ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Vojna Rohirrimov je anime v filmskem svetu Gospodarja prstanov oziroma Srednjega sveta. Če bi šlo za igrani film, bi o njem govorili kot o enem najbolj pričakovanih filmov leta, a se bo pogovor bolj obrnil v smer finančnih razočaranj. In če gledalcev in oboževalcev tisti finančni zaslužek večino časa ne zanima kaj preveč, je zelo pomemben tisti drugi del. Ali je Gospodar prstanov: Vojna Rohirrimov vreden ogleda?

Gospodar prstanov se je vrnil, vsaj delno

Z vsakim filmom v trilogiji Hobit smo bili dlje od kvalitete Gospodarja prstanov, celo domačnosti, ki jo ti filmi prinašajo za najbolj goreče privržence. Tretji film Bitka petih vojska, ne glede na kaotično dogajanje v zaodrju, žal ni bil ravno kaj prida. Tako imenovani CGI cunami, ki se je moral ustanavljati na dan snemanja prizorov, je sicer nekoliko omililo minulo desetletje in prihod velikega razočaranja v Amazonovi seriji Prstani moči. In morda, verjetno ne bo nikoli dokazano, je prav ta povzročila, da lahko tudi tako velika franšiza nekoč pade na realna tla, ko je govora o finančnem zaslužku. In morda, tokrat na potenco, se bodo ustvarjalci zamislili, preden svoje ideje o tem svetu približajo prej omenjeni visokoproračunski seriji, ki se požvižga na svoje temelje. Če že primerjamo, je vredno omeniti, da gre za boljši izdelek od omenjene serije.

Japonski režiser Kenji Kamiyama z Vojno Rohirrimov predstavlja zgodbo o Helmu Mlatorokem (uporabljal bom prevode Sergeja Hvale, ki jih film ni želel) skozi oči njegove hčere Here. Ko se mora rohansko ljudstvo pred Dunlendingi umakniti v trdnjavo, ki jo bomo nekoč poznali kot Helmov brezen, mu upanje vnaša herojska princesa.

Tri strani knjige v dve uri trajajoč film

V prispevku »Ko tri strani Gospodarja prstanov postanejo svoj film« sem pisal o omenjeni zgodbi, ki je iz treh strani knjige prerasla v dve uri in petnajst minut trajajoč anime. Omenil sem strahove ob pričakovanju filma, ki so se povečini izkazali za pravilne. Film je najmanj trideset minut predolg, ne pomaga pa mu zamenjava glavnega protagonista za junakinjo Hero. Čeprav je Helmova usoda znana, se po njegovi smrti ne zgodi nič kaj tako pretresljivega, da filma ne bi mogli dokončati knjižni odstavek prej.

Prav to, da lahko povedo zaključek zgodbe tudi po njegovi smrti, je bilo nekakšno opravičilo za »nov« lik, čeprav se je brez slabe vesti za to ponujal tudi njegov nečak Frealaf. Tega sicer ne pišem, ker bi sovražil sicer dobro zastavljeno (pa tudi dolgočasno) glavno žensko vlogo, a spreminjanja v pičlih treh straneh je toliko, da je enostavno najti največjo rak rano filma. Vsak gledalec bi znal izpostaviti približno pet prizorov, ki bi jih lahko odstranili iz filma ter tako dvignili njegovo kakovost. In ti imajo skupnega imenovalca.

Ko tri strani Gospodarja prstanov postanejo svoj film

Vojno Rohirrimov rešuje glasba in nekaj trenutkov

Je res tako slab? Niti približno. Ko film zadane, je lahko med boljšimi v franšizi – zagotovo je boljši od tretjega Hobita. Vseeno pa v oči bode napihnjen igrani čas, ki ga ne gre spregledati.

Če ne zaupate anime stilu, je tu fantastična glasba Stephena Gallagherja, ki pogumno stopi v enormne čevlje Howarda Shora. Glasbe je vseskozi igrala pomembno vlogo v teh filmih in samo predstavljamo si lahko, kaj bi bilo, če ta v Vojni Rohirrimov ne bi bila na tej ravni. Vojna Rohirrimov nas je pripeljala domov, predvsem skozi glasbo. Prav zares, ko zažgejo tiste gosli in gre konjenica v pogon …

Ta franšiza, ta svet, ima visoko raven kakovosti in pričakovanj. Tistemu, ki se loti ustvarjanja nečesa novega, lahko samo zaploskamo že za sam poskus. Izbira animeja je zanimiva, a vprašati se je treba, če je izbrana zaradi tega, ker omogoča hitrejšo izvedbo – spomnimo, da je šel film v produkcijo tik pred iztekom licenčnih pravic – ali zaradi resnične vizije, da je to edini način. Čeprav cenim umetniško voljo, ki na velikem platnu zares zaživi v polnem pomenu, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil: »To bi bil odličen igrani film.« Navkljub fantastičnim igralcem, ki stojijo za risanimi liki, se čustva in tendence likov izgubijo do te mere, da se ne moremo vživeti tako močno, kot smo se v tem svetu že.

Vojna Rohirrimov je opomin, da filmski Srednji svet še obstaja. Bolj kot svoj film, ki ga lahko preberete s premikom dveh listov, je napovednik za prihajajoče filme v svetu Gospodarja prstanov.

Vsak ljubitelj filmov, predvsem srhljivk in grozljivk, se zaveda, da je podžanr z religioznimi elementi prepoln naslovov. Tako dobrih, kot slabih. Za vsakega Izganjalca hudiča je tam Nuna in tako dalje. Le upamo lahko, da bo film vreden ogleda in bi znal poleg slabih klišejskih skokov pred ekran s pojačano glasnostjo pokazati še kaj globljega. Tistega nekaj, kar ostane z nami še po ogledu. Eden takih je Heretik. In ne, ne govorimo o slovenskem filmu iz leta 1986, za katerega je scenarij spisal Drago Jančar.

Heretik, najboljši film v karieri mnogih sodelujočih

Ameriški film je spisal dvojec Scott Beck in Bryan Woods, ki je zaslužen za naslove Tiho mesto (A Quiet Place, 2018), Črni mož (The Boogeyman, 2023) in 65 (2023). Brez dvoma je to njun najboljši scenarij, morda tudi film. Ta sledi mladima mormonskima misijonarkama, sestri Barnes (Sophie Thatcher) in sestri Paxton (Chloe East), ki prispeta na dom gospoda Reeda (Hugh Grant).

Sprejme ju v svoj dom in zagotovi, da se jim bo žena kmalu pridružila z okusno borovničevo pito. V tem času se začnejo pogovarjati o veri in nespodobnih vprašanjih, kot sta kaj se zgodi, ko umremo in kakšne hlačke nosijo mormonske vernice. Kaj se zgodi, ko žene kar ni in ni, vonj borovničeve pite prihaja od aromatizirane sveče, vprašanja pa so vse bolj nelagodna? Dobimo enega najbolj podcenjenih filmov leta 2024.

Hugh Grant bo v očeh gledalca, ki je seznanjen z njegovo mrkobno resnično persono v intervjujih, verjetno dojemljiv kot njegova simbolična nadgradnja. In to nadvse izjemna, če smemo omeniti. Nič ni boljšega od stereotipnega Britanca, ki misli, da ve več od ostalih v sobi. Ko mu nasproti stojita mladi, z razlogom prestrašeni sestri – odlično ju odigrata Thatcher in East – imamo film, ki si bi verjetno zaslužil še nekaj več pozornosti, kot jo sicer prejema.

Če bi v mikser vrgli pogovore o Jezusu in serijskega morilca

Na podoben način, a brez elementov grozljivke, je bil sestavljen Mož z Zemlje (The Man from Earth, 2007), kjer se skupina strokovnjakov pogovarja o obstoju Jezusa in vere. Če bi slednjega zmešali z lanskoletnim tihim hitom Črni telefon (The Black Phone, 2023), bi dobili prav Heretika. Ko gospod Reed beza vse globlje in globlje v vero mladih sester o veri, ki jo označi za najmlajšo izmed štirih, izpeljanih iz iste ideje, gledalcu ne dopušča možnosti za pogled stran.

Za »lažje razumevanje« uporablja pop-kulturne reference na družabne igre in pesmi ter njihove predhodnike. Na razpolago, s poudarkom na kvazi svoboden izhod iz njegove hiše, jima ponudi dvoje vrat – vera in nejevera. Katera bosta izbrali in kaj tiči za njima? Čeprav film na trenutke že kaže zametke lastnega napuha, se večino časa ne vdaja v klišeje, ki jih pripišemo grozljivkam. Vsake toliko mu uspe tudi to, da premislimo, če so imele izrečene besede dejanski smisel v resničnem življenju. Ker se ukvarja z vprašanjem vere in bistva, mu je v dialogih in ‘sporočilu' težko oporekati, saj tudi sami ne poznamo odgovora. V tem pogledu se pametno zavaruje pred kritiko, a svoj ščit ustvari iz odličnih in prepričljivih pogovorov.

S pomočjo odličnih igralskih predstav, prepričljivega dialoga in tehničnega vidika filma se bo Heretik hkrati zapisal na seznam najboljših in najbolj podcenjenih filmov leta. V zameno za to smo mu pripravljeni odpustiti nekaj naključij in lukenj v zgodbi.