»Ko sem bil mlad, sem prebral famozno knjigo Mi, otroci s postaje ZOO, ki je bil namenjen odvračanju mladih od droge, jaz pa sem si želel biti samo še narkoman. Upam, da se s tem filmom ne bo tako zgodilo,« je odgovoril moj sogovornik Jan Cvitkovič. Meni, da romantiziranja drogiranja v Gramu srca ni, da pa se morajo starši odločiti, če je njihov otrok dovolj zrel, da vidi njegov dokumentarec.
Jan Cvitkovič z Gramom srca po Sloveniji potuje nekoliko gverilsko, precej nenavadno. Ko je izražen interes za predvajanje, se odzove vsaj on, pogosto z drugimi člani ekipe. V priljubljeni ljutomerski slaščičarni Flo Cukeraj je pred polnimi sedeži potekala projekcija filma, ki mu je sledil tudi najin pogovor, s svojimi vprašanji so na pomoč priskočili tudi gledalci, svoj delček ustvarjanja pa je dodal direktor fotografije, Aleksander Petric.
Dokumentarni film Gram Srca nas vrže v svet odvisnosti. Spoznamo osebe, ki so za znanimi obrazi ulic ljubljanskega centra. V intervjujih so izpovedali lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog … izguba doma, razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem …
Gram srca, dokumentarec o ulicah na robu
Režiser in scenarist, ki stoji za projekti V leru, Kruh in mleko, Odgrobadogroba, Arheo, Šiška Deluxe in Družinica, je eden najbolj uspešnih in prepoznavnih slovenskih ustvarjalcev. Kljub temu pravi, da sprva ni vedel, zakaj nastaja ta film: »Film ni bil moja ideja, bil je ideja mariborskega producenta Boštjana Brezovnika.« Dodal je, da Gram srca ni financiran s strani filmskega centra, države.
»Moj prijatelj Gorazd Trpin, sicer pravnik, bivši dekan pravne fakultete, me je seznanil z Boštjanom in rekel, da si me želi srečati. Boštjan mi je ponudil režijo filma o narkomanih, jaz sem rekel ne, ker me to ne zanima, saj sem se tega nagledal. Potem sem prespal, premislil in rekel, da je edini pogoj snemanja filma, če gremo iskati lepoto v tem svetu,« je razkril prve idejne zasnove še pred začetkom snemanja.
Pojasnil je, da se je producent strinjal z njim in so lahko začeli s snemanjem. A to snemanje je bilo drugačno. »Nismo imeli plana, nobenega scenarija, torej nič. Moj ključ v ta svet je bil Aleksander Petric, ki ta svet pozna. Z Aleksandrom sva šla v mesto, iskala te ljudi in se potikala naokoli. Drugače je bilo iz dneva v dan, ker ne veš, kje bo nek človek in v kakšnem stanju bo.«
Znebil se je predsodkov o odvisnikih
Tudi sam, čeprav pozna kar nekaj odvisnikov, ni mogel ubežati predsodkov, ki nam padejo na misel, ko pogovor naleti nanje. »Skozi proces snemanja sem popolnoma spremenil pogled na te ljudi. Postali so mi zanimivi. Nisem bil več, tako kot mnogi izmed nas, prežet z občutkom gnusa. Vzljubil sem jih in v enem trenutku so mi bili bolj zanimivi od vseh drugih, ki so hodili mimo. Znebil sem se nekih svojih predsodkov,« je pojasnil.
Prav ti predsodki so bili tisto, zaradi česar se snemanja spominja doživeto: »Hitro so me sprejeli, kar me je presenetilo. So zelo senzibilni, čeprav ne bi rekli, in so mi začeli hitro zaupati. Čutili so, kaj želim, in se začeli pogovarjati. Začutil sem, da so iskreni. Začeli so govoriti o sebi. Tudi drugi, ki jih nismo imeli namena spraševati, so pristopali do nas in želeli povedati svoje. Dobil sem občutek, da jih že dolgo nihče ni nič vprašal. Že dolgo niso imeli priložnosti karkoli zares povedati. To se je stopnjevalo in stopnjevalo.«
V filmu spoznamo zgodbo sedemnajstletne Brine in njene mame, ki jo je posvojila, ko je bila še otrok. Hitro je zapadla v svet drog in od tam ne najde pravega izhoda. Njen obraz je v prizorih skrit, prav tako tisti mladega Vida, ki razkriva ozadje nasilnega očeta, a kaže naklonjenost ruskim in angleškim literatom. Marko, ki s pomočjo bergel pokaže kraj svojega zadevanja, nam razkrije preteklost uživanja heroina, kokaina in številnih tablet. Marko je med snemanjem filma umrl.
»Bilo je zelo intenzivno. Bili so trenutki, ko me je zvilo. Ne samo mene, vsak od ekipe je v procesu enkrat počil. Na momente zelo emotivno,« se najtežjih trenutkov spominja režiser. Občinstvu je razkril, da filma ne bi mogli predvajati nikjer, če bi v njem pustili določene prizore, ki so jim bili priče z ekipo.
Film o odsotnosti ljubezni je prav tako ljubezenski film
Gram srca bi lahko bil zlahka film, ki bi ga spregledali vsi, a bi s tem storili hudo napako. Film o narkomanih, džankijih in odvisnikih je v zadnjem času postal del t.i. underground scene, ki je nekoč narekovala tempo.
Igralec Drago Milinović je o filmu zapisal: »Ta film o narkomanski sceni je v bistvu ljubezenski film. Ljubezen ne sodi in ne obsoja. Ta film mi to potrjuje in me opominja, naj ne sodim in obsojam nikogar. Nihče ni kriv.« Iste besede je za naslov prispevka v Sobotni prilogi uporabila izjemna Vesna Milek. O tem, če se strinja z izrečenim, je bil Cvitkovič kratek in jedrnat: »Nekaj je na tem. Sicer ni moja izjava, a se strinjam, da je to na nek način ljubezenski film. Če je film o pomanjkanju ljubezni, je hkrati tudi ljubezenski film.«
Filmi so stroji za empatijo. Brez dvoma Gram srca igra na strune čustev pri svojih gledalcih, ki bi si verjetno želeli pomagati tako, kot si to v filmu želi Aleks, ki pravi, da en sam ne more pomagati vsem. »Naš namen ni bil pomoč. Iz trenutka v trenutek nismo vedeli, kaj počnemo in kam ta film gre. Želel sem samo posneti te ljudi, če bi oni to želeli. Zgodila se je magična zadeva. Nisem vedel, kaj naj jih vprašam, in se mi je spontano porodilo vprašanje ‘Kateri je tvoj prvi spomin iz otroštva?‘, oseba se je odprla in mi ni bilo treba več spraševati. Potem sem to vprašanje uporabljaj tudi naprej. Vrglo jih je iz realnosti v tisto zgodnje obdobje in so kar govorili in govorili.«
»Skušal sem biti čimbolj nevtralen. Želel sem jim dati priložnost, da govorijo oni. Skušali smo biti čim manj pretenciozni. Res nismo vedeli, kaj se bo zgodilo naslednji dan, že naslednjo minuto ne. Naslednjega človeka nismo našli in je bilo treba vse storiti v tistem trenutku.«
Film intervjujev vsake toliko preseka glas Jana Cvitkoviča. »Tudi to ni bila moja ideja. Montažer Miloš Kalusek me je prosil, če bi dodal neke asociacije na to, kar sem doživljal med snemanjem. Sprva mi ideja ni bila všeč. Zdela se mi je egocentrična, češ, kaj bom zdaj nekaj palamudil. Prepričal me je, začel sem komentirati neke prizore, nekatere stvari pa so moje stare pesmi,« je pojasnil izbiro svojih besed med določenimi prizori.
V intervjuju z italijanskim pisateljem Alessandrom d'Avenio se mi je v srce usidral citat ‘Ni dovolj, da imaš najstnika rad. On mora to čutiti'.
Kako na sporočilnost filma o toplini in ljubezni gleda režiser? »Sigurno je to eno od sporočil. Na začetku filma sem zapisal, da je večina teh ljudi, ne vse, ampak večina, ni imela občutka varnosti in topline v zgodnjem otroštvu. Kar je bilo meni zanimivo, je bilo, da otroci, ki ta občutek imajo, lahko zabluzijo in stopijo na pot droge, a imajo večje možnosti, da se vrnejo. Tisti, ki tega niso imeli, se težko vrnejo,« je poudaril svoje videnje situacije.
»Če tega nimaš, ti manjka in skušaš to zapolniti z drugimi stvarmi.«
Če so imele pretekle generacije filme in knjige Mi, otroci s postaje ZOO, Rekvijem za sanje in Lepi fant, je zdaj tu Gram srca za slovensko občinstvo. In ko se vojni film ukvarja z večno debato o propagandi, anti-reklami in romantiziranju, so se z istim vprašanjem ukvarjali tudi omenjeni naslovi. Kaj pa Gram srca? »Mislim, da ni romantiziranja v tem filmu. »Ko sem bil mlad, sem prebral famozno knjigo Mi, otroci s postaje ZOO, ki je bil namenjen odvračanju mladih od droge, jaz pa sem si želel biti samo še narkoman. Upam, da s tem filmom ne bo tako zgodilo.« Starši morajo oceniti, če je njihov otrok zrel, da vidi ta film.«
Film otvorita recitiranje pesmi Danijela, enega od odvisnikov, in mnogo bolj ples zadetosti med predvajanjem klasične glasbe, zaključi pa ga koncert skupine Masharik s pesmijo Magic Place. A pred tem se zgodi intimen prizor z Majo, eno od odvisnic, ki so jo v enem od prizorov že oživljali.
»Ona je bila pripravljena biti posneta, ko se ga zadane. To je njen ples zadetosti. Ko so zadeti in v varnem okolju, se zelo radi gledajo, kot da se začnejo imeti radi. Zjutraj smo bili v narkomanskem stanovanju, ko so bili ob osmi uri popolnoma zadeti, so gledali svoja gola telesa. Kot da gre oseba v nek svet, kjer se imajo končno radi,« je prizor, ki mu je bil sicer priča le snemalec Aleksander, opisal režiser. Ta je na svojem Facebook profilu delil tudi mnenje Vincija Vogua Anžlovarja, ki je film videl pred svojo smrtjo: »Kadri bejbe pred ogledalom s telefonom, ki ne more pritisnit kljuke, da bi ušla … men je to genijalen film.«
In ko gledalec, zagleda ozadje celotne situacije, se mu odpre drugačen svet. Ni nujno, da je situacijo že sprejel, a je zagotovo bližje razumevanju. To še posebej velja za dve skupini gledalcev – tisto, ki se redno sprehaja po ljubljanskih ulicah in tisto, ki je situacijo prav s filmom videla najbližje doslej.
Zakaj si ogledati Gram srca?
»Vprašal si me, kaj je bil namen tega filma,« se je sredi pogovora spomnil na prvo vprašanje, s katerim nisva uspela pobegniti klišejem o nastajanju določene projekta. »Šele po koncu filma sem ugotovil, zakaj se je posnel. To sem ugotovil, ko smo ga začeli predvajati. Nisem pričakoval, da bi ta film kdorkoli gledal. Tega res nisem pričakoval. Še za džankije nisem vedel, če ga bodo gledali. Zdaj se dogaja, da ljudje dobesedno trumoma, prihajajo na film in jim dogaja, izgubljajo predsodke,« je predstavil svoja opažanja o filmu, ki šele začenja svojo pot po Sloveniji.
»Preprosto sem ugotovil, da je ta film manjkal na slovenskem filmskem, morda celo človeškem zemljevidu. Samo tako si lahko razlagam, zakaj ga ljudje gledajo.«
»Hvaležen sem za to izkušnjo,« je zaključil Jan Cvitkovič.
Predvajanju filma in pogovoru je sledila še pogostitev, ki je v Flo Cukeraju že tradicionalna. O gostitvah takih prireditev (literarni večeri, potopisi, filmske premiere) je povedala tudi lastnica priljubljene slaščičarne v Ljutomeru, Florjana Kastelic: »Ker je Flo Cukeraj plac, za sproščeno druženje generacije, ki se še rada pogovarja. Včasih v bolj intimni notranjosti Flo Cukeraja in drugič pod zvezdnatim nebom, zunaj na terasi.«
Razkrila je, da »bodo letos poskrbeli za res krasen izbor kulturnih dogodkov, vse od filmskih, glasbenih in literarnih večerov. Mogoče bomo samo kafetkali, se greli na soncu, čvekali o naših življenjih in ne obsojali drugih. Okušali posebne grižljaje in se družili na najbolj preprost človeški način.«
