Paleontologi so v odročnem kostnem nahajališču arizonskega narodnega parka Petrified Forest odkrili fosilizirano čeljustno kost nove vrste pterozavra. Poleg so našli tudi številne druge fosile, med drugim ene najstarejših želv na svetu.

Pterozaver ni bil večji od domače mačke

Novoodkrita vrsta pterozavra, Eotephradactylus mcintireae, je živela na območju današnje Arizone v poznem triasu, pred približno 209 milijoni let.

Krilati plazilec je bil dovolj majhen, da se je udobno namestil na človeško ramo. »Pri odkritju tega primerka je bilo vznemirljivo to, da so bili zobje še vedno v kosti, zato sem vedela, da bo žival veliko lažje prepoznati,« je dodala Suzanne McIntire, ki je osemnajst let prostovoljno delala v FossiLabu Narodnega muzeja naravne zgodovine.

Z zobmi posejana čeljust je razkrila ključne namige o tem, kako so živeli najzgodnejši pterozavri. »Ker so bile konice zob obrabljene, smo sklepali, da se je pterozaver verjetno hranil z ribami z najdišča, od katerih so bile mnoge obdane z luskami, podobnimi oklepu,« je dodala.

Eotephradactylus mcintireae je sobival z velikanskimi dvoživkami, oklepnimi sorodniki krokodilov, žabami in želvami.

Našli več kot 1200 drugih fosilov

Poleg letečega plazilca so paleontologi odkrili več kot 1200 posameznih fosilov, vključno s kostmi, zobmi, ribjimi luskami in koproliti.

»Prepletene reke v regiji so bile polne rib, kot so sladkovodni morski psi in latimerije, pa tudi starodavnih dvoživk, od katerih so nekatere zrasle do 1,8 m v dolžino.« Okolica je bila dom strašljivih plazilcev, ki so se razvili prej v triasu, vključno z oklepnimi rastlinojedci in zobatimi plenilci, ki so bili podobni velikanskim krokodilom.

Novo odkrita kostna plast je del zgornje formacije Chinle v narodnem parku Petrified Forest.

»Ta del severovzhodne Arizone se je nahajal sredi superceline Pangeja in bil pred 209 milijoni let tik nad ekvatorjem,« so povedali raziskovalci. Okolje območja je bilo prepredeno z majhnimi rečnimi kanali in verjetno nagnjeno k sezonskim poplavam. Te poplave so v kanale splaknile usedline in vulkanski pepel. Ena od teh poplav je verjetno pokopala bitja, ohranjena v kostnem tleh. Najdišče je tako bogato z majhnimi fosili, da jih je bilo nemogoče izkopati vse na terenu.

Po mnenju ekipe novo najdišče pomaga zapolniti vrzel v fosilnih zapisih, ki so spremljali izumrtje ob koncu triasa.

»Pred približno 201,5 milijona let so vulkanski izbruhi, povezani z razpadom superceline Pangea, dramatično spremenili globalno podnebje in izbrisali približno 75 % vrst na Zemlji,« so povedali.

To je odprlo pot novejšim skupinam, kot so dinozavri, da se diverzificirajo in prevladujejo v ekosistemih po vsem svetu.

»Najdišče prikazuje prehod v sodobnejše kopenske vretenčarske skupnosti, kjer začnemo opažati skupine, ki uspevajo pozneje v mezozoiku in živijo skupaj s temi starejšimi živalmi, ki ne preživijo triasa.«

»Fosilni nasip, kot je ta, nam omogoča, da ugotovimo, da so vse te živali dejansko živele skupaj.«

Lunarni meteorit NWA 16286, ki so ga leta 2023 našli v Afriki, je le eden od 31 lunarnih bazaltov, uradno identificiranih na Zemlji. Analiza edinstvene kemijske sestave je v zadnjih dveh letih ponudila svež vpogled v razvoj Lune in njeno dolgo vulkansko aktivnost.

Meteorit razkriva Lunino preteklost

Posebna sestava 311-gramskega meteorita kaže na to, da ga je verjetno na Lunino površino udaril asteroid ali meteorit, preden je bil nato odbit in je sčasoma padel na Zemljo.

Z analizo delca so znanstveniki Univerze v Manchestru potrdili teorijo, da je Luna ohranila notranje procese ustvarjanja toplote, ki so poganjali lunino vulkansko aktivnost v več različnih fazah.

Analiza izotopov svinca datira nastanek kamnine na približno 2,35 milijarde let nazaj, v obdobje, iz katerega obstaja le malo luninih vzorcev, zaradi česar je to najmlajši bazaltni lunarni meteorit, odkrit na Zemlji.

Njegov redek geokemični profil ga loči od tistih, ki so jih vrnile prejšnje lunarne misije, kemični dokazi pa kažejo, da je verjetno nastal iz toka lave, ki se je strdil po izhodu iz globin Lune.

Vzorci ponujajo vpogled v vesolje in preteklost

»Lunarne kamnine iz misij vračanja vzorcev so fantastične v vpogledih, ki nam jih ponujajo, vendar so omejene na neposredna območja okoli teh pristajališč misij,« je dejal dr. Joshua Snape z Univerze v Manchestru. »Nasprotno pa lahko lunarne meteorite potencialno izvržejo udarni kraterji, ki se pojavijo kjer koli na Lunini površini.«

Vzorec je sicer obkrožen z nekaj naključji. Preprosto je padel na Zemljo in razkriva skrivnosti o lunarni geologiji brez ogromnih stroškov vesoljske misije.

Kamnina, ki vsebuje relativno velike kristale minerala olivina, je vrsta lunarnega vulkanskega bazalta, imenovanega olivin-firni bazalt. Vsebuje zmerne ravni titana in visoke ravni kalija. Poleg nenavadne starosti vzorca so avtorji ugotovili, da izotopska sestava svinca v kamnini – geokemični prstni odtis, ohranjen od nastanka kamnine – kaže na to, da izvira iz vira v notranjosti Lune z nenavadno visokim razmerjem med uranom in svincem.

Ti namigi lahko pomagajo prepoznati mehanizme, ki so omogočili obdobja nenehnega nastajanja notranje toplote na Luni.

Starost meteorita zapolnjuje milijardo let dolgo vrzel

»Starost vzorca je še posebej zanimiva, ker zapolnjuje skoraj milijardo let dolgo vrzel v zgodovini lunarnih vulkanov,« je dejal dr. Snape.

Mlajši je od bazaltov, ki so jih zbrale misije Apollo, Luna in Chang’e 6, vendar starejši od veliko mlajših kamnin, ki jih je prinesla kitajska misija Chang’e 5.

Njegova starost in sestava kažeta, da se je vulkanska aktivnost na Luni nadaljevala v tem časovnem obdobju, analiza pa kaže na nenehen proces nastajanja toplote znotraj Lune, potencialno zaradi razpada radiogenih elementov, ki proizvajajo toploto v daljšem obdobju.

»O geološki preteklosti Lune je treba še veliko izvedeti, in z nadaljnjo analizo, ki bo določila njen izvor na površju, bo ta kamnina vodila, kam pristati prihodnje misije za vračanje vzorcev,« so zaključili raziskovalci.