Mesec izobraževanja, poimenovan Znanje? Ja, prosim., bo z dvaindvajsetimi zanimivimi in brezplačnimi dogodki, kot so okrogli mizi Vseživljenjsko učenje in neformalno izobraževanje; Profesionalni šport v univerzitetnem sistemu, predavanja o pravicah in dolžnostih študentov, bolonjski prenovi, študentskih gibanjih in delavnice Retorika, Upravljanje časa, Tehnike učenja, obogatil študentski vsakdan v oktobru. Rdeča nit meseca izobraževanja je vse pomembnejše vseživljenjsko izobraževanje, ŠOU v Ljubljani pa z dogodki meseca izobraževanja sodeluje pri 12. tednu vseživljenjskega učenja Andragoškega centra Slovenije.
Bruci!
V pozdrav študentom ob začetku novega študijskega leta pa ŠOU v Ljubljani pripravlja ŠOU Fest – prvi festival kulture, športa in zabave ŠOU v Ljubljani, ki se bo z bogatim kulturnim, izobraževalnim, športnim in zabavnim programom dogajal od 10. do 18. oktobra na več prizoriščih v Ljubljani. Začel se bo z otvoritvenim koncertom skupine Katalena na Čevljarskem mostu ter zaključil s koncertom skupin Šank Rock, Dan D, Elvis Jackson in Mosaic v hali A2 na Gospodarskem razstavišču.
Dostop
Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) bo letos, že osmo leto zapored, ob začetku novega študijskega leta pripravila obširno informativno akcijo “Dostop”, s katero želi izraziti dobrodošlico brucem, jim zagotoviti vse informacije, ki jih potrebujejo za uspešen študij, ter jim omogočiti čim lažjo vključitev v študentsko življenje. “Skrb za informiranost in obveščenost študentov Univerze v Mariboru je ena temeljnih nalog Študentske organizacije Univerze v Mariboru. S tovrstnim informiranjem želimo študentom naše univerze čim bolj pomagati pri hitrejši in lažji vključitvi v študentsko življenje, ob tem pa jim želimo sporočiti, da se lahko na nas obrnejo vedno, ko potrebujejo pomoč, nasvet ali informacije”, je ob predstavitvi akcije informiranja brucev poudaril predsednik ŠOUM Andrej Krček.
Ženske v znanosti
L’OREAL Slovenija in Slovenska nacionalna komisija za UNESCO bosta v sklopu programa “Za ženske v znanosti” 2008 znova podelila štipendiji v višini 5.000 evrov dvema Slovenkama v zadnjem letu doktorskega študija naravoslovnih znanosti, medicine ali biotehnike, ki ga opravljata v okviru slovenskih znanstvenih institucij. Kandidatke praviloma ne smejo biti starejše od 35 let, imeti morajo slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Sloveniji. Na uradnem prijavnem obrazcu in z ustrezno dokumentacijo oddane vloge za štipendijo bo vrednotila strokovna komisija, ki ji letos znova predseduje prof. dr. Tamara Lah Turnšek. Več informacij o programu “Za ženske v znanosti” ter razpisnih pogojih in potrebni dokumentaciji lahko najdete na www.mvzt.gov.si, v rubriki Aktualno. Kandidatke se lahko na razpis prijavijo do vključno 26. oktobra 2007.
Program “Za ženske v znanosti” pa ne predstavlja le finančne spodbude ženskam. Njegovo pomembno poslanstvo je tudi spodbujati javno razpravo o temah, ki predstavljajo ovire hitrejši uveljavitvi žensk.
Sodelovanje
Konec minulega tedna je Univerza na Primorskem podpisala meduniverzitetni bilateralni sporazum o sodelovanju z Univerzo Singidunum iz Beograda (Srbija). Univerza Singidunum je mlada, privatna univerza s približno 6000 študenti. Ustanovili so jo leta 2005. Njeni študijski programi so usklajeni z bolonjsko reformo in s sistemom ECTS ( evropski sistem kreditnih točk). V skladu s prakso bo UP v kratkem pripravila program sodelovanja, v katerem bodo opredeljene konkretnejše oblike sodelovanja z novo partnersko univerzo. Med njihovimi članicami je največji interes za sodelovanje izrazila Turistica, ki je bila tudi pobudnica podpisa sporazuma, in sicer na naslednjih področjih: organizacija in oblikovanje podiplomskega študija in predavanj, organizacija strokovnih posvetov, znanstveno- raziskovalno delo, izmenjava predavateljev, raziskovalcev in študentov in sodelovanje pri promocijskih aktivnostih.Fakulteta za humanistične študije in fakulteta za management sta zainteresirani za izmenjave učiteljev in študentov ter sodelovanje pri projektih.
Si, kar ješ!
Že dolgo vemo, da je naše počutje in zdravje zelo odvisno od tega, kaj pojemo. Pomembno je, da je hrana, ki jo zaužijemo, raznolika, da ima v sebi dovolj vitaminov in mineralov, manj znano pa je, da imajo nekatere jedi tudi skoraj čarobne učinke …
Kako založiti svoje možgane z energijo za študij?
Najpomembnejša aktivnost vsakega študenta je učenje. Ker pa nam včasih zaradi pomanjkanja motivacije ali koncentracije učenje ne gre tako, kot bi moralo, lahko preizkusimo nekaj čudežnih receptov, ki nam bodo zagotovo pomagali, da bodo v našem indeksu sijale same desetke.
Prehrana pri učenju bi morala vsebovati dovolj ogljikovih hidratov. Najbolj primerni jedi sta krompir in testenine, zato ker vsebujeta kompleksne ogljikove hidrate, hkrati pa pomirjata, sproščata in pomagata premagovati stres, kar je med učenjem, predvsem tik pred izpitom, zelo pomembno. Poleg tega lahko krompir in testenine pripravimo na tisoč in en način (lahko jima dodamo tudi rožmarin, ki velja za zelišče, ki nam izboljša spomin).
Odlična hrana za naše možgane so tudi ribe in polnovredna pšenica, saj vsebujejo veliko holina, ki spodbuja možganske funkcije in pozitivno vpliva na spomin. Koristne so tudi gobe (kuhane ali pečene), saj vsebujejo snovi, ki nas pomirjajo in izboljšujejo delovanje našega živčnega sistema. Oves pomirja živčno napetost, zato je priporočljiv za zajtrk pred izpitom (npr. ovseni kosmiči), sezam pa vsebuje številne snovi, ki so pomembne za prenos signalov v živcih in za registracijo informacij v možganskih celicah. Posladkamo pa se lahko z borovnicami, grozdjem, rozinami, rdečimi grenivkami in posušenimi marelicami.
Kako naj ostanem zdrav med napornim študentskim življenjem?
Študentje smo zaradi načina življenja populacija, ki je zelo izpostavljena tveganju, da zbolimo. Premalo spanja, neredna prehrana, stres zaradi študijskih obveznosti, predvsem pa preveč “družabnih” obveznosti – zaradi vsega tega lahko hitro zbolimo, to pa se pozna na našem študijskem uspehu, predvsem pa na našem počutju in sposobnosti doživljanja pravega “študentskega” življenja.
Najbolje je seveda, da že vnaprej poskrbimo, da ne bomo zboleli, in oskrbujemo svoj imunski sistem z vsem, kar potrebuje. Najlažje lahko to naredimo z uživanjem koruze, predvsem mlade, ki vsebuje veliko folne kisline. Tudi česen izboljšuje imunski sistem in deluje protivnetno.
Tudi ko že zbolimo, še ni prepozno – s hrano si lahko lajšamo bolezenske tegobe in tudi poskrbimo, da smo čimprej spet zdravi. Priporoča se čebula, ki deluje protibakterijsko, zdravi prehlade in čisti zamašene bronhije. Surovo zelje ali zeljni sok ima protivirusne in protibakterijske lastnosti, hren nam odlično očisti zamašene sinuse, semena sončnice pa imajo ugoden vpliv na izkašljevanje in se uporabljajo pri zdravljenju bronhitisov, vnetju grla in kašlja. Če imamo povišano telesno temperaturo, jo lahko znižamo z breskvami, repo in paradižnikom.
Voda – snov, brez katere ne gre
Zelo pomemben del zdrave prehrane je, da zaužijemo dovolj tekočine, pa naj bo to voda ali katerakoli druga pijača. Večina ljudi danes namreč zanemarja potrebe svojega organizma po vodi in pije šele, ko so žejni – pomembno pa je, da svojemu telesu redno dovajamo dovolj vode in pijemo tudi takrat, ko žeje še ne čutimo.
Voda je najpomembnejša sestavina v telesu in sestavlja okrog 70 odstotkov človekovega telesa. Voda ima številne pomembne lastnosti in v telesu opravlja zelo različne naloge. Za dobro delovanje potrebuje naš organizem najmanj dva in pol litra vode na dan. Nekaj je dobimo s hrano, vsaj poldrugi liter pa moramo telesu zagotoviti z uživanjem vode oz. druge tekočine.
Pomanjkanje vode ima za naš organizem lahko hude posledice: že suha usta so namreč znamenje resne dehidracije telesa. Že enoodstotna dehidracija pa pomeni zmanjšanje telesnih in duševnih zmogljivosti, razvoj agresivnosti in kronične utrujenosti. Taka dehidracija nastopi, že če smo pozabili popiti 2 velika kozarca vode.
Na kroničnega pomanjkanje vode se naše telo lahko odzove različno; pojavijo se lahko alergije, kronične bolečine, kot so zgaga, revmatične bolečine, bolečine v križu, bolečine v prsnem košu, bolečine v nogah, glavobol, zvišan krvni tlak. Kot kažejo najnovejše raziskave, se zmanjša imunska sposobnost organizma. V skrajnem primeru lahko nastanejo različni raki na sečilih, rodilih in dojkah.
Šport, za katerega je potrebno imeti »jajca«
Ena izmed mnogih kolesarskih disciplin, pri kateri adrenalin ne popusti še dolgo po cilju, je downhill ali po slovensko spust. Jani Bajda, študent fakultete za arhitekturo, se že nekaj let profesionalno ukvarja s tem športom in mu posveča prav vsak prosti trenutek.
Kdo te je navdušil za tovrsten šport?
Že kot otrok sem rad kolesaril. Ko pa sem pričel spoznavati ekstremne športe, je bil downhill prava kombinacija. Takoj sem vedel, da je to pravi šport zame.
Kaj potrebuje pravi downhiller za svoj užitek, adrenalin …?
Za druge ne vem, sam pa imam najraje velike skoke ali pa hitre proge. Piko na i pa naredi narava sama, ki poskrbi, da presenečenj na progi nikoli ne zmanjka.
Udeležil si se že kar nekaj tekem v Sloveniji. Katera ti je ostala najbolj v spominu?
V spominu mi vedno najbolj ostane zadnja tekma, ker premlevam napake in si jih skušam zapomniti za naslednje tekme, da jih ne bi ponovno ponovil in da bi tudi na treningih skušal izpiliti šibke točke.
Ponosno se pohvali, katero mesto si na kakšni od tekem zasedel?
Do sedaj je bilo najboljše 10. mesto, upam pa, da se povzpnem tudi višje. Vendar je konkurenca zelo huda.
Kje v svetu še potekajo tekme? Si se kakšne od teh udeležil tudi sam?
Večinoma tekme potekajo v Evropi (Avstrija, Francija, Slovenija …) in Ameriki, in sicer organizatorji najpogosteje uredijo proge za spust na površinah smučišč. Tako se bo tudi letos finalna tekma za svetovni pokal odvijala na mariborskem Pohorju.Udeležitev bo pa še malo počakala (smeh).
Nam poveš malce o tem, kdo pripravi progo za dirkanje, iz česa je ta sestavljena in kakšne pasti vsebujejo tekmovalne proge?
Pripravo in organizacijo prevzame lokalni kolesarski klub, saj najbolje pozna teren. Nekih standardnih določil ni, pomembno pa je, da je proga prevozna in da je brez vzponov. Torej samo navzdol, kar je razvidno tudi iz besede downhill. Dolžinsko in časovno proga ne sme biti prezahtevna. En spust naj bi trajal približno 5 minut, proga pa naj bi bila dolga približno 3 kilometre. Za pasti in trike pa vedno poskrbi narava s skalami, koreninami …
Na tekmah sodelujejo tudi dekleta. Ali je tudi v downhillu ločena težavnostna stopnja tekme med moškim in ženskim spolom?
Seveda so tudi dekleta prisotna in vozijo isto progo kot moški, vendar v svoji skupini. Torej razlik med progami ni. Zelo pogumna so ta naša dekleta!
Koliko časa je potrebno trenirati za državno prvenstvo v downhillu?
Odvisno od kvalitete treninga in zastavljenih ciljev. Najbolj pametno se je na svetovno prvenstvo pripravljati kar celo leto in povečati trening dva tedna pred tekmo.
Kje potekajo tvoji treningi?
Treniram predvsem v mojem bike-parku in okolici Ljubljane ter po znanih progah širom po Sloveniji.
Nam opišeš primer treninga? Ogrevanje, raztezanje …?
Ker so naša kolesa, specializirana za downhill, še enkrat težja od navadnih, nam za ogrevanje ni potrebno posebno skrbeti. Ko “prilezeš” na hrib, si že zelo dobro ogret in se samo še “razmigaš”, kar je zelo pomembno, saj s tem zmanjšaš poškodbe pri padcih. Tako si pripravljen za spust. Bolj kvalitetni treningi pa so tisti, ko te na hrib pripelje kombi ali sedežnica. To pa zato, ker tak spust lahko ponoviš večkrat v dnevu. Pri treningih za downhill vzdržujemo kondicijo, povečujemo moč, izpopolnjujemo tehniko vožnje, koleščke v glavi pa zavrtimo v napačno smer (smeh).
Nam zaupaš, kdo je sponzor tvojih potrebščin za downhill in koliko stane tovrsten šport mesečno?
Trenutno še nimam sponzorjev. V večji meri sta moja sponzorja starša, ki se jima iskreno zahvaljujem za vso podporo, zaupanje vame in v moje cilje, ter moja denarnica, ki ostane vsak mesec prazna. S pomočjo sponzorjev bi se stvari bistveno izboljšale, predvsem na področju kvalitete treningov, s tem bi dosegal tudi višje uvrstitve na tekmovalni lestvici.
Kakšne stroške si imel v letošnjem letu?
Do sedaj sem porabil že kar nekaj denarja, večino za kolesarske dele, ki se zlomijo pri padcih in skokih. Kljub temu, da ti prodajalci zagotavljajo neuničljivo kolo in dele, prav kmalu ugotoviš, da to ni res. Letos sem za novo kolo odštel približno 3000 evrov, oprema za kolo je bila še dodatnih 500 evrov, zaščitna oprema, obleka in ostalo pa je še dodaten strošek.
Na kaj je potrebno biti pozoren pri nakupu downhill kolesa? Katero kolo voziš ti?
Kolo naj se prilega kolesarju in njegovemu načinu vožnje. Mora biti ustrezne velikosti in imeti kvalitetno opremo. Dobro je imeti možnost nakupa rezervnih delov v Sloveniji. Sam vozim Azonic Gravity.
Koliko koles si že zamenjal do sedaj in zakaj?
Zamenjal sem že kar nekaj koles (smeh). Večino prejšnjih sem zlomil, tako da je trenutno to moje peto kolo.
Kakšne so tvoje želje v downhillu?
Izboljšati svoj rezultat.
Kdo je tvoj zgled v tem športu?
Nimam enega idola, zgledujem se po vseh v svetovnem vrhu. To so Cedric Gracija, Steve Peat, Nathan Rennie in drugi.
Tvoj življenjski moto?
Positive vibrations.
Maja Kranjc
Bournov ultimat [ The Bourne Ultimatum ]
Žanr: kriminalka / triler
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Tony GilRoy po romanu Roberta Ludluma
Igrajo: Matt Damon, Paddy Considine, Edgar Ramirez, Julia Stiles, Chris Cooper, Brian Cox, Daniel Brühl, David Strathairn idr.
Dolžina: 111 min
Poznate še kakega bolj žilavega človeka od terminatorja Arnolda? Ne. Kaj pa kakega bolj spretnega od Jamesa, pardon, Piercea? Spet ne. Premislite. Matt Damon vas bo namreč še v tretje poskušal prepričati v nasprotno in tokrat je, naj dodam, zares prepričljiv. Zato ne čudi, da so kriminalko v ljubljanskem Koloseju izbrali za film meseca.
Potem ko smo v prvih dveh delih (2002 in 2004) lahko videli, kako je najbolj izurjenenemu agentu skrivna agencija vzela identiteto, spomin in ljubljene osebe, se trmasti Bourne vrača še v tretje. Tokrat bo dokončno obračunal z ljudmi, ki so mu uničili življenje in ki ga še vedno skušajo za vedno utišati. Zgodba je sledeča. V iskanju odgovorov o medlih spominih iz preteklosti ga sled pripelje do novinarja Rossa, ki pa mu veliko ne more pomagati, saj kaj hitro postane tarča neusmiljenega vladnega predstavnika Noaha. Ta v lov za ubežnikoma pošlje odločno agentko Pamelo, po življenju pa jima streže tudi okrutni morilec Paz. Kot da se vpleteni se ne zavedajo, da je Bourne pravzaprav najbolj nevaren takrat, ko ga pričnejo stiskati v kot. V preteklih letih je po vladni zaslugi postal vrhunsko orožje in hkrati najtežja tarča, kar se je je CIA kdaj lotila.
Stopnica, tajni program za neuradne akcije, ne deluje več. Nadomestil ga je nov program Črni šipek z novo generacijo izurjenih morilcev, ki jih ne nadzira nihče. Za vse, odgovorne za program, je Bourne grožnja, ki jo je treba enkrat za vselej odstraniti. Zanj pa je program edina vez z življenjem, ki ga je zaman skušal pozabiti. Nima več kaj izgubiti, zato bo vse, kar so ga nekdanji gospodarji naučili, izkoristil za to, da bo našel tiste, ki so ga ustvarili, in zaključil to zgodbo. In pot ga pripelje nazaj domov, na začetek. Bo tokrat zaključil zgodbo? Odgovori vas čakajo v kinu.
28 tednov pozneje [28 Weeks Later]
Žanr: znanstveno-fantastična grozljivka
Režija: Juan Carlos Fresnadillo
Scenarij: Rowan Joffe, Juan Carlos Fresnadillo, Jesus Olmo in E.L. Lavigne
Igrajo: Robert Carlyle, Rose Byrne, Jeremy Renner, Amanda Walker, Shahid Ahmed, Harold Perrineau idr.
Dolžina: 101 min
28 tednov pozneje je nadaljevanje strahovito uspešnih 28 dni pozneje. Začne se šest mesecev po tem, ko je smrtonosni virus besa kosil po osrednji Veliki Britaniji. Ameriška vojska razglasi, da je dobila vojno proti okužbi in da se obnova države lahko začne. Ob vrnitvi prvega vala beguncev si ogledujemo snidenje ene izmed družin – ampak eden od članov nevede nosi s seboj grozljivo skrivnost. Virus še ni mrtev, je nevarnejši kot kdajkoli. In London se znova spremeni v najhujši pekel.
Očitno so grozljivke z različnimi virusi in mutanti hit letošnjega leta. To, da znajo gledalca krepko prestrašiti, jim vsekakor moramo priznati. Če pa so še kolikor toliko realistično posnete, potem pa ni več razloga, zakaj se ne bi šli stiskat v kinodvorane.
Muzej podvodnih dejavnosti Piran
Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika: skafánder -dra m (á) potapljaško oblačilo s čelado, ki ima priključek za dovod in odvod zraka: potapljati se s skafandrom / potapljaški skafander.
Tisto soboto sem se odločil obiskati Muzej podvodnih dejavnosti v Piranu, za katerega sem prvič slišal letošnjo pomlad. Ob tej priložnosti sem spoznal vodjo muzeja g. Žarka Sajiča, ki mi je postregel z zanimivimi dejstvi in podatki o muzeju samem ter zgodovini potapljanja v skafandru.
Ideja o tovrstnem muzeju pri nas je obstajala že kar nekaj let in se je, kot se ponavadi zgodi, rodila v glavah zanesenjakov. Ti so zbirali vse, povezano s podvodnimi dejavnostmi, ter občasno organizirali razstave. Iz tega je bilo najprej ustanovljeno Društvo za ohranjanje pomorske dediščine, ki je kasneje preraslo v zavod. Zavod je nato s finančno pomočjo EU avgusta 2006 ustanovil Muzej podvodnih dejavnosti Piran.
Zbirko v glavnem sestavljajo stara potapljaška oprema, skafandri, modeli podmornic, regulatorji, uniforme ter precej zanimivih fotografij in dokumentov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije, Kraljevine Italije, Kraljevine Jugoslavije, SFRJ in Republike Slovenije. Eksponate so prispevali posamezniki, med njimi je bilo veliko podmorničarjev in potapljačev, nekaj pa so jih prispevala tudi podjetja. Največ dela so imeli v muzeju s pripravljanjem panojev, saj je določanje krajev, oseb ter dogodkov zahtevalo veliko časa in raziskovalnega dela. Na projektu je delalo približno 10 članov projektne skupine.
Poudarek muzejske zbirke je predvsem na profesionalnem potapljanju v skafandrih, zato se bom pri tem malo zadržal. Pravo malo revolucijo je v potapljanju s skafandrom povzročil August Siebe, ko je leta 1837 izdelal vodotesno obleko, na katero je pritrdil čelado. Njegova čelada se je od prejšnjih izvedb razlikovala po tem, da je imela vgrajen ventil za izpust zraka, ki ga je potapljač lahko po potrebi odpiral. Obleka je bila narejena iz posebnega gumiranega platna, čelada in ovratnik pa sta bila ročno kovana iz bakra in nato še pocinkana, saj pocinkan baker v morski vodi praktično ne korodira. V praksi se je ta dizajn tako dobro obnesel, da so se enaki skafandri brez večjih sprememb uporabljali še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Taki skafandri so se uporabljali za razna podvodna gradbena dela, odstranjevanje ruševin pod vodo, dvigovanje potopljenih in poškodovanih ladij ter v vojaške namene.
Med obiskom muzeja sem si imel priložnost od začetka do konca ogledati tudi izjemno zanimivo demonstracijo potopa v skafandru. Ker se potapljač ne more obleči sam, mu morajo pri tem pomagati. Podporna ekipa je štela štiri člane: dva na ročni tlačilki za zrak, enega na telefonu ter vodjo potopa, ki je celotno akcijo nadzoroval in jo pomagal uspešno izpeljati. Ko je potapljač v obleki, mu nanjo s posebnimi krilnimi maticami najprej pritrdijo kovinsko ovratnico. Nato sledijo težki čevlji ter dve 16-kilogramski uteži, ena na prsi in ena na hrbet. Tik pred začetkom potopa se na ovratnico pritrdi še čelada. Vsa ta dodatna teža pomaga uravnavati plovnost potapljača, saj med potopom znotraj čelade in obleke stalno kroži zrak, ki ga dovajata asistenta s pomočjo tlačilke. Ko je bil potapljač kompletno opremljen, se je spustil v vodo po ozkih aluminijastih lestvah. Naloga je bila zaradi težke opreme (vse skupaj tehta dobrih 80 kilogramov) ter nezmožnosti, da bi videl, kje stopa, za potapljača izjemno zahtevna. Ko je človek enkrat v vodi, je v celoti odvisen od zraka, ki mu ga od zgoraj dovajajo po cevi. Hkrati je ves čas v stiku s površino preko podvodnega telefona, ki je vgrajen v čeladi. Slaba stran take oskrbe z zrakom je v prvi vrsti omejitev z dolžino cevi. Z dolžino se namreč veča tudi upornost cevi in je posledično vse težje dovajati zrak.
Muzej se nahaja na Cankarjevem nabrežju v Piranu, odprto imajo ob petkih od 15. do 20. ure ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od 10. do 20. ure. Cilj je, da bi bil muzej odprt tudi med tednom, vendar to zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še ni mogoče. Na žalost je muzej omejen na lastna sredstva, ki jih pridobivajo le z vstopnino, zelo dobrodošel pa bi bil seveda tudi sistemski vir iz proračuna, kot se financirajo vsi podobni muzeji. Cena vstopnice za odrasle znaša 3 EUR.
Ogled muzeja brez obotavljanja priporočam vsem potapljačem in ljudem, ki jih zanima zgodovina potapljanja in podmorničarstva na našem področju ter v svetu, pa tudi vsem tistim radovednežem, ki bi radi spoznali nekaj novega.
Uradna stran muzeja:
http://www.muzejpodvodnihdejavnosti.si/
Bojan Kotur
PR nasvet: Sam poskrbi za PRakso!
Vsak maturant se po mučnih letih srednješolskega “špartanskega” sistema (v primerjavi s študentskim) radostno veseli lagodnega študentskega življenja brez pravih obveznosti. Nujnosti opraviš v enem mesecu, v skrajnem primeru se rok podaljša na dva meseca. Preostali čas porabiš za zabavo, kofetkanje s prijatelji ali si omisliš služenje “evrčkov” za potovanje, o katerem sanjariš že dlje časa. Prav luštno študentsko življenje uživaš in vmes upihneš svečko ali dve, preden ugotoviš, da nisi prav nič naredil za brezskrbno prihodnost.
Prva ugotovitev je, da kljub diplomi v roki čakalna vrsta za službo ni nič manjša. Druga pa, da nisi na stopnički višje, tudi če našteješ vse teoretike ekonomije po abecednem vrstnem redu, hkrati pa ne veš, kako se napiše sporočilo za javnost. Skratka, manjka ti prakse, ki je na faksu večinoma ne dobiš. “Ah, pa saj imamo bolonjski sistem …” Ne upaj preveč. Vzorec izobraževanja je enak že desetletja in ti ne more ponuditi vsega v paketu. Reši te le samoiniciativa.
Imaš dve možnosti. Prva (težje dosegljiva, če nisi ravno “sinko” direktorja kakšnega večjega podjetja) – že kot študent poiščeš delovno mesto, kjer se vidiš v prihodnosti oz. za katerega se izobražuješ. Druga možnost pa je ta, da se včlaniš v eno od aktivnih študentskih društev.
Eno takih je Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi. Vodimo jo študentje, zato lahko vsak študent najde nekaj zase. Za tiste z malo časa in velikim zanimanjem za področje komuniciranja so organizirana predavanja, imenovana PRedigre, ki se vrstijo vsakih 14 dni, na katerih strokovnjaki s področja komuniciranja predstavijo realne probleme in rešitve iz prakse. Gostje s praktičnimi primeri vedno navdušijo in po takšnih predavanjih študentje dobimo zagon. Želimo si tudi sami aktivno sodelovati in reševati resnične primere iz komuniciranja. Zato aktivni člani na PRkofetkanju, ob kavi/čaju/pivu “brainstormamo” in na sproščen način poskušamo rešiti komunikacijske zagate.
Vendar ne ostanemo malenkostni, lotimo se tudi večjih projektov. Zavedamo se pomembnosti poznanstev, dobrih odnosov in zabave vseh razsežnosti, zato organiziramo motivacijske vikende, kjer se povežemo z drugimi sorodnimi študentskimi društvi. Za mednarodno izmenjavo izkušenj pa poskrbijo kongresi zveze Prime. Hkrati s tem, da spoznaš lepote vse Evrope in imaš zagotovljen kavč v Barceloni pri Carlosu, v Kölnu pri Helgi …, ti kongres da veliko znanja in praktičnih izkušenj. Naučiš se organizacije, timskega dela in, kar je najpomembnejše, spoznaš veliko ljudi in pridobiš neprecenljivo znanje. S takšnimi izkušnjami in referencami nisi le na vrhu prednostne lestvice, ampak lahko celo izbiraš med agencijami in podjetji (in to še preden diplomiraš).
Vse pa vedno začinimo z obilo zabave, zato nam ni nikoli dolgčas. PRepričaj se in obišči spletno stran – www.mojPiaR.net.
Dragana Lugojnič
studentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
www.mojPiaR.net