ŠOU svetovalnica

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Oj!
V tretjem letniku mi ni uspelo opraviti vseh obveznosti za vpis v višji letnik. Ker sem že ponavljal, sem zdaj ostal brez statusa. Prijatelj mi je povedal, da je prvo, drugo in tretje opravljanje izpita brezplačno. Zanima me, katere storitve mi lahko fakulteta zaračuna, ker sem ostal brez statusa?

Univerza v Ljubljani je za študijsko leto 2006/2007 sprejela cenik, v katerem določa, katere storitve in v kolikšnem znesku se lahko zaračunavajo. Informacije tvojega prijatelja so žal napačne. Cenik univerze za študijsko leto 2005/2006 sicer ni obravnaval plačevanja izpitov za osebe brez statusa in zato tudi ni bilo podlage za zaračunavanje prvega, drugega in tretjega opravljanja izpitov. Cenik univerze za letošnje študijsko leto (2006/2007) pa določa, da lahko članice za prvo, drugo in tretje opravljanje izpita za osebe brez statusa zaračunajo do 9.000 tolarjev. Članice univerze sprejmejo svoje cenike za storitve, ki jih nudijo, vendar morajo ti biti v skladu s cenikom univerze in torej ne smejo zaračunati višjega zneska, kot ga določa cenik univerze. Ker nisi navedel, katero fakulteto obiskuješ, ti svetujem, da sam poiščeš cenik svoje fakultete in pogledaš, kakšno ceno predpisuje za prvo, drugo in tretje opravljanje izpita, nato pa jo primerjaš s ceno iz cenika univerze.
Cenik govori tudi o četrtem in vsakem nadaljnjem opravljanju izpitov. Za osebe s statusom je cena za to storitev 9.000 tolarjev, medtem ko je za osebe brez statusa kar 27.300 tolarjev.
Za osebe brez statusa je dražja tudi izdaja potrdil: izdaja potrdila o vpisu znaša 600 tolarjev, izdaja potrdila o opravljenih izpitih oziroma doseženi povprečni oceni stane 1.800 tolarjev, izdaja potrdila v tujem jeziku pa 7.200 tolarjev. 
Za ostale storitve cenik določa, da se plačujejo enako za osebe s statusom in brez statusa, razen za diplomsko delo z zagovorom, ki znaša za univerzitetni program 125.100 tolarjev, za visokošolski strokovni program pa 99.900 tolarjev.
Ker pa cenik univerze ne določa ničesar glede plačevanja sklepov, ki jih izdajajo članice, je Komisija za spremljanje izvajanja Pravilnika o prispevkih in vrednotenju stroškov na Univerzi v Ljubljani opredelila sklepe, ki se lahko ali ne smejo zaračunavati študentom.
Članice ne smejo zaračunavati sklepov, ki jih študentom izdajajo na podlagi 153. in 158. člena Statuta Univerze v Ljubljani, sklepa o izpolnjevanju pogojev za opravljanje izpitov višjega letnika, sklepa o priznavanju izpitov znotraj Univerze v Ljubljani, sklepa o prehajanju študenta med programi in med fakultetami, sklepa o mirovanju statusa, sklepa o predčasnem opravljanju izpitov, sklepa o komisijskem opravljanju izpita, sklepa o zamenjavi predmeta, sklepa o vzporednem študiju na drugih fakultetah ali univerzah, sklepa o podaljšanju roka za izdelavo diplomske naloge, sklepa o predlogu diplomske naloge za Prešernovo nagrado, sklepa o oprostitvi šolnine, sklepa o vračilu šolnine, sklepa o odložitvi roka plačila šolnine, sklepa o sofinanciranju mednarodne izmenjave študentov, sklepa o popravljanju ocene, sklepa o imenovanju komisije za oceno naloge predlagane za Prešernovo nagrado, sklepa o imenovanju komisije za zagovor diplomske naloge ter termin zagovora, sklepa o določitvi termina za zagovor naloge na podiplomskem študiju, sklepa o priznanju statusa študenta športnika ali umetnika.
Komisija je določila tudi, da v skladu s 4. členom Pravilnika o prispevkih in vrednotenju stroškov na Univerzi v Ljubljani vpisnina vključuje tudi deset potrdil o vpisu.

Uroš, pravno svetovanje

Pozdravljeni. Za mano je prvi teden “študentskega življenja” in počutim se zelo izgubljeno. Doma sem iz manjšega mesta, ki je od Ljubljane oddaljeno tri ure z vlakom, in nisem navajena na življenje v tako velikem mestu. Že od nekdaj sem si želela študirati medicino, a sedaj se mi zdi, da je vse skupaj prezahtevno zame. Ker do 1. oktobra nisem prejela odločbe za sprejem za bivanje v študentskem domu, sem si sama poiskala sobo. Živim v dvosobnem stanovanju, skupaj s štirimi študenti. Sploh ne najdem miru za učenje in prostora zase. Lastnica stanovanja mi še zdaj ni prinesla najemne pogodbe v podpis in počutim se zelo neprijetno. Muči me domotožje. Razmišljam, da bi odšla nazaj domov in se naslednje leto vpisala na fakulteto, ki je bližje kraju mojega stalnega prebivališča, saj bi tako lahko živela doma. Kaj mi svetujete? Vem, da je moje pisanje zelo zmedeno, a za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem. Vesna

Zdravo, Vesna.
Najprej nekaj besed v tolažbo. Po prvem tednu življenja v tujem mestu se nas je večina počutila tako kot ti. Ni lahko oditi od doma ter se znajti na novi fakulteti med toliko novimi obrazi in kupom obveznosti. A če pogledaš vse skupaj z bolj pozitivne plati – to je pomembna prelomnica v tvojem življenju. Je obdobje osamosvajanja, ko prevzameš odgovornost zase in se izobražuješ za poklic, ki ga boš opravljala. Menim, da je prehitro, da bi že po prvem tednu sodila, da ti ne bo šlo. Zaupaj vase. Vsi bruci so v istem položaju. Poklepetaj s kakšno sošolko. Povabi jo na kosilo. Udeležita se kakšne tedenske rekreacije, študentske zabave ali česa podobnega. Odhod domov je res skrajni izhod.
Pisarna študentskih domov (http://www.stud-dom-lj.si/si/) je na svojih spletnih straneh objavila prednostne sezname, iz katerih lahko razbereš, na katerem mestu si in kdaj bi se lahko predvidoma vselila. Verjetno boš kmalu prejela tudi odločbo. Če se ti zdi, da resnično ne bi mogla doseči kompromisa s svojimi cimri in da z lastnico ne boš sklenila najemne pogodbe, ti priporočam, da si poiščeš drugo sobo; če si želiš miru, bo najbolje, da enoposteljno. Lahko se oglasiš v brezplačni posredovalnici sob m2, ŠOU v Ljubljani, kjer ti bodo z veseljem pomagali.
Kar se tiče miru za učenje: v čitalnicah fakultet in večjih knjižnic je tišina. Kasneje, ko boš bolje spoznala sošolce, se boste morda učili skupaj.
Če imaš kakršnokoli vprašanje s področja študijske problematike, ti je lahko v pomoč tudi naša spletna stran – http://www.svetovalnica.com/, lahko pa se obrneš na nas osebno, preko telefona, foruma ali e-maila. Vedi, da nikoli nisi sama in da je vsak začetek težak. A izzivi nas naredijo močnejše in nas obogatijo. Srečno!

Maja, socialno svetovanje

QUO VADIS

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Ko sem nazadnje srečala Mojco, je bila po lastnih besedah v “eni od svojih faz”. Na vprašanje, kaj to pomeni, je razložila, da se čuti izgubljeno, občutek ima, da izgublja oblast nad svojim življenjem, in ne ve, kaj naj naredi sama s seboj. Nisem dobro razumela, za kaj gre, a nisem želela pritiskati nanjo, saj resnično ni bila razpoložena za pogovor, meni pa se je mudilo.
 
Popoldne sem se spet spomnila nanjo. Njene besede so bile težke in donele so v moji glavi kakor ogromen zvon. Nekaj mi ni dalo miru. Morala sem jo poklicati …
 
“Kam greš?” večkrat slišimo v življenju. Prvič nas zmoti, ko gremo s prijateljicami v disko in mama na vratih želi vedeti vse podrobnosti: kam gremo, s kom, kako, nato enaka vprašanja zastavi še oče, ko nas sreča na stopnišču, in zabiča, da se moramo vrniti pred polnočjo.
 
“Kam greš?” se v življenju večkrat vprašamo tudi sami. Mojca se sprašuje, čemur sama pravi “ena od mojih faz”. Pravi, da ima prijateljico, ki stalno potuje, hodi na izmenjave, poletne tabore, poletne šole, odpravlja se še na tritedenski dopust na Kitajsko. Stalno ji pripoveduje o novih dogodivščinah, ob katerih se Mojca čuti klavrno, nezanimivo in dolgočasno. Ugotavlja, da je zelo ljubosumna na prijateljico in da se sprašuje, kaj sama počne v svojem življenju. Ob živce jo spravlja, da živi tako monotono. Hodi na predavanja, popoldne dela v kozmetičnem salonu, zvečer pa večinoma čepi pred računalnikom ali knjigo. Čez vikend odpeketa domov k mami na kosilo, opere, gre na kavico z dobrimi starimi prijatelji in v ponedeljek spet vse znova.
 
“Kam grem? Kdo in kaj sem? Kaj me veseli? Kaj naj počnem v življenju?” so Mojčina nenehna  vprašanja. Želi si potovati, a nima s kom; hoditi zvečer ven, spoznavati nove ljudi, a nima časa; želi se naučiti plesati, a nima partnerja; rada ima tuje jezike, a nima denarja za tečaje. Obožuje španščino. Na faksu je celo spoznala nekaj punc iz Španije, ki so prišle na izmenjavo, a ji je bilo nerodno vprašati, če bi jo učile njihovega jezika v zameno za učenje slovenščine. Od nekdaj jo zanima gledališče, igrala je v šolskem gledališču, a na fakulteti nima časa. Vedno naleti na prepreko, ki jo odvrne od izpolnitve svoje želje. Velikokrat se sprašuje: “Zakaj mi je tako usojeno?”
 
Pa ji je res? Že davno je logoterapevt Frankl doumel, da človek ni svoboden pred pogoji življenja, je pa svoboden, da se o njih opredeli. Pravi, da svoboda ni človekova neodvisnost od razmer, danosti in omejitev, ampak njegova prostost za zavestno izbiranje med različnimi možnostmi v konkretnih okvirjih. Navsezadnje sami odločamo, ali se bomo podvrgli pogojem ali jih uporabili v svoj prid. Našega vedenja ne narekujejo pogoji, s katerimi se srečujemo, temveč odločitve, ki jih sprejemamo. Velikokrat nimamo idelnih pogojev za uresničevanje svojih želja. Vsekakor  ne smemo takoj odnehati. Pomembno je, da sledimo sebi in svojim željam. Da včasih počakamo malo dlje v vrsti in kupimo, kar smo potrebovali, ker bo mogoče naslednji dan že vse razprodano.

Vsak človek je pri odločitvah po lastni volji svoboden, zato je tudi osebno odgovoren. In odgovornost velikokrat doživljamo kot strašno. Zdi se nam, da je vsaka odločitev, od najmanjše do največje, dokončna, da v vsakem trenutku uresničimo ali zapravimo priložnost – priložnost tega trenutka. Zdi se nam strašno, da vsak posamezni trenutek skriva na tisoče priložnosti, mi pa lahko izberemo le eno samo, ki jo bomo uresničili.  Ker se nam vse zdi tako strašno, se raje odpovemo svobodi odločanja, ki nam je dana, in možnosti sledenja svojim željam in se prepustimo “usodi”.

Spet smo tam: varno in znano ali novo in negotovo. Čudovito je vedeti, da je naša prihodnost na nek način odvisna od naše odločitve v tistem trenutku. Torej potrebujemo pogum, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Katero pot bomo ubrali, je izključno naša odločitev, naša izbira. Ali boste tako kot Mojca vrgli puško v koruzo in objokovali svojo usodo ali boste zbrali pogum, prevzeli odgovornost in sledili svojim željam? Zdaj ste v obdobju, ko si lahko dovolite več svobode, več eksperimentiranja. Niso vse odločitve tako dokončne, kot se znamo včasih prepričati v svojih pametnih bučah. Odpreti moramo okna in spustiti svež zrak v svoj svet. Več zraka imamo, lažje dihamo s polnimi pljuči. Možnosti imamo ogromno, le vprašati se moramo, kaj si želimo, ter ubrati želeno pot. Imamo zavest, s katero spoznavamo zakonitosti stvarnosti in svoje možnosti v konkretni situaciji. Naučimo se čim bolje prepoznavati svoje pristne potrebe in realne možnosti za njihovo zadovoljevanje. Naj nas ne ustavijo strah, sram, nezaupanje vase ali lenost. Bodimo ustvarjalni, s svojo energijo nenehno iščimo in uresničujmo možnosti in s smiselno odločitvijo spreminjajmo svojo resničnost.

Imejte v mislih, da je od nas odvisno, katero in kakšno življenjsko pot bomo izbrali. Spomnimo se znanega citata iz Alkimista: “Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti sanje uresničile.” Ali res nekdo drug odloča o naši usodi? Mojca je živela v tem prepričanju, dokler ni ugotovila, da lahko vzame stvari v svoje roke. Nenadoma je začutila, “da lahko gleda na svet kot nesrečna žrtev ali kot pustolovec, ki išče svoj zaklad”,  in se odločila za iskanje zaklada…Kaj boste pa vi izbrali?

Slavica Marič

 

Kako naj študent pride do stanovanja?

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Mladi samo še nemočno opazujemo, kako se cene stanovanj višajo, in večina nas ob pijači vse bolj vneto razpravlja o tem, na kakšen način bi lahko po koncu študija prišli do svojega stanovanja. In zakaj cene stanovanj tako strmo naraščajo? Zakaj je kvadratni meter v Ljubljani po zadnjih raziskavah celo dražji kot v Parizu ali na Dunaju? Ker je povpraševanje dosti večje kot ponudba. Cene naj bi se namreč umirile, ko bo ponudba vsaj nekoliko zadovoljila povpraševanje. In kaj mladim ponuja država oz. kako nam pomaga? Kako se lahko študent  dokoplje do svojega stanovanja, ne da bi moral večino življenja odplačevati kredit? Kot pravijo nekateri ugledni ekonomisti, je ponudba države, ki naj bi bila nekakšna pomoč mladim, nekoliko nerodno zastavljena.

Država namreč z Nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo (NSVS) pravzaprav spodbuja povpraševanje, vsem pa je jasno, da imamo težave na ponudbeni strani. Stanovanj je enostavno premalo, da o dinamiki gradnje novih stanovanj niti ne govorimo. Pa tudi če jih zgradijo, so to ponavadi zelo draga stanovanja, nedostopna povprečnemu človeku. Največkrat jih kupijo tisti, ki že imajo stanovanje in jim dodaten nakup nepremičnine predstavlja odlično naložbo – menijo, da je znesek mesečne najemnine, ki jo dobijo od nebogljenih študentov, bolj donosen od nekaterih drugih oblik varčevanja.

Šesta NSVS se je pričela oktobra. Država nam je ponudila odkup lotov po 12.000 SIT za en lot. Letošnja glavna novost v shemi je namenska poraba sredstev – ta morajo biti namenjena izključno za stanovanje, sicer varčevalec ne bo upravičen do subvencije (1/24  vplačanega zneska). In koliko sredstev  bomo dobili po petih letih varčevanja oz. 61 vplačanih zneskih? Bolj malo, saj je obrestna mera 3,69-odstotna. Kaj to pomeni? Če boste vsak mesec vplačali 12.000 SIT, boste po petih letih ob tej obrestni meri privarčevali 809.983 SIT. Danes bi s tem denarjem lahko kupili približno 2,5 m? v Ljubljani. Leta 2011 bi ob tako hitrem naraščanju cene kvadratnega metra lahko kupili približno 1,5 m?. Sklenemo lahko, da je donosnost NSVS zelo majhna, saj je celo trenutna donosnost nekaterih poslovnih bank višja.

Da bi študente posvaril pred “množičnim” posedanjem pred bankami, naj pojasnim, da je potrebno razmisliti o smotrnosti NSVS.  Edina prednost  NSVS je pridobitev dolgoročnega stanovanjskega posojila v dvojni vrednosti privarčevanega zneska. Vendar navsezadnje to niti ni taka prednost. Ne-varčevalci NSVS namreč lahko računajo, da bodo banke v prihodnje še znižale dolgoročne obrestne mere in tako bodo stanovanjski krediti privlačnejši in konkurenčnejši kot zdaj. Dolgoročno je smiselno varčevati tudi v vzajemnih skladih. Letna donosnost skladov znaša okoli 10 odstotkov, celo do 30 odstotkov. Vendar je varčevanje v vzajemnih skladih bolj tvegano kot v NSVS, zato je NSVS primernejša za konzervativne vlagatelje, saj je najbolj podobna bančnemu varčevanju.

Treba je vedeti, da bodo cene stanovanj še naprej rasle. Temu bodo sledile tudi najemnine. Strah vzbujajoče je dejstvo, da ljudje v hlastanju za denarjem preurejajo svoja bivališča, da bi študentom oddajali prostor. Velikokrat pa pri tem pretiravajo in izgubljajo občutek za realnost. Nemalo je primerov, ko najemodajalci zahtevajo neverjetne in smešno visoke cene za bivališča, v katerih bi bilo nemogoče živeti. Pred nekaj leti sem šel na ogled stanovanja v center Ljubljane. Gospod je zahteval 40.000 SIT za sobo, kar se mi je zdelo precej ugodno glede na lokacijo. Ko sem vstopil v stanovanje, so na tleh ležale smeti, zelo je smrdelo, tople vode ni bilo, toliko mrčesa nisem videl še nikoli v življenju, jogi je bil tako umazan, da se nanj ne bi niti usedel, zidovi so bili črni, omet je odpadal. Sprva sem mislil, da je soba nekakšna zapuščena klet, v katero lahko odlagam stvari, ki jih ne bi potreboval, in da me bo kasneje odpeljal v pravo stanovanje. Motil sem se. To je bilo stanovanje, ki ga je gospod oddajal. In sploh ni mogel razmeti, da tam nisem bil pripravljen živeti, pa tudi če bi mi on plačal  40.000 SIT. Rekel mi je, da imam pisalno mizo in stranišče, več pa tako ne potrebujem, saj sem samo študent. To zgodbo še danes ob pivu pripovedujem prijateljem.
Danes se najemnine zelo razlikujejo glede na mesto, a najdražja so stanovanja v prestolnici. Cena za dvosobno stanovanje v Ljubljani se giblje med 100.000 in 140.000 SIT, v Mariboru med 70.000 in 110.000 SIT, v Kopru pa ga lahko dobite že za 60.000 do 90.000 SIT.

Vse več je mladih, ki so starejši od 30 let in še živijo pri starših, ker si svojega stanovanja ne morejo privoščiti. Tudi to jim narekuje država. Sprva jim ponudi, da varčujejo 5 ali 10 let v NSVS, kasneje pa jih s posojilom zakreditira še za 20 let. Tako postanemo lastniki stanovanja šele pri petdesetih. Skrajni čas, da država ugotovi, da problem ne leži na strani povpraševanja, temveč na strani ponudbe. Zato bi država morala subvencionirati kreditiranje, ne pa varčevanje.

Predrag Rajčič, dipl.ekon.

Najbolj “zagaman” hostel na svetu

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Dawson City je zlatokopsko mesto v severozahodnem delu Kanade. Na vrhuncu zlate mrzlice je v tam del življenja preživel tudi znameniti pisatelj Jack London.
Ko so se vanj okoli leta 1890 zgrinjali prvi zlatokopi, so bile življenjske razmere v mestu obupne. Bilo je prenaseljeno, ljudje so živeli v šotorih.
Kasneje so se razmere počasi izboljševale. Postavili so živopisane brunarice. Ko je zlata začelo primanjkovati, se je odselila večina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se lotili tudi drugih del.

Dandanes se jih mnogo ukvarja s turizmom. Dawson city je živi muzej: vse ulice razen ene so neasfaltirane, ob njih pa vodijo leseni podiji. Skoraj vse hiše so na zunaj videti kot v času Jacka Londona, imajo pa seveda elektriko in vodo, urejene sanitarije in druge dobrobiti sodobnega časa.
Zanimivo je postopati po ulicah, ki se od časov divjega zahoda niso na pogled prav nič spremenile, nisem pa niti pričakoval niti si želel občutiti življenjskih razmer, ki so vladale v tistih dneh. A prav to sem doživel …
Čez reko, nasproti Dawson Cityja, je bil hostel.
Za začetek sem plačal za dve noči, a ko sem si hostel ogledal, sem ugotovil, da bi bilo bolj prav, če bi oni plačali meni, da sem tu. Hostel je bil skupek brunaric, lop, nadstreškov na kolih, ograj in stopnic, kajti stal je na strmem bregu. Življenjski pogoji so bili približno takšni kot med zlato mrzlico, le v sobah je bilo nekoliko manj postelj kot pred stotimi leti. Vrata v sobe se niso zaklepala, zapirala so se s pomočjo vrvi z utežjo, obešene čez kolešček. Prtljago sem spravil za loputo pod posteljo, ki sem jo začuda lahko zaklenil. Postelja je bila lesena klop, na kateri so bile zložene odeja, blazina in dve večji in trši blazini, na katerih naj bi spal, a sta bili za odraslega človeka prekratki. Podaljšal sem ju z zloženo odejo in na vse to vrgel svojo spalko, da je nastalo kolikor toliko uporabno ležišče.
Tudi sicer je bil hostel poln raznoraznih “izumov”. Pravzaprav v njem sploh ni bilo ničesar normalnega in pričakovanega. Elektrike ni bilo, so pa bile tri vrste vode: za pitje, za pranje posode in za pranje drugih stvari. Logike, po kateri naj bi posodo pral z vodo, ki ni pitna, nekako nisem usvojil.
Na stranišču ni bilo nobene teh vod, a v Kanadi so takšna stranišča v kempih in na obcestnih postajališčih običajna in v glavnem tudi čista. Problem pa je bil pisoar iz lesa, ki že od svoje postavitve dalje najbrž ni videl vode. Bil je poln muh in mušic, smrdel je do neba in tudi pogled nanj človeku ni vzbujal teka. Zaprl sem zgornji izhod iz želodca, da mi ne bi kaj ušlo ven, in se odločil pisoar uporabiti, da se bom lahko kasneje hvalil, kako sem lulal v najbolj zanikrn pisoar na svetu. A ko so se kapljice začele odbijati nazaj vame, je bilo preveč; šel sem lulat v naravo ter pri tem miril svoj želodec in mu obljubljal, da tistega “scališča” ne bo nikoli več videl. Glede vonja mu tega nisem mogel zagotoviti.
Lulanje v naravi je bilo strogo prepovedano. Hostel je bil tudi sicer poln nevarno zvenečih prepovedi na velikih tablah, ki so ti pretile, da boš letel iz hostla, če se ne boš držal navodil. Napotkov, kako se kaj počne in uporablja, je bilo še več kot prepovedi; celi romani so razlagali, kako naj pereš posodo, da ne porabiš preveč vode, ki je dobrina življenja, kako in točno na katerih mestih lahko kuriš kako velik ogenj, da ne zakuriš še česa drugega, kako uporabljaš imetje hostla, ne da bi ga poškodoval, in ga po uporabi vračaš nazaj, od koder si ga vzel … Bilo je tudi nekaj dobronamernih opozoril, kot je svarilo, da moraš pri sekanju drv paziti, da ti v oko ne prileti iver in te ne poškoduje. Pogosto je bilo tudi prijazno napisano, da vse, kar počneš, počneš na lastno odgovornost in da hostel za tvojo malomarnost ne odgovarja.
Bil sem vesel, da imam dovolj svežega perila in ga v hostlu ne bo treba umivati. Sem pa opral čutare; seveda s pitno vodo, pri čemer sem ves čas pazil, da me ne bi kdo zalotil, kot da res hudo grešim.

‘Kopalnica’
Kasneje sem ugotovil, da sem lahko srečen, da sem lahko opral vsaj čutare, kajti sebe nisem mogel umiti. No, lahko bi se, a bi podvig potekal približno takole: najprej bi moral nasekati drva (in paziti, da mi iver ne pade v oči); nato bi moral zakuriti ogenj pod velikim loncem z vodo, počakati, da ta voda zavre, jo preliti v vedro, vanj priliti toliko mrzle vode, da bi dosegel želeno temperaturo, se zapreti v lopo, počepniti na plastificiran podij z luknjo za odtekanje vode in si z zajemalko polivati vodo čez telo. Na koncu bi moral vse predmete vrniti tja, od koder sem jih vzel.
Ko po 500 kilometrih divjine človek doseže civilizacijo, je najmanj, kar si lahko zaželi, tuš, čisto navaden tuš, pod katerega se postavi in stoji, voda pa teče po njem. A to tu ni šlo; tudi če bi tuš bil, bi najbrž moral vseeno narediti vse naštete neumnosti, potem pa varčevati z vodo, ki je dobrina življenja.
Najbolj zabavno pri vsej dogodivščini je bilo, da je bil lastnik očitno prepričan, da je hostel zelo ekološki; povsod so bile cvetke o sožitju z naravo in primernem odnosu do njenih darov. Brez dvoma, ko zakuriš ogenj in zavreš dvajset litrov vode, da se lahko nato polivaš z največ petimi litri mlačne vode, je tvoje početje res neznansko ekološko. Mimogrede, lastnik in ustanovitelj tega hostla je Nemec. Podatek si lahko razlagate po svoje.
Večina gostov se je očitno tudi sama imela za ekologe, kajti vse skupaj jim je bilo celo zelo všeč in zabavno. Nekaj jih je najbrž bilo mojih misli, ampak nisem imel volje, da bi jih iskal in z njimi obnavljal, kar smo ugotovili že vsak zase. Šel sem spat. Na srečo sem imel samo enega cimra, ki ni prehudo smrčal, tako da sem vsaj spal v miru.

Najbolj "zagaman" hostel na svetu

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Dawson City je zlatokopsko mesto v severozahodnem delu Kanade. Na vrhuncu zlate mrzlice je v tam del življenja preživel tudi znameniti pisatelj Jack London.
Ko so se vanj okoli leta 1890 zgrinjali prvi zlatokopi, so bile življenjske razmere v mestu obupne. Bilo je prenaseljeno, ljudje so živeli v šotorih.
Kasneje so se razmere počasi izboljševale. Postavili so živopisane brunarice. Ko je zlata začelo primanjkovati, se je odselila večina ljudi, tisti, ki so ostali, pa so se lotili tudi drugih del.

Dandanes se jih mnogo ukvarja s turizmom. Dawson city je živi muzej: vse ulice razen ene so neasfaltirane, ob njih pa vodijo leseni podiji. Skoraj vse hiše so na zunaj videti kot v času Jacka Londona, imajo pa seveda elektriko in vodo, urejene sanitarije in druge dobrobiti sodobnega časa.
Zanimivo je postopati po ulicah, ki se od časov divjega zahoda niso na pogled prav nič spremenile, nisem pa niti pričakoval niti si želel občutiti življenjskih razmer, ki so vladale v tistih dneh. A prav to sem doživel …
Čez reko, nasproti Dawson Cityja, je bil hostel.
Za začetek sem plačal za dve noči, a ko sem si hostel ogledal, sem ugotovil, da bi bilo bolj prav, če bi oni plačali meni, da sem tu. Hostel je bil skupek brunaric, lop, nadstreškov na kolih, ograj in stopnic, kajti stal je na strmem bregu. Življenjski pogoji so bili približno takšni kot med zlato mrzlico, le v sobah je bilo nekoliko manj postelj kot pred stotimi leti. Vrata v sobe se niso zaklepala, zapirala so se s pomočjo vrvi z utežjo, obešene čez kolešček. Prtljago sem spravil za loputo pod posteljo, ki sem jo začuda lahko zaklenil. Postelja je bila lesena klop, na kateri so bile zložene odeja, blazina in dve večji in trši blazini, na katerih naj bi spal, a sta bili za odraslega človeka prekratki. Podaljšal sem ju z zloženo odejo in na vse to vrgel svojo spalko, da je nastalo kolikor toliko uporabno ležišče.
Tudi sicer je bil hostel poln raznoraznih “izumov”. Pravzaprav v njem sploh ni bilo ničesar normalnega in pričakovanega. Elektrike ni bilo, so pa bile tri vrste vode: za pitje, za pranje posode in za pranje drugih stvari. Logike, po kateri naj bi posodo pral z vodo, ki ni pitna, nekako nisem usvojil.
Na stranišču ni bilo nobene teh vod, a v Kanadi so takšna stranišča v kempih in na obcestnih postajališčih običajna in v glavnem tudi čista. Problem pa je bil pisoar iz lesa, ki že od svoje postavitve dalje najbrž ni videl vode. Bil je poln muh in mušic, smrdel je do neba in tudi pogled nanj človeku ni vzbujal teka. Zaprl sem zgornji izhod iz želodca, da mi ne bi kaj ušlo ven, in se odločil pisoar uporabiti, da se bom lahko kasneje hvalil, kako sem lulal v najbolj zanikrn pisoar na svetu. A ko so se kapljice začele odbijati nazaj vame, je bilo preveč; šel sem lulat v naravo ter pri tem miril svoj želodec in mu obljubljal, da tistega “scališča” ne bo nikoli več videl. Glede vonja mu tega nisem mogel zagotoviti.
Lulanje v naravi je bilo strogo prepovedano. Hostel je bil tudi sicer poln nevarno zvenečih prepovedi na velikih tablah, ki so ti pretile, da boš letel iz hostla, če se ne boš držal navodil. Napotkov, kako se kaj počne in uporablja, je bilo še več kot prepovedi; celi romani so razlagali, kako naj pereš posodo, da ne porabiš preveč vode, ki je dobrina življenja, kako in točno na katerih mestih lahko kuriš kako velik ogenj, da ne zakuriš še česa drugega, kako uporabljaš imetje hostla, ne da bi ga poškodoval, in ga po uporabi vračaš nazaj, od koder si ga vzel … Bilo je tudi nekaj dobronamernih opozoril, kot je svarilo, da moraš pri sekanju drv paziti, da ti v oko ne prileti iver in te ne poškoduje. Pogosto je bilo tudi prijazno napisano, da vse, kar počneš, počneš na lastno odgovornost in da hostel za tvojo malomarnost ne odgovarja.
Bil sem vesel, da imam dovolj svežega perila in ga v hostlu ne bo treba umivati. Sem pa opral čutare; seveda s pitno vodo, pri čemer sem ves čas pazil, da me ne bi kdo zalotil, kot da res hudo grešim.

‘Kopalnica’
Kasneje sem ugotovil, da sem lahko srečen, da sem lahko opral vsaj čutare, kajti sebe nisem mogel umiti. No, lahko bi se, a bi podvig potekal približno takole: najprej bi moral nasekati drva (in paziti, da mi iver ne pade v oči); nato bi moral zakuriti ogenj pod velikim loncem z vodo, počakati, da ta voda zavre, jo preliti v vedro, vanj priliti toliko mrzle vode, da bi dosegel želeno temperaturo, se zapreti v lopo, počepniti na plastificiran podij z luknjo za odtekanje vode in si z zajemalko polivati vodo čez telo. Na koncu bi moral vse predmete vrniti tja, od koder sem jih vzel.
Ko po 500 kilometrih divjine človek doseže civilizacijo, je najmanj, kar si lahko zaželi, tuš, čisto navaden tuš, pod katerega se postavi in stoji, voda pa teče po njem. A to tu ni šlo; tudi če bi tuš bil, bi najbrž moral vseeno narediti vse naštete neumnosti, potem pa varčevati z vodo, ki je dobrina življenja.
Najbolj zabavno pri vsej dogodivščini je bilo, da je bil lastnik očitno prepričan, da je hostel zelo ekološki; povsod so bile cvetke o sožitju z naravo in primernem odnosu do njenih darov. Brez dvoma, ko zakuriš ogenj in zavreš dvajset litrov vode, da se lahko nato polivaš z največ petimi litri mlačne vode, je tvoje početje res neznansko ekološko. Mimogrede, lastnik in ustanovitelj tega hostla je Nemec. Podatek si lahko razlagate po svoje.
Večina gostov se je očitno tudi sama imela za ekologe, kajti vse skupaj jim je bilo celo zelo všeč in zabavno. Nekaj jih je najbrž bilo mojih misli, ampak nisem imel volje, da bi jih iskal in z njimi obnavljal, kar smo ugotovili že vsak zase. Šel sem spat. Na srečo sem imel samo enega cimra, ki ni prehudo smrčal, tako da sem vsaj spal v miru.

Stiki? Ne … odnosi!

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Pri odnosih z javnostmi v organizacijah obstaja velika razlika med njihovim tehničnim izvajanjem in profesionalnim upravljanjem, kjer se ločuje znanje strokovnjakov in strategov od znanja zgolj tehnično podkovanih. Tako obstaja tudi veliko napačnih oz. nepravilnih poimenovanj različnih pojmov, ki ti takoj dajo vedeti, kako dobro je oseba, ki jih uporablja, podkovana na področju komuniciranja.

Vsak izmed nas je že kdaj zasledil poimenovanje službe za “stike z javnostjo”, kar pa je neprimerno in zastarelo saj namiguje na enosmerno in kratkoročno vzpostavljanje komunikacije samo z eno – “splošno” – javnostjo. Bolj stroki primerno je poimenovanje “odnosi z javnostmi”, saj gre pri opravljanju funkcije komuniciranja v organizaciji za vzpostavljanje in ohranjenje dolgoročnih odnosov z mnoštvom javnosti.

V marsikateri organizaciji so odnosi z javnostmi kot funkcija zreducirani zgolj na odnose z mediji, ki predstavljajo le majhen, a pomemben del odnosov z javnostmi, saj so mediji (oz. novinarji in uredniki) le ena izmed javnosti, s katerimi določena organizacija komunicira in vzpostavlja medsebojno koristne odnose. Med najpogostejše javnosti, s katerimi podjetje komunicira, lahko štejemo zaposlene, vodstvo, kupce, dobavitelje, tekmece, lokalno skupnost, lastnike oz. investitorje, medije, aktiviste in vladne organizacije. Zato se podjetja ne bi smela osredotočati samo na komunikacijo z mediji, ampak bi morala h komunikaciji pristopiti bolj celovito.

Prav tako je moč zaslediti, da nekatere organizacije prirejajo “tiskovne konference” ali po domače “tiskovke”. Tudi pri tem poimenovanju, ki je zastarelo in omejujoče, ne moremo mimo dejstva, da mediji, ki obstajajo v našem prostoru, še zdaleč niso samo tiskani mediji. Radijski, televizijski in celo novinarji spletnih strani se prav tako kot novinarji tiskanih medijev pogosto zanimajo za delovanje neke organizacije. Če želimo spoštovati tako novinarsko stroko kot tudi stroko odnosov z javnostmi bi bilo primerno, da dogodek na katerega skličemo novinarje z namenom, da jim podrobneje predstavimo novice o naši organizaciji, tudi poimenujemo “novinarska konferenca”. Časi, ko je svet poznal zgolj tiskane medije, so mimo. Lahko rečete, da so to malenkosti, vendar ravno z malenkostmi pokažemo spoštovanje in naš odnos do drugega, dela oz. stroke.

Profesionalno opravljanje poklica strokovnjaka za odnose z javnostmi ni enostavno. Pri našem delu ne gre za zgolj pošiljanje novic novinarjem in odgovarjanje na njihova vprašanja, ampak gre tudi za odgovornost in profesionalnost, ki jo kažemo pri našem delu. Odnose z javnostmi je potrebno opravljati strateško, taktično in na podlagi raziskav sedanje in prihodnje situacije, v kateri se nahaja organizacija.

V Sloveniji imamo kar nekaj organizacij in dogodkov, ki skrbijo za profesionalno držo naših komunikatorjev. Slovensko društvo za odnose z javnostmi (PRSS) in njene številne sekcije, med katere spada tudi naša Študentska sekcija (SS PRSS), skrbimo za pretok informacij in dognanj s področja odnosov z javnostmi.
Prav tako pri nas deluje Slovenska sekcija mednarodnega združenja poslovnih komunikatorjev IABC, od letos pa je v Sloveniji tudi sedež društva mednarodnih študentov za komuniciranje in odnose z javnostmi PRIME. Za vse nas, ki nas zanima organizacijsko komuniciranje, pa so tudi zanimiva različna srečanja in konference na temo odnosov z javnostmi. Datumsko najbližja nam je letos že deseta Slovenska konferenca z odnosih z javnostmi (SKOJ), ki bo od 19. do 21. oktobra potekala v Termah Olimia. Kot študent pa se lahko naši sekciji pridružiš na obisku mednarodnega kongresa PRIME, ki bo novembra v Barceloni, Španiji.

Borut Odlazek
Študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi

17. LIFFe

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Tudi letošnjo jesen, natančneje od 10. do 24. novembra, bo slovenska prestolnica tudi prestolnica svetovnega filmskega dogajanja, ki vselej pritegne več kot petdeset tisoč ljubiteljev dobrega filma.
Ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFe, največja tovrstna prireditev pri nas, bo že sedemnajstič zapovrstjo platna v dvoranah Cankarjevega doma, Kinodvora, Kina Komuna in Kinokluba Vič osvetlil z izbranimi dosežki evropske in svetovne filmske produkcije zadnjega obdobja. Posebna pozornost je namenjena najkakovostnejšim ter po vsebini in uresničitvi izrazito izvirnim in zanimivim avtorskim delom.

V programu festivala se bo zvrstilo okoli sto filmov, razvrščenih v posamezne sklope:
PERSPEKTIVE – uradna tekmovalna kategorija novih režiserjev, ki se potegujejo za nagrado vodomec (Kingfisher); predstavlja filme obetajočih in izvirnih avtorjev, ki se prvič ali drugič poskusijo v filmski režiji. Zmagovalca določi tričlanska mednarodna žirija, ki jo sestavljata dva tuja strokovnjaka in slovenski filmski ustvarjalec ali kritik.
PREDPREMIERE – predstavitev vrhuncev evropske in drugih večjih kinematografij, nastalih pod taktirko preverjenih filmskih mojstrov.
OBZORJA – pregled novih uspešnic svetovne produkcije, bolj primernih za festivalsko prikazovanje in art kino mrežo kot za redni komercialni program; gre za filme uveljavljenih režiserskih imen. Tudi Obzorja sodijo v tekmovalni program, le da zmagovalca izbere občinstvo in mu dodeli zlati kolut.
DOKUMENTARCI – pregled sodobne angažirane dokumentarne produkcije z vsega sveta.
EKSTRAVAGANCA – festivalska kategorija, namenjena predstavitvi filmskih ustvarjalcev sodobnega filma, ki niso podvrženi prevladujočim tokovom v strukturi filmskega izražanja. Prostor dajemo oblikam, ki ne sodijo v samoumevno kategorijo celovečernega igranega filma; sledimo pomembnim ustvarjalcem samosvoje filmske estetike ter skozi čas tudi njihovim vznemirljivim in nepredvidljivim filmskim potem.
POSVEČENO – predstavitev festivalsko in medijsko izpostavljenega avtorja. Letos bo sekcija Posvečeno predstavila italijanskega režiserja Marca Bellochia.
PROTI VETRU – sklop avtorjev, ki kljub prevladovanju drugačnih smernic gojijo svojo filmsko poetiko in ostajajo prepoznavni po svojevrstni uporabi filmskega jezika.
IZBOR KRATKEGA FILMA – izbor iz programa Koordinacije evropskih festivalov.
JUG-JUGOVZHODNO – pregled kinematografije dežel južno in jugovzhodno od nas.

Predprodaja od 26. 10. do vključno 9. 11.:
Popusti:
– za dijake in študente: za projekcije do 18. ure 700 SIT, po tej uri 900 SIT
– ob nakupu 6 vstopnic za različne filme 20 %; ob nakupu 9 vstopnic za različne filme 25 %
– ob nakupu 12 vstopnic za različne filme 30 %
Redna prodaja od 10. do 24. 11.:
Popusti:
– za dijake in študente: za projekcije do 18. ure 700 SIT, po tej uri 900 SIT
– ob nakupu 6 vstopnic za različne filme 10 %
– ob nakupu 9 vstopnic za različne filme 15 %
– ob nakupu 12 vstopnic za različne filme 20 %

Mesto žensk

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Med 2. in 10. oktobrom letos se je odvil že 12. Mednarodni festival  sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Festival se je tokrat ukvarjal z različnimi vidiki zgodovine, njenega pomena ter spomina – torej sfer, kjer so ženske najbolj nevidne.

Ker zgodovina postavlja časovne mejnike pomembnih dogodkov, je zgodovinski spomin eden od načinov, kako sedanjost ločiti od preteklosti in jo povezati s prihodnostjo.  Določa tudi, kaj bo utonilo v pozabo in kaj bo zapisano v zgodovinski in kolektivni spomin. Zato je Mesto žensk eden od pomembnih kamnov mozaika formalnega zgodovinskega spomina, v katerem se dela ženskih avtoric pogosto izgubijo. Sooči nas z žensko kretivnostjo v današnjem prostoru in času, ki bi sicer ostala neomenjena, neopažena in osamljena v množici “pomembnih političnih dogodkov”. Letošnji festival je bil posvečen stoletnici rojstva Hannah Arendt, znane filozofinje, politične teoretičarke in avtorice razvpite knjige Izvori totalitarizma.

Program pa ni bogat zgolj konceptualno, saj tudi letos ni razočaral s širokim žanrskim izborom del ženskih umetnic z različnih delov sveta. Poleg razstave 28 slovenskih slikark in ilustratork smo si lahko ogledali kvaliteten nabor filmov, video produkcij, multimedijskih performansov, ilustrirano predavanje, glasovno-plesno predstavo, koncerte, predavanja, literarni maraton ter druge predstave. Svoje delo in ustvarjanje so imele priložnost predstaviti številne umetnice, kot je npr. kanadska risarka stripov, pevka in kitaristka Genevi?ve Castr?e, režiserka Germaine Dulac, hrvaška sodobna umetnica Sanja Iveković, plesalka in koreografinja Irena Tomažin, Kanadčanka Antonija Livingstone, sociologinja Mirjam M. Hladnik, režiserka Hanna A. W. Slak, Eva Egermann, Stefanie Seibold, Bonifre Madigan, igralka Silvia Ferreri, medijska teoretičarka Marina Gržinić in še mnoge druge.

V okviru festivala so bile organizirane tudi razprave, delavnice za solistični performans, delavnica literarnega prevajanja južno-slovanskih jezikov, slikarske delavnice ipd. Vse dejavnosti so ženske vzpodbujale k aktivnemu vključevanju v festivalsko dogajanje ter vzpostavljanju osebnega odnosa z umetnostjo. Tako je Mesto žensk ponovno doseglo svoj namen in nam predstavilo umetnost in umetnine ženskih avtoric ter hkrati odprlo prostor za nastajanje oz. odkrivanje novih. Slovencem je ponudlo možnost vpogleda v koncepte razmišljanja, ki niso obremenjeni s prevladujočo racionalno, linearno logiko, ampak se nagibajo k intuiciji, čustnosti in mističnosti. Torej tistemu, kar najbolj definira žensko in tudi umetnico.

KariS

So večjedrni procesorji neuporabni za igre?

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Višanje delovnih taktkov (frekvenc) procesorjev se je v zadnjih dveh letih nekoliko ustavilo, saj trenutni razvojni cikli že zadevajo ob meje samega silicija. Čipi z več gigaherčnimi oznakami enostavno niso več smotrni ob trenutni procesorski arhitekturi. Zato pa se inženirji dveh največjih podjetij iz procesorske branže, to sta Intel in AMD, trudijo na en procesor namestiti kar največ jeder ter tako povečati njegovo zmožnost hkratnega obdelovanja večje količine podatkov.

Vendar pa razvijalci iger uporabnike opozarjajo, da večjedrni procesorji ne bodo bistveno pripomogli k dvigu zmogljivosti v računalniških igrah, saj imajo že pri dveh jedrih težave z izkoristkom. Problem namreč tiči v tem, da večina starejših (in tudi aktualnih) iger le ni bila zasnovana za večjedrne procesorje, ampak so prirejene delovanju s pomočjo enega samega računskega stroja. Predelava obstoječih iger pa je vse prej kot enostavna, zato na spletu zasledimo le malo popravkov današnjih iger, saj razvijalci iz sicer že optimiziranega pogona igre le stežka iztisnejo še kaj več.

Dvojedrne procesorje se bo v prihodnosti dalo precej bolje izkoristiti, več kot dve jedri pa zelo težko. Problem se pojavi že pri sami porazdelitvi nalog na jedrih. V prihodnje bi lahko eno jedro skrbelo za fizični model in prežalo na trke, medtem ko bi drugo jedro skrbelo za umetno inteligenco. Vmes bi tretje jedro skrbelo za grafični model. Vendar se vse to lepo sliši le v teoriji, saj se pri takšni zasnovi takoj pojavijo težave. Pri igrah se mora večino stvari zgoditi v realnem času, pri več jedrih pa se kmalu zgodi, da mora eno jedro čakati drugega, da ta opravi svojo nalogo, medtem ko nanj bržkone že čaka tretje jedro. Izkoristek vseh jeder pa je ob tem seveda dokaj slab. Prav tako lahko takoj, ko začnemo pisati kodo za večjedrne procesorje, pričakujemo tudi večjedrne hrošče, kar skupaj s prej omenjeno težavo čakanja jeder pripomore k dragemu in dolgotrajnemu razvoju, ki si ga razvijalci iger le ne morejo privoščiti (že tako igre nastajajo z večmesečno zamudo, saj si uporabniki v njih želijo vseh mogočih dobrot). Sama optimizacija igre za večjedrni procesor lahko vzame eno leto razvojnega časa, v najboljšem primeru pa lahko računamo na dvajset do tridesetodstotno pohitritev delovanja. Trenutno se razvijalci iger šele navajajo na dvojedrne sisteme, Intel in AMD pa na tržišče že pritiskata s štirijedrnimi rešitvami. Kratkoročne rešitve ni. Eno in predvsem dvojedrni procesorji bodo za običajnega uporabnika povsem dovolj in tudi igričarji verjetno še kar nekaj časa ne bodo potrebovali kaj več od tega. V sodobnih grafično bogatih igrah namreč poleg osrednjega procesorja velikansko vlogo igra tudi grafična kartica. Družine (generacije) le-teh pa se, kot vemo, zamenjajo vsakih šest mesecev.

Miran Varga

Prva tretjina zdravja je smeh, druga seks, tretja pa Marlenna.

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Brez dlake na jeziku

Ultra temperamentna, absolutno nezamerljiva, z veliko dobre volje in smislom za humor. Je tip človeka, ki nikoli ne ostane nikomur ničesar dolžan. Ni volk samotar. V življenju je naredila veliko neumnosti. Najpogosteje je dala avtogram na nedrje.

Kakšna je bila tvoja študijska pot?
Študij mi je od nekdaj zelo veliko pomenil. Zaradi svoje kariere nisem nikoli pustila študija, vedno sem ju poskušala uskladiti. Študirala sem na Visoki šoli za zdravstvo, smer Delovna terapija. Imam tudi lepo povprečje. V zadnjm semestru sem odšla v Belgijo in se tam posvetila diplomski nalogi s področja psihiatrije. Po povratku v Slovenijo so se začele Sestre, Ema, nastopi. Nisem imela več časa za študij in tako sem si vzela dve leti študijskega premora. Potem pa sem tudi diplomirala.

Si bila na Visoki šoli za zdravstvo vedno prisotna na vajah in predavanjih?
Na vajah sem bila definitivno prisotna, ker so bile obvezne. Sem pa bila ena redkih študentk, ki je rada hodila tudi na predavanja. Imela sem fenomenalne profesorje in najboljšo mentorico na svetu, profesorico Marijo Tomšič, ki jo “lub’m na vse veke vekov amen”.

Katero področje študija te je najbolj zanimalo na fakulteti?
Najbolj zanimivo je bilo področje psihiatrije, s katerega sem tudi z odliko diplomirala. Trenutno je to tudi moja praksa. Estrada je ena velika psihiatrija, v kateri najdeš odvisnike od drog, alkoholike, ljudi z motnjami prehranjevanja, z motnjami samopodobe, depresivce, psihopate. In z vsakim moraš znati navezati stik.

Kje se je rodila Marlenna?
Marlenna se je rodila na faksu. Na Visoki šoli za zdravstvo. Na Evropskem kongresu delovne terapije sem imela nastop, kjer so me oblekli v Marleno in mi tudi dali ime Marlena. Ime mi je dala profesorica Cecilija Lebar. Najprej naj bi bila Marlene, po Marlene Dietrich. Jaz pa sem ime Marlene malo poslovenila v Marlena.

Včasih si bila Marlena, danes si Marlenna? Od kod je priskakljal še en n v tvoje ime?
To je nastalo zaradi afnanja. Z nobeno vezo ali zvezo. Zakaj bi moralo biti enostavno, če pa lahko vse skupaj zakompliciramo? Imam pa zato težave pri mailih, naslovih, kjer se pojavlja moje ime z enim n. Sprva sem se pri taki napaki počutila, kot da me je nekdo naslovil z napačnim imenom.

Je res, da so ti ponudili vlogo v porno filmu?
Niso mi samo ponudili vloge, v porno filmu sem igrala za eno največjih produkcijskih hiš na svetu – Privat. Lani sem bila na največjem erotičnem sejmu v Berlinu v službene, profesionalne namene. Bila sem v publiki in vprašali so me, če bi sodelovala v porno filmu -zdelo se mi je zelo zanimivo.

Kako je potekalo snemanje?
Sedela sem poleg ženske in moškega, ki se profesionalno ukvarjata s porno filmom. To sta bila Natalie in Doug, ki sta tudi zasebno par. Med snemanjem sta se “dajala dol”, jaz pa sem komentirala, kako bi sama bolje opravila določen akt. Smeha ni manjkalo. In bila sem do vratu zapeta.

Je res tudi, da si delala na vroči telefonski liniji?
Ja seveda, kot nesramno pohotna Linda. Delala sem pol leta. To je bil zame lepo prislužen študijski denar. Tako delo ima širok razpon. Veliko je smeha, tudi vzburiš se. Zgodilo se je tudi, da sem ob štirih zjutraj zaspala med pogovorom. Imeli smo stanovanje in “delovne kavčke”. Je pa res, da se je kdaj pa kdaj tudi kuhalo, medtem ko se je na drugi strani telefona globoko dihalo. Moraš biti iznajdljiv in pustiti domišljiji prosto pot.

Kaj trenutno počneš?
Trenutno je za nami prva nova oddaja Marlenna, ki smo jo vsebinsko spremenili. Sedaj je sestavljena iz štirih rubrik: Mokre igre, kjer bomo v vsaki oddaji predstavili nekaj novih erotičnih pripomočkov, Vroča tema bo vedno obdelana z raziskovalnim nastopom, Erotika v tujini, kjer bomo prikazali inserte z različnih erotičnih sejmov, pokazali, kako se snemajo filmi za odrasle, imeli bomo intervjuje s svetovnimi porno zvezdami,  ter rubrika Znani Slovenci v postelji.

Kdo ti pomaga pri oddaji Marlenna, poleg tega, da si sama voditeljica, novinarka, montažerka?
Zelo sem vesela, da smo dobili nove lastnike, najprej najlepša hvala Sašu Vugdaliču, ki nas je dobro “shendlal”. Kupilo nas je angleško podjetje MTG, kar pomeni, da je TV3 zdaj tuja televizija. Najbolj sem zadovoljna, da imam možnost sodelovanja z gospodom Donovanom Mohlmannom, Program advisor managerjem. Sprejema moja mnenja, želje, ideje ter tudi sam razvija predloge na podlagi mojih zamisli. Skupaj sva ustvarila oddajo Marlenna. Erotika je zelo občutljiva tema in zelo hitro lahko postaneš vulgaren. Namen oddaje pa je temo predstaviti iz izobraževalnega, zabavnega, zdravega in absolutno umetniškega vidika. Pomembno je, da se ljudje zavedajo, da res ni nič narobe, če uživajo v seksu. Seks ne sme biti delo, opravljeno z muko, da zadovoljiš svojega partnerja. To ni družinska obveznost.

Ste s Sestrami še vedno aktivne?
S Sestrami tu in tam še vedno nastopamo, vendar več v tujini kot doma. Gostujemo v Italiji, Srbiji. Trenutno čakamo nadaljnja navodila našega “atija” Magnifica, s katerim bomo pripravile naslednji projekt.

Na RTV Slovenija so predpriprave za Emo 2007 že v pogonu. Se boste še kdaj prijavile?
Na tem festifalu se ne bomo več “pofočkale”. Je pa res, da se na Emo prijavljajo takorekoč slovenske legende, glasbeniki z veliko izdanimi ploščami. Ema je bila za nas Sestre lepa odskočna deska v osrčje slovenske estrade. Prišle smo nepoznane, videle in zmagale. Bila je zelo lepa izkušnja.

Kaj je bil vzrok za tvoj vstop v novinarske vode?
Največji krivec za moj vstop v novinarske vode je Vesna Milek, ki me je pripravila do tega, da sem začela pisati. Moja zelo dobra prijateljica Saška Mesarič pa je lektorirala veliko mojih tekstov in mi posredno zelo pomagala. Pisala sem za reviji Stop in Gloss. Sodelovala sem tudi z Maxom Modicem v Pismih bralcev za Vroči vikend. Melita Berzelak me je zelo opogumila in navdahnila, objavila je nekaj mojih novinarskih del in mi podala tudi pozitivne kritike. Še vedno pa delam za revijo O osebnosti.

Glede na tvojo vsakdanjo prezaposlenost me zanima, koliko ur na dan spiš?
Marlenna zelo rada spi in če ne spi, je zelo tečna. Tako tečna, kot da bi imela prvi dan menstruacije. Spati moram najmanj osem do devet ur na dan. Seveda se zgodi tudi, da spim le štiri, pet ur. Vendar takrat pazim, da nimam intervjujev ali snemanj.

Uporabljaš tampone? Kdaj in katere?
(Smeh) Uporabljam jih samo, ko mi teče iz nosa. Uporabljam pa čisto navadne robčke, ker nimam tako močne. O.B. ne uporabljam, hahaha …

Kakšna je tvoja filozofija v življenju?
Držim se načela, da sem čimbolj objektivna do sebe, da se ne podcenjujem in precenjujem. Z užitkom pogledam samo sebe in si rečem: “To je dobro, to je super, to je pa za en drek!” Nikoli ne ocenjujem tistega, česar sama nisem sposobna. Ne ocenjujem ljudi na podlagi prvega vtisa. V živjenju bi morali ljudje imeti najprej radi samega sebe. Veliko je pregovorov, kot so Živi in pusti živeti, vendar sama ne sledim ničemur podobnem. Hitro lahko zveni banalno, patetično. Znam se iskreno zahvaliti,opravičiti. Odpuščam pa sploh! Brez težav povem, kadar nečesa ne znam, in prosim za pomoč.

Kaj počneš v prostem času?
Obožujem potovanja, obiskujem stare prijatelje in klepetam, klepetam, klepetam. Mogoče kdaj utegnem pogledati tudi kakšen dober film.

Če bi se rodila še enkrat, bi hodila po isti poti?
Definitivno! Vse, kar sem v življenju počela in naredila, bi z veseljem ponovila.

Katera je največja neumnost, ki si jo naredila?
Joj, koliko neumnosti sem naredila! Cel intervju lahko narediva samo o teh! Ena izmed njih je na primer zgodba o našem potovanju proti Nemčiji. Potovali smo z avtom in opazili voznika tovornjaka, ki je vozil tako grozno, da sem mu skozi okno pokazala rit ali “Kiss my ass!” Hahaha …

Kdaj si izgubila nedolžnost?
Zame je vsakič prvič. Zato sem še vedno nedolžna! Drugače pa sem prvič izgubila nedolžnost pri devetnajstih letih in je bilo super. Dotikanja in poljubljanja pa sem raziskovala bistveno prej.

Kakšna je razlika med transvestiti in travestiti?
Travestit je moški, ki se oblači v žensko zaradi imidža, samo za zunanjo podobo. Transvestiti pa so moški, ki uživajo v tem, da so ženske. Seksualno jih vzburja, da se oblečejo v ženske in imajo spolne odnose izključno z moškimi. Mi travestiti tudi uživamo, predvsem ko imamo poln bančni račun. V nemškem jeziku imajo čudovito besedo za travestite – Travestitkunstler, v Ameriki pa travestitom pravijo drag queen – kraljica preobrazbe, preobleke. Slovenščina je pač zakomplicirana.

Maja Kranjc

1...2.0322.0332.034...2.058Stran 2.033 od 2.058
Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.

Sistem poganja  GDPR Cookie Compliance