Poletne počitnice, ki naj bi bile čas za igro, gibanje in raziskovanje sveta, so za številne otroke danes predvsem dnevi pred zasloni. Posledice sedečega načina življenja so vse bolj očitne – otroci imajo slabšo motoriko, težave s koncentracijo, povišano telesno težo in vse pogosteje tudi razvojne motnje.

Osnovne vaje postajajo ovira

Učitelji športne vzgoje opažajo, da številni učenci ne zmorejo več niti osnovnih gibov, kot sta preval naprej ali plezanje po vrvi. »Tega jih je strah, vaje ne izvedejo pravilno,« pravi razredna učiteljica Ivančica Tajsl Dragičević iz OŠ Trnjanska v Zagrebu.

Otroci so počasnejši, šibkejši in manj spretni

Podatki Centra za raziskovanje otroštva kažejo, da so motorične sposobnosti otrok danes bistveno slabše kot pred šestdesetimi leti. »Otroci so za polovico počasnejši, manj močni in manj natančni,« opozarja prof. dr. Vilko Petrić.

Pogosto se kaže tudi neskladje med levo in desno stranjo telesa, kar je še posebej izrazito v nekaterih vrtcih. Otroci ne znajo več pravilno držati svinčnika, rezati s škarjami ali si zapeti gumba.

Težave že pred vstopom v šolo

Zaradi slabo razvite fine motorike približno 10 % otrok dobi odlog vpisa v šolo. Pred dvajsetimi leti je bil ta delež trikrat nižji. Kot opozarja prim. dr. Ivana Pavić Šimetin iz hrvaškega zavoda za javno zdravstvo, problem ne izvira iz šole, temveč doma – pred zasloni.

Namesto igre na prostem otroci danes ure in ure preživijo z napravami v rokah. Posledično ima vsak tretji osnovnošolec prekomerno telesno težo, kar vpliva tudi na njegovo srčno-žilno zdravje in telesne zmogljivosti.

Gibanje je naravno – in nujno

»Gibanje je biološka potreba otrok. Z njim raziskujejo in se učijo,« poudarja Petrić. Vsak dan vsaj tri ure igre, kolesarjenja ali sprehoda je dolgoročna naložba v zdravje. Počitnice so odlična priložnost za spremembo – vsak trenutek stran od zaslona je korak bližje zdravi prihodnosti.

Samomor je v Sloveniji prepogost pojav. Gre za načrtno dejanje, katerega posledica je smrt. Kljub poglobljenemu delu na področju preprečevanja samomorov smo v Sloveniji še vedno pri vrhu neslavne lestvice držav z največ samomori v Evropi in po svetu. Ob tem pa želim, da je glavno sporočilo tega članka, da pomoč obstaja in da tudi v težkih situacijah nismo zares sami.

Kako opredeljujemo samomor?

Čeprav si vsi nekako predstavljamo isto stvar, ko slišimo besedo samomor, je zelo zanimivo, da se strokovna javnost ne more poenotiti o tem, kaj samomor je. Ena od definicij, ki jo sprejema WHO je: »Samomor je dejanje s smrtnim izidom, ki ga pokojni ob zavedanju ali pričakovanju potencialnega smrtnega izida prične in izvede z namenom doseči spremembe, ki jih je hotel«.

Samomor ni enoznačen pojem – vključuje različne oblike vedenja, kot so samomorilne misli, načrti, poskusi in dejanski samomor. Strokovnjaki se pri razumevanju teh pojavov opirajo na dve glavni vprašanji: Ali je nekdo želel umreti? in Kaj se je dejansko zgodilo? Ključno zanje je razlikovanje med tistimi, ki res želijo umreti, in tistimi, ki predvsem iščejo izhod iz stiske – pogosto brez prave želje po smrti.

Pomembna je tudi razlika med namenom in izidom. Nekdo lahko poskusi narediti konec trpljenju, a ne umre – v tem primeru govorimo o samomorilnem poskusu. Če smrt nastopi, in je bila želena, gre za samomor. Če pa ni bilo namena umreti, je šlo lahko za nesrečo ali samopoškodovalno vedenje brez želje po smrti.

Samomor med mladimi

Zakaj je tako pomembno poimenovanje? Predvsem pri samomoru med mladimi se pogosto srečujemo s samomorilnimi nameni brez želje po smrti. Zato je pomembno dodati, da med mladimi prevladuje samopoškodovanje, kjer moramo ločiti samopoškodovalno vedenje brez namena umreti od samopoškodovalnega vedenja z namenom smrti oziroma samomorilnega vedenja. Mnogi mladi uporabljajo samopoškodovalno vedenje kot način izražanja stiske, ki je drugače ne znajo ali ne zmorejo ubesediti. Vendar pa to vedenje kljub temu predstavlja pomemben dejavnik tveganja za kasnejši samomorilni poskus, zato ga ne smemo podcenjevati.

Pogosto se pri mladih pojavlja tudi t. i. ambivalentnost – notranje nasprotovanje med željo po življenju in željo po končanju trpljenja. Zaradi te neodločnosti in čustvene nestabilnosti so lahko njihova dejanja impulzivna, zato je toliko bolj pomembno, da okolica (družina, šola, vrstniki) stisko pravočasno prepozna in ustrezno ukrepa. Preventiva, odprta komunikacija in dostop do strokovne pomoči imajo pri preprečevanju samomora med mladimi ključno vlogo.

Faktorji tveganja za samomor

Med dejavnike tveganja za samomor sodijo spol, starost, rasa, zakonski stan, poklic in družbeno-ekonomski položaj. Moški storijo samomor bistveno pogosteje kot ženske, medtem ko ženske pogosteje poskušajo samomor, vendar z manj smrtonosnimi metodami. Tveganje narašča s starostjo, še posebej po 45. letu pri moških in po 55. letu pri ženskah, najvišje pa je pri osebah, starejših od 75 let. Samomorilnost je pogostejša med belci in imigranti. Poročeni posamezniki, zlasti tisti z otroki, imajo nižje tveganje, medtem ko se to poveča pri samskih in ločenih, zlasti pri moških. Višje tveganje je prisotno tudi pri določenih poklicih, kot so zdravniki, policisti, umetniki in pravniki, ter pri brezposelnih. Obdobja gospodarskih kriz dodatno povečajo tveganje za samomor.

Med dejavniki tveganja za samomor pri mladih so najpogostejši duševne motnje, zlasti depresija, anksiozne motnje, motnje hranjenja in zloraba psihoaktivnih snovi. Pomembno vlogo imajo tudi negativne življenjske izkušnje, kot so nasilje v družini, zlorabe, ustrahovanje (tudi spletno), izguba bližnje osebe ali občutek zavrženosti. Poleg tega lahko k večjemu tveganju prispevajo tudi socialna izolacija, konflikti z vrstniki ali družino, nizka samopodoba in akademski pritiski. Vse to lahko vodi v občutek brezizhodnosti, nemoči in globoke notranje stiske. Pomembno je poudariti, da tveganje dodatno narašča, če mladi nimajo dostopa do podpore ali se o svojih težavah ne morejo pogovarjati z zaupanja vredno osebo.

Samomor v Sloveniji

V dokumentu, izdanemu leta 2023 s strani NIJZ, ki govori o trendih za leto 2021/22 izvemo, da sta v letu 2022 v Sloveniji zaradi samomora umrli 402 osebi, z večkratnikom kar 4 v prid moškim. Pomembno pa je še dodati, da se pojavnost samomora zvišuje s starostjo, tako so najbolj ogroženi za samomor starejši.

V Sloveniji je samomor med mladimi redka, a kljub temu izjemno zaskrbljujoča pojavnost. Po podatkih NIJZ za leto 2023 je bilo v starostni skupini 15–19 let zabeleženih približno 7,1 samomorov na 100.000 prebivalcev, v skupini 20–24 let pa okoli 7,8 na 100.000 – to sicer predstavlja upad v primerjavi z leti 2022.

Dodaten razlog za previdnost pri poročanju o samomoru med mladimi je pojav učinka posnemanja. NIJZ opozarja, da dramatične in podrobne zgodbe o samomoru v medijih lahko zdijo mladim v stiski kot privlačna rešitev, kar povečuje nevarnost posnemanja. Vseeno pa moramo o samomorih med mladimi govoriti, iskreno, jasno. Vsako življenje je pomembno in ima veliko vrednosti in vsako izgubljeno življenje je izgubljeno življenje preveč.

Pomoč v stiski

Ko se posameznik znajde v duševni stiski ali razmišlja o samomoru, je ključnega pomena, da poišče pomoč – čim prej, tem bolje. V stiski se pogosto počutimo same, a na srečo obstaja veliko ljudi in organizacij, ki v stiski nudimo pomoč. V Sloveniji so na voljo številni brezplačni in zaupni viri podpore. Telefon za klic v duševni stiski (116 123) je dosegljiv 24 ur na dan, vsak dan v letu. Mladi se lahko obrnejo na TOM telefon (116 111), kjer lahko anonimno spregovorijo o svojih občutkih in težavah. Obe liniji nudita varen prostor za pogovor in razumevanje brez obsojanja.

Poleg telefonskih linij so pomembni tudi šolski svetovalni delavci, centri za duševno zdravje, svetovalnice ter osebni zdravniki, ki lahko posameznika usmerijo k psihologu ali psihiatru. Obstajajo tudi spletne platforme, kot je www.zivziv.si, kjer so zbrane informacije o virih pomoči in nasveti za obvladovanje stisk. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak poguma – pomembno je, da si priznamo stisko in naredimo prvi korak k okrevanju.