Plastika je z nami že od samega jutra. Ovitek telefona, zobna ščetka, pokrovček zobne paste, plastenka vode, ki jo vzamemo s seboj na fakulteto … Še preden se zares zbudimo, smo z njo že obkroženi z vseh strani.

Čeprav deluje kot simbol sodobnosti in tehnologije, ima plastika presenetljivo star in zelo naraven začetek. Njena zgodba se ne začne v tovarni, temveč milijone let nazaj. Kako nastane material, ki je povsod?

Plastika in njene zelo stare korenine

Presenetljivo je, da plastika svoje življenje začne podobno kot goriva. Njena osnovna surovina je surova nafta, ki je nastajala milijone let iz ostankov pradavnih organizmov, alg in planktona. Ti so se nalagali na morsko dno, se sčasoma prekrivali z novimi plastmi in se pod vplivom tlaka ter toplote počasi spreminjali v nafto.

Ko danes v roki držimo plastenko vode ali kakšen drug kos embalaže, v resnici držimo material, katerega zgodba se je začela dolgo pred prvimi ljudmi.

Od črpanja do kemičnih gradnikov

Ko nafto načrpajo izpod zemeljskega površja, jo odpeljejo v rafinerijo. Tam jo segrevajo in ločujejo na različne frakcije. Nekatere so namenjene gorivu, druge pa služijo kot osnova za proizvodnjo plastike.

V tej fazi nastanejo monomeri. To so majhne molekule, ki same po sebi niso posebej uporabne, so pa ključni gradniki za nadaljnji proces. Lahko bi rekli, da so osnovni lego kosi plastike.

Kaj je polimerizacija?

Naslednji korak je polimerizacija. To je kemični proces, pri katerem se monomeri povezujejo v dolge verige, imenovane polimeri. Predstavljajte si nizanje kroglic na vrvico. Več kot je kroglic, daljša in močnejša je veriga.

Daljše in bolj zapletene kot so polimerne verige, trdnejši in obstojnejši je material. Z nadzorovanjem tega procesa lahko nastanejo zelo različne vrste plastike, od mehkih in prožnih do trdih in togih.

plastika nam namreč ne olajša le vsakdana, temveč v njem tudi zelo dolgo vztraja. 
Če bi imela plastika svoj značaj, bi bila izjemno prilagodljiva, vedno uporabna in hkrati precej trmasta. Ko enkrat pride v naše življenje, se ne poslovi zlahka.

Zakaj obstaja toliko različnih vrst plastike?

Plastika ni ena sama snov: obstaja namreč na stotine različnih vrst plastike, ki se razlikujejo po svojih lastnostih. Nekatere so trde in odporne, primerne za zaboje, ohišja orodij ali zaščitno opremo. Druge so mehke in prožne, kot plastične vrečke, cevi ali kabli. Spet tretje prenesejo visoke temperature in jih najdemo v kuhinjskih pripomočkih ali avtomobilskih delih.

Različne lastnosti dosežejo s kombiniranjem monomerov in dodatkov, ki izboljšajo posamezne lastnosti materiala. Prav ta prilagodljivost je eden glavnih razlogov, da je plastika našla pot v skoraj vsak del sodobnega sveta.

Zakaj je plastika tako priljubljena?

Plastika je lahka, poceni za izdelavo, odporna na vlago in omogoča hitro proizvodnjo. Oblikovati jo je mogoče v skoraj katerokoli obliko, kar pomeni, da je primerna tako za embalažo kot za tehnično zahtevne izdelke.

Zaradi teh lastnosti se je razširila hitreje kot skoraj katerikoli drug material v zgodovini. V zelo kratkem času je postala nepogrešljiva v medicini, elektroniki, prometu in vsakdanjem življenju.

Kje je težava?

Prav lastnost, zaradi katere je plastika tako uporabna, je hkrati tudi njen največji problem. Ker so polimerne verige izjemno močne, se plastika v naravi razgrajuje zelo počasi. Predmeti, ki jih uporabljamo nekaj minut ali dni, lahko v okolju ostanejo desetletja ali celo stoletja.

Tako mikroplastika vpliva na naše telo: Ugotovitve so daleč od prijetnih

V prehrambeni industriji je eden največjih izzivov zagotavljanje zdravja rejenih živali. Zaradi obsega in načina reje so hlevi, kokošnjaki ali ribogojnice plodna tla za izbruhe bolezni, ki letno ustvarjajo več stomilijonske izgube.

Ali lahko cepimo tudi žuželke in rake?

Cepiva za čebele in škampe

Izumrtja živalskih vrst so bila dolgo časa precej abstrakten pojem. Nekaj, česar ljudje nismo neposredno občutili ali opazili. V 21. stoletju je to drugače. Živalske vrste izginjajo pred našimi očmi in številna izumrtja so dokumentirana. Imamo fotografije in posnetke zadnjih predstavnikov nekaterih vrst – ki smo jim dodelili celo imena. V številnih primerih smo leta vnaprej vedeli, da bomo vrsto izgubili. Vprašanje je, ali se bomo ljudje iz teh izgub kaj naučili in tako preprečili nadaljnja izumrtja.

Drobni netopir z Božičnega otoka

Božičnootoški pipistrel je bil droben netopir, velik približno toliko kot človeški palec. Njegova populacija je upadala že dve desetletji, ko so znanstveniki leta 2006 ocenili, da jih je ostalo le še nekaj deset. Avstralska vlada je sredi leta 2009 odobrila reševalni program vzreje v ujetništvu. Ko so ekipe prispele na otok, so našle le še enega samega netopirja. Štiritedenski poskusi lovljenja so bili neuspešni. Leta 2017 je bila vrsta uradno razglašena za izumrlo. Vzrok ni bil podnebna sprememba ali izguba habitata. Šlo je za verižno reakcijo invazivnih vrst, med katerimi so bile mravlje, mačke in volčja kača, hkrati pa tudi za prepozen odziv oblasti. Pipistrel predstavlja izumrtje, pri katerem je sporočilo za oblikovalce politik zelo neprijetno jasno: znanost je imela prav, reševalni načrt je obstajal, vendar so ukrepali približno dve leti prepozno.

Osamljeni George kot slavni predstavnik velikanske želve

24. junija 2012 je na otoku Santa Cruz na Galapaških otokih poginil Osamljeni George. Bil je zadnji znani predstavnik pintaške velikanske želve (Chelonoidis abingdonii). To podvrsto so kitolovci v 19. stoletju skoraj iztrebili, dokončno pa so jo uničile koze, ki so jih ljudje naselili na otok. Desetletja poskusov parjenja s sorodnimi podvrstami niso prinesla uspešnih potomcev. Georgeova smrt je bila predvidljiva skoraj štirideset let. Naravovarstveniki so ga našli leta 1971 in so takoj razumeli, kaj predstavlja: podvrsto, ki jo sestavlja en sam primerek. George je postal ena najbolj spremljanih zgodb o izumrtju v zgodovini.

Delfin bajdži

Bajdži oziroma kitajski rečni delfin iz reke Jangce je bil evolucijska posebnost. Njegova razvojna veja se je od drugih kitovcev ločila pred približno 20 milijoni let. Ko šesttedenska odprava leta 2006 ni našla niti enega primerka vzdolž celotnega toka Jangce, so znanstveniki vrsto razglasili za funkcionalno izumrlo. To je bila prva vrsta kitovca, ki je izumrla zaradi človekove dejavnosti. Njegovo izumrtje je povzročila kombinacija dejavnikov. Pogosto se je zapletal v ribiške mreže kot nezaželen ulov. Njegovo življenjsko območje so omejili jezovi. Dodatno so ga prizadeli trki z ladjami in onesnaženje v enem najgosteje poseljenih rečnih območij na svetu. Yangtzejski pliskavec brez hrbtne plavuti, zadnji sladkovodni kitovec na Kitajskem, se danes sooča s podobnimi težavami.

Glodavec Bramble Cay melomys

Bramble Cay melomys je bil majhen glodavec, ki je živel na pet hektarjev velikem koralnem otočku na severnem robu Velikega koralnega grebena. Zaradi dviga morske gladine in vse močnejših neurij se je vegetacija na otočku skoraj povsem uničila. S tem so izginili vir hrane in skrivališča te vrste. Zadnji primerek so opazili leta 2009. Šlo je za prvo izumrtje sesalca, ki je bilo neposredno pripisano podnebnim spremembam, ki jih povzroča človek. Melomys ni imel kam pobegniti. To velja tudi za ostale vrste, ki živijo na nizkih otočkih, in težava, s katero se soočajo tisoči drugih organizmov.

Zahodni črni nosorog

Zahodni črni nosorog je bil leta 2011 razglašen za izumrlega. Odločitev je sledila raziskavi iz leta 2006 na njegovem zadnjem območju razširjenosti v Kamerunu, kjer niso našli niti enega primerka. Njegovega izginotja ni povzročilo uničevanje habitatov ali podnebne spremembe, temveč izjemno visoke cene rogov. Na vrhuncu so na črnem trgu dosegale več kot 50.000 dolarjev za kilogram. Dobro organizirane krivolovske mreže so bile učinkovitejše od zaščitnih enot in so vrsto pahnile v izumrtje. Severni beli nosorog danes stopa po podobni poti. Sudan, zadnji samec, je bil uspavan 19. marca 2018. Ostali sta le še dve samici, a obe prestari za razmnoževanje. Program BioRescue s pomočjo umetne oploditve in matičnih celic poskuša oživiti podvrsto z uporabo zamrznjenih spolnih celic. Ne glede na uspeh projekta pa je severni beli nosorog v naravi že izginil.

Havajska ptica Po’ouli

Po’ouli je bila havajska ptica, odkrita leta 1973. Do leta 2003 so znanstveniki našli le še tri primerke. Septembra 2004 so ujeli zadnjega znanega samca in ga odpeljali v center za ohranjanje ptic Maui, kjer so mu želeli najti partnerko. Preden so jo našli, je 26. novembra 2004 poginil. Havaji so izgubili več ptičjih vrst kot katera koli druga ameriška zvezna država. Glavni razlog je ptičja malarija, ki jo prenašajo komarji, vneseni od drugod. Zaradi globalnega segrevanja se komarji širijo tudi v višje lege, zato preostalim havajskim medosesam zmanjkuje območij, kamor bi se lahko umaknili.