v sprejeti obliki. Na ta način bo omogočena pravičnejša porazdelitev in dostopnost štipendij socialno ogroženim študentom, so zapisali. Študentska organizacija Slovenije si je ves čas sicer prizadevala, da bi bil zakon sprejet v takšni obliki, kot je bil novembra 2006 tudi usklajen s predstavniki študentov. S sprejetjem predlaganih amandmajev v drugem branju so poslanci, s študenti neusklajen zakon, vsaj deloma vrnili v usklajeno obliko, še dodajajo.

Šrilanka – dežela čaja in prijaznih ljudi

Ko stopiš iz letala, te prijazna gospodična, zavita v sari, pozdravi z besedico “ayubowan” (“may you be blessed with a long life”). Takoj zatem te oblije vlažna, tropska vročina. Tako vlažna, da si v trenutku moker. Letališče je urico vožnje oddaljeno od glavnega mesta Kolombo. Prašne kolonialne stavbe, nekoliko zanemarjene, pa vendarle vedno znova restavrirane po vsakem tamilskem bombnem napadu. Kolombo je veliko, umazano in hrupno mesto, hitro izgubi svoj šarm. Lepote te dežele se skrivajo globoko v njeni notranjosti.


Od leta 2002 je na Šrilanki vladalo premirje. Sever dežele je bil ponovno odprt za domačine, ki dolga leta niso mogli obiskovati svojih sorodnikov v severni provinci. Poleg letalske povezave iz Kolomba v Jaffno je cesta A9 edina pot, po kateri je možno obiskati sever dežele. Številne kontrolne točke državne vojske in Tamilskih tigrov (LTTE – Liberation Tiger of Tamil Eelam) so v tem delu pogoste. Tu nastajajo dolge kolone, ozemlje pod tamilskim nadzorom je težko prehodno in zastraženo. Levo in desno od ceste A9 je ozemlje v celoti posejano z minami, med vožnjo je iz avtobusa mogoče opaziti številne označbe: Danger! Mines! Žal je pred časom spet prišlo do nemirov. V obdobju napadov te dežele ni primerno obiskati, vendar stvari se že umirjajo. Cene letalskih vozovnic do Šrilanke so smešno nizke – obrnite to sebi v prid in  izkoristite poceni ponudbo. 
Iz glavnega mesta sva – kot običajno – kar hitro pobegnila. Po obisku nekaterih budističnih templjev in centra mesta sva nadaljevala pot proti notranjosti dežele.
Cesta do Trincomaleeja je zelo divja. Nekje na poti je tik pred nami prečkala cesto družinica slonov. V Trincomaleeju, prikupnem hindujskem mestecu, teče življenje počasi, turisti prihajajo na obisk s precejšnjo mero previdnosti. Nilaveli in Uppaveli sta obmorski vasici, ob katerih se vijejo številne prazne plaže, vredne obiska. Antične prestolnice Anaradhapura, Polonnaruwa in Kandy sestavljajo kulturni trikotnik, med njimi pa stoji več kot 200 metrov visoka gora Sigirija. Za vse te znamenitosti si je vredno kupiti kombinirano karto za 28 evrov, ki pokrije vse vstopnine. V okolici Mahiyangane sva obiskala ljudstvo Veddah, prvotne prebivalce Šrilanke. Singalska beseda “veddah” pomeni “lovec”, in res je lov še danes v njihovi kulturi prisoten v veliki meri. Včasih jih zalotijo, da lovijo kar v nacionalnih parkih – a kaj si morejo, ko pa je to njihov način življenja. Govori se, da danes živi le še okoli 2000 pripadnikov ljudstva Veddah, že ti so pomešani z drugo krvjo, čistokrvnih je le še peščica, zato je njihov obstoj ogrožen.
Sledilo je mesto Kandy, ki sprva deluje nekoliko kaotično, saj na cestah in križiščih vlada precejšnja zmeda, vsak vozi in trobi po svoje, kot je pač navada v njihovi deželi. Kmalu ugotoviš, da je tudi to mesto malo večja vas, kjer se veliko domačinov sprehaja bosih in se večina življenja odvija kar na ulicah. Kandy leži v osrednjem hribovitem delu dežele in ima zato precej prijetnejše podnebje kot mesta na obali. V tej bivši prestolnici vsako leto med julijem in avgustom priredijo velik desetdnevni festival, imenovan Esala Peraheja, kjer se več kot 1500 plesalcev, akrobatov, bobnarjev in žonglerjev skupaj s stotimi okrašenimi sloni vsak večer sprehodi po mestnih ulicah. Celotno mesto postane en sam sprevod plesalcev, glasbenikov in okrašenih slonov. Ta festival velja za največji dogodek na Šrilanki. Nedvomno je nekaj posebnega, vendar če želite prečesali deželo poceni, ta čas ni najbolj primeren za obisk. Lastniki hotelov priložnost mastno izkoristijo, takrat so cene tudi do desetkratkrat višje, kar je za tako izjemno poceni Šrilanko, še posebej pa za študenski žep, občutno preveč. 
Hribovita osrednja pokrajina skriva še eno bogastvo, po katerem je Šrilanka verjetno najbolj prepoznavna v svetu, to je čaj. Pravi cejlonski čaj velja za enega najboljših na svetu. Izvaža se po vsem svetu, zato je eden od najpomembnejših prihodkov za državo. Pot do pokrajine Ceylon je strma in počasna, vendar pri čudovitem razgledu zlahka presediš več uric. Najlepše slikovite čajne plantaže se začnejo kmalu izven mesta Kandy. V sanjsko pokrajino te zapelje star vlak, ki se počasi vzpenja v višine preko številnih mostov in predorov. Sedela sva v drugem razredu z domačini, občudovala pravljične prizore neskončnih plantaž in poslušala razne zgodbice preprostih, nasmejanih ljudi, ki so naju obkrožali. Pot se vije med hribi, ki se dvigajo tudi do 2000 metrov pod oblake in jih polnijo zeleni grmički najboljšega cejlonskega čaja. V mestecu Nuwara Eliyi, kamor sva prispela, marsikaj spominja na čase Angležev. Tako to mestece, ki mu domačini pravijo tudi “little England”, kot kraljica stoji na vrhu čajne pokrajine.
Plantaže pa vsekakor niso idilične za tiste, ki si tam z delom služijo skromno plačilo, komaj zadovoljivo za hrano in streho nad glavo. Delo in življenje obiralk, te so vedno samo tamilske ženske, še zdaleč ni tako prijetno kot sprehod po tovarni ali plantažah.  Ženske, ki dvanajst ur na dan v vrečo, ki jo imajo obešeno okrog glave, nabirajo zelene vršičke, zaslužijo dnevno evro in pol. V sezoni ne poznajo počitka – vsaka nabere do osemnajst kilogramov lističev dnevno, pri tem je vsak grmiček skrbno in pravilno obrezan. Sredi prostranih plantaž stojijo velike tovarne, v katerih skrbno pridobivajo ta cenjen čaj. 
Iz Nuwara Eliye proti Elli je najbolje potovati z vlakom, tako lahko uloviš še nekaj zadnjih čudovitih pogledov na prelepe čajne gričke. Ob lepem vremenu lahko z razgledne točke v Elli ugledaš morje.
Ko sva prispela na jug dežele, se je pred nama odprla čudovita obala, polna palm in visokih valov, ki butajo ob dolge peščene plaže. Ribiči na kolih so razpoznavni znak dežele, tradicija se prenaša iz roda v rod že generacije. Obmorske vasice so odlične za zadnjih nekaj dni uživanja na plaži. Mirissa je nekoliko mirnejši kraj, primeren za oddih. Plaži Unawatuna in Hikaduwa sta čisto nasprotje, kjer ob večerih ne manjka žura. Vsaka polna luna (“poya”) je na Šrilanki praznik, takrat se po vsej deželi veliko dogaja. Mnogo domačinov gre v tem času na obalo, zato so takrat plaže natrpane.
Prijetno presenečenje te dežele je prepletanje divjine z vsakdanjim življenjem. Ceste vzhodno od Kandyja se zvečer zaprejo, ker se tam še vedno prosto sprehajajo sloni. Po vsej deželi se skupine opic gugajo kar na električnih žicah. Na poti iz kraja v kraj srečaš velikanske prastare kuščarje. Veliko je nacionalnih parkov, kjer je možno opazovati slone, leoparde, krokodile, opice, srnjad, razne plazilce ter vrsto različnih ptic.
Na Šrilanki so me najbolj prevzeli prijazni in neizmerno ustrežljivi domačini. Vsi imajo na obrazih nasmešek in popotnike na veliko pozdravljajo. Njihovo življenje je precej mirno, le v obalnih predelih živijo za vsak dan posebej, saj ne vedo, kdaj jih bo morje ponovno presenetilo.
Šrilanka kljub svoji majhnosti veliko ponuja. Prijaznost in nasmejeni ljudje te spremljajo prav na vsakem koraku. Jutranje meglice med templji, nasmejani ribiči, vrvež na ulicah, kraljevske prestolnice, ki so zibelka budizma, so le delček mozaika, ki ga ponuja ta otok. Pravijo mu tudi solza Indije – in res ga je vredno obiskati.

INFO
Uradno ime: Demokratična socialistična republika Šrilanka
Državna ureditev: predsedniška republika
Površina: 65.610. km?
Št. prebivalstva: 20.170.000
Glavno mesto: Kolombo (Colombo)
Uradni jezik: singalski, tamilski
Denarna enota: šrilanška rupija
Prenočišča: Poceni osnovna soba za dve osebi s kopalnico in ventilatorjem ter mrežo proti komarjem stane od 400 do 800 Rs (rupij), kar je od 3 do 6 evrov. Poceni hotelov je po celotni državi na pretek, izjema je sever dežele, kjer jih je zelo malo.
Hrana:  Hrana na ulici je odlična in poceni, s tako imenovanimi vadiji (prigrizki) si lahko za 40 Rs pošteno napolniš želodček, medtem ko se cene v restavraciji za najbolj pogosto hrano riž in curry vrtijo med 200 in 300 Rs oziroma 1,5 do 2 evra na osebo. Poskusite njihovo sveže kokosovo mleko in skodelico najboljšega cejlonskega čaja.
Prevozi: Povezave so dobro organizirane in pogoste.  Povprečen prevoz, bodisi z vlakom ali avtobusom, se giblje od 1 do 2 Rs na kilometer, tako lahko prepotuješ razdaljo 200 kilometrov za pičla 2 evra.
Varnost: Trenutno so politične razmere dokaj nestabilne, zato morda ni pravi čas za obisk te dežele. Napadi se vršijo že od začetka leta, vendar se stvari že umirjajo in ohlajajo. Sporazum iz leta 2002 je vedno pogosteje kršen. Tudi kadar je premirje, se je bolje izogibati vsem vojaškim objektom in vojaškim konvojem; vedno je potrebno upoštevati navodila varnostnih organov na pogosto postavljenih kontrolnih točkah. Večja varnost je na glavnih cestah, kjer so pogostejše kontrole.
Viza: ni potrebna.
Vredno ogleda: Galle, Kandy, Polonnaruwa, Sigiriya, Dambulla, Anuradhapura, Nuwara Eliya, nacionalni parki, plaže Mirissa, Hikkaduwa in Nilaveli, najvišji vrh Adams peak …

Darin Geržina

Alpsko vriskanje s kolesi

Luči so ugasnile in pred nami je zaživelo veliko platno v pravljični podobi alpskega sveta. Potopisno predavanje, ki sta ga pripravila študenta geografije, je pri marsikaterem navzočem prebudilo skrite želje in sanje. Ja, to hočem, grem in osvojim še jaz. Sošolca in zelo dobra prijatelja Teja in Andrej sta izjemna študenta, ki sta lanske poletne počitnice preživela na čisto drugačen način kot večina njunih vrstnikov. Energična, polna adrenalina, volje po doseganju višjih in ekstremnih ciljev; preprosto se jima lahko samo klanjamo in ju občudujemo!

Natovorila sta svoja konjička Elan in Author in ju zajahala za dvajsetdnevno pustolovščino v centralnih Alpah čez največje evropske gorske prelaze. Pot sta začela pri drugem največjem italijanskem jezeru, Lago di Maggiore, kjer sta se pričela strmo dvigati proti osrčju velikih gora, kot je masiv Monte Rose, nato čez enega večjih alpskih prelazov Passo Simplon v Švico, do Zermatta pod Matterhorn in po dolini reke Rone čez Gr.St. Bernard v Italijo. Nato po dolini Aoste pod Mt. Blanc, se tam vzpela na Piccolo St.Bernard v Francijo, nadaljevala pot proti Val D'Iseru in za vrhunec potovanja še čez najvišji prelaz na poti in drugi najvišji v Evropi, Col D'Iseran (2770 m). Gorsko klobaso sta s premaganim petim prelazom zaključila  po dolini Suse in s spustom v Torino. Kot pravita sama, potrebuješ le kolo, dobro voljo, veliko mero pozitivne energije, Lindt čokolado v zadnjem žepu nahrbtnika, sorodno dušo in osvajanje alpskih sanj je tvoje. Kako sta jo doživljala ta dva avanturista, sta mi zaupala kar sama med žvrgolenjem ptic na čudovit, sončen pomladni dan v največjem ljubljanskem parku.

Kaj vaju je napeljalo na idejo, da počitnice preživita na tako izjemno drugačen način, kot je pot okoli alpskega gorovja?
Teja: Za prvomajske praznike sva šla kolesarit na Krk in že takrat sva razmišljala, da bo treba obiskati še kaj več kot do sedaj. Rekla sva, da bi šla v Alpe, ker so nama hribi tako zelo všeč, in potem se je kar zgodilo.

Kako dolgo sta se fizično ter psihično  pripravljala?
Teja: En teden sva potrebovala za organizacijo, saj  se moraš pozanimati, kje boš kupil karto, kaj vse potrebuješ za na pot, urediti zavarovanja itd. Kar se tiče fizične pripravljenosti, se pripravljaš že celo življenje. Če se s športom ukvarjaš že dalj časa, potem ti takšen izziv ne predstavlja prehudega napora.
Andrej: Spomladi začneš malo resneje kolesariti. Midva sva šla pred tem še na Krk. Trikrat na teden sva kolesarila po Polhograjskih dolomitih in v okolici Ljubljane. Če si ves čas na kolesu, ne rabiš nekega načrtnega treninga. To je bila pač ena od oblik preživljanja počitnic. Preden sva šla, sva morala kupiti nekaj parov rezervnih delov za kolo, če se kaj pokvari. In pred tem obvezni servis, kjer  zamenjaš verigo, zobnike, zavore, skratka vse potrebno.

Kako pa je bilo z  iskanjem prenočišča? So vaju kdaj pregnali s travnikov?
Andrej:  Proti večeru sva začela iskati travnike, kjer bi se lahko šotorilo in kjer bi bila odmaknjena od ceste. Vsakič sva se prepričala, da je bil v bližini kakšen potok ali hudournik za umivanje in pripravo hrane.
Teja: Nagnali naju niso nikdar. V nekem francoskem kraju naju je obiskala policija. Spala sva na travniku poleg sadovnjakov. Tam so bili tudi lokalni taborniki in vprašala sva jih, če lahko tam šotoriva. Ob desetih zvečer je skozi vrata šotora posvetila velika baterija, pospremil jo je glas francoske policije. Ustrašila sva se, da naju bodo napodili s travnika. Izkazalo se je, da so hoteli samo videti dokumente, nama zaželeli lahko noč in šli naprej.

Na tako dolgi poti je potrebno kar nekaj strpnosti in odrekanja ter obilo sodelovanja. Kako vama je to uspevalo?
Teja: Bilo je dosti lažje, ker sva imela pot že prej izbrano; sproti sva se odločala glede na vreme in počutje, v katero dolino bova šla. Konflikti seveda so, če je en tečen, ti gre na živce. Ampak je veliko lažje oditi na pot s človekom, ki ga poznaš dovolj dobro, da si lahko do njega iskren, kot pa z nekom, ki ga ne poznaš. Ko sem nekoč potovala z nekom, ki sem ga poznala slabše kot Andreja, sem se bala povedati, kaj me je motilo;  tako v potovanju resnično ne uživaš.
Andrej: Zelo je pomembno, da se dobro poznaš in da se že prej skupaj podaš na kakšno daljšo kolesarsko turo. Potem se iz dneva v dan prilagajaš. Načrtovala sva, da bova na dan prekolesarila več, a zaradi težke prtljage nisva uspela.

Dvigovanje motivacije en drugemu, medsebojna pomoč in vlivanje moči je nekaj posebnega, kar doživiš s sopotnikom na takšnem podvigu … Kako sta te krize premagovala skupaj?
Teja:  Krize vmes vsekakor nastopijo. Sama sem jo imela pred Tignesom, ko sva se znašla pred ogromnim, zelo strmim hribom v slabem vremenu. Drugič me je popadla na poti na prelaz Piccolo Sant Bernard, kjer je bilo prav tako neugodno vreme; sam pri sebi si misliš, joj, tamle je vrh, nato pa ga kar ni in ni. Vendar je to izziv in pravo olajšanje je, ko človek ob tebi nič ne reče, ampak se ti samo nasmeji. Potem si rečeš, mah, saj ni tako hudo. V trenutkih, ko bi kar znorel in kolo najraje nekam zabrisal, je res bolje, da imaš nekoga ob sebi. Dodatna motivacija je bila tudi čokolada Lindt, s katero sva se nagradila po vsakem osvojenem prelazu.
Andrej: Zame je bila največja ovira slabo vreme. Takrat se res vprašaš, kaj sploh tukaj iščem sredi dežja in mraza. Ko se pokaže sonce, pa si tako vesel, da si zastavljen cilj dosegel in prišel na vrh.

Sta imela na poti tudi kakšno tehnično smolo ali telesno poškodbo?
Teja: Večjih poškodb ni bilo. Le ko sva šla peš iz Gornergrada do Zermatta, je obema zategnilo meča in en dan nisva mogla kolesariti. Malo sva se precenila, saj sva prehodila 1500 metrov višinske razlike. Pripetila se je še majhna nezgoda z Andrejevim prtljažnikom.
Andrej: Nosilec, ki je držal prtljažnika, se je odlomil in cel prtljažnik s prtljago je padel na tla. Najine torbe so bile namreč težke okoli 25 kilogramov. Nato sem popravil in polepil, kar se je dalo, vendar sem mogel kupiti nov prtljažnik. Iskat sem ga šel v kraj Domodossola, vzelo nama je kar cel popoldan, da sva vse popravila. Težko je bilo najti prtljažnik, ki bi ustrezal mojemu okviru.

 
Urša Cehner

Začarani krog za štipendije

Včeraj so se predstavniki študentov po večkratnem pozivu za srečanje vendarle sestali z ministrico za delo, družino in socialne zadeve. Predali so ji odprto pismo, v katerem so izpostavili odprta vprašanja Zakona o štipendiranju ter s tem opozorili na posledice sprejetja neusklajenega zakona in nujnost sprejetja amandmajev k 13. in 16. členu tega zakona. Ministrica je poslušala argumente, vendar jih, kot so zapisali ni upoštevala. Zato študenti pozivajo poslance Državnega zbora RS, da sprejmejo omenjene amandmaje ter prispevajo k ureditvi področja štipendiranja. Študentje se bodo danes od 18. ure dalje, torej v času sprejemanja Zakona o štipendiranju, podali v Začarani krog za štipendije okoli Državnega zbora. Sprejetje amandmaja k 13. členu bi namreč po mnenju študentov omogočilo oblikovanje dodatnega vstopnega cenzusa za študente in dijake, ki študirajo izven kraja njihovega stalnega prebivališča. Sprejetje amandmaja k 16. členu zakona pa bi v družinsko osnovo vštevalo dohodke iz naslova študentskega dela, ki bi bili zmanjšani za posebno olajšavo (2800 evrov), določeno z Zakonom o dohodnini.