Razvajanja je dosti. Počitnice so krepko za nami. Nekaterim se toži, ko pomislijo, da bo na ponovno uživanje ob morju in toplih sončnih žarkih treba čakati še celo leto. Drugi pa pravijo, da bodo drugo leto vzeli manj dopusta, saj so letos preveč lenarili in jim je postajalo že malo dolgčas. Ob tem se ponavadi nekateri zgražamo, saj težko razumemo, da ti je lahko na dopustu dolgčas oziroma da ti ga je preveč in da pogrešaš delo, torej službo, šolo, faks ipd. Sama se namreč še nikoli nisem tako počutila. A veliko je takih med nami. 

Delavnost je zelo pomembna vrednota v naši družbi. Delo nas samo po sebi ne zadovoljuje. Je v resnici napor, ki ni prijeten. Ampak ljudje imamo aspiracije, želje, cilje in imamo tendenco poiskati osebni cilj, ki naredi naše življenje smiselno. Ponavadi delamo zato, da bi si zagotovili materialno varnost, uresničili zastavljene cilje, ki so lahko povezani s kariero ali zagotavljanjem določenih ugodnosti. Recimo, nekdo veliko dela, ker je njegov cilj postati v prihodnosti doktor znanosti, nekdo drug pa zato, ker si želi provoščiti potovanja in za to potrebuje denar. Ljudje smo iz tega razloga motivirani za delo. Dejstvo pa je tudi, da čimbolj jasno imamo zastavljene cilje, tem bolj motivirano delamo na tem, da jih dosežemo. Sicer je res, da nas delo na nek način izpolnjuje, daje našemu življenju vsebino, ampak je pa v glavnem sredstvo za zadovoljevanje nekaterih naših psiholoških potreb oz. želja.
Ravno o tem smo zadnjič debatirale z mojimi “kofetaricami”, s katerimi se nismo videle v popolni sestavi že par tednov, saj je vedno ena manjkala, ker je nekje “uživala” na dopustu. Izpostavila sem, da ne razumem ljudi, ki ne znajo uživati v brezdelju vsaj na dopustu oz. jim je dolgšas, ko pa lahko počno toliko stvari. Dopusta ne znajo izkoristiti za to, da se sprostijo, napolnijo baterije, saj dobijo to priložnost le par tednov na leto. Prijateljice so menile, da se človek počuti koristnega, vrednega, ko nekaj počne, in če dopust traja predolgo, jih kljub temu, da so v njem znali uživati, začne preganjati občutek nekoristnosti in nevrednosti. Gre namreč za popolnoma enostavno zadevščino, ki ji pravimo samovrednotenje, ki ga pogojujemo z delom. To pomeni, če sem dovolj deloven, sem vreden. Moram priznati, da mi je dalo misliti, ali bi bila sama res zadovoljna, če zelo dolgo časa ne bi nič delala. Verjetno se ne bi najbolje počutila, ampak cenila bi se še vedno. Tisti, ki pozna izkušnjo brezposelnosti, ponavadi reče, da je bilo to najbolj grozno obdobje v njegovem življenju. Dejstvo je, da izguba službe spada med prvih deset najbolj stresnih dogodkov v življenju. Torej bo verjetno nekaj na tem, da ljudje moramo nekaj početi, da bi se cenili. Ampak dopust je enkrat, največ dvakrat ali trikrat na leto in ga je potrebno izkoristiti.  
Nekje sem brala, da so znanstveniki delali raziskave pri ljudeh, ki radi delajo in v tem resnično uživajo. Ugotovili so, da so se znali v svoje delo tako zatopiti in uživati kot v transu in resnično niso želeli na dopust. Sicer je dobro, da človek uživa v delu, ki ga opravlja, a če nimamo v življenju nič drugega, to ni v redu. Čedalje bolj jasno je, da je dobro, če smo poslovno uspešni, a je enako pomembno, da smo uspešni tudi v življenju nasploh. Fino je, da iščemo kakovost tudi v življenju. Nekateri resnično veliko delajo. Je pač tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi pregovor pravi: “Brez dela ni jéla.” Če delamo, dobimo ljubezen, potrditev. To, da je nekdo garač, je pri nas pozitivno sprejeto. Ampak človek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Čedalje pogosteje pa se ljudje pozabimo zabavati in si ne vzamemo dopusta, kar počasi vodi v sindrom izgorevanja. Potem čutimo psihološki odpor do dela, kratko malo ne moremo več delati. Najhuje pri tem pa je, da se nekateri začnejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso nič vredni, če ne delajo. In padejo v depresijo. Temu se da elegantno izogniti, če znamo ustaviti sami sebe, se pocrkljati in napolniti baterije za nove podvige.
Profesor v gimnaziji nam je proti koncu šolskega leta vedno rekel, sedaj morate biti pridne mravljice in ne pojoči črički. Ugotovila sem, da se družim skoraj s samimi zagriženimi mravljami. Sami se mi zdi, da najdem pravo mero mravljice in črička. Na začetku študijskega leta enako želim tudi vam. Bodite mravljice, s tem ni nič narobe, le ne pozabite, kako je prijetno biti tudi čriček, ki lepo poje in poln energije veselo poskakuje.

Razvajanja je dosti. Počitnice so krepko za nami. Nekaterim se toži, ko pomislijo, da bo na ponovno uživanje ob morju in toplih sončnih žarkih treba čakati še celo leto. Drugi pa pravijo, da bodo drugo leto vzeli manj dopusta, saj so letos preveč lenarili in jim je postajalo že malo dolgčas. Ob tem se ponavadi nekateri zgražamo, saj težko razumemo, da ti je lahko na dopustu dolgčas oziroma da ti ga je preveč in da pogrešaš delo, torej službo, šolo, faks ipd. Sama se namreč še nikoli nisem tako počutila. A veliko je takih med nami. 

Delavnost je zelo pomembna vrednota v naši družbi. Delo nas samo po sebi ne zadovoljuje. Je v resnici napor, ki ni prijeten. Ampak ljudje imamo aspiracije, želje, cilje in imamo tendenco poiskati osebni cilj, ki naredi naše življenje smiselno. Ponavadi delamo zato, da bi si zagotovili materialno varnost, uresničili zastavljene cilje, ki so lahko povezani s kariero ali zagotavljanjem določenih ugodnosti. Recimo, nekdo veliko dela, ker je njegov cilj postati v prihodnosti doktor znanosti, nekdo drug pa zato, ker si želi provoščiti potovanja in za to potrebuje denar. Ljudje smo iz tega razloga motivirani za delo. Dejstvo pa je tudi, da čimbolj jasno imamo zastavljene cilje, tem bolj motivirano delamo na tem, da jih dosežemo. Sicer je res, da nas delo na nek način izpolnjuje, daje našemu življenju vsebino, ampak je pa v glavnem sredstvo za zadovoljevanje nekaterih naših psiholoških potreb oz. želja.
Ravno o tem smo zadnjič debatirale z mojimi “kofetaricami”, s katerimi se nismo videle v popolni sestavi že par tednov, saj je vedno ena manjkala, ker je nekje “uživala” na dopustu. Izpostavila sem, da ne razumem ljudi, ki ne znajo uživati v brezdelju vsaj na dopustu oz. jim je dolgšas, ko pa lahko počno toliko stvari. Dopusta ne znajo izkoristiti za to, da se sprostijo, napolnijo baterije, saj dobijo to priložnost le par tednov na leto. Prijateljice so menile, da se človek počuti koristnega, vrednega, ko nekaj počne, in če dopust traja predolgo, jih kljub temu, da so v njem znali uživati, začne preganjati občutek nekoristnosti in nevrednosti. Gre namreč za popolnoma enostavno zadevščino, ki ji pravimo samovrednotenje, ki ga pogojujemo z delom. To pomeni, če sem dovolj deloven, sem vreden. Moram priznati, da mi je dalo misliti, ali bi bila sama res zadovoljna, če zelo dolgo časa ne bi nič delala. Verjetno se ne bi najbolje počutila, ampak cenila bi se še vedno. Tisti, ki pozna izkušnjo brezposelnosti, ponavadi reče, da je bilo to najbolj grozno obdobje v njegovem življenju. Dejstvo je, da izguba službe spada med prvih deset najbolj stresnih dogodkov v življenju. Torej bo verjetno nekaj na tem, da ljudje moramo nekaj početi, da bi se cenili. Ampak dopust je enkrat, največ dvakrat ali trikrat na leto in ga je potrebno izkoristiti.  
Nekje sem brala, da so znanstveniki delali raziskave pri ljudeh, ki radi delajo in v tem resnično uživajo. Ugotovili so, da so se znali v svoje delo tako zatopiti in uživati kot v transu in resnično niso želeli na dopust. Sicer je dobro, da človek uživa v delu, ki ga opravlja, a če nimamo v življenju nič drugega, to ni v redu. Čedalje bolj jasno je, da je dobro, če smo poslovno uspešni, a je enako pomembno, da smo uspešni tudi v življenju nasploh. Fino je, da iščemo kakovost tudi v življenju. Nekateri resnično veliko delajo. Je pač tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi pregovor pravi: “Brez dela ni jéla.” Če delamo, dobimo ljubezen, potrditev. To, da je nekdo garač, je pri nas pozitivno sprejeto. Ampak človek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Čedalje pogosteje pa se ljudje pozabimo zabavati in si ne vzamemo dopusta, kar počasi vodi v sindrom izgorevanja. Potem čutimo psihološki odpor do dela, kratko malo ne moremo več delati. Najhuje pri tem pa je, da se nekateri začnejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso nič vredni, če ne delajo. In padejo v depresijo. Temu se da elegantno izogniti, če znamo ustaviti sami sebe, se pocrkljati in napolniti baterije za nove podvige.
Profesor v gimnaziji nam je proti koncu šolskega leta vedno rekel, sedaj morate biti pridne mravljice in ne pojoči črički. Ugotovila sem, da se družim skoraj s samimi zagriženimi mravljami. Sami se mi zdi, da najdem pravo mero mravljice in črička. Na začetku študijskega leta enako želim tudi vam. Bodite mravljice, s tem ni nič narobe, le ne pozabite, kako je prijetno biti tudi čriček, ki lepo poje in poln energije veselo poskakuje.

V tokratnem pogovoru vam predstavljamo predsedniškega kandidata Darka Krajnca. Zakaj ravno njega? Darko Krajnc je v vseh pogledih “študentski” predsedniški kandidat za vse mlade po letih in po srcu. Je tik pred zagovorom magistrske naloge iz sociologije, torej je tudi tehnično še študent. Politično pot je začel v študentski politiki, bil je prvi predsednik ŠOS, sedaj pa kandidira za predsednika republike na predlog SMS – Stranke mladih Slovenije. Osrednja tema njegovega programa je boljša prihodnost za današnjo mladino in generacije, ki nam bodo sledile.

Gospod Krajnc, v svoji kampanji velikokrat poudarjate problem osamosvajanja mladih. Kaj konkretno bi se na tem področju moralo storiti, da bi se lahko mladi osamosvojili prej?
Dandanes imamo mladi z osamosvajanjem velike težave predvsem zato, ker je izjemno težko dobiti prvo zaposlitev; tudi če nam jo uspe dobiti, gre ponavadi za podpovprečna plačila, da o stanovanjskem problemu mladih niti ne govorim. To sta temeljna pogoja za osamosvojitev. Ko pa mlad par začne razmišljati še o naraščaju, se še dodatno zaplete, saj so vrtci izjemno dragi, prav tako vse dodatne dejavnosti, ob vstopu v t.i. brezplačno šolo pa se stroški še povečajo. Da bi se mladi lahko začeli osamosvajati čim prej, torej že med študijem in ne šele po zaključku, bi morali poskrbeti za čim večje zaposlovanje mladih in zagotoviti čim več poceni najemniških stanovanj, ki bi jih lahko kasneje tam stanujoči tudi poceni odkupili. Pomagali bi tudi brezplačni vrtci za vse otroke, morda brezplačni učbeniki in podobno.

Osredotočiva se še na študente. Kako gledate na težave študentov, delo preko študentskih servisov in na reforme v visokem šolstvu oz. bolonjski proces?
Študenti v Sloveniji se načeloma spopadajo z istimi težavami kot ostali mladi, pogosto imajo še več težav pri zaposlovanju po diplomi. Povprečen diplomant na zaposlitev po diplomi čaka kar 9 do 10 mesecev. Študentski servisi sicer v času študija omogočajo študentom, da si pridobijo vsaj nekaj delovnih izkušenj in si izboljšajo proračun. Sicer gre za delodajalce za razmeroma poceni delovno silo, poleg tega študentje z delom preko servisa nimajo nobenega statusa in so v praksi slabo zavarovani, ko gre za njihove pravice. Kljub temu pa menim, da morajo servisi ostati, vsaj dokler država ne poskrbi za kakšne drugačne oblike reševanja vprašanja zaslužka in izkušenj za študente. Glede bolonjskega procesa menim, da gre v osnovi za dobro stvar, saj omogoča več mobilnosti, vendar pa je v Sloveniji problem pri njegovi implementaciji. Nasprotujem pa izenačevanju starih univerzitetnih nazivov z novimi (bolonjskimi) in sem tudi absolutno proti uvedbi šolnin.

Pogovori s predsedniškimi kandidati se ponavadi vedno vrtijo le okoli programov in mnenj o aktualnih dogodkih, glede na to, da ste vi med najmlajšimi kandidati, pa verjetno marsikoga zanima tudi vaše zasebno življenje. Nam lahko zaupate kaj o tem?
Živim povsem normalno življenje. Razpet sem med Ljubljano, kjer delam in študiram, domom na Zgornjem Dražen Vrhu v občini Šentilj in Lendavo, kjer živi moja ljubezen. Kot mnogi mladi tudi sam nimam rešenega stanovanjskega vprašanja, prav tako kot vsi mladi pa se tu in tam rad poveselim s prijatelji, odigram partijo taroka, grem na kakšno tekmo, koncert ali dober žur, ali pa malo “pošportam”, čeprav mi zaradi predsedniške kandidature za prostočasne dejavnosti vse bolj zmanjkuje časa.

Vemo, da ste kot predsednik stanovalcev študentskega doma Akademski kolegij prirejali zelo uspešne žure. Zdaj so stvari v študentskih domovih verjetno drugačne; kako gledate na čas, ko ste vi bivali v študentskem domu?
Ah, to so bili časi; če vprašate kogarkoli, ki je bival v katerem od študentskih domov, bo povedal, da je to to. Tista prava študentska izkušnja. Seveda pa se stvari spreminjajo, vedno so se, saj se menjajo tudi generacije, pa okus za glasbo, ples in vse, kar sodi zraven.

Zagotovo ste že naveličani vprašanj o vaši mladosti, ampak vseeno, kako je s tem, se vam res ne zdi, da ste morda premladi za predsednika?
Res me to zelo pogosto sprašujejo, ampak to je razumljivo, saj še vedno vlada neka splošna predstava o predsedniku države kot starejšem gospodu na koncu politične kariere ali celo življenjskih moči, kar pa po mojem mnenju jemlje čar in energijo tej funkciji. Starost povezujemo z izkušnjami – bolj ko je nekdo star, boljše odločitve bo sprejemal. To ni res, starejši delajo enake napake, le toliko časa jih ponavljajo, da se zdi, da to niso več napake. Moja mladost je predvsem prednost in ne ovira, saj lahko mlad kandidat tej funkciji prispeva več energije, svežine, dinamike. In še nekaj: po mednarodni klasifikaciji mladih sploh nisem več mlad.

No naj vas za konec še vprašam, ali imate kakšen nasvet za nadebudne študente, ki si želijo politične kariere?
Hahaha. Naj ne skačejo v politiko, jih bo že sama povlekla vase. Ne, saj se šalim. Najprej naj počasi poskusijo na lokalni ali študentski ravni. Če jih kakšna razočaranja ne bodo odvrnila, naj se le pogumno podajo naprej. Menim, da bi se morala študentska populacija bolj politično aktivirati z večjo udeležbo na raznih volitvah in v obliki raznih pobud, pa tudi kritik države in oblasti. Naj študenti ponovno postanejo politična avantgarda in politično relevanten segment javnosti in družbe.
 

Začetek oktobra je čas, ko potekajo vpisi v zadnjem trenutku. Prostih mest sicer navadno ni več veliko, vendar pa vam mogoče le uspe tudi v tretjem roku najdi prosto mesto na želenem programu. Kako se prijaviti in ostale podrobnosti, ki jih morate vedeti?


Kdaj in kako?
Tretji vpisni rok na fakultete in visoke šole letos poteka od 2. do 5. oktobra. Vpis bo mogoč na  tistih visokošolskih zavodih, kjer bodo še ostala prosta vpisna mesta. Podatki o prostih vpisnih mestih pa za razliko od prvega in drugega roka ne bodo objavljeni, kandidati jih lahko dobijo na posameznem visokošolskem zavodu (najbolje je kar poklicati v referat, telefonske številke in ostale kontaktne podatke visokošolskih zavodov lahko najdete na  spletnih straneh posameznih univerz ali fakultet).

Posebnega obrazca za vpis ni
Obstaja še ena pomembna podrobnost, v kateri se vpis v tretjem vpisnem roku razlikuje od prvih dveh rokov: za prva dva roka v knjigarni kupimo poseben obrazec, ga izpolnimo in pošljemo na visokošolsko prijavno službo, za vpis v tretjem roku pa ni predpisanega obrazca. Kako se torej prijavimo? Neposredno na izbran visokošolski zavod pošljemo pisno prošnjo, v kateri navedemo le en izbran program, na katerega se želimo vpisati in zanj tudi izpolnjujemo razpisne pogoje. Dodamo tudi svoje osebne podatke, overovljene kopije spričeval in ostala dokazila ter vse skupaj pošljemo s priporočeno pošto.

Omejitve za vpis ostajajo enake!
Tudi v tretjem vpisnem roku velja, da se lahko na visokošolski zavod redno vpišete le, če še niste izkoristili možnosti ponovnega vpisa ali prepisa na drug visokošolski zavod. V nasprotnem primeru vam preostane le še izreden vpis.

Vpis na višje šole
Za tiste, ki bi si v tretjem roku želeli vpisati na višjo šolo, je postopek enak, le s to razliko, da tretji vpisni rok traja od 2. do 10. oktobra. Vse ostale podrobnosti so enake kot pri vpisu na visokošolske zavode. Velja opozoriti tudi na dejstvo, da sta sistema visokih in višjih šol zaenkrat še povsem ločena, tako da se lahko na višjo šolo redno vpišete tudi, če ste na visoki šoli oz. fakulteti že izkoristili možnost ponovnega vpisa ali prepisa.

Veronika Žagar

Zaključek lanskega študijskega leta je minil v znamenju številnih debat o osnutku predloga Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno razvojni dejavnosti, ki je bil po mnenju mnogih neustrezen, prislužil pa si je tudi zavrnitev s strani Rektorske konference RS in visokošolskih partnerjev. In kaj se z predlogom zakona dogaja zdaj?

Zgodba do zdaj
Zgodba osnutka predloga Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno razvojni dejavnosti se je začela sredi aprila, ko so na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pripravili osnutek predloga združenega Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti (ZVŠRRD). V torek, 24. aprila, je na predstavitvi osnutka predloga ZVŠRRD na Univerzi v Ljubljani rektorica dr. Andreja Kocijančič ministra seznanila, da je osnutek predloga ZVŠRRD, ki jim je bil predstavljen, nesprejemljiv iz vsebinske in pravne plati, zato po njenem mnenju ni dobra podlaga za razpravo. Izrazila je željo, da predlagatelj osnutek zakona umakne. Enako stališče kot Univerza v Ljubljani je zavzela tudi Rektorska konferenca RS in visokošolskih partnerjev, ki 26. aprila podala naslednje mnenje: “Rektorska konferenca Republike Slovenije in podpisani partnerji z veliko zaskrbljenostjo ocenjujemo, da je predlog Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno razvojni dejavnosti (ZVŠRRD), ki smo ga prejeli s strani Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, konceptualno zgrešen, pravno nedodelan sam po sebi poln vsebinskih neskladij in z vidika posameznih rešitev neustaven. Kot tak ne nudi ustrezne podlage za urejanje področja znanosti in visokega šolstva ter osnove za smiselno razpravo.” Podobno stališče je zavzela tudi Študentska organizacija Slovenije: “Osnutek predloga zakona odpira vrata neregulirani privatizaciji visokošolskega prostora, ruši avtonomijo univerz ter drastično posega na področje študentskih pravic. Znanje obravnava kot tržno blago, spodbuja elitizacijo ter omejuje dostopnost visokega šolstva z uvedbo šolnin in zmanjševanjem pravic študentov.”

Na problematiko je opozarjala tudi Avtonomna tribuna, organizacija posameznikov in posameznic, ki je namenjena razpravi o problematiki študija, reformah visokega šolstva, privatizaciji univerze in o vprašanju avtonomije.

In kaj se je zgodilo čez poletje?
V začetku julija je dr. Jure Zupan, takratni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, umaknil osnutek predloga zakona. Visokošolski in raziskovalni partnerji so odločitev pozdravili, ustanovila pa se je tudi delovna skupina za pripravo izhodišč za pripravo zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Vmes je minister Zupan odstopil, študenti pa z zanimanjem pričakujejo njegovega naslednika, ki bo, vsaj tako upajo, bolj naklonjen študentski problematiki. Zgodbe torej še ni konec …
 
Veronika Žagar