»A pa nič ne pogrešate, da bi vas kdo objel? Ali šel z rokami skozi lase?« vpraša ekstrovertirana in samozavestna Ana-Marija sestro Magdo bolj s skritim namenom norčevanja iz njene vere, kot iskreno radovednostjo. Medtem se Lucija samo nasmehne in analizira zapeljivo vrstnico na eni in institucionalno vzornico na drugi. Sprašuje se o vlogi Boga, glasbe in ljubezni v njenem življenju.

Prav verjetno, da gre za enega najbolj prepričljivo odigranih in posnetih subtilnih trenutkov v zgodovini slovenskega filma. Takih v celovečernem prvencu Urške Djukić ni malo.

Kaj ti je deklica: ‘film o zborovskem petju’

Zgodba spremlja 16-letno Lucijo (igra jo Jara Sofija Ostan), ki se pridruži dekliškem pevskemu zboru. Tam se spoprijatelji z Ano-Marijo (Mina Švajger), dekletom z močnejšo osebnostjo, in ko zbor odpotuje v samostan na intenzivne vaje, Lucijino zanimanje za temnookega restavratorja začne preizkušati prijateljstvo, identiteto in lastno dojemanje telesnosti. Medtem ko raziskuje svojo prebujajočo se spolnost in vrednote, harmonija v zboru začne popuščati.

Filmi o najstniškem odkrivanju spolnosti so v evropski filmografiji zadnja leta še posebej priljubljeni. Mostiček predstavljanja najširšemu občinstvu je predstavljal sicer sila kontroverzni Adelino življenje (La vie d’Adele; Blue is the Warmest Colour, 2013), ki ima s slovenskim filmom skupnega več kot le odkrivanje istospolne ljubezni. In bolj kot filmski svet odkriva take zgodbe, bolj nas zanima, kaj lahko o tem pove glas iz Slovenije.

Urško Djukić je doletela ta nesreča, da film redne distribucije – kot številni drugi – ni doživel in ga je zaradi tega videlo bistveno manj gledalcev. Kar pa ne pomeni, da ni odmeval v tujini. Nenazadnje gre za slovenskega kandidata za prihajajoče oskarje, kjer bi lahko rekli, da gre za eno najbolj verjetnih priložnosti za uvrstitev v najožji krog.

V času zaključevanja recenzije je film že pobral vse, kar se je na Festivalu slovenskega filma zanj napovedovalo. Vesno za najboljši celovečerni film, za najboljšo glavno in stransko žensko vlogo, stransko moško vlogo in najboljši zvok.

Zgodba o odraščanju, ki je daleč od konvencionalne

V svojem bistvu je gre za zgodbo o odraščanju, a takšno, ki se distancira od običajno filmsko nedolžne adolescence. Lucijino potovanje ni le odkrivanje skritih želja in odkritij, temveč učenje bivanja v svojem telesu v družbi, ki žensko odraščanje še vedno obravnava kot nekaj, kar je treba nadzorovati ali disciplinirati.

Zgodba, ki jo je Urška Djukič napisala z Marino Gumzi (Zgodbe iz kostanjevih gozdov, 2019), tega procesa ne senzacionalizira. Namesto tega za razkrivanje družbenih in čustvenih kod, ki urejajo telo mladenke – kako naj se giba, kako se mora obnašati, kako izgledati in nenazadnje kako zveneti v zboru –, uporablja zadržanost in tiho opazovanje. V kontekstu tega je zborovsko okolje precej natančna metafora slednjega. Glas vsakega dekleta se mora zliti v popolno harmonijo, ki odraža, kako je individualnost pogosto zadušena, da bi ohranili družbeno kohezijo.

Jara Sofija Ostan v filmu Kaj ti je deklica

Napetost med kolektivnim in individualnim glasom se prepleta skozi ves film. Lucijini oklevajoči poskusi solo petja odražajo njen boj za artikulacijo osebne identitete. Kako najti glas, ki je samo njen, ne pa ga narekujejo odrasli ali vrstniki. Tu si dovolim nekaj subjektivnosti in dodajam, da je po mojem skromnem mnenju subtilna igra Jare Sofije Ostan najboljša igralska predstava v slovenskih filmih do zdaj.

Njeno prebujenje in posledična nevarnost sta prikazani kot sosledje poželenja. Lucijin privlak do starejšega moškega restavratorja se zdi nagonski, zmeden in skoraj prepovedan. V tem primeru ne zaradi izrecne prepovedi, temveč zaradi družbenih pravil, ki obdajajo žensko poželenje. Režiserka te trenutke uokviri s tišino in mirom. Pogled je zadržan, kamera lebdi in zvok se zlije z ozadjem.

Ta tišina in zadržanost samih prizorov bo pri nekaterih gledalcih izgovor, da film okličejo za dolgočasen in razvlečen. A film, ki »to« stori namerno, ima veliko prednost. Prinese lahko vizualno in zvočno metaforo, kot jo je francoska mojstrovina Portret mladenke v ognju (Portrait of a Lady on Fire, 2019). Ločuje ju sicer velika razlika, saj se Kaj ti je deklica izogne očitni erotiki, kar zgodbi omogoča, da poželenje razišče z vidika notranje izkušnje, ki jo bistveno bolj oblikujeta domišljija in potlačitev strasti kot dejanje samo.

Raziskovanje poželenja in notranjega jaza

»Razmerje« med Lucijo in Ano-Marijo je nežno in napeto hkrati. Vanj je ujeta fluidnost najstniških prijateljstev. Občudovanje se lahko z mežikom spremeni v rivalstvo, intimnost pa lahko vseskozi meji na privlačnost.

Urška Djukić in z njo direktor fotografije Lev Predan Kowarski (Cent’anni, 2024) obe snemata z določeno distanco in empatijo, pri čemer čustev ne definirati ali označita točno.

Ta trenutek je morda pravi čas za pohvalo tehničnega aspekta filma, ki naredi tisto razliko do vrhunske filmografije. Slednje je ena pogostejših kritik na račun slovenskih filmov, saj fotografija in še bolj zvok ne dohajata višje proračunskih izdelkov drugih držav v Evropi. Kaj ti je deklica to oviro prebije in z zvokom in videzom ne le zapolni razliko, temveč se jasno postavi ob bok najboljšim s stare celine.

Prizori se ponašajo z umirjenimi paletami hladnih modrih barv in blede svetlobe, kar daje filmu skoraj sterilno mirnost. A iz nje puhti. Kamera pogosto kadrira Lucijo v simetrične kompozicije (hodnike, kapele, vaje), s katerimi vzbuja red in potlačitev posameznice. Ko pa njena čustva prebijejo površje, se kamera približa, kot bi jo držala okoli vratu in ji ne pusti dihati, dokler se kader ne bo sprostil. Preprost, a sila naporen trik za prikaz notranjega viharja Lucije.

Zvok odigra strukturno obliko, ne klasične dekorativne. Harmonije in disonance zbora odražajo čustvena stanja. Pogosto se prepletajo naravni zvoki korakov, šepetanja in oddaljene hvalnice. In za vsak trenutek zborovskega petja je tu tišina, ki ni le praznina ali trenutek miru. Odigra vlogo nabitega prostora, polnega neizrečenih čustev, kjer je gledalcu ponujen vpogled v Lucijin notrani monolog. Kaj ti je deklica prinaša zvočno pokrajino, ki je enako čudovita kot lokacije snemanja.

Ponavljajoči so simboli ogledala, glasov, dotikanja vode in verskih elementov. Vodo bi lahko jemali kot čistost, fluidnost in nevarnost, ogledala pa prerez tega, kako se vidi Lucija in kako jo vidimo mi oziroma ostali. In verski elementi? V toku filma povsem jasni.

Preiskovanje vere in moškega zborovodje

Samostan, v katerem vadi dekliški zbor, je ključnega pomena. Lahko da versko okolje vzbuja čistost, poslušnost in žrtvovanje, a v samostanu utripajo radovednost, rivalstvo in čutnost. Že postavitev zbora se lahko s specifično telesno energijo spremeni v subtilno kriitiko institucije in morale. Nikakor in nikoli se film ne posmehuje veri ali je, ‘bognedaj’, napada. Preučuje jo na enaki ravni kot Lucijina čustva. Ta je namreč tesno vezana k veri in v tem pogledu je Kaj ti je deklica skoraj verski film. Pa vseeno vse postane hkrati tolažilno in omejujoče. sopostavitev svete in telesne energije film spremeni v subtilno kritiko institucionalne morale. Kaj se zgodi z dekliškim duhom, ko je vsaka gesta samoizražanja zavita v ritual in pričakovanje družbe oziroma institucije?

Enako ključen je tu moški zborovodja, ki ga že težaško odlično odigra Saša Tabaković (Inventura, 2021). V njegovih načrtnih pogledih je videti edino jasno vidno kritiko do cerkve kot institucije, ki disciplinira. Bolj kot je zbor neuglašen, bolj je odmerjen vsak njegov gib in zvok ter s tem nelagodje gledalca. Je utelešen sistem reda. Ni prikazan kot nasilen ali zatiralski, a lahko z avtoriteto povozi bistveno mlajše pevke. Na prvi pogled se predstavlja kot ideal moškega/patriarhata, preden nato na kakršen koli način uveljavi svoj ritem.

Sprva ritmičen, pa vse bolj izrazito nadzorujoč. Ne dopušča iskanja lastnega glasu, temveč ga z gestami uokvirja v tisto, kar ji po njegovo pritiče. Disciplinira. A pred tem se zgodi pomemben in za film ključen trenutek, ki ga lahko – kot nekaj pogledov in gibov dirigenta v prvi polovici filma – jemljemo kot posredno kritiko na patriarhalno družbo. Gledalcu po trenutku Lucijine šibkosti (upanja po pomoči) ne ponudi direktnega reševanja situacije, temveč nov dvom in novo pot iskanja. Jasno pa je, da se je odnos spremenil.

Kljub močni moški vlogi Kaj ti je deklica deluje znotraj ženskega pogleda. Želja, zmeda in strah so predstavljeni iz Lucijine subjektivnosti, ne z zunanje skoraj voajeristične pozicije. Film ji omogoča, da je vidna tako, kot doživlja samo sebe. Je razdrobljena in negotova, a pri tem nikoli objektivizirana.

Naslov filma nosi pokroviteljski ton, četudi imamo pesem še tako v srcu. Uporabljen je kot družbeni odziv na (žensko) drugačnost – z vprašanjem se pretvarja, da mu je mar, a dejansko nadzoruje v stilu ‘kaj je narobe s tabo’. In s tem lahko prizore vidime kot znake subtilnega upora, ki se zaključijo v odjavni špici.

Kaj ti je deklica, če je film tako odličen

Kaj ti je deklica je film, ki ga je Urška Djukić skozi formalni nadzor in čustveno iskrenost ustvarila v intimni in univerzalni prikaz odraščanja. Raziskuje, kako dekle (ne) uspe najti svojega glasu v družbi/zboru, ki od nje pričakuje vero, feminilnost in družino. Je film, ki ne kriči, a s šepetom ostane pri gledalcu. Delikaten prikaz odraščanja v svetu, ki zahteva, da vsi pojemo sinhrono. Eden od največjih biserov slovenske filmografije.