V Novem mestu ogorčeni zaradi razveljavitve gradbenega dovoljenja

Crawler excavators silhouette are digging the soil in the construction site. on  sunset background
Foto: Anucha Ruenin iz iStock

Na Mestni občini Novo mesto so ostro kritični do ponovne razveljavitve gradbenega dovoljenja za prvi odsek južnega dela tretje razvojne osi. Opozarjajo, da se zaradi tega začetek gradnje znova odmika v nedoločljivo prihodnost. Državo pozivajo k zakonskim spremembam, s katerimi bi omejili dolgotrajne in po njihovem mnenju nerazumne pritožbene postopke.

Projekt stoji že več kot desetletje

Na občini opozarjajo, da se dolg države do jugovzhodne Slovenije vleče že od leta 2012, ko je bila trasa umeščena v državni prostorski načrt. »Kako je možno, da lahko v urejeni demokratični državi, ki si jo vsi skupaj prizadevamo graditi, parcialni interesi peščice posameznikov že debelo desetletje prevladujejo nad interesi 150.000 prebivalcev jugovzhodne Slovenije in preprečujejo ključni razvojni projekt,« so zapisali v sporočilu.

Poziv k nadaljevanju na drugih odsekih

Ob tem poudarjajo, da drugod civilnega nasprotovanja ni. Na odsekih, kjer projekt ni sporen, naj se dela nemudoma nadaljujejo. Dars naj pripravi dokumentacijo, ki bo zdržala pritožbe, izvršna oblast pa naj zagotovi pravni okvir za prednostno obravnavo.

Ministrstvo pričakovalo drugačno odločitev

Na ministrstvu za infrastrukturo odločitev sodišča obžalujejo. Kot je poudaril državni sekretar Andrej Rajh, gre za strateški projekt, pri katerem si regija upravičeno želi čimprejšnje izvedbe. Ministrstvo za naravne vire bo moralo zdaj o dovoljenju odločati ponovno.

Nevarna rjava alga ogroža Jadran: »Stanje je katastrofalno!«

Warning no swimming sign with strong sea wave by the beach background
Foto: marketlan iz iStock

Po Jadranskem morju se hitro širi invazivna rjava alga Stypopodium schimperii, ki izvira iz Rdečega morja. Strokovnjaki z Inštituta za oceanografijo in ribištvo v Splitu opozarjajo, da gre za izjemno resno okoljsko grožnjo. »Leta 2022 smo bili zaskrbljeni, danes pa je stanje katastrofalno,« so poudarili.

Monokultura, ki izpodriva avtohtone vrste

Najhuje je prizadeto skalnato morsko dno okoli Komiže na Visu, kjer je alga že oblikovala gosto monokulturo. Prisotna je tudi drugod po otoku, pa tudi na Biševu in Brusniku. Alga skoraj povsem izrine domače vrste alg in nevretenčarjev, s čimer resno ogroža biotsko raznovrstnost.

Hitro širjenje po Jadranu

Čeprav je bila v Sredozemlju prvič opažena že leta 1973, se je v Jadranu prvič pojavila šele leta 2020 in to prav na Visu. V manj kot treh letih se je razširila iz nekaj osamljenih primerkov v stabilne, neprekinjene kolonije. Strokovnjaki opozarjajo, da se bo s tokovi verjetno razširila tudi med Šolto in Kornati.

Kako jo prepoznati?

Alga je na videz podobna domači vrsti Padina pavonica, vendar ima pomembno razliko: Padina pavonica ima bele dele, medtem ko jih invazivna rjava alga nima. V senci je lahko celo rahlo modrikasta.

Poziv javnosti

Strokovnjaki pozivajo potapljače in kopalce, naj jih obvestijo, če algo opazijo. Fotografije naj pošljejo inštitutu, saj je zgodnje odkrivanje ključnega pomena za morebitno omejitev njenega širjenja.

Intervju z IDEM: »Takšna osvoboditev ne pride brez ranljivosti!«

IDEM band
Leto po izidu prvenca je bilo za IDEM polno presežkov: dva razprodana koncerta ob izidu albuma v Zagrebu, nastopi na festivalih in v dvoranah po vsej regiji ter tri nagrade Rock & Off in ena nagrada Porin. Foto: IDEM

IDEM (HR) je post-pop-punk solo projekt Antuna Alekse, trobentača skupin Porto Morto in JeboTon Ansambl ter pevca in kitarista benda Trophy Jump.

V novem grenko-sladkem zvoku Antun išče in izraža svoja najgloblja čustva ter poglede na življenje, ki jih je prelil že v dva uspešna albuma, prvenec poyy in zadnji album z naslovom CIAO, ki je izšel lanskega novembra. Vmes je uspešno polnil večje in manjše klube in festivale na Hrvaškem in v širši regiji ter domov odnesel nekaj najbolj prestižnih domačih nagrad.

IDEM je preigraval na letošnjem festivalu MENT Ljubljana, konec junija pa smo ga lahko ujeli v Kino Šiška.

Kako je sploh prišlo do ideje za band IDEM, glede na to, da deluješ tudi v številnih drugih skupinah?

Vse se je začelo med pandemijo Covid 19. Nenadoma sem začutil veliko željo, da premagam svoj strah pred pisanjem pesmi v hrvaščini, saj sem imel dolgo časa imela občutek, da vse, kar napišem, zveni zelo »cringe«. ŠtetaŠtetaŠteta je bila prva pesem, ki sem jo takrat napisal in me je takoj prepričala, da lahko napišem nekaj, kar se mi zdi iskreno in hkrati ni »trash«.

IDEM - ŠtetaŠtetaŠteta

Kaj ti kreativno ponuja koncept te skupine?

Izhod za ustvarjanje in produkcijo pesmi brez kompromisov. Za igranje glasbe, ki jo sam želim poslušati in mi je do sedaj umanjkala na naši sceni.

Prepletaš post-pop-punk, kako se znajdeš v kombinaciji vseh teh zvrsti, kaj ti ponujajo kot forma?

To je mešanica glasbe, ki jo rad poslušam – polna energije in ustvarjalnega navdiha. Pisanje takšne glasbe mi daje občutek domačnosti.

V glasbi izražaš svoja najgloblja čustva in poglede na življenje, kaj te je navdihovalo pri kreiranju najnovejšega albuma CIAO? V čem je poseben, v primerjavi s prvencem poyy?

CIAO ima nekoliko več premišljenosti za sabo. Zelo uspešen prvenec je seveda prinesel določena pričakovanja. Premagovanje teh je bilo največji izziv. Navdih sem našel v svoji neposredni okolici – vsakodnevnih dogodkih, čustvih, prijateljstvih itd.

IDEM band
Konec lanskega leta je izšel njegov drugi studijski album CIAO. Foto: IDEM

Pri pesmi Sve odjednom sodeluješ tudi z Marinom Tandarom iz skupine Svemirko. Kako je prišlo do sodelovanja?

V zadnjih nekaj letih je postal moj zelo dober prijatelj. Na IDEM nastopih me spremlja skoraj od samega začetka, tako da je bilo glasbeno sodelovanje naslednji logičen korak. Zdaj je tudi del IDEM live benda, hkrati pa ima svoj odličen solo projekt, ki ga definitivno priporočam v poslušanje!

V tvoji glasbi je veliko čustvene iskrenosti in tem, povezanih z duševnim zdravjem. Je tovrstna iskrenost zate osvobajajoča ali tudi ranljiva?

Oboje. Mislim, da takšna osvoboditev ne pride brez ranljivosti.

Letos je IDEM nastopil tudi na festivalu MENT v Ljubljani, kakšna izkušnja je bila to?

To je bil naš prvi koncert v polni zasedbi. Uporabili smo ga kot »testni poskus« celotnega koncepta in bil je velika motivacija, da nadaljujemo kot skupina. Ta nastop bomo zagotovo ohranili v lepem spominu.

Kako vidiš trenutno neodvisno glasbeno sceno v regiji? Imaš občutek, da se ustvarja »nov val« med mladimi glasbeniki?

Rekel bi, da je boljša kot kdajkoli prej. Toliko kreativnih kolektivov in posameznikov, ki igrajo rock, punk, alternativno glasbo, ki postajajo vedno bolj iskreni in odprti – to je zelo navdihujoče.

IDEM band
Njegove skladbe so napisane kot nekakšni osebni superhiti, posvečeni samemu avtorju. Foto: IDEM

Bi si želel več sodelovanj z izvajalci iz širše regije? Kdo te trenutno najbolj navdihuje?

Rad imam sodelovanja, a so na robu moje cone udobja. Imam veliko priljubljenih »domačih« izvajalcev, a vseeno bolj poslušam tuje skupine. Klinika Denisa Kataneca, Ubili su Batlera in Valentino Bošković so trenutno nekateri moji najljubši projekti iz te regije.

Kaj načrtuješ za poletje, kje vas lahko ujamemo na koncertih, morda tudi v Sloveniji?

Konec junija smo igrali v Kino Šiška skupaj z Lagwagon, ki je bila ena mojih najljubših skupin v mladosti. Naslednji slovenski nastop bo oktobra. Do takrat imamo nekaj festivalskih nastopov na Hrvaškem in v Srbiji, ampak še bolj se veselim jesenske klubske sezone!

Gliste, slovenski glasbeni fenomen, ki skriva svojo identiteto

Gliste
Gliste (vir: slika zaslona)

Neusmiljeno iskrena, rahlo bizarna in povsem svoja. Gliste sta dvojec, ki je v domačem podtalju prisoten že nekaj časa, zdaj pa končno stopa v ospredje z novim albumom!

O glistah ne vemo veliko, je pa duo nekaj informacij razkril v pogovoru na youtube profilu Angry Emo Fish Show. Kdo sta torej Gliste?

»Gliste sva izbrala, ker so nama zelo blizu. Oba sva suha, sramežljiva in včasih malo sluzasta. Glista je sicer žaljivka, ki označuje nekoga, ki je siten, f*knjen in suh (kot midva),« sta razložila izbiro imena, ki se je hitro razširilo po družbenih omrežjih.

Njuna glasba ni nujno tu zato, da bi bila razumljena. Morda obstaja ravno zato, ker nima nobene logike. Gliste nista bend za vsakogar, a tistim, ki znajo slišati med vrsticami, ponujata točno tisto, česar primanjkuje: čudnosti, ki ne igra vloge.

Gliste predstavljata nov album Sprehod

Duo je pojasnil, da je album nastajal zadnja štiri leta. »Na prvi pogled deluje kot otroški album, vendar ni tako nedolžen kot izgleda na prvi pogled. V njem je 13 pesmi, od prijetnih podkomadov do dubstepa in hiphopa. Ideje sva črpala predvsem iz najinih sprehodov po Halozah, pa tudi iz raznih nepomembnih misli, ki so naju spremljaje skozi čas. Večina zgodb oziroma besedil temelji na resničnih dogodkih ali zgodbah, ki sva jih slišala iz mimoidočih,« sta pojasnila.

Projekt ustvarjanja albuma in glasbe nasploh je bil zanju oblika sprostitve, čeprav sta se pogosto samo kregala, kot pravita. »Danes proces ni dosti drugačen,« sta še dodala.

»Stanka tanka tank, tank se s Stanko tanka, ko Stanka tank natanka, natankala je Stanka tank,« je del besedila pesmi Stanka, ki je hitro postala najbolj prepoznavna.

Gliste napovedujejo prvi koncert

Prvi koncert dua Gliste se bo zgodil 18. julija v Gromki, kjer bo nastopil kot predskupina skupini Haloban.

Najboljši sladoled v Krškem: dve slaščičarni močno izstopata

Woman's hands holding refreshing ice cream in waffle cones treats with a hint of zesty lemon flavour. With copy space
Foto: karandaev iz iStock

Krško je z izmerjenimi 40,7 stopinjami Celzija več kot 60 let nosilo temperaturni rekord v Sloveniji. To lahko pomeni le eno: brez sladoleda v Krškem poleti ne gre. In kje strežejo najbolj mrzel sladoled? Tega še nismo izmerili, smo pa preverili, kje v Krškem te čaka še posebej okusen sladoled. Ti dve slaščičarni te zagotovo ne bosta razočarali s ponudbo sladoleda …

Slaščičarna Jagoda Krško

Slaščičarna Jagoda Krško je kljub imenu najbolj znana po domačem sladoledu. V njihovi vitrini te čaka kar 50 različnih okusov, med katerimi so najbolj priljubljeni Nutella, Ferrero Rocher, Smarties, piškotek, višnja, Bounty, Kinder Bueno, lešnik z belo čokolado, Raffaelo, marshmallow, Kinder Maxi King in pistacija – torej predvsem kremni sladoledi in tisti, povzeti po sladkarijah znanih znamk. Ponujajo tudi ugodne pakete z več kepicami sladoleda za domov in dnevno sveže slaščice.

Chocolate ice cream close-up. Texture of ice cream.
Foto: tacstef iz iStock

Slaščičarna & Bar Ledena

Tu te ne čaka le sladoled, ampak pravi gelato, narejen kot v Italiji. Gaber Dernac se je postopka priprave gelata naučil namreč na priznani šoli Carpigiani Gelato University v Italiji. Pri uporabi ne uporablja praškov in rastlinske smetane, zato okus ni umeten. Potrudi se tudi z vedno novimi, izvirnimi okusi, kot so Pokémon ledeni čaj, kokos & hrustljava borovnica, pistacijina baklava, maksarpone z bučnimi semeni, frutabela in baileys.

Bologna, Italy - 18 Nov, 2022: Carpigiani Gelato University and Gelato Museum
Foto: marktucan iz iStock

Fabrice Du Welz: »Maldoror ni Netflixov krimič, ob katerem lahko uživaš ob kokicah« (INTERVJU z Grossmanna)

Fabrice Du Welz
Fabrice Du Welz na Grossmannovem festivalu Foto: on grossmann

Fabrice Du Welz je belgijski režiser, ki je pri petindvajsetih letih s prvencem Kalvarija (2004) navdušil v Cannesu. Sledili so naslovi, kot sta Vinyan (2008) in Alleluia (2014), ki je bil prav tako prikazan v Cannesu, nato pa ga je za režijo izbral sam Chadwick Boseman in prst je pomočil v holivudski svet s filmom Message from the King. Slovenijo je obiskal ob predvajanju filma Oboževanje (2019), le pet let kasneje pa predstavlja film Maldoror, kjer preiskuje najbolj temačen trenutek za Belgijo ob prelomu tisočletja.

Na 21. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina sva spregovorila o filmu Maldoror, spoštovanju do žrtev ugrabitev v primeru Dutroux in režiserskih ter scenarističnih odločitvah v filmu, ki zaradi tematike ne bo povšeči vsem.

Nam lahko poveste kaj o dogodkih, ki jih opisuje vaš film Maldoror? Kako so vplivali na vas in kako ste se odločili za pravi vpogled v zgodbo?

Film temelji na primeru Dutroux, kot ga imenujemo v Belgiji. Dogaja se sredi devetdesetih let. Gre za grozno zgodbo, ki je šokirala državo in cel svet, saj je bila precej izpostavljena. O ugrabitvah in pedofiliji ter bizarnih povezavah med ljudmi, kjer še danes ne vemo, kako razširjena je ta mreža.

Ko se je zgodilo, sem bil star dvajset let in na nek način to povezujem z devetim septembrom, ko si točno vedel, kje si bil in kaj si počel ob novici. Bil sem mlad in odziv okolice je na meni pustil velik pečat. Že takrat sem vedel, da bi lahko to postalo dober film, a takrat še nisem imel izkušenj, da bi posnel kaj takega. A vedno sem imel v mislih, da bi posnel film o tem. In dobrih trideset let kasneje sem sprejel to nalogo.

Menim, da s pomembnega vidika, ki pa je popolnoma fiktiven. Nisem želel posneti dokumentarnega filma, saj si tako v filmu dovolimo veliko prilagajanja že z glavnim likom Paula Charterieja, ki je povsem izmišljen. Kljub temu je kontekst resničen in močan, za film pa smo opravili mnogo ur raziskovanj celotnega dogodka.

Kako ste kot režiser vedeli, da je zdaj pravi čas za snemanje takega filma?

Intuicija. Star sem 52 let in posnel sem veliko filmov, a pri svojem delu sem želel nekaj spremeniti. V preteklosti sem s filmi preiskal kar nekaj svojih nevroz, obenem pa sem se želel soočiti z nečim, kar je mnogo večje od mene. Sliši se smešno, da sem želel nekaj resnejšega, a zagotovo bolj kolektivnega, družbeno pomembnega. Bil je čas, da grem v novo smer.

Belgijski primer Dutroux
Belgijski primer Dutroux, v prizoru Anthony Bajon in Alexis Manenti Foto: on tmdb

Ko govorimo o tako težkih trenutkih, je pomembno govoriti tudi o žrtvah. Kako ste se skozi film poklonili žrtvam in sprejeli odločitve glede tega, kaj boste pokazali in kaj iz zgodbe vzeli?

To vedno temelji na vidiku, s katerega boš prikazal zgodbo. Z izbiro mladega žandarja, ki prihaja iz težavnega ozadja in ima ob tem močno željo po pripadnosti dobri strani in pravičnosti, se je ta počasi razvijala. Bila je močna izbira vidika in okoli tega smo preoblikovali celoten dogodek, da bo njegovo potovanje napredovalo do konca.

Dejali ste, da je film namenjen celjenju ljudstva oziroma belgijske bolečine. Kako pomembno je bilo to med ustvarjanjem filma?

To je bilo zelo pomembno. Ni dokumentarec, a vseeno nosi določeno vlogo katarze. To smo imeli v mislih, že od začetka pa smo vedeli nekaj reči. Ne bomo pokazali žrtev, prostorov, kjer so bile ujete in njihovih staršev. Seveda je treba vedeti, da gledalci v Sloveniji ali pa na Japonskem ne bodo vedeli, kako pomembna in občutljiva tema je to v Belgiji. Med nastajanjem filma smo imeli s tem veliko težav, kar smo sicer pričakovali. Film je zelo spoštljiv do dogodkov, saj se preko Paula v zgodbi znajdemo z moralnega vidika. Maldoror ni Netflixov krimič, ob katerem lahko uživaš ob kokicah. Je zelo pomemben in resen film, ki prehaja mejo dobrega in zla. Če se vrnem k vprašanju, bilo je neizmerno težko, a zdi se mi, da nam je uspelo zajeti pomen dogodkov.

Prav tu me zanima, kako je bilo sprejeti dejstvo, da gledalci v tujini morda ne bodo v celoti zajeli čustvene teže dogodkov, ki jih prikazujete v filmu? Ali ste to sploh imeli v mislih?

Seveda, to je tveganje, ki ga sprejmeš. Po nekaj mesecih lahko potrdim, da so bili odzivi različni. Scenarij smo napisali s tem v mislih in pomembneje, film smo ustvarili s tem v mislih. Pomembno je bilo, da se s filmom lahko poistoveti belgijski gledalec, predvsem mladi gledalec. Da gre skozi zgodbo s čustvenim odnosom, kot ga je imela naša generacija oziroma generacija naših staršev. Še vedno pa je, v slogu prejšnjega vprašanja, pomembno, da filmu vneseš tak slog in potek, da se bo z njim poistovetil tudi nekdo v Sloveniji, Nemčiji in drugje.

Epilog filma ima močnejši vpliv, če gledalec pozna belgijsko dogajanje v letu 2002, ko so se sekcije predstavnikov zakona združevale v eno samo. Morda se motim, a Paulova zgodba, deziluzija, jeza in moralno vprašanje obstanejo izven meja Belgije, postanejo univerzalna.

Vaš glavni lik, Paul Chartier, ima fotografski spomin. Skozi film to jasno prikažete, nato pa v zaključku predstavite soočenje, kjer Paul pozabi ključne informacije. Je bila to načrtna izbira kot prikaz odnosa Belgije do celotne zgodbe?

Res je tako, gre za načrtno izbiro. Belgija želi to pozabiti, še vedno. A mislim, da pozabiti nekaj takega ni prava rešitev, kaj šele pravična. Seveda tu gledam s svoje perspektive, a pravici še ni povsem zadoščeno. Treba se je soočiti z lastno preteklostjo in soditi tistim, ki so storili žal drugim. Šele po soočenju s preteklostjo, se lahko družba premakne naprej. Belgija tega ni storila. To smo hoteli čimprej pozabiti, ker smo se tega sramovali in nikdar želeli na novo obiskati teh dogodkov, ki so zaznamovali mojo državo.

Lik Paula si zapomni vse, a na koncu pozabi. Postavil sem ga v srce zgodbe in ko ima pištolo uperjeno v storilca je glavno vprašanje, bo Paul kot pravičen človek v družbi, kjer je pravičnost pod vprašajem, storil vse, kar bi storili mnogi v njegovem položaju. Bo stvari vzel v svoje roke ali ne? Preganjalo me je to vprašanje – kaj bi storil jaz? – in ga v razmislek ponudil Paulovem liku. S svojo ekipo sem želel raziskati, kaj se bo zgodilo. In ko ubije enega od teh, sprejme posledice svojega dejanja in na koncu pozabi informacije, ki bi pomagale generalu pri napredovanju. Morda ni, a nam se je zdelo kot odličen zaključek filma.

Ugrabitve in pedofilija v Belgiji sredi devetdesetih
Ugrabitve in pedofilija v Belgiji sredi devetdesetih Foto: on tmdb

Eden od likov med gledanjem novic pove, da če bi bilo po njegovo, bi jih dal figurativno vse pred zid. Tudi Paul se sooči z vprašanjem, kaj storiti, ko ima to priložnost…

Ob dogodku me je šokiral oče, ki je rekel, da bi jih postrelil, če bi bilo po njegovo. In seveda ni bil edini, še danes to pogosto slišimo, ker gre za človeško reakcijo. Storiti nekaj je nekaj, a storiti nekaj takega, kot vzeti življenje, je povsem druga zgodba. S tem vprašanjem se ukvarja tudi Paul, mi pa smo se ukvarjali še z raziskovanjem slednjega.

Vprašanji sta specifični za prizor, a ko se Paul v določenem trenutku znajde pred storilcem, se odločite za nekaj zamrznjenih prizorov. Lahko razložite, kako je prišlo do te odločitve?

Ne želim podati preveč razlage, saj gre za zelo senzoričen prizor. Izogibali smo se stilističnim prijemom, saj smo hoteli, da ima film realističen pristop, a v tistem ključnem prizoru se nam je zdelo pomembno, da gledalca še dodatno implementiramo preko Paulove simbolične blokade. Mogoče ni uspelo, kaj pa vem (smeh).

Tu pa je še prizor ob koncu filma, kjer se Paul ob pomembni odločitvi spominja poroke in nasploh veselih trenutkov življenja. Tudi to je bilo načrtno?

Ja… Veste, za prizore poroke so nam producenti pravzaprav govorili, naj jih zbriđemo iz filma, saj naj bi bili predolgi in nepomembni. A prav ti prizori so pomembni, da začutimo like kot ljudi v popolnoma naravnih trenutkih ter se z njimi še dodatno povežemo. To je pomemben del filma, ki se nato izplača tudi pri koncu, ko nam je jasno, kaj je bilo s tem izgubljeno. Želeli smo povezati manjšo zgodbo v okviru večje.

Mesto Charleroi ste povezali z Detroitom, nekoč industrijskim gigantom, ki se danes kaže v povsem drugačni luči. Detroitčani imajo zaradi rapa stavek »Detroit become Human«, ki v grobem pomeni, da je narativa prešla k vsakdanjemu človeku in malim zgodbam. Je bilo pomembno, da ima film svoj karakter?

To pa je povezava (smeh). Charleroi je bil v devetnajstem stoletju neverjetno bogato mesto, med najbogatejšimi na svetu. A danes se mesto bori s težavami na vseh ravneh, daleč stran od mogočnosti pred leti. Charleroi smo želeli predstaviti v resnični luči. Film smo posneli za ljudi Charleroija in pomembno je bilo, da ima film srce. Nisem prepričan, če nam je uspelo, a dali smo jim priložnost, da se izrazijo.

Kot navdih za film ste navedli Tarantinov Bilo je nekoč v … Hollywoodu. Kako je njegova sprememba umora Sharon Tate vplivala na vaš film oziroma če vprašam drugače, ali bi imel v tem primeru srečen zaključek manjši vpliv na končni vtis?

Zame bi imelo manjši šok. Seveda pa bo to sodil vsak gledalec sam. Kar se tiče Tarantina je omenjeni film mojstrovina, ki sem si ga ogledal ničkolikokrat. Nisem Tarantino, a se trudim po najboljših močeh (smeh). Zaključek filma mi je dal vedeti, da lahko film obrnem tako, da Paul ubije oz. storilca pusti živeti. Gledalec bo videl, da film nima jasnega zaključka, a nakazuje, da bi se lahko nekaj zgodilo, a nikoli pripeljalo do rešitve, ki si je tako želimo. Za vzor si bistveno bolj jemljem Sidneyja Lumeta, ki lahko isti moralni in čustveni vpliv postavi v mali ulici Brooklyna, pa pri ima pri tem globalno gibanje.

Kako bi si želeli, da se čez nekaj let spominjajo vašega filma?

Nimam pojma in če sem iskren, o tem ne želim razmišljati, saj bom mogoče razočaran (smeh). Vesel sem, da imajo moji filmi, ki so še vedno precej nišni, določen vpliv na filmske študente v Belgiji in okolici. K meni pristopijo mladi in to me veseli. Za ostalo, ne vem.

Maldoror film
Foto: on tmdb

Maldoror je del trilogije. Nam lahko razkrijete več o filmih, ki razkrivajo duhove Belgije?

Je raziskovanje istega vprašanja in brutalne preteklosti moje male zje*ane države. Kar sovražim je hinavščina. Kot država se pretvarjamo, da smo kul država s skromnimi ljudmi in lepo preteklostjo, a se obenem bojimo soočenja s to isto preteklostjo, ki je daleč od tega.

Eden od filmov bo prikazal vlogo belgijskega ljudstva v Kongu, kjer govorimo o milijonih mrtvih v dveh desetletjih, eksploitaciji ljudstva in narave, ki se nadaljuje še danes. Kot sem že rekel, zdi se mi zdravo, da o teh stvareh govorimo in tako poskušamo priti do celjenja. S filmom želimo svetu predstaviti, kaj se je pravzaprav dogajalo. Noro je. Noro je tudi to, da nihče ne govori o tem in želimo to vsi pozabiti. Film po tem pa bo govoril o Belgijcih, ki so se med drugo svetovno vojno povezali z nacisti.

Odkrili novo vrsto ankilozavra, oklepljenega dinozavra

Ankylosaurus on a dry land . This is a 3d render illustration .
Foto: ALLVISIONN iz iStock

Paleontologi so v kitajski provinci Henan odkrili novo vrsto ankilozavridov, enih najbolj prepoznavnih dinozavrov. Novo vrsto so poimenovali Zhongyuansaurus junchangi.

Nova vrsta ankilozavra

Ankilozavridi so bili štirinožni rastlinojedi dinozavri, znani po svojih robustnih, s ščiti prekritih telesih, značilnem telesnem oklepu, listnatih zobeh in kijastih repih. Šlo je za hodeče tanke, ki spadajo med najlažje prepoznane vrste. Najstarejši znani primerki izvirajo izpred približno 122 milijonov let, medtem ko je najmlajša vrsta najdena iz obdobja pred 66 milijoni let.

Novo identificirana vrsta pripada prej monospecifičnemu rodu ankilozavridov, imenovanemu Zhongyuanzavri. Latinsko poimenovan Zhongyuansaurus junchangi je živel na območju današnje Kitajske v dobi pozne zgodnje krede.

Fosilizirani ostanki dinozavra so bili zbrani iz zgornjega dela formacije Haoling v vasi Zhongwa v provinci Henan na Kitajskem. Kot so dejali pri ekipi iz lokalnega prirodoslovnega muzeja v Henanu, so fosili ohranjeni na površini v velikosti devet kvadratnih kilometrov.

Čeprav so razčlenjeni ne kažejo prekrivanja ohranjenosti. To kaže na to, da pripadajo enemu samemu osebku.

Ankylosaurus  in nature. This is a 3d render illustration
Foto: Orla iz iStock

Našli več ostankov, ki pripadajo istemu osebku

Našli so desno spodnjo čeljust, štirinajst prostih repnih vretenc, sedem zraščenih končnih repnih vretenc, ki tvorijo paličasto strukturo, štiri rebra, deset hemalnih lokov, eno levo nadlahtnico, eno vitko metatarzalno kost in enainštirideset osteodermov različnih velikosti in oblik.

Za Zhongyuansaurusa junchangi je sicer značilna edinstvena avtapomorfija: vsaj pet repnih oklepnih plošč, razporejenih v vzorcu, podobnem skodlam, z značilno obliko lastovičjega repa. Poleg tega ima relativno vitke spodnječeljustne kosti v primerjavi z robustnejšimi spodnječeljustnimi kostmi naprednih ankilozavridov.

Je to ena najbolj podcenjenih komedij v zadnjih letih? Ocena filma: Deep Cover

Deep Cover
Deep Cover

Obstaja majhna možnost, da je četverica piscev in igralcev med koronskim snemanjem zadnjega dela trilogije Jurski svet, pisala scenarij za film Deep Cover. In ko je film o improvizacijskih igralcih, ki se ponesreči znajdejo v primežu kriminalnega sveta bolj gledljiv od multimilijonske akcije z dinozavri, se zna zgoditi, da v prihodnosti dobimo potrditev te teze.

Po scenariju Colina Trevorrowa (režiser Jurski svet: Prevlada), Dereka Connolyja (oba scenarista Jurski svet: Prevlada) in komičnega dvojca The Pin – Ben Ashenden in Alexander Owen – je v režiji Toma Kingsleyja. Slednji je sicer v preteklosti režiral z Willom Sharpom, saj sta skupaj posnela Black Pond in The Darkest Universe.

Ko se impro-komedijanti znajdejo v primežu kriminalnega sveta

Kat Bryant (Bryce Dallas Howard) je neuspela igralka, ki v Londonu uči tečaj improvzacije. K njej pristopi detektiv Graham Billings (Sean Bean), ki ji pove, da lahko zasluži nekaj denarja kot igralka pod krinko, a za to potrebuje še dva igralca. Tako, ne povsem po svoji želji, izbere svojo ekipo. Marlon Swift (Orlando Bloom) je metodični igralec, ki želi postati velik, Hugh (Nick Mohammed) pa je družbeno neroden pisarniški delavec, ki se je ponesreči znašel v improvizacijskem tečaju.

Skupina mora raziskati na prvi pogled preprosto preprodajo cigaret v bližnji trgovinici, a se po spletu naključij – in moči improvizacije – znajde v svetu kriminala, ki ga na prvi ravni vodi Fly (Paddy Considine) s svojo pribočnico Shosh (Sonoya Mizuno) in na naslednji ravni mafijski vodja Metcalfe (Ian McShane).

Igralska zasedba Deep Cover

Cilj komedije je, da zabava. In Deep Cover je zabaven film. Blesti predvsem Orlando Bloom kot igralec, ki mu improvizacija omogoča upodabljanje karikatur akcijskih veljakov preteklosti. Ob njem je še vedno zabavni Nick Mohammed, ki spominja na njegov lik iz Teda Lassa v prvi sezoni, Bryce Dallas Howard pa predstavlja srce filma. Vsak izmed njih, tudi preostali liki, dobi svojo priložnost, da zasije. Film ob tem prinaša ravno dovolj zanimivosti, preobratov in zabave, da spomni na najboljše trenutke impro-komedije.

httpv://www.youtube.com/watch?v=1x–MaHsbEc

Kratkoročno oddajanje stanovanj: poslanci danes o končni omejitvi

Woman buying or rent new home she holding key front of new house. Surprise happy young asian woman giving house key and smile to rent or purchase apartment home. Moving relocation concept.
Foto: chanakon laorob iz iStock

Državni zbor bo danes glasoval o noveli zakona o gostinstvu, ki uvaja omejitve kratkotrajnega oddajanja stanovanj v občinah s stanovanjsko krizo.

Predlog določa splošno omejitev na 60 dni oddajanja na leto, vendar občinam omogoča, da to mejo z analizo prilagodijo – na najmanj 30 in največ 270 dni.

Seznam prizadetih občin bo veljal dve leti in ga bo določila vlada na podlagi podatkov o dostopnosti stanovanj in obsegu oddajanja.

Časovne omejitve šele leta 2027

V vseh drugih občinah bo minimalna dovoljena omejitev 60 dni, če se bodo za to odločile same. Predlog ne razlikuje več med tipi stavb, kot je bilo predvideno sprva in ne zahteva več statusa sobodajalca za oddajanje v večstanovanjskih objektih. Časovne omejitve bodo začele veljati leta 2027, že leto prej pa bo potrebno soglasje solastnikov.

Nasprotovanja z obeh strani

Predlog je naletel na ostre odzive. Združenje sobodajalcev ostaja neomajno proti in se počuti nepravično označeno za del stanovanjskega problema. »Ne pristajamo na vlogo poskusnih zajčkov,« je dejala njihova predsednica Katja Rezman. Zakona ne podpira tudi opozicija.

Civilna družba: vlada je popustila

Medtem so organizacije civilne družbe razočarane nad omilitvijo predloga. Inštitut za politike prostora, Danes je nov dan in drugi menijo, da je vlada popustila pod pritiski interesnih skupin. Opozarjajo, da brez odločnejše regulacije stanovanjska kriza ostaja nerešena.

Ruski minister odpuščen, le nekaj ur kasneje najden mrtev

Russia flag. Waving colorful Russia flag.
Foto: MarianVejcik iz iStock

Roman Starovoit, nekdanji ruski minister za promet, je bil nekaj ur po uradni razrešitvi s položaja najden mrtev v avtomobilu v moskovskem predmestju. Njegovo truplo so odkrili v soboto, novica pa je prišla kmalu zatem, ko je Kremelj nenadoma objavil, da ga je predsednik Vladimir Putin odpustil. Razlog za odpustitev ni bil naveden.

Od guvernerja do ministra

Starovoit je bil na čelo prometnega ministrstva imenovan maja 2024, po Putinovi izvolitvi za nov predsedniški mandat. Pred tem je bil šest let guverner Kurske regije, ki je lani doživela vdor ukrajinskih sil. Po incidentu so tamkajšnje oblasti sprožile več preiskav zaradi domnevnih nepravilnosti pri obrambnih projektih, kar je privedlo do aretacij njegovega naslednika Alekseja Smirnova in drugih visokih uradnikov.

Menjava, ki naj bi bila načrtovana

Kremelj je zanikal, da bi bila Starovoitova razrešitev posledica izgube zaupanja. Namesto njega je Putin imenoval Andreja Nikitina, dosedanjega namestnika, ki bo funkcijo opravljal kot vršilec dolžnosti ministra. Analitiki menijo, da je bila menjava pričakovana, saj naj bi se politične posledice dogajanja v Kurski regiji postopno zgrnile tudi nad Starovoita.

Preiskava še poteka

Vzrok smrti še ni uradno potrjen, ruske oblasti pa podrobnosti za zdaj ne razkrivajo. Preiskava tragičnega dogodka se nadaljuje.

piksel
Nastavitve piškotkov
Logo revija Študent

Spletišče s piškotkom dodeli obiskovalcu serijsko oznako, da ga prepozna ob ponovnem obisku.

Nujni piškotki

Piškotki, nujno potrebni za delovanje strani, zagotavljanje varnosti in prenos podatkov.

Analitični piškotki

Piškotki anonimizirane Googlove analitike nam omogočijo merjenje rasti ogledov.