Dvoranski športi

Šport pod streho

Zima je pred vrati in z njo tudi smučarska sezona. A naše zimske športne aktivnosti se še zdaleč ne končajo pri smučanju! Ko sneg prekrije zemljo in mraz pokaže zobe, se marsikateri športnik preseli pod streho, na toplo.

Squash
Squash je v svetu že dolgo znana igra, igrali naj bi jo že v 19. stoletju v Angliji. Na prvi pogled morda spominja na tenis, a se igri bistveno razlikujeta! Igrata dva ali štirje igralci, vendar je za dvojice igrišče večje. Igrišče omejujejo štiri stene, igra pa se s posebnim loparjem in žogico iz gumijaste zmesi. Glede na hitrost in zahtevnost igre se uporabljajo žogice različnih velikosti in trdote, barvne pike pa označujejo stopnjo zahtevnosti – zelena ali bela pika označuje počasno žogico, modra pa hitro.

Igra se začne s servisom in se igra na tri dobljene nize. Točko lahko osvoji le igralec, ki je serviral. Po servisu igralca izmenično udarjata žogo, dokler en od njiju ne naredi napake. Osnovno pravilo je, da mora igralec žogico udariti, preden se dvakrat odbije od tal. Pri tem mora žogica zadeti sprednjo steno med spodnjo in zgornjo črto. Žogica lahko med tem zadene stranske in/ali zadnjo steno, preden se dotakne sprednje stene.

Squash je zelo dinamična igra, ki razvija hitrost, eksplozivnost, natančnost, koordinacijo ter predvsem dobro kondicijo. Za ilustracijo: za eno uro igranja squasha lahko porabimo tudi do dva-krat več kalorij kot za eno uro tenisa!

V Bit Centru na Litijski 57 v Ljubljani lahko igramo squash po študentskih cenah (800 SIT/uro) vsak delovnik med 8. in 15. uro. Več informacij na 01 54 800 55 ali hotel@bit-center.net.

Badminton
Še ena igra z loparjem, ki pa se ne igra s klasično žogico. “Žogica” za badminton je sestavljena iz “peres” in “kapice”. Naravna peresa nadomešča košarica iz sintetičnih materialov. Ker je žogica izredno lahka in lahko nanjo vpliva veter, se tekmovalni badminton igra skoraj izključno v zaprtih prostorih. Igrišče je pravokotno in z mrežo razdeljeno na dva enaka dela. Mreža je široka 76 cm, njen zgornji rob pa sega približno 1,5 metra nad površino igrišča. Tudi pri badmintonu poznamo igro “ena-na-ena” in v parih.
 
Igra se prične s servisom in se igra na dva dobljena niza, če ne velja drugačen dogovor. Set dobi igralec ali stran, ki prva zbere 21 točk. Pravila so precej enostavna. Stran dobi točko, če nasprotnik stori “napako” ali če žogica ni več v igri, ker se je dotaknila površine igrišča znotraj nasprotnikove strani. Za napako štejejo nepravilen servis, mreža, out in tako dalje.

Badminton še zdaleč ni igra za upokojence, kot mislijo nekateri. Taki verjetno niso nikdar držali loparja v roki! Badminton prav tako zahteva precej veščin, hitrosti in dobro kondicijo, pa tudi strategijo in sposobnost predvidevanja.

Badminton klub Ljubljana na Ježici organizira šolo badmintona, vodene tečaje, organizirajo in sodelujejo pa tudi pri rekreativnih turnirjih. Več informacij na 041 323 966 ali info@badminton-klublj.si.

Mali nogomet (futsal)
Je nogomet, prirejen za manjši prostor, in zato idealen dvoranski šport. Pogosto se igra kar na parketu na igrišču za košarko. V igri je hkrati šest igralcev na vsaki strani, od tega po en vratar. Goli so manjši, žoga pa je običajno iz semiša in je težje vodljiva. Pravila so zelo podobna klasičnemu nogometu. Za rekreativno igro ni potrebna posebna oprema, razen dvoranskih copatov, ki na parketu ne puščajo sledi in omogočajo boljši oprijem. Pri malem nogometu je poudarek na ekipni igri in dobri strategiji, hkrati pa izboljšuje našo psihofizično pripravljenost.

V Sloveniji je mali nogomet zelo razširjen šport in dobro zastopan tudi v manjših krajih. Imamo tudi več nogometnih lig, tako da je na tem področju resnično živahno. Vendar brez skrbi, tudi za rekreativce je poskrbljeno. Športno rekreativni center GRADIANT omogoča najem igrišč. Več informacij na telefonu 01 561 45 10 ali info@gradiant.si

Zaključek
Ker bi dvoranskim športom lahko posvetili celo revijo, smo se žal morali omejiti le na nekatere najzanimivejše. Vsekakor lahko tudi pozimi dobro poskrbimo za kondicijo in najdemo športno aktivnost, ki nam najbolj ustreza. Star pregovor “zdrav duh v zdravem telesu” še kako drži in ob redni telovadbi bomo veliko lažje študirali in opravljali izpite.

Pa veliko veselja med športanjem tudi to zimo!

Tekst: Bojan Kotur

Dama gre na ples

Ivana Antonić honorarno dela v Btc-ju, v Zari. Med oblekami je in obleke ljubi; je študentka 3. letnika Visoke šole za design – “Instituti Callegari”. Tudi svojo, čisto svojo krojaško lutko ima. Dobro se razumeta.

Kot mala deklica si se veliko igrala z barbikami…
Res je, imela sem veliko barbik in punčk in zanje sem izdelovala tudi oblačila. Bila so na roke sešita s krivimi šivi, a vaja dela mojstra in tako sem pri tem vztrajala. Poleg oblačil pa me je že zgodaj pritegnil tudi make-up, frizure, torej karseda celostna podoba, kar moji mami ni bilo preveč všeč. Še posebej je protestirala, če sem si “sposodila” kakšno šminko ali čevlje z visoko peto, ki so mi bili takrat še zelooooo preveliki … (smeh) 

Na eni od modnih revij, na kateri si sodelovala, si se predstavila z idejo ledu; modni kritik Artur Mušič je to izbiro in njeno uporabo pohvalil. Zakaj prav led?
Sprva sem si izbrala vodo, vsem ostalim so bili drugi elementi bolj všeč. Ker sem želela izstopati, sem se intenzivneje poglobila v element vode – mogoče tudi zato, ker sem po horoskopu riba. Spoznala sem, da ima različna agregatna stanja. Pomagale so mi tudi razne fotografije ledu; tako sem ugotovila, da ima led zanimivo teksturo. Razpoke sem uprizorila na blagu z maso, ki je drugače namenjena za slikanje na steklo. Uporabila sem jo, ker sem želela predstaviti led kot trden material. Po kritikah sodeč, mi je to tudi dobro uspelo.

3. letnik srednje šole. “Manikin”. Tvoja prva modna revija?
Da, to je bila prva izkušnja z realizacijo od skice do modela. Takrat smo šele dodobra spoznali kroje in želeli smo se predstaviti tudi drugim. Projekt je bil bolj zabavne narave kakor stroga resna modna revija, še veliko smo se morali naučiti. Ob misli na prvo modno revijo se vedno nasmejem, a nekje je bilo treba začeti.

Vem, zlajnano vprašanje, a res me zanima. Od kod ideje za kreacije?
Uf, idej je povsod veliko. Najprej je potrebna zgodba, oblačilo brez dobre zgodbe v ozadju je dolgočasno. Sama jih rada poiščem v zgodovini oblačenja, knjig na to temo je ogromno, nato so na voljo razne modne revije z objavljenimi kolekcijami oblikovalcev (Vogue, Elle, InStyle, W, Glamour …), v današnji elektronski dobi je pomemben tudi internet. Lahko mi je všeč samo rokav na neki obleki, pa ga vpeljem v idejo in ustvarim nekaj novega, svojega; rada se osredotočim na detajle. Veliko je odvisno tudi od tipa človeka. Nekdo, ki so mu blizu geometrični vzorci, bo v svojo obleko lažje vpeljal geometrijo kakor pa nekaj popolnoma abstraktnega. Pomembno pa je, da se preizkusiš tudi v idejah, ki ti ne ležijo, saj se s tem naučiš nekaj novega. Lahko gre le za idejni razvoj ali pa izdelavo modela. Sama sem abstrakten tip, oblačila rada izdelujem neposredno na lutkah in včasih prav težko ustvarim popoln kroj. 

Kakšna je “zgodba” dame s priloženega akvarela?
Ima zelo skrivnosten pogled, češ “pojdi z menoj”, spominja me na damo iz tridesetih, ki koketira s publiko.Rada ustvarjam z akvarelom, barve se zlivajo, lahko so močne, lahko meglene. Rada imam modne ilustracije, ki so na prvi pogled lepe, ženstvene, graciozne. Na tem področju se še učim, zelo pa občudujem dela Davida Downtona. Ta ilustracija pa je del moje prve razstave ilustracij na Ekonomski fakulteti v Desetki.

Instituti Callegari?
Na tej šoli sem se naučila samostojnega dela, kar sem prej pogrešala. Pristop je individualen in izključno kreativen. Imeli smo razne delavnice, projekte in na koncu tudi zaključno modno revijo. Pomembno je poznati tudi menedžersko plat, kako prodati svoje delo in kako si ustvariti svojo znamko. Všeč mi je, da nas učijo tudi poslovno stran – to radi izpustimo, ker nas ne zanima, vendar je zelo pomembna. Učitelji so strokovnjaki s tega področja, tako da ostajam v stiku z modo in njenimi smernicami. Učili smo se vse od risanja, krojenja, stilizma, oblikovanja pa do računalniško podprtega oblikovanja, kar dandanes potrebujemo za profesionalno izpeljan projekt.

Kaj je zate moda? Je moda tudi umetnost?
Po definiciji je moda odraz nekega časa, dobe. Zame pa je več kot zgolj to; menim, da je za vsakogar, ki se z njo ukvarja, neka ljubezen, sredstvo, s katerim izraziš sebe, svoje vizije… Del mene je v vsakem kosu, ki ga ustvarim. Pomembno pa je, da je ta ideja moja. Ko je izraženih toliko čustev in povedana neka izpoved, kar zaznamo z  občutki, je to umetnost. To lahko opazimo pri visoki modi, “haute couture”, kjer oblačila presežejo funkcijo oblačenja, preidejo v določen objekt in s tem izrazijo neko zgodbo.

Tvoja vizija prihodnosti (mode in tebe kot njene prijateljice)?
Težko je pri takem poklicu napovedati prihodnost, ker je toliko možnosti. Moda je širok poklic. Najraje bi zajela vso njeno širino, ampak za začetek želim zaključiti šolanje, ustvariti še nekaj projektov, s katerimi se bom lahko predstavila. Skrita želja pa je sodelovati pri kateri izmed modnih revij, kot so Modna Jana in druge.

Tekst:Nina Kokelj

Varuh [The Guardian]

Žanr: akcijska drama
Režija: Andrew Davis
Scenarij: Ron L. Brinkerhoff
Igrajo: Kevin Costner, Ashton Kutcher, Neal McDonough, Clancy Brown, Melissa Sagemiller, Brian Geraghty, Sela Ward idr.
Na sporedu od: 26.10.2006
Dolžina: 136 min


Po tragični smrti sodelavcev se legendarni reševalec Ben (igra ga Kevin Costner) zaposli v elitni šoli za mlade rekrute obalne straže. Zaradi nenavadnih treningov kmalu vzbudi nemir med učenci, še najbolj pa se želi dokazati ambiciozni Jake (Ashton Kutcher), ki po prejeti diplomi sledi Randallu na Aljasko. Tam se morata spopasti z najbolj nevarnimi reševanji v povsem nemogočih vremenskih razmerah, ob čemer spoznata pravi pomen herojstva, prijateljstva in požrtvovalnosti.
Varuh je torej zgodba o neomajnem pogumu in nesebičnem žrtvovanju v doslej na filmu še neprikazani službi reševalnih plavalcev obalne straže. To so dejansko posebna vrsta moških in žensk, ki v vrtincu najhujših neurij in razpenjenih valov tvegajo svoja življenja v službi z načelom: Da bi drugi živeli! Doslej svetu in večini Američanov neznani in noro drzni junaki, ki so rešili na tisoče življenj iz smrtonosnih povodenj Katrine, so v tej pretresljivi fiktivni filmski zgodbi tudi timskemu delu predani reševalci obalne straže v Beringovem morju dobili svoj prepoznavni obraz.
V kratkem uvodnem delu spoznamo legendarnega plavalca – reševalca obalne straže, Bena Randalla, v enem njegovih najhujših trenutkov – v spletu okoliščin in izjemno nevarnih pogojev dela izgubi vso svojo ekipo in žrtve, ki jih je prišel reševat. Še močno pod vtisom nesreče ga proti njegovi volji pošljejo poučeval na elitno šolo “A” za reševalce obalne straže. Z izjemno težavnim programom usposabljanja skušajo inštruktorji sposobne, po naravi nadarjene, toda nemalokrat arogantne mlade rekrute vzgojiti v najboljše in najpogumnejše reševalne plavalce. Ben, ki se bori z žalostjo in obžalovanjem, se povsem posveti poučevanju na edini način, ki ga pozna in s svojimi nekonvencionalnimi, na izkušnjah temelječimi metodami postavi program na glavo. Mu bo uspelo?

Borat

Žanr: komedija
Režija: Larry Charles
Scenarij: Sacha Baron Cohen, Peter Baynham, Anthony Hines, Dan Mazer
Igrajo: Sacha Baron Cohen, Daniel Castro
Na sporedu od: 2.11.2006

Čeprav je Kazahstan na svoj način veličastna dežela, mora novinar Borat po vladnem naročilu odpotovati v ZDA, da bi se naučil pomembnih lekcij o tamkajšnjih ljudeh in kulturi. Po prihodu v New York Borat na televiziji uzre Pamelo Anderson, žensko svojih sanj. Da bi jo našel, se odpravi na čudaško pot preko države. Obeta se smeha polna skleda.

Vrni se
 
Žanr: drama
Režija in scenarij: Pedro Almodóvar
Igrajo: Penélope Cruz, Carmen Maura, Lola Due?as, Blanca Portillo, Yohana Cobo, Chus Lampreave, Antonio de la Torre idr.
Na sporedu od: 30.11.2006

Komična drama izpod režijske taktirke španskega mojstra Pedra Almodóvarja združuje občutke, misli in usode žensk treh generacij ene družine. Raimunda že dolgo več ne najde prave sreče v zakonu z brezposelnim in vedno pijanim možem, tako da ji edino uteho predstavlja hčerka Paula. Nekega dne se Raimundovi sestri Sole prične prikazovati njuna umrla mama, ki ima na tem svetu še nekaj nedokončanih opravkov, kar na svojevrsten in nepredstavljiv način vpliva na celotno družino. Film je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.

Tekst: Miran Varga


»Lajf« za Liffe

Za veliko večino filmoljubov je november prav poseben mesec, ki se ga ga že dolgo časa veselijo. Že 17. leto se namreč odvija Ljubljanski mednarodni filmski festival ali Liffe, ki kljub raznoliki ponudbi podobnih festivalskih dogajanj ostaja neprekosljiv.

Kvalitetna programska zasnova obljublja filmska nebesa v  desetih sekcijah: Perspektive, Predpremiere, Obzorja, Dokumentarci, Ekstravaganca, Posvečeno, Proti vetru, Izbor kratkega filma, Jug-jugozahodno in Spremljevalna razstava. Filmi iz sekcije Perspektive se potegujejo za vodomca – glavno nagrado, filmi iz obzorij za zlati kolut oz. nagrado občinstva, Amnesty International pa bo zopet nagradila najboljši film na temo človekovih pravic. Mednarodna žirija Svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev pa bo v sekciji Jug – jugovzhodno nagrado FIPRESCI.

Za vas smo pripravili izbor peščice filmov, ki še zdaleč ne zaobjamejo vsega, kar je vredno ogleda:
” Glavni šef (Lars von Trier, Danska, 2006): danski filmski genij ponuja nov film o človeškem vplivu in nadzoru, ki je požel že tri nagrade. Zgodba se plete okoli prodaje računalniškega podjetja z izmišljenim šefom.
” Mali rdeči cvetovi (Yuan Zhang, Kitajska & Italija, 2006): zgodba o  odraščanju samosvojega štiriletnega fantka, ki se ne pusti disciplinirati vzgoljiteljem v vrtcu.
” Način preživetja 5+ ( Gen Sekiguči, Japonska, 2004): presenetljiva nadrealistična komedija z neverjetnimi zapleti – od moža, ki vedno znova (neuspešno) ubije svojo ženo, do lika, ki zaradi hipnoze misli, da je ptica. Zgodbe povezuje poklicni morilec, ki junake sprašuje o njihovi vlogi v življenju.
” Vse zastonj (Antonio Nulić, Hrvaška, BIH in Srbija, 2006): Ko v gostilniškem pretepu umrejo trije Goranovi prijatelji, ta proda svoje imetje in kupi gostinski kombi. Z njim potuje po državi in zastonj deli pijačo.
” Gostitelj (Joon-Ho Bong, Južna Koreja, 2006): Formaldehid, ki ga zlijejo v odtok ameriškega vojaškega oporišča v Seulu, se čez šest let pojavi v obliki nevarne “pošasti”, ki ugrablja ljudi.
” Ljudje pri delu (Mani Haghighi, Iran, 2006): Štiri prijatelje na poti s smučanja zmoti velik kamen v obliki falusa. Na vse pretege se trudijo, da bi ga porušili.
” Mala Noche (Gus Van Sant, ZDA, 1985): Zgodba o delovodji, ki se noro zaljubi v mehiškega najstnika. Ta mu ljubezni ne vrača, zato se mora zadovoljiti z njegovim manj privlačnim prijateljem Pepperjem.
” Milo (Danska, 2006): Zgodba o Charlotte, ki reši življenje transvestita Veronike in se k njej preseli. Iskren film o seksu in ljubezni.
” Sprememba naslova (Emmanuel Mouret, Francija, 2006): Situacijska komedija o mladem glasbeniku in lastnici fotokopirnice, ki v Parizu skupaj najameta stanovanje.

Poleg filmskih projekcij in razstav bodo dogajanje popestrili nekateri filmski ustvarjalci in igralci, s katerimi se bomo lahko pogovorili. Med njimi so Birov, Paulus Manker, Feliks Falk, Cécile De France, Hrvoje Hribar in še mnogi drugi.  Nekatere od predvajanih filmov bomo lahko kmalu videli tudi v kinematografih, večino pa boste lahko ujeli samo v teh štirinajstih dneh, zato se jih splača izkoristiti.

Celotno festivalsko dogajanje, urnik, opise filmov in druge informacije lahko poiščete na uradni spletni strani Liffe: http://www.liffe.si.

KariS

»NINČ, JUTR’ ‘MAM PREMIERO!«

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.


Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

»NINČ, JUTR' 'MAM PREMIERO!«

… mi mlada igralka Maja Martina Merljak, absolventka AGRFT, reče skoraj vsakič, ko jo pokličem. Kličem pa jo, ker sem rada v njeni družbi; na obeh straneh žametne zavese. Na klepetu, zelenem čaju v Loggi, skoraj tik zraven Gledališča Koper, kjer trenutno (fantastično) igra v Plenu, v slačilnici lokalnega, na čase socializma spominjajočega kulturnega doma, tik preden z Janom odigramo Krokodilčka Kikija za malčke …

Majo Martino Merljak poznam kot sleparko, množično morilko, ukročeno trmoglavko, histerično razbolelo dekle, spogledljivko in fatalko.

Predvsem pa jo poznam kot punco, ki ima Srce na pravem mestu in ki ji uspeh in v meglicah prihajajočega časa jasno napovedujoča se slava nista stopila v glavo. Ki resnično, zelo iskreno ljubi svoj poklic.

Še malo, pa ne boš več študentka. Kaj vidiš, če se ozreš nazaj? In kaj, ko zreš v daljavo, naprej?
Akademija je super izkušnja. Obrnila mi je življenje za 360 stopinj z nesluteno hitrostjo, si nekje na poti premislila in mi ga začela obračati v drugo smer. Centrifuga. Spominjam se, kako sem cel drugi letnik jokala. Ker sem se izgubila, kot človek in kot igralka. Ko narediš sprejemce, si car, kmalu pa ugotoviš, da si samo navaden pozer. Kar naenkrat ne znaš več hoditi, govoriti, razmišljati, se obnašati, nič ne znaš, ne veš, kdo si. Vsega se učiš na novo, kot otrok. Je težko, ampak tudi lepo. Spoznala sem ljudi, moj razred, ki bodo v mojem srcu za vedno. So moja družina, pred njimi nimam ne sramu ne skrivnosti. Rada jih imam. Ko zrem v daljavo, vidim svoje upe, želje, da bom nekoč velika, pogumna, vsestranska, iskrena igralka. Da se bom pripravljena učiti celo življenje. Da se mi odprejo vrata v širni svet. Muzikal, film, teater.

Umetnica si. Kakšen je tvoj odnos do čarne svetlobe artizma?
Na živce mi gre, ker v Sloveniji večkrat velja za pravo umetnost tisto, kar je arty, boemsko,  kar ni pop, večkrat, kar je nerazumljeno … “Niti slučajno ne vem, kaj so hoteli povedati s predstavo, performansom, razstavo, ampak sigurno je kul, sigurno je to umetnost.” Bullshit, če mene vprašate. Z enako iskrenostjo, kreativnostjo sem se lotila predstave v Špas Teatru, ki je pop, kot katerekoli resne predstave. Umetnost je oboje, da ljudi nasmeješ in ganeš do solz, jih kaj naučiš,  spodbudiš njihovo domišljijo … 

Znanje: kaj je naučeno, kaj pa pridobljeno?
Igre se ne moreš naučiti. Akademija te nauči obrti govora, giba, nauči te prožnosti, nauči te razmišljati kot igralec. In te pripravi na kruti svet.

Mustang. Ni tvoj konj. Čeprav jih boš nekoč (menda) imela.
Mustang je knjiga … To je knjiga, ki sva jo napisala z Lenartom Zajcem, roman, stkan iz kratkih zgodb; vanj sem zapisala svoje vsebine, jih vtkala v lik Marjetke, samosvoje, nekoliko čudaške, osamljene, tihe fatalke, ob kateri se ti ježijo dlake, pa sploh ne veš, zakaj … Ko se takole pogovarjam s tabo, pravo, veliko pisateljico, me je sram, da bi sebe poimenovala enako. Lenart je bil moj učitelj, zelo potrpežljiv in dober učitelj, ko pa bom sama samcata napisala svoj prvi roman, si bom morda lahko rekla pisateljica. Zaenkrat sem igralka, ki je  prispevala svoj delež pri romanu Mustang.

Idealna publika?
Verjetno sem še premlada za ta odgovor, pa vseeno. Najbolj zahtevna, pa tudi nadvse pozitivna publika so gotovo otroci. Ko jih nasmeješ, ko se imajo lepo, je to super občutek. Ne maram pa nekulturnih ljudi, ki se med predstavo brez sramu pogovarjajo po telefonu ali pa naglas med sabo. Če koga kdo sili, da je v teatru, njemu pa dol visi za vse skupaj, zakaj nimajo ljudje toliko jajc, da bi šli protestno iz dvorane?! Vsak lahko počne, mara, ne mara – kar hoče, jaz ne bom nikogar sodila. Biti iskren sam s sabo pa bi bilo dobro. To manjka tudi našim politikom – da bi pogledali sami sebi v oči in iskreno, konstruktivno in aktivno reševali štale, ki jih zakuhajo, ker ne razmišljajo vnaprej. Ampak od zla imajo ljudje koristi, zato ga nikoli ne bomo pregnali. Žal.

Pojavljaš se v medijih. Tvoje fotografije zrejo s plakatov. Kako sprejemaš javnost; kaj ohranjaš izključno zasebno?
Zdi se mi katastrofalno, da rumeni mediji pozivajo ljudi, naj pošljejo domače fotografije znanih ljudi, da jih bodo ob prijetno začinjeni zgodbi objavili. Najhuje pri tem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da lahko morda njihovo početje koga prizadene, boli!! To ni OK … Meja privatnega? Ne bom pošiljala fotografov za mano. Ne želim povzročati medijskih škandalov.  

Na vidiku (spet) premiera?
Tako nerada govorim o projektih, če jih ne snujem sama, dokler nimam pogodbe podpisane. Ravnokar sem imela premiero v Kopru, super predstava (Plen), super ekipa, Boris Cavazza, režiser, človek akcije, res super … Prav tako smo končali snemanje filma Francija Slaka Kakor v nebesih, tako na zemlji, izredno lepa izkušnja … Franci je ob sebi zbral ekipo, s katero je bilo res prijetno delati, lepe spomine imam. Trenutno urejam spomine na pretekla dva meseca, skrbim zase, se uvajam v normalno življenje, žuram, si želim in upam … Upam, da sem mi načrti in (drzne) sanje uresničijo.

Tekst: Nina Kokelj

BOOM TEATER alias KOMEDIJA JE KONČNO VSTALA OD MRTVIH

Zato so tu, da poskrbijo za smeh in zabavo ljudi!

Izbrisani. Sosedove skrivnosti. B & B show. Miki Bubulj in Ranko Babič sta zagotovilo za smeh, dobro voljo in sproščenost. Eden redkih intervjujev, kjer kar nisem hotela iti domov. Tudi po končanem intervjuju še vedno nisem hotela domov. Najprej smo se smejali za našo mizo, kmalu se je smeh razlegel še za sosednjo in čez kakih dvajset minut se je smejala cela gostilna. Pravijo, da je vsega lepega hitro konec. V tem stilu minevajo minute z Boom teatrom. Minevajo z bliskovito hitrostjo. Na vprašanja je  pridno odgovarjal vodja Boom teatra, Miki Bubulj.

Miki, kako in kdaj je padla odločitev za ustanovitev Boom teatra?
Takoj po filmu Tu pa tam sem se udeleževal raznih seminarjev in festivalov, med drugim sem se preskusil v režiji in tako posnel svoj prvi kratki film, s katerim sem osvojil prvo mesto na festivalu DIGIČ. Zatem sem snemal dokumentarni film v ZDA in še nekaj manjših projektov, med katerimi so bili tudi video gagi oziroma mini komedije. Takrat me je prešinila misel, da bi se preskusil na odru. V glavo mi je švignila fantastična ideja o Izbrisanih in teater je bil ustanovljen. To je bilo pred natanko dvema letoma.

Koliko članov šteje ekipa Boom teatra?
Trenutno je v ekipi 8 članov, od tega 6 igralcev. Vendar se teater širi, zato verjamem, da bo število kmalu naraslo.

Kako ste se spoznali člani oziroma igralci?
Nekateri med nami se poznamo že od prej. Prijatelje ter znance sem k sodelovanju povabil na snemanja, še preden se je rodil Boom teater. Kasneje sem sodeloval še pri drugih projektih, kjer sem spoznal nove ljudi, ugotovil, da imamo isto vizijo in cilje in – evo ga, pa smo tu! Boom teater!

Ker so vaše predstave izjemno zanimive in polne humorja, me zanima, kdo izmed članov Boom teatra je študiral komedijo na AGRFT?
Nihče. Za zanimivo in humorja polno predstavo ne potrebuješ posebne elitne šole. Potrebuješ prav tisto, česar izšolani igralci pri nas nimajo: sproščenost, zabavnost, naraven smisel za humor. Teh vrlin se ne da izšolati in izučiti, imaš jih ali pa ne. Nato te v profesionalca oblikujejo samo še izkušnje.

B&B show je prvi stand up comedy show v Sloveniji. Od kod ideja za tovrstno predstavo?
B&B show je v Sloveniji res prvi stand up comedy show v pravem pomenu besede. Ideja je padla, ko sva s kolegom Rankom opazovala slovensko sceno, kjer so se nekateri izmed naših uveljavljenih humoristov imeli za stand up komedijante. Dejala sva, da bova temu naredila konec in pokazala Sloveniji, kaj je prava stand up komedija. Naredila  sva show, ki si ga lahko ogledate le še pri ameriških izvajalcih. Ne zatekava se k pripovedovanju vicev ali imitiranju katerega od politikov, čemur smo priča na naših velikih zabavnih dogodkih. Show sva že kar nekajkrat uspešno uprizorila in gledalci so bili preprosto navdušeni, saj so si ogledali nekaj povsem novega in originalnega.

V stand up comedy showu sodeluje tudi publika. Ali vaju ta kdaj neprijetno preseneti?
Publika naju vedno in vsakič preseneča. Predvsem pozitivno s svojim raznolikim smehom, pripombami, iz katerih naredimo še večjo šalo, pa tudi metali so se že po sedežu in si brisali solze. Neprijetnih občutkov se ne spominjam, saj se vsi skupaj vedno odlično zabavamo.

Kako se pripravljata na stand up comedy show, kjer se med predstavo odvijajo tudi nepredvidljivi trenutki?
Posebne priprave nanj niso možne. Izbrana so izhodišča in teme, o katerih se bo govorilo, kar oblikuješ v že naučeno šalo. Če vskoči še kaj nepredvidenega, pač improviziraš. Tega se ne da naučiti. “Al’ ‘maš to v sebi al’ pa samo pripoveduješ vice v družbi in upaš, da se ti bojo smejal’.”

Na čigav račun se največkrat pošalita v stand up komediji in katere tabuje največkrat razkrivata?
Največ šal nedvomno zbijava na račun seksa in razmerij, ker je to pri nas žal še vedno največji tabu. Sledijo teme o generacijah, starših, čefurjih, otroštvu, prdenju in še in še. Pravzaprav se lahko pošališ iz vsega.

Kje so meje stand up comedy showa?
Čar je prav v tem, da jih ni. Meje so zarisane pri vsakem od nastopajočih posebej. Če pogledamo nastope, ki jih izvajajo v ZDA, so nekateri za slovensko sceno že krepko čez mero dobrega okusa. Vendar se tam ljudje zabavajo, ker so sproščeni in niso zadrgnjeni kot pri nas. A tudi pri nas se situacija popravlja, saj si končno imamo možnost ogledati kaj podobno odštekanega. Tu smo zato, da poskrbimo za smeh in zabavo ljudi!

Sodelujete tudi s kakšnim znanim televizijskim slovenskim igralcem ali igralko?
Poznamo jih kar nekaj, sodelujemo pa zaenkrat še ne. Tudi nastopali smo skupaj, ampak način izražanja humorja v naši ekipi ni primeren za tipičnega slovenskega igralca ali igralko. Kar pa  nikakor ne pomeni, da si ne želimo sodelovati. Z novimi generacijami prihajajo tudi “nove face” in zagotovo bomo v bližnji prihodnosti izvedli kakšen skupen projekt – ideje nedvomno že imamo, le še na pravi čas moramo počakati.

Igrate predvsem avtorske komedije? Kdo je avtor?
Avtorji smo sami, ekipa Boom teatra. Največji delež gre pripisati Mikiju Bubulju in Ranku Babiču. Prisegamo na domače delo, ker je le to lahko pristno okolju, v katerem živimo, in s tem izrazimo svoj odziv na dogodke okoli nas. To je po mojem mnenju tudi bistvo kulture in ustvarjanja, ne pa uvažanje idej in dialogov iz tujine.

S komedijo Izbrisani ste dosegli velik uspeh. Komedijo je večkrat predvajala TV3. Kdaj lahko pričakujemo tudi predvajanje na POP tv ali RTV Slovenija?
Izbrisani so bili nekajkrat predvajani na TV3. Na žalost je Sloveniji zavist prevelika, da bi si lahko eno in isto delo ogledali na več slovenskih televizijah, razen če je izdelek tujega porekla. Ameriške filme, stare dvajset ali trideset let, si lahko večkrat ogledamo na vseh postajah, medtem ko domači humoristični proizvodi ostanejo na enem mestu. Ampak ne bojte se! Za vse, ki bi si nas radi ogledali, potujemo po Sloveniji. Bodite pozorni, kdaj gostujemo v vašem kraju, ogledali si nas boste lahko v živo brez vmesnih oglasov.

Kakšen odziv dobivate od publike?
Fantastičen! Vedno znova nad pričakovanji. Ko stopimo na oder, nas preveva poseben adrenalinski občutek, kar je samo še razlog več, da zadovoljimo gledalce in jih nasmejemo do solz.

Kakšno je življenje v svetu igralstva?
Zanimivo, zame je nekaj najlepšega. Življenje v igralstvu ni tako silno opevana slava in uspeh. To je možno v ZDA. Zame pomeni enkratno priložnost, da naenkrat nasmejem ali pa karkoli drugega sporočim 200, 300, 400 gledalcem, jih tako pozabavam ter poskrbim, da pozabijo na vsakodnevne tegobe. Največji dosežek je, ko se nasmejejo svojim resničnim težavam in problemom, ker se zamislijo in ugotovijo, da ti sploh niso tako ogromni, kot se zdijo. Preprosto nekaj čudovitega.

Kdo so sponzorji Boom teatra in katere stroške krijejo?
Do pred kratkim nismo imeli sponzorjev. Smo novoustanovljeni in nikogar nismo prosili za sredstva. Na začetku smo poskusili, a so nam takoj dali vedeti, da v teh vodah nimamo kaj iskati. Še ena tipična slovenska zgodba. Ljudje ne verjamejo v sposobnosti drugih, mlade še posebej podcenjujejo. V dveh letih smo uspeli narediti ogromen korak brez kakršnekoli pomoči, sami s svojimi sredstvi, trudom in delom. Naenkrat pa so se ušesa nekaterih kar sama odprla! Letos smo se odločili zopet poskusiti poiskati sponzorja, saj jim lahko predstavimo naše dosežke, in prvi so se že odzvali, za kar bi se jim rad zahvalil. Hvala NLB-ju in Zavarovalnici Triglav, ki sta prva in zaenkrat še edina, ki sta pokazala, da jima je mar za mlade ustvarjalce ter novosti v Sloveniji. Sponzorje želimo in potrebujemo predvsem zaradi visokih stroškov oglaševanja, ki je zelo pomemben dejavnik – še posebej za nas, ker smo nov, mlad teater in se moramo ljudem predstaviti.

Kdaj in kje se bo odvijala naslednja predstava?
Naslednja predstava je premiera naše nove komedije Sosedove skrivnosti, ki bo v sredo, 8.11.2006, v hotelu in casinoju Kongo v Grosupljem. Premiere se lahko udeleži vsak, če bo le na razpolago dovolj stolov – povpraševanje je namreč zelo veliko. Naslednja predstava po premieri bo 24.11.2006 v Prešernovem gledališču v Kranju. Za ostale natančnejše termine je na voljo program predstav na naši internetni strani www.boomteater.com.

Tekst:Maja Kranjc

In kaj je PR?

Reporter or TV journalist at news conference, holding microphone and writing notes
Foto: Mihajlo Maricic iz iStock

Ko sem začela s študijem komunikologije, se mi je od vsega najboljše zdelo to, da se bom ob koncu študija lahko zaposlila v PR-u, čeprav se mi niti sanjalo ni, kaj to sploh je. Takrat se mi je pač ta kratica zdela “full” dobra in sem bila prepričana, da me bodo tega in še mnogo več naučili v štirih letih študija. Dejstvo, da sedaj obiskujem že 3. letnik in v bistvu še vedno ne vem kaj PR je, me je pa zaskrbelo.

Ker tega do nedavnega nisem izvedela na fakulteti, sem se odločila izvedeti kaj več na kakšnih drugih predavanjih. Zato sem se včlanila v ŠSPRSS (Študentsko sekcijo Slovenskega društva za odnose z javnostmi). Ko sem tam vprašala, če mi lahko razložijo, kaj PR je, so rekli: “Najbolje, da greš kar na SKOJ!”. Seveda sem tudi za to prvič slišala in obrazložili so mi, da je to je Slovenska konferenca o odnosih z javnostmi. Tam se zbere ‘vsa smetana’ PR-ovcev, ki čez dan poslušajo predavanja domačih in tujih predavateljev, zvečer pa podeljujejo nagrade za dosežke na področju odnosov z javnostmi kot je Prizma in zbirajo denar za dobrodelne namene. “Aha!”, sem rekla in se odločila, da preživim tri dni med PR-ovci in tako ugotovim, kaj PR torej je.

Na SKOJ-u sem spoznala veliko zanimivih ljudi. Tudi večina predavanj, ki sem se jih udeležila, je bilo zanimivih in poučnih, vendar se mi je od vseh v spomin najbolj vtisnila predstavitev Zavarovalnice Maribor, na kateri so predstavili projekt ”Zojini zeleni zemljevidi”. Zavarovalnica Maribor je namreč razpisala natečaj za številne slovenske osnovne šole, s katerim so vzpodbujali učence, naj izdelajo ”Zojin zeleni zemljevid” za domače okolje, na katerem naj označijo vse okoljsko pomembne točke, tako okolju prijazne kot tudi problematične. Odziv je bil neverjeten in Zavarovalnica Maribor je svoje zastavljene komunikacijske cilje še presegla. Brez oglasov jim je namreč uspelo doseči širšo javnost, ki je zajemala neznansko veliko osnovnošolcev, učiteljev ter staršev, s katerimi so se otroci o projektu pogovarjali. Predstavili so se jim torej kot organizacija, ki skrbi za okolje in lahko poskrbi tudi za njih, če se bodo preko nje zavarovali. Zavarovalnica Maribor je tako uspela potrditi svoj pozitivni imidž in ugotovila sem, da se v PR vse v bistvu vrti okrog imidža.

Organizacije ali posamezniki pa pozitivni imidž dosežejo z dobro, iznajdljivo ter raznoliko komunikacijo z javnostmi. Kot smo videli to niso samo oglasi, ampak prav vsi načini predstavitve organizacije svojim ciljnim populacijam; od pojavljanja predstavnikov organizacije v medijih do dejavnosti, ki (vsaj) površinsko delujejo koristno za človeštvo. To pa še ni vse. Pomembno je tudi ocenjevanje javnega mnenja ter oblikovanje in izvajanje poslovnih načrtov glede na lastno poslovno politiko in njeno prestavitev javnosti, koordinacija programov za odnose z javnostmi, predvsem pomembno pa je razvijanje odnosov in naklonjenosti skozi proces komunikacije med organizacijo in njenimi ciljnimi javnostmi.

Če povzamem, sem PR razumela kot umetnost in tudi znanost vodenja komunikacij med organizacijo in njenimi javnostmi, ki načrtno gradi, vodi in vzdržuje podobo organizacije. Je torej zelo široko področje, ki je zaradi zasičenosti trga s komuniciranjem primorano biti vedno bolj iznajdljivo. Trenutno je dober PR-ovec tisti, ki uspe biti raziskovalec, strateg, svetovalec, oblikovalec in posrednik informacij ter še veliko več – v eni osebi.

Barbara Petovar
Študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi

Pripravite seznam želja za praznike

Morebiti me bo kdo okrcal, da prehitevam dogodke in da se je kostanj šele dobro začel peči, jaz pa že razmišljam o praznikih in darilih. Ampak, računalnika ne kupimo vsak dan, še manj pa ga podarimo oziroma dobimo v dar. A brez kančka dvoma si upam trditi, da ima vsak izmed nas kopico prijateljev, katerim računalnik (osebni ali prenosni) ogromno pomeni. Še več, ta oseba je lahko celo naš partner. Zato bi morebiti pred prazniki malce razmislili tudi o kakšni tehnološki igrači/darilu, ki mu bo polepšala vsakdan.

Tudi računalnik ali le njegov del, je lahko lepo darilo
Seveda nimamo vsi kupa denarja, ki bi ga lahko namenili nakupu najnovejše računalniške opreme, a vendar si lahko privoščimo vsaj kak delček sodobne tehnologije, ki nam bo olajšala delo s prežvekovalcem ničel in enic.

Prvi stik
Z računalnikom komuniciramo prek tipkovnice, miške in zaslona. Zato se prvi dve komponenti ob dolgotrajnejši uporabi tudi najprej obrabita. K sreči so nove računalniške miške in tipkovnice dosegljive vsem žepom – tako plitkim kot globokim, odločitev je pač vaša. Tudi proizvajalci periferije so že dognali, da imajo tudi računalničarji izbran okus, zato ponujajo svoje izdelke v več barvnih kombinacijah, tako da jih lahko prilagodite svoji trenutni opremi. Če je vaš dragi/a zagrizen/a igričar/ka, potem bo nakup sodobne optične miške odlična izbira. Ne pozabite pa, da gre k vsaki miški tudi dobra in lepa podloga – ta lahko dela čudeže.


Sanjski računalniški sistem
Ali si sploh predstavljete kako trenutno izgleda sanjski računalniški sistem povprečnega računalničarja? Odgovoru na to vprašanje so se zelo približali pri britanskem podjetju Vadim Computers, kjer so sestavili igričarski sistem za največje sladokusce. Poganja ga štirijedrni Intel Core 2 Quad QX6700 procesor, ki ob pomoči matične plošče Asus P5N32-SLI Premium WiFi-AP ter pomnilnika Patriot DDR2-1066 (tega je kar za dva gigabajta) nudi odlično strojno podlago za igre in resno delo. Tudi pri grafični zmogljivosti snovalci niso skoparili, saj se v sistemu nahaja SLI kombinacija dveh GeForce 8800 GTX kartic, ki jima pomaga še Ageia PhysX pospeševalnik. Pri vgraejnih diskih ni nič drugače, saj za sistem skrbi RAID kombinacija dveh 150 GB Western Digital roparic (op. Raptor), za podatke pa nam je na voljo še Seagate Barracuda s 750 GB kapacitete. Skupno torej okrog terabajt prostora za naše podatke. Poleg DVD zapisovalnika, kombinirane CD-DVD enote, licenčnega Windows XP 64-bit operacijskega sistema in dodatne zvočne kartice Creative labs 7.1 X-FI Extreme Music pa celoto zaključi Lian-Li V2100B Plus ohišje in Enermax 1000W napajalnik, vse skupaj ohlajeno z vodnim hlajenjem LiquoCool Antarctic TX Extreme, ki hladi tako procesor in čipovje kot tudi obe grafični kartici. Vse lepo in prav, oglejmo si še ceno. Ta znaša preračunano z vsemi dajatvami nekaj manj kot dva milijona slovenskih tolarjev. In to brez monitorja, miške tipkovnice in zvočnikov.

Med monitorji so trenutno najbolj priljubljeni širokokotni modeli, saj je na njih gledanje filmskih posnetkov v formatu 16:10 ali 16:9 pravi užitek. Pestra ponudba na trgu je privedla tudi do padca cen, kar naredi nakup sodobnega monitorja na tekoče kristale še toliko bolj smotrno opravilo, če si lastite eno izmed starejših “škatel”.

Tekst: Miran Varga

Prija (telj) alkohol

Tokrat je Mojca prišla na dan z osupljivo zgodbo. Bila sem čisto iz sebe, nisem vedela, kaj naj rečem. Začela je tako …

Zadnje čase veliko hodim ven. Rada imam dobro glasbo, dober žur, fino družbo, zanimiva dogajanja in Ljubljana je kot ustvarjena za to … Doma ni bilo toliko stvari na izbiro. Redko sem imela priložnost plesati. A zdaj, zdaj je drugače. Spoznala sem že veliko novih ljudi. Bila sem na različnih zabavah. Ene so mi všeč bolj, druge manj, a pomembno je, da se dogaja. Poklicala sem te, da bi se dobili, ker sem v grozni stiski in bi se želela pogovoriti.

Spremenila sem se v uho …

Prejšnji teden sem bila na rojstnodnevni zabavi prijateljice Ane, ki sem jo spoznala že v srednji šoli. Z Ano se dobro razumeva, je izredno zanimiva oseba in kar dobra prijateljica. Veselila sem se dogodka, saj smo ji pripravljali presenečenje in bila sem vsa na trnih. Končno je prišla sobota in z velikimi pričakovanji smo se odpravili v njen najljubši bar. Glasba je bila božanska, veliko ljudi, nekatere sem poznala, veliko jih nisem. Žur je bil dober! Presenečenje je uspelo, pritekla je tudi kakšna solzica, ker je bilo res ganljivo. Ljudje so bili sproščeni, plesali so, uživali. Vse je bilo v redu do nekje proti jutru, ko se je spet zgodilo!!

Od tod dalje je Mojca razlagala precej nepovezano, skakala je iz dogodka na dogodek, pripovedovala nekoliko raztreseneo, a v grobem je povedala sledeče:

V nekem trenutku je neznana punca prišla do Mojce in jo odvlekla na stranišče, kjer je na tleh klečala Ana. Vse okrog nje je bilo pobruhano. Tresla se je. Mojca jo je klicala, a se ni odzivala, govorila je le, da jo zebe. Mojca ni vedela, kaj naj naredi. Umila jo je, ji dala hladno krpo okoli vratu, a tako se je tresla. Pomagala ji je iz stranišča do klopi, kjer jo je pokrila z jaknami, da bi ji bilo bolj toplo. Ana se je še vedno tresla, a je kmalu zaspala. Mojca je stala je poleg nje. Žur se je zanjo končal. Čutila je mešanico strahu in jeze. Po eni strani jo je skrbelo, kaj bo z Ano, po drugi strani je bila jezna nanjo, ker se je spet tako napila, da ne ve zase. Tudi Mojca je na žurih spila kakšno pijačo, ampak ni pretiravala. Jezna je bila, ker je bil zanjo večer pokvarjen. Ane ni obsojala, a že prevečkrat se je napila do onemoglosti. Zadnjič je prišla domov celo vsa krvava, ker je padla in se ranila na steklu.

Naslednji dan se ji je Ana grozno opravičevala in ji razložila celo štorijo. Mojci se ni ljubilo poslušati. Preveč je bila jezna nanjo, a hkrati ni vedela, kaj naj ji reče. Zato je bila tiho. Zgodba je bila spet podobna prejšnjim. Nekdo je namešal super dobro pijačo, bila je precej močna. Potem je šla še na en “dim” s prijateljico. Nato se ne spomni ničesar več. Sledil je slavni izgovor: “Saj sploh nisem toliko spila, samo nekaj kozarcev.” Mojca ni želela več poslušati, razmišljala je, kaj naj naredi. Naj ji pove svoje mnenje ali naj bo tiho?

In mene je poklicala, da ji povem, kaj naj naredi?

Ne počutim se dobro zaradi tega. V stiski sem. Ni mi všeč, da Ana nima meje. Zdi se mi, da ne ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Včasih se mi zdi tako nezrela. Vse bi naredila, da bi bila v središču pozornosti, in tako naivna je lahko. A ne vem, kako naj ji pomagam. Rada jo imam. Razumem jo. Drugače je zelo zadržana in sramežljiva. Rada se zabava, a je nesproščena. Potrebuje kar nekaj decilitrov, da se sprosti, a potem je že vsega preveč. Nepričakovano menja razpoloženja, izgubi orientacijo, gre po svoje, včasih jo popadejo nekontrolirani izbruhi čustev in jo najdem,, kako nekje joka ali se s kom prepira.

Mojca se sprašuje, kako naj ji pove, da si s takim vedenjem škoduje, kako naj ji razloži,da jo skrbi zanjo, želi ji pomagati, želi, da jo pravilno razume, a se boji, da jo bo izgubila kot prijateljico, ker je tako super punca.

Uf, težko je bilo odgovoriti. Kaj bi ji povedali vi? Nekateri izmed vas bi verjetno rekli, da je to Anina stvar in da mora sama opraviti z njo. Nekateri bi dejali, da naj jo nadere in ji pove, da pokvari vsak žur, drugi bi morda svetovali, da naj se poskuša prijateljsko pogovoriti.

Moj odgovor na zamotano vprašanje je bil približno tak. Ana zlorablja alkohol, da se otrese zadržkov, socialno pogojenih zavor, postane zgovorna in sproščena. Lahko je vesela, da ima prijateljico, kot je Mojca, ki vidi, da ji prekomerno uživanje alkohola škoduje in je pri tem ne spodbuja. Ljudje se dostikrat ne želimo ukvarjati z dejanskim problemom, ampak ga raje zamaskiramo in si nakopljemo nove, morda bolj kompleksne težave. Ali bo Ana sprejela Mojčin odkrit pogovor povsem prijateljsko in razumela, da ji želi pomagati, ali si bo vse razlagala kot poseg v njeno življenje, “soljenje pameti” in nerazumevanje, ne moremo vedeti vnaprej. Opozorila sem jo, da naj se pripravi na različne možne reakcije. Ljudje različno reagiramo, ko nekdo postavi ogledalo pred nas. Velikokrat obrambno ali napadalno. Povprašala sem jo tudi, ali bo njeno prijateljstvo z Ano še vedno tako sproščeno, če ji ničesar ne omeni. Stvari mora pretehtati. Kaj bo naredila, je njena odločitev – in nikakor ni lahka.

Kako se je Mojca odločila, vam morda razkrijem prihodnjič!

Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.