Ko so pred več kot 50 leti na otoku Skye naleteli na nenavadne kosti, nihče ni vedel, kako pomembno odkritje imajo pred seboj. Zaradi težavne lege fosila paleontologi dolgo niso mogli izvesti raziskav, a sodobne tehnologije so končno omogočile njegovo preučitev. Zdaj vemo, da gre za ostanke dinozavra iz jurskega obdobja, kar pomeni izjemen doprinos k poznavanju prazgodovinske favne Škotske.
Odkritje in identifikacija fosila
Leta 1973 so raziskovalci ob vznožju pečine na otoku Skye opazili fosilne ostanke, vendar jih zaradi neugodnih pogojev niso mogli nemudoma zbrati. Šele po skoraj petih desetletjih so paleontologi uspeli izkopati fosil in ga natančno preučiti. Članek, objavljen 6. marca v reviji Earth and Environmental Science Transactions of the Royal Society of Edinburgh, potrjuje, da gre za ostanke dinozavra iz obdobja jure, stare približno 166 milijonov let.
Poimenovan po bližnji vasi, »dinozaver iz Elgola« velja za najpopolnejši fosil dinozavra, ki so ga kadarkoli odkrili na Škotskem. Prav tako je eden najstarejših fosilnih ostankov dinozavrov, ki so jih našli v tem delu sveta, kar ga uvršča med pomembna paleontološka odkritja.
Skye – bogata zakladnica fosilov
Otok Skye, ki leži ob severozahodni obali Škotske, je poznan po številnih odkritjih srednjejurskih fosilov, obdobja, ki je sicer v svetovni fosilni zgodovini slabo dokumentirano. Stig Walsh, višji kustos za paleobiologijo vretenčarjev v Nacionalnem muzeju Škotske, je ob tem dejal: »To je čudovit dodatek k hitro rastočemu naboru jurskih najdb z otoka Skye, ki nam omogočajo, da izvemo vse več o bogatem ekosistemu tistega časa.«
Po ugotovitvah raziskovalcev je bil dinozaver približno velikosti ponija in je ob smrti dosegel starost vsaj osem let. To daje vpogled v njegov življenjski cikel in ekologijo.
Potek izkopavanja in preučevanja
Paleontologi so fosil prvič dokumentirali med terenskimi raziskavami med letoma 1971 in 1982, vendar njegova lega ni omogočala takojšnjega izkopa. Leta 2015 so fosil ponovno odkrili, leta 2018 pa ga končno izkopali in prenesli v laboratorij.
Glavna avtorica študije Elsa Panciroli iz Nacionalnega muzeja Škotske je pojasnila: »To je bil res zahteven izkop, pravzaprav smo prej menili, da je fosil prezahteven za zbiranje, vendar se mi je zdelo zelo pomembno, da ga preučimo. Uspelo mi je prepričati ekipo, da poskusimo. Veliko ljudi je moralo trdo delati, vendar nam je uspelo: končno lahko potrdimo in objavimo prvega zabeleženega in najpopolnejšega škotskega dinozavra, zaradi česar je vse skupaj vredno truda.«
Za podrobnejšo analizo fosila so uporabili skeniranje mikro CT, ki omogoča tridimenzionalne posnetke na mikroskopskem nivoju brez poškodovanja vzorca. To je raziskovalcem omogočilo, da so preučili notranjo strukturo kosti in natančno določili njene značilnosti.
Razvrstitev in pomen odkritja
Na podlagi oblike in mikrostrukture kosti ter dejstva, da so bile najdene v geološki formaciji Kilmaluag, ki pripada srednji juri, raziskovalci menijo, da gre za ostanke cerapodana ali ornitopodnega dinozavra.
Cerapodani so velika skupina ornitičnih dinozavrov, ki imajo medenično zgradbo, podobno sodobnim pticam. Ornitopodi pa so podskupina rastlinojedih dinozavrov, znani po svojih kljunatih ustih, prilagojenih za obrezovanje rastlin. Med najbolj znanimi predstavniki ornitopodov so iguanodoni, ki so bili eni prvih znanih dinozavrov.
Če ta dinozaver res pripada skupini ornitopodov, bi lahko predstavljal enega najstarejših fosilnih primerkov te skupine na svetu. Susie Maidment, paleontologinja iz Prirodoslovnega muzeja v Londonu, je ob tem dejala: »Raziskujemo možnosti, da bi lahko šlo za ornitopoda, skupino rastlinojedih dinozavrov, ki so najbolj znani iz obdobja krede. Ta primerek pa bi bil fosil že v času, ko so po Zemlji hodili bolj znani ornitopodi, kot sta Iguanodon in Hypsilophodon.«
Prihodnost raziskav na otoku Skye
Odkritje dinozavra iz Elgola je pomembno ne le zaradi njegove starosti in stopnje ohranjenosti, temveč tudi zaradi vpogleda v ekosistem srednje-jurskega obdobja. Nedavne raziskave fosilov iz tega območja razkrivajo izjemno raznolikost živalskega sveta tistega časa, kar pomeni, da bi v prihodnje lahko prišlo do še več odkritij.
Maidmentova je optimistična glede nadaljnjih raziskav: »Nedavne raziskave fosilov iz Elgola so razkrile raznolik ekosistem izjemno ohranjenih srednje-jurskih živali in prepričana sem, da nas čaka še več zanimivih odkritij.«
Ko je Tadeja Ravnik rodila hčerko Marušo, so se njene misli pogosto vrtinčile okoli enega samega vprašanja: “Bom dočakala njen prvi šolski dan?” Med nosečnostjo so ji odkrili pljučno hipertenzijo, kmalu zatem pa je izvedela še, da bo potrebovala presaditev srca. Kljub optimistični naravi je čutila tesnobo ob negotovi prihodnosti.
Ajda Rak je prve znake bolezni opazila že v srednji šoli, ko ni zmogla preteči Cooperjevega testa. Sprva je mislila, da preprosto “ni rojena za tek”, a ko so se težave stopnjevale in jo je tudi hoja po stopnicah izčrpala, se je odločila obiskati zdravnika. Pulmološki pregledi so razkrili resnično ozadje njenih težav.
Ajda je svojo diagnozo dobila pozimi, ko je že drugo leto zapored zbolela za pljučnico. Pediatrinja jo je napotila na EKG, nato kardiologu, kjer je specialist hitro ugotovil, da gre za nekaj resnejšega. Diagnostične preiskave v Ljubljani so potrdile pljučno hipertenzijo.
Slovenija ima sicer dobre strokovnjake in na voljo vse terapije, vključno s kirurškim zdravljenjem in presaditvami. A še vedno obstajajo vrzeli. “Opažamo potrebo po psihološki podpori za bolnike in svojce. V nekaterih državah je na voljo rehabilitacija, kjer bolniki pod strokovnim vodstvom pridobijo znanje o varni vadbi. To bi si želeli tudi v Sloveniji.”
