Še pred nekaj leti so aplikacije za zmenke, kot sta Tinder in Bumble, veljale za ultimativno prihodnost ljubezenskega življenja. Recept je bil preprost: poswipeaš desno, dobiš match, vržeš en ulet v DM, malo poklepetaš in že sta na pijači.
Danes pa je realnost povsem drugačna. Med mlado populacijo se namreč kot požar širi tako imenovan dating app burnout – čista psihološka zasičenost in izgorelost od nenehnega virtualnega lovljenja ljubezni.
Ljudje imajo preprosto dovolj površinskih pogovorov, ghostanja po dveh dneh klepeta in nenehnega občutka, da so postali le številka v poceni spletnem katalogu. Zato se trenutno dogaja nekaj genialnega: mlada generacija se množično obrača nazaj k tradicionalnemu spoznavanju v živo.
Algoritem, ki te želi obdržati osamljenega
Glavni problem teh aplikacij se skriva v njihovi kodi. Naravnane so namreč podobno kot igralni avtomati v igralnicah. Podjetja, ki stojijo za njimi, nimajo nikakršnega interesa, da ti hitro najdeš resno zvezo. Če jo najdeš, aplikacijo izbrišeš, oni pa izgubijo uporabnika in mesečno naročnino.
Zato te nenehno swipeanje drži v zanki instantnega dopamina in ustvarja iluzijo neskončnih možnosti. Vedno se ti zdi, da te le en klik stran čaka nekdo, ki je še malo lepši, bolj zabaven ali uspešnejši. Rezultat? Večina pogovorov zamre že po prvem suhoparnem ‘Živjo, kako si?', uporabniki pa na koncu večera ostanejo še bolj osamljeni pred svojimi zasloni.
Zaradi tega se trenutno odvija čudovit protitrend, kjer se zmenkarije selijo nazaj v realni svet. Mladi se ponovno družijo skozi skupne hobije, aktivnosti in šport.
Izjemno priljubljeni so postali tekaški klubi za samske, skupinske vadbe, lokalna društva in pub kvizi, kjer interakcija poteka spontano in brez pritiska. Ko nekoga spoznaš v živo med igranjem padla ali na kakšnem družabnem dogodku, takoj začutiš njegovo pravo energijo, humor, nasmeh in govorico telesa.
To je vredno tisočkrat več kot še en profil s predelanimi fotografijami na Tinderju. Čas je, da ugasneš zaslon, izbrišeš aplikacije, ki ti kradejo čas, in začneš graditi pristne odnose tam, kjer štejejo – v resničnem svetu.
Raztezanje in vadba brez obutve sta nekaj povsem običajnega v studiih za jogo ali pilates. V fitnesih in prostorih za dvigovanje uteži pa le redko srečamo koga brez športne obutve. Pravzaprav imajo številni fitnesi pravila oblačenja, ki zaradi varnosti zahtevajo športne copate. Kljub temu obstaja nekaj vplivnežev na družbenih omrežjih, ki prisegajo na bosonogo vadbo. Nekateri osebni trenerji in strokovnjaki trenirajo brez čevljev ali uporabljajo posebno obutev namesto tradicionalnih športnih copat zaradi možnih koristi za zdravje. Kdo ima na koncu prav ina kakšne posledice prinaša tak način treninga?
Prednosti bosonoge vadbe
Stabilnost: Vadba brez čevljev pomaga povečati stabilnost stopal in celotnega telesa. Omogoča vam, da razširite prste na nogah, ki so v športnih copatih pogosto stisnjeni skupaj. To ustvari večjo kontaktno površino s tlemi in omogoča boljšo stabilnost. Poleg tega vam lahko vadba brez obutve pomaga ponovno prilagoditi stopala, ki so skozi čas zaradi obutve spremenila svojo obliko.
Izboljšuje koordinacijo: Biti bos je naravna oblika gibanja. Vračanje k svoji naravi, ponovno učenje vzorcev gibanja in izboljšanje aktivacije mišic poveča aktivacijo proprioceptorjev, kar izboljša koordinacijo, stabilnost in ravnotežje. To posledično vodi do bolj zdravih sklepov in zmanjša tveganje za poškodbe, saj postanete biomehansko učinkovitejši.
Krepi stopala: Ko vadite bosi, aktivirate vse mišice stopal na način, ki ga čevlji ne omogočajo. Večina tekaških copat je na primer zasnovana tako, da vas potiskajo naprej, ne pa da zagotavljajo ravnotežje. Zaradi tega stopala ne delujejo pravilno, kar vodi do bolj napetih mišic, večjega pritiska na sklepe in šibkejših stopal. Nekateri strokovnjaki menijo, da lahko z bosonogo vadbo zmanjšate ali odpravite pronacijo stopal. Tak način vadbe namreč krepi stopala in izboljša mišični tonus, zaradi česar se stopalni lok dvigne.
Večja gibljivost stopal: Vadba prez obutve poveča gibljivost in mobilnost stopal. S povezovanjem tkiv od prstov, plantarne fascije pa vse do gležnja izboljša mobilnost gležnjev.
Senzorično zaznavanje: Ena izmed prednosti bosonoge vadbe je senzorična povratna informacija, ki jo dobite, ko so stopala neposredno v stiku s tlemi. Možgani nato telesu sporočijo, kako naj stopalo pristane na podlagi in koliko pritiska naj uporabi. Povezava s tlemi vam omogoča neposreden občutek, kje se vaše telo nahaja v prostoru. V čevljih je težje čutiti podlago in prejemati senzorične informacije, zato pogosto uporabljamo več sile, kot je potrebno. To lahko povzroči preobremenitev in sčasoma vodi do poškodb sklepov.
Nekateri fitnesi zaradi pravil oblačenja in varnostnih razlogov ne dovoljujejo vadbe brez čevljev. Pomembno je upoštevati tudi higieno in čistočo prostora. Če je površina neravna ali obstajajo slabi higienski pogoji, je bolje biti previden in obuti čevlje. V nobenem primeru ne trenirajte bosi, če s tem ogrožate varnost. Pomembno je tudi, kakšno vrsto vadbe izvajate. Pri vajah, kot so skoki, je morda varneje trenirati v čevljih, saj blažijo sile ob pristanku in s tem ščitijo sklepe. Prav tako je pri plezanju ali hoji po ostrih in neravnih površinah bolje izbrati obutev. Odločitev, ali boste vadili bosi, pa je konec koncev tudi zelo osebna. Odvisna je od posameznikove ravni treninga in izkušenj z določeno aktivnostjo. Izogibajte se visoko intenzivnim treningom, dokler se pri bosonogi vadbi ne počutite zelo udobno in samozavestno.
Preden svojo športno obutev dokončno postavite v kot, poskrbite, da bo prehod na nov način vadbe postopen in varen. Če niste navajeni hoje in treninga brez obutve, se namreč lahko hitreje utrudite in ste bolj podvrženi poškodbam. Za začetnike je že 5 minut bosonoge hoje dober uvod v trening brez obutve. Torej sploh ne kot del športne vadbe, temveč kot oblika vsakdanjega gibanja. Nato poskusite s krajšimi vadbami. Pred začetkom ogrejte svoja stopala, med vadbo pa bodite pozorni na pravilno izvedbo in položaj stopal. Nekaterim pri navajanju na trening brez obutve pomagajo tudi posebni minimalistični čevlji, ki posnemajo bosonogo hojo.
V svetu Yu-Gi-Oh!obstajajo karte, ki so močne v igri in karte, ki so močne v vrednosti. Ena izmed njih popolnoma preseže oboje. To je Tyler the Great Warrior, karta, ki ni nastala kot del paketa, turnirja ali promocije v klasičnem smislu, ampak kot osebna zgodba, ujeta v kos kartona.
Kako je nastala enkratna karta?
Leta 2005 je v sodelovanju z organizacijo Make-A-Wish in podjetjem Konami mladi oboževalec Tyler Gressle dobil priložnost, ki je v svetu zbirateljskih iger skoraj nepredstavljiva. Ustvaril je svojo lastno karto.
Ne gre za običajen dizajn iz studia. Ilustracija je bila narejena po njegovi zamisli, karta pa natisnjena v enem samem izvodu. To pomeni, da ne obstaja ‘druga kopija', ne ‘ponatis', ne ‘alternativna verzija'. Samo ena.
Zakaj je vrednost tako ekstremna?
Pri večini Yu Gi Oh! kart je vrednost povezana z redkostjo, stanjem in starostjo. Pri tej karti pa klasična pravila skoraj ne veljajo več.
Najprej je tu absolutna redkost. Ena sama karta pomeni, da trg nima primerjave. Ni “cene iz prejšnje prodaje”, ki bi jo določila. Vrednost se zato oblikuje okoli povpraševanja in zgodbe, ne statistike.
Drugi razlog je emocionalna teža. Karta ni bila ustvarjena za zmago na turnirju ali za zbirateljski hype, ampak kot izpolnjena želja otroka. Ta element jo loči od vseh drugih ultra redkih kart, kot so na primer prve izdaje Blue-Eyes White Dragon.
Zakaj so druge legendarne karte ‘nižji rang'?
Tudi izjemno redke karte, kot je Tournament Black Luster Soldier, imajo določeno število izvodov ali jasno strukturo razdelitve. To pomeni, da obstaja vsaj nek okvir za vrednotenje.
Pri Tylerju tega okvirja ni. Obstaja samo en predmet, ena zgodba in en lastnik na svetu. Zato se njegova vrednost pogosto ocenjuje na več sto tisoč ali celo več kot milijon dolarjev, odvisno od teoretične dražbe.
Mariborsko biotehnološko podjetje EndoVia Therapeutics, ki je nastalo kot odcepljeno podjetje (spin-out) Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je bilo uspešno na pilotnem razpisu Evropskega sveta za inovacije (EIC Pre-Accelerator). Projekt PRECISION-ECS je med številnimi prijavljenimi projekti prepričal ocenjevalce ter podjetju zagotovil evropsko podporo za razvoj inovativne platforme na področju personalizirane onkologije.
Projekt je namenjen razvoju napredne platforme, ki bo omogočala napovedovanje odziva posameznega tumorja na zdravljenje s kanabinoidi. Vrednost dvoletnega projekta znaša 491.500 evrov, pri čemer bo 70 odstotkov sredstev zagotovljenih v obliki nepovratnega evropskega sofinanciranja. Poleg evropske podpore je podjetje pridobilo tudi investicijsko podporo regionalnega sklada tveganega kapitala Vesna VC.
Od laboratorijskih raziskav do personaliziranega zdravljenja
Ekipa EndoVia Therapeutics bo v okviru projekta povezala različne sodobne pristope biomedicinskega raziskovanja. Ključni elementi razvoja bodo živi modeli tumorjev, pridobljeni iz vzorcev posameznih bolnikov, napredne molekularne analize ter računalniško modeliranje.
Končni cilj je razvoj tako imenovanega digitalnega dvojčka tumorja – računalniškega modela, ki bi omogočal simulacijo odziva posameznega tumorja na različne kanabinoidne spojine in njihove kombinacije. Takšen pristop bi lahko v prihodnosti prispeval k bolj natančnemu izboru zdravljenja za posameznega bolnika in zmanjšal potrebo po preizkušanju neučinkovitih terapevtskih možnosti.
Raziskovalci bodo razvoj najprej osredotočili na maligni melanom, eno izmed najbolj agresivnih oblik kožnega raka. Platforma pa je zasnovana tako, da jo bo mogoče kasneje razširiti tudi na druge vrste rakavih obolenj.
Znanje Univerze v Mariboru z mednarodnim potencialom
Podjetje EndoVia Therapeutics so ustanovili raziskovalci Medicinske fakultete Univerze v Mariboru: doc. dr. Jan Rožanc, prof. dr. Uroš Maver in doc. dr. Marko Milojević. Njihovo delo predstavlja primer prenosa raziskovalnega znanja iz akademskega okolja v razvoj inovativnih biotehnoloških rešitev.
»Podpora Evropskega sveta za inovacije je pomembna potrditev, da lahko znanje, nastalo na Univerzi v Mariboru, razvijemo v rešitev z mednarodnim potencialom. V naslednjih dveh letih želimo preveriti, ali lahko z združevanjem bioloških podatkov in napovednih modelov natančneje prepoznamo tumorje, pri katerih bi bilo zdravljenje s kanabinoidi lahko učinkovito,« je povedal doc. dr. Jan Rožanc, direktor in soustanovitelj podjetja EndoVia Therapeutics.
Projekt PRECISION-ECS tako predstavlja pomemben korak k razvoju bolj ciljno usmerjenega zdravljenja raka, pri katerem bi odločitve o terapiji temeljile na značilnostih posameznega tumorja in ne zgolj na splošnih smernicah zdravljenja.
Placebo efekt je ena najmočnejših intervencij v medicini. Kaj nam to pove o meji med telesom in umom?
Če nam nekdo pove, da mu je pomagalo zdravilo, ki v resnici ni vsebovalo nobene učinkovine, se pogosto počutimo prevarane. Zakaj? Ker težko sprejmemo misel, da lahko na naše telo vplivajo tudi pričakovanja, prepričanja in odnos do zdravljenja. Prav zato placebo efekt že desetletja buri duhove. Ne zato, ker bi bil mit, ampak ker postavlja pod vprašaj naše razumevanje meje med telesom in umom.
V vsakdanjem jeziku izraz placebo uporabljamo za nekaj, kar naj ne bi imelo pravega učinka. Toda sodobna medicina kaže precej bolj zapleteno sliko, ki razdvaja strokovnjake. Placebo ni zdravilo, vendar so njegovi učinki pogosto resnični. Prav zato placebo efekt ostaja eden najbolj fascinantnih pojavov v medicini in psihologiji.
Placebo ni mit?
Beseda »placebo« prihaja iz latinščine in pomeni »prijal bom«. V medicini ga torej poznamo kot snov ali postopek, ki je navidezno pravo zdravljenje, vendar ne vsebuje učinkovine, ki bi neposredno vplivala na bolezen. Najpogosteje gre za tableto brez aktivne sestavine, fiziološko razstopino ali navidezni medicinski poseg.
Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da placebo predstavlja zgolj psihološko iluzijo. Danes mnogi raziskovalci poudarjajo, da je takšno razmišljanje zastarelo. Placebo odgovor ni mit, temveč kompleksen biološki in psihološki pojav, pri katerem pričakovanja, pretekle izkušnje in odnos do zdravljenja sprožijo merljive spremembe v delovanju možganov in telesa.
To ne pomeni, da placebo pozdravi vse bolezni. Lahko pa vpliva na številne simptome, kot so bolečina, tesnoba, slabost in občutek utrujenosti, pri nekaterih ljudeh pa prispeva tudi k boljšemu splošnemu počutju.
Kako lahko nekaj brez učinkovine deluje?
Na prvi pogled se zdi paradoksalno, da lahko tableta brez zdravilne učinkovine povzroči izboljšanje zdravstvenega stanja. Raziskave kažejo, da pomembno vlogo igrajo pričakovanja posameznika.
To ne pomeni, da bo vsak posameznik, ki ima močno prepričanje, ozdravel. Na placebo odgovor vplivajo tudi številni drugi dejavniki, zaupanje v zdravnika, način komunikacije, videz zdravila, njegova cea, celo velikost tablete ali okolje ter podpora, v katerem zdravljenje poteka. Vse to lahko okrepi ali pa oslabi pričakovanja bolnika.
Kakšna je razlika med placebom in placebo efektom?
Čeprav se izraza pogosto uporabljata kot sopomenki, pomenita različni stvari. Placebo je snov ali postopek, placebo efekt pa je odziv organizma na takšno navidezno zdravljenje. Gre za izboljšanje simptomov ali počutja, ki ni posledica učinkovine, temveč predvsem pričakovanja bolnika. To razlikovanje je posebej pomembno v kliničnih raziskavah, kjer raziskovalci ne preučujejo učinka zdravila, temveč tudi vpliv placebo odziva.
Deluje tudi, če vemo, da gre za placebo
Ena najbolj presenetljivih ugotovitev zadnjih let je, da placebo lahko deluje tudi takrat, ko bolnik ve, da prejema placebo.
Tovrstne razskave, imenovane open-label placebo študije, kažejo, da lahko odprto predpisan placebo pri določenih težavah, kot so kronične bolečine, sindrom razdražljivega črevesja ali utrujenost, vseeno prinese izboljšanje simptomov. Raziskovalci menijo, da pomembno vlogo igrajo ritual zdravljenja, pozitivna pričakovanja in sam terapevtski odnos med zdravstvenim delavcem in bolnikom.
To je eden od razlogov, da placebo efekt še vedno predstavlja velik raziskovalni izziv.
Kaj je necebo – placebojev zlobni dvojček?
Če lahko pozitivna pričakovanja izboljšajo počutje, lahko negativna pričakovanja povzročijo nasproten učinek.
Temu pojavu pravimo nocebo efekt.Gre za primer, ko posameznik zaradi pričakovanj razvije neželene učinke ali občuti poslabšanje simptomov, čeprav zdravljenje samo po sebi teh učinkov ne povzroča.
Če bolnik na primer pričakuje glavobol, slabost ali utrujenost kot stranski učinek zdravila, obstaja večja verjetnost, da bo te simptome tudi dejansko občutil. Zato je način, kako zdravniki predstavijo zdravljenje in možne stranske ali nezaželjene učinke, izjemno pomemben. Cilj ni prikrivanje informacij, temveč uravnotežena in jasna komunikacija. Necebo je sicer zaenkrat manj raziskan kot placebo.
Še bolj presenetljivo je, da raziskovalci placebo podobne odzive opažajo tudi pri živalih.
V različnih raziskavah na miših ugotavljajo, da lahko živali s pomočjo pogojevanja razvijejo fiziološke odzive, ki spominjajo na placebo efekt. Če določeno okolje ali dražljaj večkrat povežejo z zdravljenjem, lahko kasneje že sam dražljaj sproži merljive spremembe v organizmu. To nakazuje, da placebo ni zgolj posledica zavestnega prepričanja, ampak vključuje tudi osnovne učne in nevrobiološke mehanizme.
Je uporaba placeba etična?
Uporaba placeba v raziskavah odpira tudi številna etična vprašanja. Raziskovalci ga lahko uporabljajo le pod strogimi pogoji, pri čemer morajo biti varnost, dobrobit in pravice udeležencev vedno jasne in na prvem mestu. Placebo se uporablja predvsem takrat, ko ne obstaja učinkovito standardno zdravljenje ali kadar njegova uporaba ne predstavlja nesprejemljivega tveganja za zdravje udeležencev. Takšne raziskave nadzorujejo etične komisije in pristojni regulatorni organi, ki presojajo, ali je uporaba placeba upravičena in skladna z etičnimi načeli.
Katere vrste placebo raziskav poznamo?
Placebo se v kliničnih raziskavah uporablja na več načinov. Najpogostejše so placebo kontrolirane raziskave, v katerih ena skupina prejme preiskovano zdravilo, druga pa placebo. Pogosto so raziskave tudi naključne, kar pomeni, da so udeleženci naključno razporejeni v posamezne skupine, s čimer se zmanjša možnost pristranskosti. Velikokrat so raziskave izvedene tudi kot dvojno slepe študije, kjer niti udeleženci niti raziskovalci ne vedo, kdo prejema pravo zdravljenje in kdo placebo. Takšna zasnova omogoča bolj objektivno oceno učinkovitosti nove terapije, saj zmanjša vpliv pričakovanj obeh strani na rezultate raziskave.
Placebo efekt v vsakdanjem življenju
Placebo efekt ni prisoten le v bolnišnicah in laboratorijih. Podobne učinke lahko opazimo tudi v vsakdanjem življenju.
Nekateri ljudje poročajo, da se po skodelici brezkofeinske kave počutijo bolj budne, če verjamejo, da vsebuje kofein. Drugi se počutijo bolj samozavestne zaradi določenega kosa oblačila ali rituala pred pomembnih dogodkom. Tudi športniki pogosto razvijejo rutine, za katere verjamejo, da izboljšajo njihov nastop.
Placebo efekt nas opominja, da človeka ni mogoče razumeti zgolj kot skupek organov ali kemičnih procesov. Naše misli, pričakovanja, pretekle izkušnje in odnos do zdravljenja lahko vplivajo na to, kako telo zaznava bolečino, stres in druge simptome.
To še ne pomeni, da lahko z močjo misli pozdravimo vsako bolezen. Pomeni pa, da sta telo in um tesneje povezana, kot smo dolgo verjeli. Morda nas prav zato placebo tako moti, saj spodkopava eno najbolj zakoreninjenih predstav sodobne medicine, da zdravi predvsem zdravilo.
Prav zato placebo ostaja eno najbolj zanimivih področij sodobne medicine. Ne zato, ker bi dokazoval, da zdravila niso potrebna, temveč ker razkriva, kako pomembno vlogo imajo pri zdravljenju tudi pričakovanja, odnos med zdravnikom in bolnikom ter delovanje naših možganov.
Znanstveniki so prišli do pomembnega odkritja na področju biologije in varstva narave. Ugotovili so, da evropski zajec, ki ga poznamo predvsem kot značilno žival Iberskega polotoka, v resnici ni ena sama vrsta.
Raziskave so pokazale, da tam živita dve različni vrsti zajcev, ki sta se razvijali ločeno skoraj dva milijona let. Ena izmed njiju je bila zaradi velike podobnosti z drugo dolgo časa neopažena.
Zajec ni bil le ena vrsta, temveč dve
Dolga leta so strokovnjaki menili, da vsi evropski zajci na območju Španije in Portugalske pripadajo isti vrsti – evropskemu zajcu (Oryctolagus cuniculus). Čeprav so bile med posameznimi populacijami opažene manjše razlike, niso bile dovolj očitne, da bi jih znanstveniki obravnavali kot ločene vrste. Šele sodobne genetske raziskave so razkrile, da gre za dve samostojni evolucijski liniji.
Nova vrsta, imenovana iberski zajec, se je od svojega sorodnika ločeno razvijala zelo dolgo obdobje. Raziskovalci so poleg razlik v DNK opazili tudi nekatere telesne in vedenjske posebnosti. Iberski zajec je nekoliko drugačen po velikosti, barvi kožuha in načinu razmnoževanja. Prav zaradi teh razlik ga znanstveniki zdaj obravnavajo kot samostojno vrsto, ne le kot različico že znanega evropskega zajca.
Vse redkejša prisotnost Iberskega zajca
Odkritje je pomembno tudi zato, ker lahko vpliva na način zaščite te živali. Iberski zajec je na nekaterih območjih Španije in Portugalske vse redkejši. Ogrožajo ga izguba življenjskega prostora, bolezni, spremembe v okolju in zmanjševanje naravnih območij, kjer se lahko prehranjuje in razmnožuje. Če je bila ta žival do zdaj obravnavana kot del širše vrste, so bili ukrepi za njeno ohranitev morda manj natančno usmerjeni.
Znanstveniki opozarjajo, da ima vsaka vrsta pomembno vlogo v ekosistemu. Zajci niso pomembni samo zaradi svoje raznolikosti, ampak tudi zato, ker so pomemben člen prehranjevalne verige. Z njimi se prehranjujejo številne plenilske živali, med njimi tudi iberski ris, ena najbolj ogroženih mačk v Evropi. Zmanjšanje števila zajcev lahko zato vpliva na preživetje drugih živalskih vrst.
Novo odkritje kaže, da narava še vedno skriva številne skrivnosti. Živali, ki so si na prvi pogled zelo podobne, se lahko v resnici razlikujejo na genetski ravni in imajo povsem drugačno evolucijsko zgodovino. Prav zaradi razvoja sodobnih raziskovalnih metod, predvsem analiz DNK, znanstveniki danes lažje prepoznajo vrste, ki so bile v preteklosti spregledane.
Primer iberskega zajca je tudi opomnik, da poznavanje narave ni nikoli dokončno. Tudi dobro znane živali lahko skrivajo presenetljive značilnosti, ki jih odkrijemo šele z naprednejšimi raziskavami. Takšna odkritja niso pomembna samo za znanstvenike, ampak tudi za prihodnje načrte varovanja okolja, saj pomagajo bolje razumeti, katere vrste potrebujejo posebno zaščito.
Kratek roman vas bo popeljal v posebno, a hkrati zelo človeško zgodbo. Italijanska mojstrica Natalia Ginzburg nas v delu Tako je bilo že s prvim, pretresljivim stavkom vrže naravnost v središče nevihte, nato pa nas brez kančka patetike odpelje na psihološko potovanje skozi labirint zakonskega življenja, osamljenosti, notranjih konfliktov in tihega obupa. Roman se ne osredotoča zgolj na samo dejanje, temveč predvsem na razloge, občutke in okoliščine, ki človeka pripeljejo do skrajnih odločitev.
Zakaj vas bo knjiga nagovorila?
Ginzburgova ima redko, neverjetno sposobnost, da z minimalističnim slogom in kirurško natančnostjo secira človeške odnose do obisti. Tukaj ne gre za klasično napeto zgodbo, ampak za izjemno globoko študijo ženske duše v povojnem času, ki pa zveni strašljivo sodobno tudi danes. Njeno pisanje je preprosto, a hkrati izredno močno, saj se za navidez mirnimi stavki skrivajo močna čustva, bolečina in vprašanja o ljubezni, krivdi ter smislu medsebojnih odnosov.
Že na začetku knjige nas avtorica popelje v umor moža, kasneje pa zgodbo počasi razvija in nas pripelje do razumevanja, zakaj se je glavna protagonistka odločila za takšno dejanje. Čeprav bi morda sprva njeno dejanje hitro obsodili, nas spoznavanje njenega notranjega sveta vodi k večjemu razumevanju in sočutju. Prav v tem je največja moč romana – v tem, da ne ponuja enostavnih odgovorov, ampak bralca spodbuja k razmišljanju.
Avtorica piše z izjemno čustveno jasnostjo. Vsak stavek je premišljen, vsaka tišina med zakoncema tehta več ton. Temna plat materinstva, občutek ujetosti in počasen razpad zakonske zveze so prikazani tako neposredno in iskreno, da bralca ob branju pogosto stisne v prsih.
Čeprav že na prvi strani izvemo za usodno dejanje, nas prav tisto, kar je vodilo do njega, drži v nenehni napetosti. Spremljamo, kako se drobne laži, neizrečene besede, zamere in hlad počasi, a neustavljivo kopičijo, dokler meja med ljubeznijo in sovraštvom ne postane skoraj neopazna.
Če iščete branje, ki vas bo prevzelo z edinstveno neposrednostjo, ki ga boste morda prebrali v enem samem večeru, a boste o njem razmišljali še dolgo časa, je Tako je bilo obvezno čtivo. Natalia Ginzburg ponovno dokazuje, zakaj njena literarna zapuščina še danes tako močno odmeva in zakaj njena dela ostajajo pomembna za vse, ki jih zanimajo človeška narava, odnosi ter zapletenost notranjega sveta posameznika.
Vsi imamo tisti trenutek. Odprete hladilnik, nekaj časa gledate police, nato pa ga zaprete z mislijo: »Nimam nič za jesti.«
V resnici pogosto ne manjka hrane, ampak ideja. Prav zato je ta tortilja v zadnjem času postala ena najbolj priljubljenih jedi na TikToku in Instagramu. Za pripravo potrebujete le nekaj osnovnih sestavin, ki jih ima večina doma skoraj ves čas, rezultat pa je presenetljivo okusen, nasiten in ravno prav hrustljav obrok.
Najboljši del? Pripravljena je v približno desetih minutah, vsebuje veliko beljakovin, umažete le eno ponev, nadev pa lahko popolnoma prilagodite temu, kar imate v hladilniku. Prav zato je skoraj nemogoče, da bi se je naveličali.
Kaj potrebujete?
2 jajci
1 večjo tortiljo
pest špinače ali rukole
pest drobno sesekljane rdeče čebule
nekaj rezin sira po izbiri
1 žlico skute ali kremnega sira
4 češnjeve paradižnike
1 mlado čebulico
malo olja
Po želji lahko dodate tudi avokado, dimljenega lososa, piščanca, tuno, popečeno zelenjavo, koruzo ali svojo najljubšo omako.
Na srednje segreti ponvi segrejte malo olja. Jajci razžvrkljajte in ju vlijte v ponev. Ko se začneta spodaj strjevati, približno po tridesetih sekundah, nanju položite tortiljo in jo nežno pritisnite, da se sprime z jajcem.
Pecite še minuto ali dve, nato vse skupaj previdno obrnite, tako da je tortilja spodaj, jajce pa zgoraj. Ko je jajce pečeno, tortiljo prestavite na desko.
Z ostrim nožem naredite en sam rez od roba tortilje do sredine. To je trik, zaradi katerega je ta recept postal viralen.
Predstavljajte si, da je tortilja razdeljena na štiri enake dele. Na prvi del namažite skuto ali kremni sir. Na drugega položite sir in rdečo čebulo. Na tretjega razporedite paradižnik, na četrtega pa špinačo oziroma rukolo.
Nato začnite prepogibati. Prvi del prepognite čez drugega, nato čez tretjega in na koncu še čez četrtega. Tako nastane večplastna tortilja, pri kateri je vsak grižljaj nekoliko drugačen.
Prepognjeno tortiljo vrnite v ponev in jo na zmernem ognju pecite približno tri minute na vsaki strani, da postane zlato rjava, prijetno hrustljava, sir pa se popolnoma stopi.
@doctorbowl RECIPE BELOW👇🏽 Introducing you to my new favourite lunch… 😋 ✅So versatile, add whatever ingredients you have in the fridge ✅Packed full of protein ✅Ready in 10 minutes! ✅SO tasty! INGREDIENTS ▪️2 eggs, beaten ▪️1 large wrap ▪️Handful of spinach ▪️Handful of chopped red onion ▪️Cheese ▪️1 tbsp cottage cheese ▪️4 cherry tomatoes, halves ▪️1 spring onion, chopped METHOD ▪️Heat some oil in a pan over medium-high heat ▪️Once oil is hot, add beaten eggs ▪️Let egg cook for 30 seconds then place a wrap on top. Cook for a few minutes then flip over ▪️Once your egg is cooked, remove from heat. Slit the tortilla. ▪️Add your desired toppings in each quadrant, and fold the wrap over. ▪️Heat on the same pan for 3 minutes on each side until crispy #eggs#healthyrecipes#easyrecipes#lunch#lunchideas♬ CHANEL – Tyla
Zakaj je ta recept osvojil družbena omrežja?
Ker je skoraj nemogoče, da bi ga pripravili enako dvakrat.
En dan lahko dodate dimljenega lososa in avokado, naslednjič ostanke pečenega piščanca, tuno ali popečeno zelenjavo. Odlično se poda tudi z mocarelo, pestom, pikantno salso ali celo ostanki pečenega krompirja od prejšnjega dne.
Prav ta prilagodljivost je razlog, da mnogi pravijo, da je to recept, ki ga pripravijo takrat, ko nimajo nobene ideje za kosilo, a si vseeno želijo nekaj toplega in domačega.
Če imate radi hitre recepte, ki ne zahtevajo posebnih kuharskih spretnosti, je velika verjetnost, da bo tudi ta tortilja hitro postala ena vaših stalnic. Včasih sta namreč dve jajci, ena tortilja in nekaj sestavin iz hladilnika vse, kar potrebujete za odličen obrok.
Gradnja nove veterinarske fakultete naj bi pomenila napredek, razvoj in novo poglavje za prostor, kjer nastaja. A ob spremljajoči zasaditvi dreves se med prebivalci in opazovalci pojavlja drugačen občutek. Žalost, razočaranje in vprašanje, ali znamo do narave ravnati odgovorno.
Žalostna zasaditev dreves sredi suše
Povod za razpravo je bila objava na družbenem omrežju, v kateri je uporabnica opozorila na zasaditev dreves v času najhujše vročine in suše. »Pa saj je vseeno, če je rok za zasaditev sredi najbolj vročega in sušnega obdobja. Treba ga je upoštevati, pa tudi, če se sadike posušijo,« je zapisala ob fotografijah in dodala ironičen zapis: »#jihbomožezamenjali #imasemožese«.
Številni odzivi na zasaditev pred novo fakulteto
Objava je sprožila številne odzive. Mnogi komentatorji so opozorili, da mlada drevesa v takšnih razmerah potrebujejo posebno skrb – predvsem redno zalivanje, ustrezno pripravo tal in zaščito pred izsušitvijo.
»Večkrat – žal – to vidim. Zasadijo lepa mlada drevesca, potem pa jih nihče ne zaliva. V suši zdrži veliko debelo staro drevo, pa še tako trpi. Ne pa uboge mladike. Neodgovorno. In samo da se naredi. Brez pameti,« je zapisala druga uporabnica.
Podobno razmišlja tudi Jadranka Juras, ki se sprašuje, kakšen odnos imamo do dreves: »Sredi največje vročine in suše, v zemljo brez zastirke in zalivanja. Kakšen je to odnos?«
Komentatorji niso opozarjali le na čas zasaditve, temveč tudi na širši način načrtovanja novih ureditev. Nekateri menijo, da pri novih objektih prepogosto prevlada videz ob zaključku projekta, manj pa dolgoročna skrb za prostor. »Ko planirajo drevje, bi moral tisti, ki je zadolžen, naročiti zalivanje ali vreče z vodo,« je zapisala ena od komentatork.
Posebno pozornost so namenili tudi podobi novega prostora. Ena od uporabnic je izpostavila, da sama drevesa niso dovolj: »Kje pa so rastline okrog? Višji in nižji grmi, pa plazeče rastline? Bo okrog suha trava ali pa celo gramoz?« Po njenem mnenju način urejanja prostora veliko pove o našem odnosu do narave.
Ob vseh kritikah pa ostaja širše vprašanje: ali pri velikih gradbenih projektih dovolj upoštevamo podnebne spremembe in dejstvo, da so zelene površine danes pomembnejše kot kadar koli prej. Drevesa niso zgolj okras ob novih stavbah, temveč pomemben del bivalnega okolja – še posebej v mestih, kjer poletne temperature naraščajo.
Ta teden v naša življenja prinaša energijo, ki bo trajala večji del naslednjega meseca. Ključni trenutki so strnjeni v začetek tedna, predvsem v sredo, 29. julija. Številne stvari, ki se bodo zgodile te dni, imajo dolgoročne posledice in zato predstavljajo pomembne preobrate za preostanek poletja, naslednje leto ali celo naslednjih 18 mesecev.
Oven (21. marec – 19. april)
V začetku tedna Saturn postane retrograden v tvojem znamenju, kar te dejansko spravi v pogon. Za trenutek se ustavi in razmisli o tem, koliko si že dosegel do zdaj, in oceni, kam te je to pripeljalo. Tvoja potreba po izražanju je izziv za pričakovanja, ki jih imajo drugi do tebe, in verjetno bo prišlo do nekaj težkih trenutkov. Morda ti bo dobro delo nekaj gibanja in športnega udejstvovanja, da se znebiš odvečne ali nakopičene energije.
Mantra tega tedna: “Napetost.”
Bik (20. april – 20. maj)
Ta teden bodo stvari zate zelo intenzivne. Tekom tedna se jasno pokažejo tvoje ambicije in temelj, ki te gradi. Nenadoma se zdi, da sta tvoje delo in lokacija zelo povezana in prepletena. Polna luna še nekoliko poveča vso napetost. Vse življenje so ti govorili, kako svet deluje, vendar imaš notranje znanje, da lahko stvari počneš popolnoma drugače.
Mantra tega tedna: “Ambicija.”
Dvojčka (21. maj – 20. junij)
Teden se osredotoča predvsem na to, ali delaš to, kar govoriš. Ali živiš v skladu s svojimi prepričanji, se približuješ svojim ciljem in se ukvarjaš z majhnimi podrobnostmi, hkrati pa spremljaš celotno sliko? Bodi pazljiv, da ne posvečaš preveč pozornosti napačnim ali manj pomembnim stvarem in pozabiš na širšo sliko.
Mantra tega tedna: “Zgledno.”
Rak (21. junij – 22. julij)
Ta teden se delo končno malo umiri in imaš čas, da zadihaš. Na področju kariere si se v letošnjem letu povzpel na številne vrhove, tako da je bitka, kljub vztrajanju in nadaljevanju, sedaj manj težka. Poudarek se zdaj preusmeri na tvoje finančno življenje. Polna luna razkriva tako dobre kot slabe plati deljenja financ s svojim partnerjem. Pogovor o pravičnosti in oblikovanju proračuna je zagotovo proaktiven in pravi korak.
Mantra tega tedna: “Kompenzacija.”
Lev (23. julij-22. avgust)
Prišel je tvoj čas! Sezona Leva ima letos veliko moči in polna luna v tvoji hiši odnosov ta teden prinaša napetost. Ujet si med potrebo, da stopiš iz cone udobja in da te ljudje opazijo, ter strahom, da bi te v vseh tvojih dobrih namenih napačno razumeli. Tvoje finance so sicer obremenjene, ti pa se pomikaš proti svetlejšemu obzorju. Da te ljudje lahko podpirajo, te morajo videti in spoznati. Katera lastna prepričanja te pri tem zadržujejo?
Mantra tega tedna: “Pogum.”
Devica (23. avgust – 23. september)
Vse, čemur si se izogibal na psihološki ravni, se lahko ta teden pokaže kot fizični simptom, saj se tvoja os zdravja – tako mentalnega kot fizičnega – aktivira s prihajajočo polno luno. Povezava med telesom in umom je močnejša kot kdaj koli prej, zato je zdaj pravi čas, da se spomniš, da nisi neustavljiv. Vzemi si čas za odmor. Kar se od tebe zahteva, je morda več, kot lahko ponudiš, in tvoje telo bo postavilo meje, tudi če si sam ne vzameš odmora.
Mantra tega tedna: “Zmanjšaj.”
Tehtnica (23. september – 21. oktober)
Ko Saturn postane retrograden, se nekateri odnosi (končno) bolj definirajo. Naredil si veliko sprememb v svojem pristopu in odnosu do ljudi in čas je, da se stvari nekoliko umirijo. Poudarek je sedaj na napetosti med sedanjostjo in prihodnostjo, na tem, kaj počneš tukaj in zdaj, v primerjavi z upi in sanjami o tem, kam greš. Stari strahovi bodo morda omejevali tvoj napredek.
Mantra tega tedna: “Spremembe.”
Škorpijon (22. oktober – 21. november)
Na področju tvojega fizičnega zdravja imaš načrt ali vsaj dovolj informacij za izdelavo le-tega. Bolezni, ki si jih poskušal obvladati, bodo obvladovane v naslednjih štirih mesecih in na tem področju ni več pričakovati večjih presenečenj. Osrednje področje preobrazbe se sedaj premakne na dom, družino in službo. V naslednjih šestih tednih so verjetni nenadni premiki v karieri in lokaciji. Tudi če se trudiš po najboljših močeh, si še vedno lahko jezen ali razdražen.
Mantra tega tedna: “Prilagajanje.”
Strelec (22. november – 21. december)
Ta teden ni časa za premor. V tvoji hiši komunikacije je vse prej kot mirno in čas je, da se s tem soočiš. Sanjaš velike sanje, a delaš majhne korake proti njim. Ne ukvarjaj se preveč z ostalimi in se osredotoči le nase. Kaj moraš narediti, da bi čim bolj in čim hitreje napredoval?
Mantra tega tedna: “Nadaljuj.”
Kozorog (22. december – 19. januar)
Do sedaj si povečal temelje in prišel je čas zmag ter utrjevanja le-teh. V naslednjih šestih tednih se tvoja pozornost usmeri skoraj izključno na finance, pa naj gre za moč zaslužka ali finančno neodvisnost od posojil ali partnerjev. V tebi raste intenzivna želja po finančni neodvisnosti, vendar to lahko traja še nekaj let.
Mantra tega tedna: “Potrpežljivost.”
Vodnar (20. januar – 18. februar)
Tvoj urnik in dnevni ritem sta se spreminjala in reorganizirala, zdaj pa je čas, da se ustališ v rutini in ne poskušaš vsega izumiti na novo. Zdaj se osredotoči na svojo identiteto in odnose. Polna luna v tvojem znamenju te opominja, da preveriš, kje opuščaš svojo resnico zaradi pričakovanj drugih.
Mantra tega tedna: “Rutina.”
Ribi (19. februar – 20. marec)
Saturn te pripravi do tega, da stopiš na realna tla in nisi več z glavo v oblakih. Tvoje fizično in duševno zdravje bo v središču pozornosti v naslednjem mesecu, polna luna pa osvetli tisto, česar si se izogibal. Morda obstajajo skrivnosti, ki pridejo na dan, ko se soočiš z realnostjo tega, kar si počel.
