Ko smo razmišljali kam čez poletje, še nismo vedeli, v kakšno avanturo se bomo kmalu podali. Ljudje poleti odhajajo na oddih na morje, kjer se pustijo razvajati pod vročim soncem.
Mi pa smo se prijavili na kar tri tedne dolgo organizirano in vodeno potovanje z avtobusom po Skandinaviji, vendar s spanjem v šotorih. V potovalko smo zložili topla oblačila, planinske čevlje, kapo in rokavice in tudi kopalke ter spalne vreče, na avtobus pa veliko hrane, ki je na severu draga. Pričakovanja in želja spoznati skandinavske države, po katerih se zgleduje ves svet, so bili veliki.
Prva noč
Naš prvi tabor je bil na severni obali Nemčije, prvič smo se okopali v osvežujočem morju ter si prvikrat pripravili „pošteno“ večerjo, še prej pa precej nevešče prvič postavili šotore v bližini avtobusa. V nizkem grmičevju na obali je bilo polno divjih kuncev, ki so dobro vedeli, da je redno košena trava ob naših šotorih boljša od okoliške. Niso se dali motiti pri svojem obedu. Tu smo se še veselo kopali in se brez majic predajali toplim žarkom, nevedoč, da bomo že čez nekaj dni oblekli toplo garderobo.
Tu se dogodivščine začnejo
V mestu Roskilde na danskem otoku Sjaeland smo si ogledali muzej Vikingov, nato pa še katedralo z grobnicami številnih danskih kraljev. Danska je namreč najstarejša kraljevina na svetu. Zvečer smo se ponovno vkrcali na trajekt, tokrat proti Švedski in po Švedski nadaljevali vožnjo po rahlo valoviti pokrajini nizkih belih oblačkov in iglastega gozda do prijetnega kampa ob jezeru.
Prihodnji dan smo videli največjo vikinško runo, zanimiv samostan in eno najstarejših mest na Švedskem Vadstena, zvečer pa se nastanili v kampu v predmestju švedske prestolnice.
Prihodnji dan smo si ogledali čudoviti Skansen – najstarejši muzej na prostem na svetu, mogočno srednjeveško ladjo Vasa, ki se je potopila na svoji prvi plovbi, in bili navdušeni nad tem zares lepim obmorskim mestom.
V objemu narave
Iz Stockholma smo nadaljevali pot skozi gozdnato osrčje Švedske proti severu. Ogledali smo si tudi pragozd iglavcev Hamra. Zaradi hladnejšega podnebja in kisle prsti, so bili iglavci, čeprav stari več sto let, tankih premerov in zmernih višin. V želji čim manj vplivati na naravo, so pot skozi pragozd uredili po lesenih podestih. Na nekaterih mestih vodi pot čez visoko barje, kjer so podesti dobrodošli tudi zaradi mokrih tal. Ob starodavnih iglavcih in mahovih šotnega barja smo videli tudi nekatere endemične vrste rastlin. Bili smo na kraju, kjer se je ohranil primarni ciklus življenja, kjer se zaveš svoje majhnosti v objemu narave. S podesta smo se sladkali še z borovnicami, ki jih je bilo v izobilju.
Po dolgih kilometrih ravne ceste preko redko poseljenega in gozdnatega dela Švedske proti severu smo zvečer prispeli v kamp Dorotea, kjer sva se s sopotnikom Gregorjem pogumno okopala v tamkajšnjem jezeru. Pogumno zato, ker je voda imela okrog 10 ° C. Mokra in zadovoljna sama s seboj sva jo ucvrla v toplo hiško – kuhinjo, da se posušiva in preoblečeva v topla, suha oblačila. Zvečer smo prvič začutili mrzlo noč.
Posebnosti švedskih kampov
Švedi in Skandinavci nasploh so znani po reku: „Zdrav duh v zdravem telesu.“ Okrog kampov je povsod dovolj dobro označenih pohodnih in drugih rekreacijski poti. Večina kampov, kjer smo preživljali dolge svetle večere, je bila ob zelo čistih jezerih, kjer je na voljo ne le možnost kopanja, ampak so pogosto urejeni tudi tobogani, igrala za najmlajše, v hišah s kuhinjo in tuši večkrat tudi majhne savne, minigolf ali izposoja kanujev. V kampih nam ob svetlih večerih ni bilo do spanja, zato smo se večkrat umaknili na bližnjo obalo jezera, kjer naše glasno govorjenje ni motilo tistih, ki so spali. Ko se je ob 1.00 zjutraj malce zmračilo, smo tudi mi odšli spat, s temno majico preko oči. Pri odhodu iz kampov smo skrbno pospravili za seboj, saj sta na severu osveščenost in življenje v čistem okolju samoumevna.
Severni tečajnik
Pri 90-ih kilometrih na uro se nam je ob pogledu skozi okna avtobusa pred očmi odvijala razgibana pokrajina Norrbotten (sever Švedske). Zaradi redke poseljenosti je tukaj preživetje trdo in neusmiljeno. Živali in rastline so se prilagodile življenjskim razmeram v mrzlih krajih, enako tudi človek. A vendar sem se spraševal, kaj je ljudi vodilo, da so se naselili v takšnih krajih? Misli je prekinil glas našega prijaznega vodnika, ki je oznanjal daljši postanek in zanimiv ogled. Postanek v mestu Jokkmokk je bil namenjen spoznavanju z Laponci. Pri predstavitvi življenja Laponcev v zanimivem muzeju me je navdušilo to, da so skoraj vse dele ulovljenih živali uporabili, bodisi za okras, hrano, oblačila ali kot glasbeni inštrument. Izvirne so bile tudi didaktične igre za najmlajše, s katerimi so jim na njim razumljiv način približali vsebino muzeja. Iz Jokkmokka smo nadaljevali pot proti skrajnemu severu Švedske – proti rudarskemu mestu Kiruna in pri tem prečkali severni tečajnik. Da človek v prostrani pokrajini, kjer gozd postaja vse nižji in obzorje vse večje, sploh opazi prehod severnega tečajnika, je ob tečajniku postavljena prijetna trgovina s spominki, kjer ponujajo tudi žig za v potni list kot dokaz in spomin na tečajnik. Mi smo si zunaj rajši postavili „trole“, to so kupčki kamenja, ki postavljalcem prinašajo srečo. Ker to počno tudi številni drugi obiskovalci, smo morali iti kar daleč po svoje kamne.
Prihod v Kiruno nam je dal vedeti, da nismo na morju ampak na Severu. Domačini so nam povedali, da je bilo to poletje precej hladno in da ponavadi julija celo na severu Švedske vseeno ni tako mrzlo. Nadeli smo si vsa mogoča oblačila, saj je neznosno pihalo, prezeblo nas je do kosti. V takšnih situacijah se človek zave, kaj pomeni imeti topel dom.
Nočno sonce
Na severu Norveške smo ob krajšem postanku v pristaniškem mestu Narvik ob ogledu mesta kupili tudi norveške krone in nekaj živil. V severnih krajih so bila topla oblačila sedaj obvezna, dežja ni bilo, pihal pa je močan veter z morja. Vožnja se je nadaljevala mimo ribiških vasic, kmetij in vrhov, pokritih s travo, vse do našega najsevernejšega kampa Andenes. Misli o vikinški preteklosti Norveške in pogled na slikovito pokrajino sta me napolnjevala z mističnimi občutki. Na otoku Andoya smo ostali dva dni. Nekateri so se prijavili na ogled kitov, trije pa smo se odločili, da bomo nalovili rib za 35 ljudi, torej za celotno odpravo. Ker nismo imeli sreče pri ulovu, smo zelo poceni kupili že očiščene sveže ribe, pravkar ulovljene (4 kg = 5 evrov). Ceno sem začuden še enkrat preveril, saj smo bili vendar na Norveškem, kjer je vse zelo drago. Ribe smo nato spekli v ponvi in nasitili več kot polovico udeležencev.
Na severu je julija polarni dan. Od vznemirjenja in pričakovanja, da bom lahko ob polnoči videl sonce, kar nisem mogel spati. Minute so tekle, svetlobe pa kar ni zmanjkalo. Pogledam na uro in ugotovim: „Ura je dve ponoči, jaz pa gledam sonce. NORO!“ Česa takega še v življenju nisem videl. Čutil sem se povezanega z naravo, občudoval sem njeno zmožnost povzročanja sprememb, njeno zmožnost dotakniti se tvoje duše. V ribiški vasici in v kampu se je slišal le piš vetra, v zraku je bilo čutiti spokojnost in mir.
Norveška v vsej svoji lepoti
Po jutranjem obredu zajtrkovanja in pospravljanja šotorov smo se odpeljali proti jugu mimo visokih in prepadnih gora, prečudovitih jezer in divjih brzic. Med potjo smo opazovali spekter barv narave, ki so se spreminjale iz ovinka v ovinek. Prevzela nas je, vabila, da bi zadihali z njo.
Prehodili smo divji kanjon Junkerdalsura, kjer smo še enkrat prenočili, se nato ustavili pri norveškem severnem tečajniku in pri brzicah Laksforsen, kjer smo občudovali losose pri njihovi selitvi po reki navzgor. Zanimivo je bilo videli, kako skačejo proti toku čez manjši slap. V ledeno mrzli vodi je bila množica ribičev, losose so lovili s trnki. Rib je bilo toliko, da bi jih lahko lovili kar s ponvijo.
Na potovanju proti jugu Norveške je pokrajina hitro izgubljala mističnost in postajala vse bolj podobna Sloveniji, obenem pa smo čutili, v kako drugačni deželi se kljub podobni naravi nahajamo. Popolna urejenost ulic, na vrtu skoraj vsake hiše je kot obvezna oprema stal trampolin …
Pred prihodom v Oslo smo se ustavili še v mestu Lillehammer, kjer smo si ogledali olimpijski muzej.
Oslo
Nastanili smo se v predmestju Osla zopet v kampu blizu jezera. Zvečer smo se sprehodili do skakalnice Holmenkolen z razgledom na Oslo, kjer smo lahko občudovali več lepo urejenih športnih objektov.
Vigelandov park
Naslednji dan smo obiskali najveličastnejši park v Oslu – Vigelandov park. Navdušilo nas je skoraj 200 kipov figur golih ljudi, prepletenih med seboj na vse mogoče načine. Kipi predstavljajo krog življenja, odnose med ljudmi v različnih življenjskih obdobjih. V parku smo srečevali ljudi, ki so prišli na piknik, otroke iz bližnjega vrtca in ulične glasbenike. Prijetna je bila tudi plovba z ladjico oz. taksijem na polotok Bygdoy, na katerem stoji več znamenitih muzejev, npr. muzej vikinških ladij, muzej polarne ladje Fram in muzej Kon-Tiki, kjer je predstavljeno delo norveškega raziskovalca Thora Heyerdahla. V Oslu je zanimivosti toliko, da bi lahko človek tam preživel ves teden.
Divja noč
Iz Osla smo krenili proti Švedski, najprej smo se ustavili pri prazgodovinskih risbah na skalah pri Tanumu, nato pa je bil na vrsti nekajurni ogled Göteborga. Sprehodili smo se po dolgi promenadi zaprti za promet, potem pa smo si zaželeli čim prej v kamp, na večerjo in po večerji morda še malo zaplavati v toplem jezeru.
Zadnja večerja
Zjutraj trajekt proti Danski, nazaj na otok Sjaelland. Ogledali smo si grad Frederiksborg iz 16. stoletja, nekakšen danski Versailles. Grad z okoliškimi parki je izjemno skrbno urejen. Iz Hilleroda smo nadaljevali pot proti Kobenhavnu, kjer nas je pozdravila zelo topla noč. Ves prihodnji dan smo preživeli v glavnem mestu, bil pa je prekratek za ogled vseh znamenitosti. Po dopoldanskem sprehodu po muzejih, razstavah in mimo veličastnih starodavnih stavb, smo popoldne obiskali še pivovarno Carlsberg. Ogledali smo si postopek pridelave znanega piva in pošteno lačni okusno pivo tudi degustirali. Seveda se nas je prijelo in pivovarno smo zapustili veselo razpoloženi. Zvečer je v kampu sledila izvedba „impro“ predstave: obilna zadnja večerja, kopanje v morju in obmetavanje s peskom. Bedeli smo pozno v noč, tritedensko šotorjenje s turistično agencijo Nasmeh je bilo pri koncu. Vse naporno je bilo pozabljeno, ko smo se spominjali čudovitih dni preživetih v kampih in svetlih noči v šotorih. Vsak kamp je svojevrstno doživetje: lepota pokrajine, mirna jezera, čarobne noči, prekrasni sončni zahodi, čudovite kulise gozda in nizki beli oblački. Bilo je neverjetno in nam bo za vselej ostalo v spominu. Polni vtisov in občutkov preteklih dni smo še zadnjič zaspali v šotorih, na prostem v zadnji deželi Vikingov.
Boris Vogrinec, Damjan Jevšnik
