Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) bo letos, že osmo leto zapored, ob začetku novega študijskega leta pripravila obširno informativno akcijo “Dostop”, s katero želi izraziti dobrodošlico brucem, jim zagotoviti vse informacije, ki jih potrebujejo za uspešen študij, ter jim omogočiti čim lažjo vključitev v študentsko življenje. “Skrb za informiranost in obveščenost študentov Univerze v Mariboru je ena temeljnih nalog Študentske organizacije Univerze v Mariboru. S tovrstnim informiranjem želimo študentom naše univerze čim bolj pomagati pri hitrejši in lažji vključitvi v študentsko življenje, ob tem pa jim želimo sporočiti, da se lahko na nas obrnejo vedno, ko potrebujejo pomoč, nasvet ali informacije”, je ob predstavitvi akcije informiranja brucev poudaril predsednik ŠOUM Andrej Krček.
Ženske v znanosti
L'OREAL Slovenija in Slovenska nacionalna komisija za UNESCO bosta v sklopu programa “Za ženske v znanosti” 2008 znova podelila štipendiji v višini 5.000 evrov dvema Slovenkama v zadnjem letu doktorskega študija naravoslovnih znanosti, medicine ali biotehnike, ki ga opravljata v okviru slovenskih znanstvenih institucij. Kandidatke praviloma ne smejo biti starejše od 35 let, imeti morajo slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Sloveniji. Na uradnem prijavnem obrazcu in z ustrezno dokumentacijo oddane vloge za štipendijo bo vrednotila strokovna komisija, ki ji letos znova predseduje prof. dr. Tamara Lah Turnšek. Več informacij o programu “Za ženske v znanosti” ter razpisnih pogojih in potrebni dokumentaciji lahko najdete na www.mvzt.gov.si, v rubriki Aktualno. Kandidatke se lahko na razpis prijavijo do vključno 26. oktobra 2007.
Program “Za ženske v znanosti” pa ne predstavlja le finančne spodbude ženskam. Njegovo pomembno poslanstvo je tudi spodbujati javno razpravo o temah, ki predstavljajo ovire hitrejši uveljavitvi žensk.
Sodelovanje
Konec minulega tedna je Univerza na Primorskem podpisala meduniverzitetni bilateralni sporazum o sodelovanju z Univerzo Singidunum iz Beograda (Srbija). Univerza Singidunum je mlada, privatna univerza s približno 6000 študenti. Ustanovili so jo leta 2005. Njeni študijski programi so usklajeni z bolonjsko reformo in s sistemom ECTS ( evropski sistem kreditnih točk). V skladu s prakso bo UP v kratkem pripravila program sodelovanja, v katerem bodo opredeljene konkretnejše oblike sodelovanja z novo partnersko univerzo. Med njihovimi članicami je največji interes za sodelovanje izrazila Turistica, ki je bila tudi pobudnica podpisa sporazuma, in sicer na naslednjih področjih: organizacija in oblikovanje podiplomskega študija in predavanj, organizacija strokovnih posvetov, znanstveno- raziskovalno delo, izmenjava predavateljev, raziskovalcev in študentov in sodelovanje pri promocijskih aktivnostih.Fakulteta za humanistične študije in fakulteta za management sta zainteresirani za izmenjave učiteljev in študentov ter sodelovanje pri projektih.
Si, kar ješ!
Že dolgo vemo, da je naše počutje in zdravje zelo odvisno od tega, kaj pojemo. Pomembno je, da je hrana, ki jo zaužijemo, raznolika, da ima v sebi dovolj vitaminov in mineralov, manj znano pa je, da imajo nekatere jedi tudi skoraj čarobne učinke …
Kako založiti svoje možgane z energijo za študij?
Najpomembnejša aktivnost vsakega študenta je učenje. Ker pa nam včasih zaradi pomanjkanja motivacije ali koncentracije učenje ne gre tako, kot bi moralo, lahko preizkusimo nekaj čudežnih receptov, ki nam bodo zagotovo pomagali, da bodo v našem indeksu sijale same desetke.
Prehrana pri učenju bi morala vsebovati dovolj ogljikovih hidratov. Najbolj primerni jedi sta krompir in testenine, zato ker vsebujeta kompleksne ogljikove hidrate, hkrati pa pomirjata, sproščata in pomagata premagovati stres, kar je med učenjem, predvsem tik pred izpitom, zelo pomembno. Poleg tega lahko krompir in testenine pripravimo na tisoč in en način (lahko jima dodamo tudi rožmarin, ki velja za zelišče, ki nam izboljša spomin).
Odlična hrana za naše možgane so tudi ribe in polnovredna pšenica, saj vsebujejo veliko holina, ki spodbuja možganske funkcije in pozitivno vpliva na spomin. Koristne so tudi gobe (kuhane ali pečene), saj vsebujejo snovi, ki nas pomirjajo in izboljšujejo delovanje našega živčnega sistema. Oves pomirja živčno napetost, zato je priporočljiv za zajtrk pred izpitom (npr. ovseni kosmiči), sezam pa vsebuje številne snovi, ki so pomembne za prenos signalov v živcih in za registracijo informacij v možganskih celicah. Posladkamo pa se lahko z borovnicami, grozdjem, rozinami, rdečimi grenivkami in posušenimi marelicami.
Kako naj ostanem zdrav med napornim študentskim življenjem?
Študentje smo zaradi načina življenja populacija, ki je zelo izpostavljena tveganju, da zbolimo. Premalo spanja, neredna prehrana, stres zaradi študijskih obveznosti, predvsem pa preveč “družabnih” obveznosti – zaradi vsega tega lahko hitro zbolimo, to pa se pozna na našem študijskem uspehu, predvsem pa na našem počutju in sposobnosti doživljanja pravega “študentskega” življenja.
Najbolje je seveda, da že vnaprej poskrbimo, da ne bomo zboleli, in oskrbujemo svoj imunski sistem z vsem, kar potrebuje. Najlažje lahko to naredimo z uživanjem koruze, predvsem mlade, ki vsebuje veliko folne kisline. Tudi česen izboljšuje imunski sistem in deluje protivnetno.
Tudi ko že zbolimo, še ni prepozno – s hrano si lahko lajšamo bolezenske tegobe in tudi poskrbimo, da smo čimprej spet zdravi. Priporoča se čebula, ki deluje protibakterijsko, zdravi prehlade in čisti zamašene bronhije. Surovo zelje ali zeljni sok ima protivirusne in protibakterijske lastnosti, hren nam odlično očisti zamašene sinuse, semena sončnice pa imajo ugoden vpliv na izkašljevanje in se uporabljajo pri zdravljenju bronhitisov, vnetju grla in kašlja. Če imamo povišano telesno temperaturo, jo lahko znižamo z breskvami, repo in paradižnikom.
Voda – snov, brez katere ne gre
Zelo pomemben del zdrave prehrane je, da zaužijemo dovolj tekočine, pa naj bo to voda ali katerakoli druga pijača. Večina ljudi danes namreč zanemarja potrebe svojega organizma po vodi in pije šele, ko so žejni – pomembno pa je, da svojemu telesu redno dovajamo dovolj vode in pijemo tudi takrat, ko žeje še ne čutimo.
Voda je najpomembnejša sestavina v telesu in sestavlja okrog 70 odstotkov človekovega telesa. Voda ima številne pomembne lastnosti in v telesu opravlja zelo različne naloge. Za dobro delovanje potrebuje naš organizem najmanj dva in pol litra vode na dan. Nekaj je dobimo s hrano, vsaj poldrugi liter pa moramo telesu zagotoviti z uživanjem vode oz. druge tekočine.
Pomanjkanje vode ima za naš organizem lahko hude posledice: že suha usta so namreč znamenje resne dehidracije telesa. Že enoodstotna dehidracija pa pomeni zmanjšanje telesnih in duševnih zmogljivosti, razvoj agresivnosti in kronične utrujenosti. Taka dehidracija nastopi, že če smo pozabili popiti 2 velika kozarca vode.
Na kroničnega pomanjkanje vode se naše telo lahko odzove različno; pojavijo se lahko alergije, kronične bolečine, kot so zgaga, revmatične bolečine, bolečine v križu, bolečine v prsnem košu, bolečine v nogah, glavobol, zvišan krvni tlak. Kot kažejo najnovejše raziskave, se zmanjša imunska sposobnost organizma. V skrajnem primeru lahko nastanejo različni raki na sečilih, rodilih in dojkah.
Šport, za katerega je potrebno imeti »jajca«
Ena izmed mnogih kolesarskih disciplin, pri kateri adrenalin ne popusti še dolgo po cilju, je downhill ali po slovensko spust. Jani Bajda, študent fakultete za arhitekturo, se že nekaj let profesionalno ukvarja s tem športom in mu posveča prav vsak prosti trenutek.
Kdo te je navdušil za tovrsten šport?
Že kot otrok sem rad kolesaril. Ko pa sem pričel spoznavati ekstremne športe, je bil downhill prava kombinacija. Takoj sem vedel, da je to pravi šport zame.
Kaj potrebuje pravi downhiller za svoj užitek, adrenalin …?
Za druge ne vem, sam pa imam najraje velike skoke ali pa hitre proge. Piko na i pa naredi narava sama, ki poskrbi, da presenečenj na progi nikoli ne zmanjka.
Udeležil si se že kar nekaj tekem v Sloveniji. Katera ti je ostala najbolj v spominu?
V spominu mi vedno najbolj ostane zadnja tekma, ker premlevam napake in si jih skušam zapomniti za naslednje tekme, da jih ne bi ponovno ponovil in da bi tudi na treningih skušal izpiliti šibke točke.
Ponosno se pohvali, katero mesto si na kakšni od tekem zasedel?
Do sedaj je bilo najboljše 10. mesto, upam pa, da se povzpnem tudi višje. Vendar je konkurenca zelo huda.
Kje v svetu še potekajo tekme? Si se kakšne od teh udeležil tudi sam?
Večinoma tekme potekajo v Evropi (Avstrija, Francija, Slovenija …) in Ameriki, in sicer organizatorji najpogosteje uredijo proge za spust na površinah smučišč. Tako se bo tudi letos finalna tekma za svetovni pokal odvijala na mariborskem Pohorju.Udeležitev bo pa še malo počakala (smeh).
Nam poveš malce o tem, kdo pripravi progo za dirkanje, iz česa je ta sestavljena in kakšne pasti vsebujejo tekmovalne proge?
Pripravo in organizacijo prevzame lokalni kolesarski klub, saj najbolje pozna teren. Nekih standardnih določil ni, pomembno pa je, da je proga prevozna in da je brez vzponov. Torej samo navzdol, kar je razvidno tudi iz besede downhill. Dolžinsko in časovno proga ne sme biti prezahtevna. En spust naj bi trajal približno 5 minut, proga pa naj bi bila dolga približno 3 kilometre. Za pasti in trike pa vedno poskrbi narava s skalami, koreninami …
Na tekmah sodelujejo tudi dekleta. Ali je tudi v downhillu ločena težavnostna stopnja tekme med moškim in ženskim spolom?
Seveda so tudi dekleta prisotna in vozijo isto progo kot moški, vendar v svoji skupini. Torej razlik med progami ni. Zelo pogumna so ta naša dekleta!
Koliko časa je potrebno trenirati za državno prvenstvo v downhillu?
Odvisno od kvalitete treninga in zastavljenih ciljev. Najbolj pametno se je na svetovno prvenstvo pripravljati kar celo leto in povečati trening dva tedna pred tekmo.
Kje potekajo tvoji treningi?
Treniram predvsem v mojem bike-parku in okolici Ljubljane ter po znanih progah širom po Sloveniji.
Nam opišeš primer treninga? Ogrevanje, raztezanje …?
Ker so naša kolesa, specializirana za downhill, še enkrat težja od navadnih, nam za ogrevanje ni potrebno posebno skrbeti. Ko “prilezeš” na hrib, si že zelo dobro ogret in se samo še “razmigaš”, kar je zelo pomembno, saj s tem zmanjšaš poškodbe pri padcih. Tako si pripravljen za spust. Bolj kvalitetni treningi pa so tisti, ko te na hrib pripelje kombi ali sedežnica. To pa zato, ker tak spust lahko ponoviš večkrat v dnevu. Pri treningih za downhill vzdržujemo kondicijo, povečujemo moč, izpopolnjujemo tehniko vožnje, koleščke v glavi pa zavrtimo v napačno smer (smeh).
Nam zaupaš, kdo je sponzor tvojih potrebščin za downhill in koliko stane tovrsten šport mesečno?
Trenutno še nimam sponzorjev. V večji meri sta moja sponzorja starša, ki se jima iskreno zahvaljujem za vso podporo, zaupanje vame in v moje cilje, ter moja denarnica, ki ostane vsak mesec prazna. S pomočjo sponzorjev bi se stvari bistveno izboljšale, predvsem na področju kvalitete treningov, s tem bi dosegal tudi višje uvrstitve na tekmovalni lestvici.
Kakšne stroške si imel v letošnjem letu?
Do sedaj sem porabil že kar nekaj denarja, večino za kolesarske dele, ki se zlomijo pri padcih in skokih. Kljub temu, da ti prodajalci zagotavljajo neuničljivo kolo in dele, prav kmalu ugotoviš, da to ni res. Letos sem za novo kolo odštel približno 3000 evrov, oprema za kolo je bila še dodatnih 500 evrov, zaščitna oprema, obleka in ostalo pa je še dodaten strošek.
Na kaj je potrebno biti pozoren pri nakupu downhill kolesa? Katero kolo voziš ti?
Kolo naj se prilega kolesarju in njegovemu načinu vožnje. Mora biti ustrezne velikosti in imeti kvalitetno opremo. Dobro je imeti možnost nakupa rezervnih delov v Sloveniji. Sam vozim Azonic Gravity.
Koliko koles si že zamenjal do sedaj in zakaj?
Zamenjal sem že kar nekaj koles (smeh). Večino prejšnjih sem zlomil, tako da je trenutno to moje peto kolo.
Kakšne so tvoje želje v downhillu?
Izboljšati svoj rezultat.
Kdo je tvoj zgled v tem športu?
Nimam enega idola, zgledujem se po vseh v svetovnem vrhu. To so Cedric Gracija, Steve Peat, Nathan Rennie in drugi.
Tvoj življenjski moto?
Positive vibrations.
Maja Kranjc
Bournov ultimat [ The Bourne Ultimatum ]
Žanr: kriminalka / triler
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Tony GilRoy po romanu Roberta Ludluma
Igrajo: Matt Damon, Paddy Considine, Edgar Ramirez, Julia Stiles, Chris Cooper, Brian Cox, Daniel Brühl, David Strathairn idr.
Dolžina: 111 min
Poznate še kakega bolj žilavega človeka od terminatorja Arnolda? Ne. Kaj pa kakega bolj spretnega od Jamesa, pardon, Piercea? Spet ne. Premislite. Matt Damon vas bo namreč še v tretje poskušal prepričati v nasprotno in tokrat je, naj dodam, zares prepričljiv. Zato ne čudi, da so kriminalko v ljubljanskem Koloseju izbrali za film meseca.
Potem ko smo v prvih dveh delih (2002 in 2004) lahko videli, kako je najbolj izurjenenemu agentu skrivna agencija vzela identiteto, spomin in ljubljene osebe, se trmasti Bourne vrača še v tretje. Tokrat bo dokončno obračunal z ljudmi, ki so mu uničili življenje in ki ga še vedno skušajo za vedno utišati. Zgodba je sledeča. V iskanju odgovorov o medlih spominih iz preteklosti ga sled pripelje do novinarja Rossa, ki pa mu veliko ne more pomagati, saj kaj hitro postane tarča neusmiljenega vladnega predstavnika Noaha. Ta v lov za ubežnikoma pošlje odločno agentko Pamelo, po življenju pa jima streže tudi okrutni morilec Paz. Kot da se vpleteni se ne zavedajo, da je Bourne pravzaprav najbolj nevaren takrat, ko ga pričnejo stiskati v kot. V preteklih letih je po vladni zaslugi postal vrhunsko orožje in hkrati najtežja tarča, kar se je je CIA kdaj lotila.
Stopnica, tajni program za neuradne akcije, ne deluje več. Nadomestil ga je nov program Črni šipek z novo generacijo izurjenih morilcev, ki jih ne nadzira nihče. Za vse, odgovorne za program, je Bourne grožnja, ki jo je treba enkrat za vselej odstraniti. Zanj pa je program edina vez z življenjem, ki ga je zaman skušal pozabiti. Nima več kaj izgubiti, zato bo vse, kar so ga nekdanji gospodarji naučili, izkoristil za to, da bo našel tiste, ki so ga ustvarili, in zaključil to zgodbo. In pot ga pripelje nazaj domov, na začetek. Bo tokrat zaključil zgodbo? Odgovori vas čakajo v kinu.
28 tednov pozneje [28 Weeks Later]
Žanr: znanstveno-fantastična grozljivka
Režija: Juan Carlos Fresnadillo
Scenarij: Rowan Joffe, Juan Carlos Fresnadillo, Jesus Olmo in E.L. Lavigne
Igrajo: Robert Carlyle, Rose Byrne, Jeremy Renner, Amanda Walker, Shahid Ahmed, Harold Perrineau idr.
Dolžina: 101 min
28 tednov pozneje je nadaljevanje strahovito uspešnih 28 dni pozneje. Začne se šest mesecev po tem, ko je smrtonosni virus besa kosil po osrednji Veliki Britaniji. Ameriška vojska razglasi, da je dobila vojno proti okužbi in da se obnova države lahko začne. Ob vrnitvi prvega vala beguncev si ogledujemo snidenje ene izmed družin – ampak eden od članov nevede nosi s seboj grozljivo skrivnost. Virus še ni mrtev, je nevarnejši kot kdajkoli. In London se znova spremeni v najhujši pekel.
Očitno so grozljivke z različnimi virusi in mutanti hit letošnjega leta. To, da znajo gledalca krepko prestrašiti, jim vsekakor moramo priznati. Če pa so še kolikor toliko realistično posnete, potem pa ni več razloga, zakaj se ne bi šli stiskat v kinodvorane.
Muzej podvodnih dejavnosti Piran
Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika: skafánder -dra m (á) potapljaško oblačilo s čelado, ki ima priključek za dovod in odvod zraka: potapljati se s skafandrom / potapljaški skafander.
Tisto soboto sem se odločil obiskati Muzej podvodnih dejavnosti v Piranu, za katerega sem prvič slišal letošnjo pomlad. Ob tej priložnosti sem spoznal vodjo muzeja g. Žarka Sajiča, ki mi je postregel z zanimivimi dejstvi in podatki o muzeju samem ter zgodovini potapljanja v skafandru.
Ideja o tovrstnem muzeju pri nas je obstajala že kar nekaj let in se je, kot se ponavadi zgodi, rodila v glavah zanesenjakov. Ti so zbirali vse, povezano s podvodnimi dejavnostmi, ter občasno organizirali razstave. Iz tega je bilo najprej ustanovljeno Društvo za ohranjanje pomorske dediščine, ki je kasneje preraslo v zavod. Zavod je nato s finančno pomočjo EU avgusta 2006 ustanovil Muzej podvodnih dejavnosti Piran.
Zbirko v glavnem sestavljajo stara potapljaška oprema, skafandri, modeli podmornic, regulatorji, uniforme ter precej zanimivih fotografij in dokumentov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije, Kraljevine Italije, Kraljevine Jugoslavije, SFRJ in Republike Slovenije. Eksponate so prispevali posamezniki, med njimi je bilo veliko podmorničarjev in potapljačev, nekaj pa so jih prispevala tudi podjetja. Največ dela so imeli v muzeju s pripravljanjem panojev, saj je določanje krajev, oseb ter dogodkov zahtevalo veliko časa in raziskovalnega dela. Na projektu je delalo približno 10 članov projektne skupine.
Poudarek muzejske zbirke je predvsem na profesionalnem potapljanju v skafandrih, zato se bom pri tem malo zadržal. Pravo malo revolucijo je v potapljanju s skafandrom povzročil August Siebe, ko je leta 1837 izdelal vodotesno obleko, na katero je pritrdil čelado. Njegova čelada se je od prejšnjih izvedb razlikovala po tem, da je imela vgrajen ventil za izpust zraka, ki ga je potapljač lahko po potrebi odpiral. Obleka je bila narejena iz posebnega gumiranega platna, čelada in ovratnik pa sta bila ročno kovana iz bakra in nato še pocinkana, saj pocinkan baker v morski vodi praktično ne korodira. V praksi se je ta dizajn tako dobro obnesel, da so se enaki skafandri brez večjih sprememb uporabljali še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Taki skafandri so se uporabljali za razna podvodna gradbena dela, odstranjevanje ruševin pod vodo, dvigovanje potopljenih in poškodovanih ladij ter v vojaške namene.
Med obiskom muzeja sem si imel priložnost od začetka do konca ogledati tudi izjemno zanimivo demonstracijo potopa v skafandru. Ker se potapljač ne more obleči sam, mu morajo pri tem pomagati. Podporna ekipa je štela štiri člane: dva na ročni tlačilki za zrak, enega na telefonu ter vodjo potopa, ki je celotno akcijo nadzoroval in jo pomagal uspešno izpeljati. Ko je potapljač v obleki, mu nanjo s posebnimi krilnimi maticami najprej pritrdijo kovinsko ovratnico. Nato sledijo težki čevlji ter dve 16-kilogramski uteži, ena na prsi in ena na hrbet. Tik pred začetkom potopa se na ovratnico pritrdi še čelada. Vsa ta dodatna teža pomaga uravnavati plovnost potapljača, saj med potopom znotraj čelade in obleke stalno kroži zrak, ki ga dovajata asistenta s pomočjo tlačilke. Ko je bil potapljač kompletno opremljen, se je spustil v vodo po ozkih aluminijastih lestvah. Naloga je bila zaradi težke opreme (vse skupaj tehta dobrih 80 kilogramov) ter nezmožnosti, da bi videl, kje stopa, za potapljača izjemno zahtevna. Ko je človek enkrat v vodi, je v celoti odvisen od zraka, ki mu ga od zgoraj dovajajo po cevi. Hkrati je ves čas v stiku s površino preko podvodnega telefona, ki je vgrajen v čeladi. Slaba stran take oskrbe z zrakom je v prvi vrsti omejitev z dolžino cevi. Z dolžino se namreč veča tudi upornost cevi in je posledično vse težje dovajati zrak.
Muzej se nahaja na Cankarjevem nabrežju v Piranu, odprto imajo ob petkih od 15. do 20. ure ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od 10. do 20. ure. Cilj je, da bi bil muzej odprt tudi med tednom, vendar to zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še ni mogoče. Na žalost je muzej omejen na lastna sredstva, ki jih pridobivajo le z vstopnino, zelo dobrodošel pa bi bil seveda tudi sistemski vir iz proračuna, kot se financirajo vsi podobni muzeji. Cena vstopnice za odrasle znaša 3 EUR.
Ogled muzeja brez obotavljanja priporočam vsem potapljačem in ljudem, ki jih zanima zgodovina potapljanja in podmorničarstva na našem področju ter v svetu, pa tudi vsem tistim radovednežem, ki bi radi spoznali nekaj novega.
Uradna stran muzeja:
http://www.muzejpodvodnihdejavnosti.si/
Bojan Kotur
PR nasvet: Sam poskrbi za PRakso!
Vsak maturant se po mučnih letih srednješolskega “špartanskega” sistema (v primerjavi s študentskim) radostno veseli lagodnega študentskega življenja brez pravih obveznosti. Nujnosti opraviš v enem mesecu, v skrajnem primeru se rok podaljša na dva meseca. Preostali čas porabiš za zabavo, kofetkanje s prijatelji ali si omisliš služenje “evrčkov” za potovanje, o katerem sanjariš že dlje časa. Prav luštno študentsko življenje uživaš in vmes upihneš svečko ali dve, preden ugotoviš, da nisi prav nič naredil za brezskrbno prihodnost.
Prva ugotovitev je, da kljub diplomi v roki čakalna vrsta za službo ni nič manjša. Druga pa, da nisi na stopnički višje, tudi če našteješ vse teoretike ekonomije po abecednem vrstnem redu, hkrati pa ne veš, kako se napiše sporočilo za javnost. Skratka, manjka ti prakse, ki je na faksu večinoma ne dobiš. “Ah, pa saj imamo bolonjski sistem …” Ne upaj preveč. Vzorec izobraževanja je enak že desetletja in ti ne more ponuditi vsega v paketu. Reši te le samoiniciativa.
Imaš dve možnosti. Prva (težje dosegljiva, če nisi ravno “sinko” direktorja kakšnega večjega podjetja) – že kot študent poiščeš delovno mesto, kjer se vidiš v prihodnosti oz. za katerega se izobražuješ. Druga možnost pa je ta, da se včlaniš v eno od aktivnih študentskih društev.
Eno takih je Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi. Vodimo jo študentje, zato lahko vsak študent najde nekaj zase. Za tiste z malo časa in velikim zanimanjem za področje komuniciranja so organizirana predavanja, imenovana PRedigre, ki se vrstijo vsakih 14 dni, na katerih strokovnjaki s področja komuniciranja predstavijo realne probleme in rešitve iz prakse. Gostje s praktičnimi primeri vedno navdušijo in po takšnih predavanjih študentje dobimo zagon. Želimo si tudi sami aktivno sodelovati in reševati resnične primere iz komuniciranja. Zato aktivni člani na PRkofetkanju, ob kavi/čaju/pivu “brainstormamo” in na sproščen način poskušamo rešiti komunikacijske zagate.
Vendar ne ostanemo malenkostni, lotimo se tudi večjih projektov. Zavedamo se pomembnosti poznanstev, dobrih odnosov in zabave vseh razsežnosti, zato organiziramo motivacijske vikende, kjer se povežemo z drugimi sorodnimi študentskimi društvi. Za mednarodno izmenjavo izkušenj pa poskrbijo kongresi zveze Prime. Hkrati s tem, da spoznaš lepote vse Evrope in imaš zagotovljen kavč v Barceloni pri Carlosu, v Kölnu pri Helgi …, ti kongres da veliko znanja in praktičnih izkušenj. Naučiš se organizacije, timskega dela in, kar je najpomembnejše, spoznaš veliko ljudi in pridobiš neprecenljivo znanje. S takšnimi izkušnjami in referencami nisi le na vrhu prednostne lestvice, ampak lahko celo izbiraš med agencijami in podjetji (in to še preden diplomiraš).
Vse pa vedno začinimo z obilo zabave, zato nam ni nikoli dolgčas. PRepričaj se in obišči spletno stran – www.mojPiaR.net.
Dragana Lugojnič
studentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi
www.mojPiaR.net
Naj nas elektronika zabava
Sever Nemčije se prve septembrske dni spremeni v pravo mravljišče. Pa ne le zaradi osnovnošolcev in dijakov, ki se vračajo v šolske klopi, pridna delovna sila pa na delovna mesta. Glavni magnet množice je zadnjih par let berlinsko sejmišče, kjer se v že omenjenem terminu odvija sejem zabavne elektronike IFA. Letošnji dogodek, opremljen kakopak z letnico 2007, je zabeležil kar 235.000 obiskovalcev. Številka priča, da je bila vse dni na sejmišču velika gneča, kar je še posebej veljalo za soboto in nedeljo, ki sta tradicionalno najbolj obiskana dneva.
Obiskovalci pa so imeli kaj videti. Na sejmu IFA je namreč letos svoje izdelke in rešitve predstavljalo kar 1.212 razstavljavcev (od tega 733 tujih) iz 32 držav, kar je absolutni rekord sejma, najvišjo številko pa je sejem dosegel tudi po površini razstavnih prostorov – skoraj 104.000 m2. Sprehod (krog) skozi vse hale je dolg spoštljive 4 kilometre! Berlinsko sejmišče očitno pozna recept, kako privabiti širše množice. Eden od ključnih elementov pa so gotovo tudi cene vstopnic, ki so zelo ugodne.
Kaj smo videli, povprašate. Zaslone. Veliko zaslonov. Majhnih, srednjih, velikih, ogromnih. Zvečine visoke ločljivosti in polne visoke ločljivosti (zapomnite si oznako Full HD, po domače “full hudo”). Dobesedno pa nas je šokiral podatek o številu različnih blagovnih znamk televizorjev na tekoče kristale. Kaj menite, koliko jih je na svetu? 30, 50, 100? Nak, celih 264 in številne med njimi smo lahko videli tudi na IFI. Za dobro stotino njih pa bi verjetno morali obiskati še sejem Computex Taipei. Sicer pa velja segment LCD-televizorjev za enega najzahtevnejših ta hip (se čudite?) in si analitiki v svojih napovedih niti malo niso enotni. A eno je gotovo, vsi ne bodo preživeli in pričakovati je, da bomo v prihodnjih nekaj letih vsako leto izgubili med 50 in 60 blagovnih znamk, dokler jih ne bo le toliko tudi še ostalo. Tako vsaj menijo strokovnjaki.
Edini pravi preblisk televizije prihodnosti (če izvzamemo vse IP TV in SAT TV kvazi rešitve) so imeli pri Fraunhoferjevem inštitutu HHI. Gre za 3D-televizijo, zaslon, ki projicira 3D-podobe znotraj prostora. Posebnost rešitve je v tem, da za ogled v tretji dimenziji ne potrebuje nobenih dodatnih pripomočkov, kot so npr. zrcalca. Sistem namreč elektronsko spremlja trenutni položaj gledalca in mu ustrezno prilagodi prikaz podob za popolno 3D-izkušnjo. Po besedah odgovornih je tehnologija že na voljo, a jo zaradi križanja interesov (beri: lenih velikanov, ki predobro služijo z obstoječimi rešitvami) v naših dnevnih sobah ni za pričakovati vsaj desetletje, če ne celo dve. Tudi zato, ker v TV ponavadi ne zre zgolj en par oči.
Nadaljujemo z glasbo oziroma napravami, povezanimi z zvokom. Velikani so seveda razgrajali z več sto- in tisočvatnimi sistemi, spet drugi so stavili na dizajn. Eni na kapljice, drugi na krogle. Na področju prenosnih glasbenih predvajalnikov pa je očitno vse odločeno. iPod je zmlel konkurenco. Na sejmu namreč skoraj ni bilo kotička, kjer se ne bi bohotil napis “Made for iPod”, ki je oznanjal, da je ta in drugi pripomoček združljiv z jabolčnimi predvajalniki. Slušalke, zvočniki, takšna in drugačna oprema, vse se pokorava družini iPod. Proizvajalce gre seveda razumeti – za tako početje imajo namreč več kot 100 milijonov razlogov. Konkurenca sicer ni vrgla puške v koruzo, a kaj ko Microsoftov Zune, SanDiskov Sansa in Creativova četica mp3-predvajalnikov skupaj ne dosegajo prodajnih številk čudeža iz Cupertina.
Veliko prahu na sejmišču je dvigala zdaj že odprta bitka med taboroma Blu-ray in HD-DVD ploščkov. V oči nam je padla tudi predvsem nova ponudba oblačil, prirejenih različnim elektronskim pripomočkom. Sodobne jakne in hlače, namenjene mladeži, morajo namreč imeti všitih vse več žepov za takšne in drugačne predvajalnike, luknje za slušalke (ali pa kar vgrajene v kapuco) in podobne rešitve. Lepo, da se tudi tekstilna industrija tako hitro prilagaja trendom. Zelo smo se navduševali tudi nad usnjenimi poslovnimi torbami, ki so na zunanjem delu opremljene s sončnimi celicami, ki preko ustreznih pretvornikov dovajajo električno energijo vašemu predvajalniku ali prenosniku.
»Je treba delat’«
Razvajanja je dosti. Počitnice so krepko za nami. Nekaterim se toži, ko pomislijo, da bo na ponovno uživanje ob morju in toplih sončnih žarkih treba čakati še celo leto. Drugi pa pravijo, da bodo drugo leto vzeli manj dopusta, saj so letos preveč lenarili in jim je postajalo že malo dolgčas. Ob tem se ponavadi nekateri zgražamo, saj težko razumemo, da ti je lahko na dopustu dolgčas oziroma da ti ga je preveč in da pogrešaš delo, torej službo, šolo, faks ipd. Sama se namreč še nikoli nisem tako počutila. A veliko je takih med nami.
Delavnost je zelo pomembna vrednota v naši družbi. Delo nas samo po sebi ne zadovoljuje. Je v resnici napor, ki ni prijeten. Ampak ljudje imamo aspiracije, želje, cilje in imamo tendenco poiskati osebni cilj, ki naredi naše življenje smiselno. Ponavadi delamo zato, da bi si zagotovili materialno varnost, uresničili zastavljene cilje, ki so lahko povezani s kariero ali zagotavljanjem določenih ugodnosti. Recimo, nekdo veliko dela, ker je njegov cilj postati v prihodnosti doktor znanosti, nekdo drug pa zato, ker si želi provoščiti potovanja in za to potrebuje denar. Ljudje smo iz tega razloga motivirani za delo. Dejstvo pa je tudi, da čimbolj jasno imamo zastavljene cilje, tem bolj motivirano delamo na tem, da jih dosežemo. Sicer je res, da nas delo na nek način izpolnjuje, daje našemu življenju vsebino, ampak je pa v glavnem sredstvo za zadovoljevanje nekaterih naših psiholoških potreb oz. želja.
Ravno o tem smo zadnjič debatirale z mojimi “kofetaricami”, s katerimi se nismo videle v popolni sestavi že par tednov, saj je vedno ena manjkala, ker je nekje “uživala” na dopustu. Izpostavila sem, da ne razumem ljudi, ki ne znajo uživati v brezdelju vsaj na dopustu oz. jim je dolgšas, ko pa lahko počno toliko stvari. Dopusta ne znajo izkoristiti za to, da se sprostijo, napolnijo baterije, saj dobijo to priložnost le par tednov na leto. Prijateljice so menile, da se človek počuti koristnega, vrednega, ko nekaj počne, in če dopust traja predolgo, jih kljub temu, da so v njem znali uživati, začne preganjati občutek nekoristnosti in nevrednosti. Gre namreč za popolnoma enostavno zadevščino, ki ji pravimo samovrednotenje, ki ga pogojujemo z delom. To pomeni, če sem dovolj deloven, sem vreden. Moram priznati, da mi je dalo misliti, ali bi bila sama res zadovoljna, če zelo dolgo časa ne bi nič delala. Verjetno se ne bi najbolje počutila, ampak cenila bi se še vedno. Tisti, ki pozna izkušnjo brezposelnosti, ponavadi reče, da je bilo to najbolj grozno obdobje v njegovem življenju. Dejstvo je, da izguba službe spada med prvih deset najbolj stresnih dogodkov v življenju. Torej bo verjetno nekaj na tem, da ljudje moramo nekaj početi, da bi se cenili. Ampak dopust je enkrat, največ dvakrat ali trikrat na leto in ga je potrebno izkoristiti.
Nekje sem brala, da so znanstveniki delali raziskave pri ljudeh, ki radi delajo in v tem resnično uživajo. Ugotovili so, da so se znali v svoje delo tako zatopiti in uživati kot v transu in resnično niso želeli na dopust. Sicer je dobro, da človek uživa v delu, ki ga opravlja, a če nimamo v življenju nič drugega, to ni v redu. Čedalje bolj jasno je, da je dobro, če smo poslovno uspešni, a je enako pomembno, da smo uspešni tudi v življenju nasploh. Fino je, da iščemo kakovost tudi v življenju. Nekateri resnično veliko delajo. Je pač tako, da je delo slovenska nacionalna vrednota. Saj tudi pregovor pravi: “Brez dela ni jéla.” Če delamo, dobimo ljubezen, potrditev. To, da je nekdo garač, je pri nas pozitivno sprejeto. Ampak človek ima poleg dela še dopust in zabavo. Vse to mora dobro funkcionirati. Čedalje pogosteje pa se ljudje pozabimo zabavati in si ne vzamemo dopusta, kar počasi vodi v sindrom izgorevanja. Potem čutimo psihološki odpor do dela, kratko malo ne moremo več delati. Najhuje pri tem pa je, da se nekateri začnejo zaradi tega prezirati, ker mislijo, da niso nič vredni, če ne delajo. In padejo v depresijo. Temu se da elegantno izogniti, če znamo ustaviti sami sebe, se pocrkljati in napolniti baterije za nove podvige.
Profesor v gimnaziji nam je proti koncu šolskega leta vedno rekel, sedaj morate biti pridne mravljice in ne pojoči črički. Ugotovila sem, da se družim skoraj s samimi zagriženimi mravljami. Sami se mi zdi, da najdem pravo mero mravljice in črička. Na začetku študijskega leta enako želim tudi vam. Bodite mravljice, s tem ni nič narobe, le ne pozabite, kako je prijetno biti tudi čriček, ki lepo poje in poln energije veselo poskakuje.