Ob nastanku stranke Mi, socialisti!, ki jo je ustanovil Miha Kordiš, smo jim posredovali nekaj vprašanj, povezanih z mladimi in njihovim položajem v družbi.
Kaj napovedujejo za mlade, kako vidijo njihovo vlogo v politiki, kaj ima s tem politična apatija in še več o specifičnih načrtih ….
Kakšne konkretne ukrepe načrtuje stranka Mi, socialisti! za mlade na področju stanovanjske problematike?
Edini način, na katerega lahko dolgoročno in trajno rešujemo stanovanjsko problematiko za študente je izgradnja novih študentskih domov in umeščanje študentskih domov v obstoječe stavbe, ki so za to primerne. Slovenska politika, vključno s sedanjo vlado, stanovanjsko krizo za študente v resnici dodatno poglablja, saj je edino orodje, ki se ga poslužuje, višanje subvencij za bivanje študentov pri zasebnih stanodajalcih. Tu gre v resnici za množičen prenos javnega denarja lastnikom nepremičnin, ki še utrjuje eno glavnih postavk kapitalističnega sistema – to je ideja, da je lastništvo stanovanja namenjeno rentništvu in investiciji, ne pa bivanju v njej.
Stanovanjska kriza študentov nastaja iz enakih razlogov kot stanovanjska kriza drugih mladih. Ker se vleče in stopnjuje že toliko časa, pa niti ne gre več za položaj specifično mladih. Stanovanjska kriza je razredni problem. Je posledica neenakosti, zbiranja premoženja v maloštevilnih rokah na eni in obubožanja množice ljudi na drugi strani. Ker gre za razredni problem, ga ne moremo obzidati z zidaki in malto, z njim se je potrebno spoprijeti z redistribucijo.
Vedno se bo našel nekdo z več denarja kot ga ima neka običajna medicinska sestra, učitelj, tajnica v pisarni ali delavec v tovarni, in jih vse prekosil v ponudbi za stanovanje. Nepremičninski baroni kopičijo stanovanja, multimilijonarji jih uporabljajo za varna parkirišča denarja. Po nekaterih podatkih je v Ljubljani 11 tisoč, v celi državi celo več deset tisoč stanovanj praznih. Celo če bi se na čaroben način realizirala napoved o 3000 javnih stanovanj na leto, bi današnjo potrebo po strehi ujeli v enem desetletju, v vmesnem času pa bi porasla še za nekajkrat. Stanovanjska kriza se lahko reši le tako, da se presežna stanovanja v rokah multimilijonarjev vzame in se jih vrne ljudem, ki jih direktno ali indirektno že sedaj financirajo z oderuškimi najemninami. Če se s tem ne soočimo, stanovanj za ljudi ne bo, ker jih ne more biti, pa je vseeno, s koliko armature in betona se na vladi hvalijo.
Mi, socialisti! bomo nepremičninske mogotce obdavčili, presežna stanovanja tako spravili v promet in z zbranimi sredstvi financirali javna stanovanja za ljudi.
Kako kot stranka gledate na Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet letos?
Zakon o visokem šolstvu, sprejet maja letos, je prinesel nekaj pozitivnih sprememb. Pozdravljamo odločitev, da se omeji podeljevanje koncesij na visokošolskem področju tako, da se lahko podelijo le za tiste programe, za katere javne univerze ne zagotovijo toliko vpisnih mest, kot je določeno v strateških načrtih razvoja visokega šolstva. Prav tako je nova ureditev časovno prilagojenega študija, ki nadomešča izredni študij, bolj pravična za tiste študentke in študente, ki iz različnih razlogov ne morejo iti študirati takoj po končani srednji šoli, imajo pa željo in ambicijo študirati kasneje v življenju ob delu.
Je pa zakon obenem še ena zamujena priložnost, saj Vlada zopet ni upoštevala dolgoletne želje SVIZa po izenačitvi pravic neakademskih zaposlenih na univerzah z akademskimi delavkami in delavci pri volitvah rektorja in v organe univerze. Mi, socialisti! delimo to stališče in se bomo za demokratizacijo univerze borili dalje. Organi in rektor na enak način odločajo o zaposlitvah in o razporeditvi dela tako administratork kot profesoric, nobenega razloga ni, da bi bili drugi pomembnejši od prvih. Prav tako bi bilo potrebno za demokratizacijo predmodernih struktur, ki obvladujejo univerzo, odpraviti neomejene mandate rednih profesorjev, habilitacije pa bi morale biti obvezne za vse univerzitetne čine.
In seveda: vse javno izobraževanje bi moralo postati dejansko brezplačno, od prvega letnika do doktorata na univerzi in vsemi gradivi, ki so za to potrebna.
Kakšne ukrepe pa načrtujete širše: zaposlovanje mladih, duševno zdravje in vključevanje mladih v družbo?
O zaposlovanju:
Glede zaposlovanja mladih načrtujemo ukrepe predvsem za varnejše in stabilnejše zaposlitve. Delo mladih in prekarne oblike dela – prek SPja ali študentske napotnice – ne smeta biti sinonima. Na to področje se želimo osredotočiti predvsem, ker je uveljavljanje kakršnihkoli delavskih pravic na njem prava muka, kar ve iz prve roke povedati vsak, ki je kdaj delal v gostinstvu ali strežbi. Kot terenska stranka bomo tudi aktivno pomagali pri organizaciji in delu študentskih in prekarnih sindikatov ter prenašali njihova sporočila in prioritete v javni prostor in institucionalno politiko.
V nekoliko širšem smislu pa za zaposlovanje mladih velja enako kot zaposlovanje nasploh. Tržno gospodarstvo je osnovano na neomejeni gonji za dobičkom in ljudi razume le kot surovino. Kot strošek, ki ga je potrebno znižati, kot postavko, ki se jo da odpustiti. Noben posamezen ukrep iz nabirke »aktivne politike zaposlovanja« tega ne more spremeniti, saj je ta osnovana na ideji državnega financiranja zasebnega kapitala, temelja problema – tržne ureditve – pa se ne dotika. »Aktivno politiko zaposlovanja« mora zamenjati politika polne zaposlenosti: kdor delo želi, ta ga dobi, z dostojnim plačilom, dopustom, regresom, bolniško in vsemi ostalimi delavskimi pravicami.
Država lahko določa pogoje delovanja gospodarstva. Zagotavljanje primernega števila delovnih mest, ki so izobrazbi in interesom ljudi primerna, bi moral postati pogoj družbene odgovornosti za delovanje gospodarstva. Skrajšanje delovnega časa na šest ur dnevno je eden izmed ukrepov, ki lahko zagotovi tako večje število delovnih mest kot spodbudi gospodarstvo v prekvalifikacijo od delovno intenzivnih, nizko rentabilnih panog, v razvojna, ustvarjalna in prijaznejša delovna mesta.
O duševnem zdravju:
Duševno zdravje mladih vidimo v kontekstu splošnega zdravja mladih. Ponižujoče je, da imamo v Sloveniji le en zdravstveni dom za študente, ki že tako poka po šivih. Menimo, da bi vsako univerzitetno mesto moralo imeti svoj zdravstveni dom za študente, katerega ustanoviteljica bi morala biti ali država ali matična univerza, in ki bi moral pokrivati vse zdravstvene potrebe študentske populacije.
O vključevanju v družbo:
Pri vključevanju mladih v družbo že zdaj sodelujemo z več študentskimi in sindikalnimi organizacijami. Kot veterani zasedbe univerz vemo, da imajo študentke in študentje ogromen potencial v boju za napredne, socialistične politike. Pomagali jim bomo pri prizadevanjih za zrušenje klientelističnega sistema ŠOU v Ljubljani in vzpostavitev študentske politike, ki ne bo le valilnica kadrov za politični in ekonomski establishment ter pripravljalnica za koruptivna in kartelna dogovarjanja. Študentska politika mora postati prostor, v katerem lahko študentke in študentje dejansko sprejemajo in izvajajo ukrepe za izboljšanje svojega življenja med študijem, ter za izgradnjo bolj pravičnega izobraževalnega in raziskovalnega sistema.
Podmladka stranke trenutno ne načrtujemo, saj je po izkušnjah ostalih političnih strank ta pogosto le način, da se stališča in mnenja mladih organizacijsko loči od »glavnega« delovanja stranke. Terensko delo, ki pod nujno vključuje delo s študentkami in študenti, je ena od strankinih večjih prioritet. Če se bo znotraj stranke izkazala želja po ustanovitvi bomo seveda sledili članstvu. V primeru, da v stranki sklenemo vstopiti v vlado, pa bomo seveda zahtevali vključevanje vseh naprednih mladinskih in študentskih organizacij – ne le etabliranih struktur ŠOS, MSS in podmladkov – v procese priprave ukrepov.
Kako nameravate obravnavati politično apatijo ali razočaranje med mladimi in katere nove oblike sodelovanja predvidevate?
Ne strinjamo se s tezo, da med mladimi vladata politična apatija in razočaranje. Prav mladi so tisti, ki že zdaj najbolj aktivno organizirajo nasprotovanje najbolj nazadnjaškim političnim akcijam. Študentke in študentje so tisti, ki so v bran Palestincem zasedli fakultete, se vsakič postavijo na okope proti nasprotnikom pravice do splava in si samoorganizirajo študentske menze. Institucionalna politika je tista, ki je apatična do vseh poskusov mladih, da posežejo v delovanje družbe in jo obrnejo v bolj pravično, socialistično smer.
Mi, socialisti! jim pri tem podajamo roko, kjer in kakor želijo jim terensko pomagamo pri njihovih projektih. Želimo se vzajemno izobraževali o prioritetah študentov ter o socialističnih odgovorih na njihova vprašanja, v institucijah pa zagovarjali njihove prioritete, ki so navsezadnje enake našim.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
