Fotorealistična animacija Levji kralj je leta 2019 v blagajne pospravil neverjetnih 1,65 milijon ameriških dolarjev, kar ga danes uvršča na deseto mesto največjih zaslužkarjev. Navkljub mlačnemu in celo negativnemu odzivu, če izvzamemo hvalospeve o animaciji, je to pomenilo, da se bo nadaljevanje zgodilo na lep ali grd način. Kar pet let smo čakali na nadaljevanje, ki je hkrati tudi predzgodba o Mufasi, kralju dežele Ponosa.
Kako sta svojo levjo pot začela Mufasa in Scar?
Simba (Donald Glover) svojo hčerko Kiaro (Blue Ivy Carter) prepusti nadzornim varuškam, Timonu (Billy Eichner) in Pumbi (Seth Rogen). Da bo vse potekalo brez težav, se jim pridruži Rafiki (John Kani), ki mladi levinji začne pripovedovati zgodbo o levih, Mufasi (Aaron Pierre) in Taki (Kelvin Harrison Jr.). Zgodba, tako filma kot njegove pripovedi, sledi mali siroti Mufasi, ki se spoprijatelji z mladim princem Tako, posvoji pa ga prav njegova družina. Kako sta »brata« postala tisti dvojec, ki ga poznamo iz izvirnika?
Režiser Barry Jenkins (Mesečina, Šepet nežne ulice) in scenarist Jeff Nathanson (Ful gas 2, Terminal, Ujemi me, če me moreš, Levji kralj) sta uporabila nekaj reči iz risanega filma Levji kralj: Simbin ponos (1998), a so te minorne, na prvem mestu pa pametna odločitev. Velika težava predhodnika je bila primerjava z izvirnikom iz leta 1994, ki ga preprosto ni mogoče doseči. Mufasa se temu izogne, saj ga, vsaj v teoriji, ni moč primerjati z ničemer drugim kot predhodnikom. In ja, Mufasa je boljši film od svojega predhodnika, saj so vsaj v določenih pogledih poslušali odziv gledalcev, in ne bo se primerjal s tistim, ki mu mnogi priznavajo prvo mesto na seznamu najboljših risank na svetu.
Po eni strani je glasba Hansa Zimmerja iz originala tako močna in osupljiva, da tudi povprečen film dvigne iznad brezna pogube. Če bi se oboževalcem dalo ukvarjati s smiselnostjo, bod hitro ugotovili prerešetavanje zgodovine Levjega kralja, ki jo je Disney postavljal v zadnjih tridesetih letih, zrušil in na novo postavil v tokratnih dveh urah. Kar smo nekoč mislili, ne drži. Seveda gre »zgolj za film,« a mnogim to pomeni veliko. Ampak, brez skrbi, tu je prekrasno zaporedje not, ki nas vrne v otroštvo. In takrat, tako kot Mufasa in Taka, ugotovimo, da to preprosto ni to.
Zakaj točno film obstaja?
Ker zgodbo nekdo pripoveduje, prepogosto skačemo v ‘sedanjost', kjer nas čakajo dolgočasne šale Timona in Pumbe, in s tem vlečejo ta dvourni film navzdol po lestvici kakovosti. Če bi se povsem osredotočili na zgodbo bratov, ki pravzaprav nista brata, bi bil film krajši in z jasnejšim potekom zgodbe. Tako so le redki filmi, ki skačejo od točke A do točke B, a pri tem ne zapadejo v segment »Saj je OK.«
Glasba oziroma pesmi Lina Manuela Mirande so manjkale v nadaljevanju Moane, tu pa so povsem odveč. Ne le, da mu ne uspe zajeti čara pesmi Levjega kralja – ki jih ima še vedno na razpolago skoraj deset iz drugega filma in muzikala – ,tudi kot samostojne pesmi niso prepričljive in so po pravici povedano slabe. Glasba je z odvzemom Zimmerjevih skladb neopazna.
Vas je zanimalo, kako je Rafiki prejel svojo palico? Vas je zanimalo, kako je Scar prejel brazgotino? Če je drugo vprašanje še nekoliko bolj zanimivo, se Mufasa kot film uvrsti v družbo filmov, ki bi lahko bili izbrisani iz obličja Zemlje in ne bi občutili razlike. Še najbolj se zaradi uporabe oskarjevskega režiserja v poplavi računalniške animacije ponujajo Večni (The Eternals), ki jih je režirala Chloe Zhao.
Mufasa, bistvena nadgradnja predhodnika
Da pa vseeno zaključimo z nekaj dobrimi besedami. Mufasa je boljši film od predhodnika, saj opravi zelo pomembno nalogo. Levom in drugim živalim doda emotivne obraze, preko katerih lahko opazimo strah, veselje in jezo protagonistov. Kar uspeva mojstrom animacije, je zares neverjetno. V filmu, ki je napolnjen z neverjetnimi prizori, se bomo še nekaj časa spominjali prizorov Rafikija, ki na gori dela angelčke v snegu, ali kaplje, ki zdrsne po levji glavi. Prav zares fascinantno delo. Povsem razumljivo, če bi šli v kino samo zaradi tega.
Barry Jenkins nadgradi predhodnika in Mufasa je zelo gledljiv film, kar pa ne pomeni, da vedno doseže želene cilje – nihče od nas jih ne. Vsak izmed nas pa se mora ob tem vprašati, ali bi film gledali drugače, če bi bil ustvarjen na način originala. Ne glede na vse – Mufasa je prijetno presenečenje za zaključek leta.
Ob preboleli okužbi virus ostane v telesu in lahko kasneje v življenju lahko povzroči herpes zoster (pasavec). Pri njem na videz blag izbruh lahko skriva resne posledice, od katerih so nekatere šele nedavno prepoznane kot življenjsko ogrožajoče. Med najpogostejšimi zapleti je postherpetična nevralgija, ki močno zmanjšuje kakovost življenja obolelih.
Norice lahko v nekaterih primerih povzročijo resne zaplete, ki zahtevajo bolnišnično obravnavo in se lahko končajo tudi s smrtjo. Asist. dr. Mojca Rožič, dr. med, spec. pediatrije, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana, pojasni: »Najpogostejši zapleti so bakterijske okužbe kože in mehkih tkiv, ki zahtevajo dodatno zdravljenje z antibiotiki in okrevanje je daljše. Drugi zapleti, kot so nevrološki zapleti, okužbe notranjih organov, pa so redkejši. Neredko zdravljenje zapletov zahteva bolnišnično zdravljenje.«
Najbolj učinkovit način preprečevanja noric je cepljenje, za tiste, ki noric še niso preboleli. Asist. dr. Mojca Rožič, dr. med, spec. pediatrije, Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, UKC Ljubljana, ozavešča: »Norice in s tem tudi zaplete lahko učinkovito preprečujemo s cepljenjem, ki bo sedaj tudi v Sloveniji del rednega cepilnega programa. Cepimo lahko tudi za bolezen dovzetne osebe še znotraj 3 dni po izpostavitvi bolezni.«
