ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Eksplozija rakete Starship podjetja SpaceX je povzročila momentarno ozonsko luknjo. Prvič v zgodovini človeštva je luknjo v ionosferi povzročila eksplozija, vendar vse kaže, da ne zadnjič.

18. novembra lansko leto je iz vzletišča v Boca Chici v Mehiki drugič poletela raketa Starship podjetja SpaceX. Vse je kazalo dobro, spodnji del rakete, ki nosi motorje se je kot po načrtu ločil od zgornjega dela, ki bo v prihodnosti nosil tovor. Vendar kmalu po ločitvi je spodnji del rakete razneslo. 4 minute pozneje pa je na višini 150 km eksplodiral tudi drugi del rakete. Slednja eksplozija je bila mnogo močnejša in je zaradi svoje nadmorske višine začasno ustvarila luknjo v ionosferi.

Prvič v zgodovini je za luknjo kriva eksplozija

Luknjo v enem izmed plaščev plinov in elektronov, ki ščitijo Zemljo pred sevanji iz vesolja, je zaznalo več merilnih naprav. Znanstveniki z Ruske akademije znanosti in inštituta ISTP so 26. avgusta objavili rezultate raziskave, ki kažejo obseg in posledice eksplozije visoko v zemeljski atmosferi. Kot je povedal vodja raziskave Yury Yasyukevich, je to prvi primer ozonske luknje zaradi eksplozije. »Manjše luknje redno nastajajo, ko izpusti iz rakete reagirajo z ioni v ionosferi, prvič pa smo zaznali večjo nepravilnost, ki jo je povzročila eksplozija.«

Kaj je ionosfera?

Zemljino atmosfero sestavlja več plasti. Najnižja je troposfera, ki sega do 12 km v nebo. Naslednja je stratosfera z višino med 12 in 55 kilometri nad Zemljo. Sledi mezosfera od 55 do 85 kilometrov nadmorske višine. Sledita termosfera in eksosfera. Prva sega od konca mezosfere do 500-1000 km nad nami. Njena gornja meja se spreminja s sončno aktivnostjo. Eksosfero nekateri jemljejo kot del Zemljine atmosfere, drugi pa že kot medplanetarni prostor.

Naša ionosfera se nahaja na višinah med 80 in 500 kilometrov, torej v mezosferi. Njeno ime izhaja iz dejstva, da v tem predelu sevanja iz vesolja in predvsem s Sonca ločijo atomska jedra od elektronov, nastane plast prostih elektronov oz. ionov. Ionosfero s pridom uporabljamo za pošiljanje radijskih signalov in nepravilnosti v njej lahko ustvarijo kratke stike v komunikaciji.

Raketa Starship

Starship je največja raketa, ki jo je ustvarilo človeštvo. Kot tudi druge je sestavljena iz spodnjega, pogonskega dela in zgornjega dela, ki prevaža tovor ali posadko. Ime Starship je okrajšava za oba dela.

Spodnji del oz. raketa se imenuje Super Heavy, zgornji oz. vesoljsko plovilo pa nosi ime Starship. Sposobna je ponesti 150 ton tovora in je namenjena večkratni uporabi (razen kadar jo raznese seveda). Direktor SpaceX Elon Musk obljublja, da bo človeštvo s pomočjo te rakete končno ustvarilo stalno bazo na Luni in pozneje na Marsu.

Rakete redno povzročajo ionosferske luknje, sploh tiste od SpaceX

Ko je vesoljsko plovilo Starship eksplodiralo 150 kilometrov nad Zemljo, globoko v ionosferi, je sunek ustvaril luknjo v juhi ionov, ki je trajala med 30 in 40 minut. Znanstveniki še vedno ne vedo, kako velika je bila luknja na svojem vrhuncu.

Kot je bilo rečeno, manjše luknje v ionosferi nastajajo vedno, ko raketa potuje skoznjo. Še posebej raketa Falcon 9 istega podjetja je znana po tem, da s svojimi luknjami ustvari rdeče avrore, ki so jih znanstveniki poimenovali kar SpaceX avrore. Te nastanejo zaradi reakcije med gorivom in ionosfero, pri kateri se prosti elektroni ponovno povežejo z atomskimi jedri. Po določenem času se atomi spet ionizirajo – sprostijo elektrone – kar povzroči avroro.

V našem primeru pa do avrore ni prišlo. Ker je luknja nastala zaradi fizičnega sunka eksplozije in ne zaradi kemijske reakcije, znanstvenike bega, kakšne posledice bi to lahko imelo. Hkrati pa Yury Yasyukevich še pove, da je to odlična priložnost, da zvemo več o naravi naše atmosfere – sreča v nesreči torej.

To je bil drugi izmed testnih poletov SpaceX-ovega Starshipa. Pri prvem se je raketa nepričakovano ujela v Zemljino gravitacijsko polje na višini 29 kilometrov in so jo mogli inženirji razstreliti. Tretji poskus 14. marca letos je bil uspešen, vendar se je raketa ob vrnitvi izgubila nekje v Indijskem oceanu. Toliko o večkratni uporabi.

Svet paleontologije se veseli odkritja nove vrste mesojedega dinozavra. V Kirgizistanu so odkrili velikega teropoda, ki so ga poimenovali Alpkarakush kyrgyzicus. Kaj je razkril teropodni dinozaver, ki je bil najden v srednjejurski formaciji srednje Azije?

Ostanki mesojedega dinozavra v Kirgizistanu

V formaciji Balabansai v severnem delu Ferganske kotline v Kirgizistanu so bili najdeni ostanki velikega teropoda, ki je po našem planetu hodil med 165 in 161 milijoni let nazaj.

Starodavni plenilec je v dolžino meril od 7 do 8 m in imel izjemno štrleče »obrvi« na postorbitalni kosti, lobanjski kosti za očesno odprtino. To kaže na morebitno prisotnost roga na tej točki.

Alpkarakush kyrgyzicus spada v Metriakantozavride, skupino srednje do velikih alozavridnih teropodv, za katere so značilne visoko obokane lobanje, vitke zadnje okončnine in ploščate podolgovate bodice.

»Teropodi so ena najpomembnejših velikih skupin dinozavrov, vključno z dobro znanimi plenilci, kot sta tiranozaver in alozaver, pa tudi sodobnimi pticami,« je povedal profesor Oliver Rauhut.

Različni teropodi so znani predvsem iz mezozoika, dobe dinozavrov. Tako kot danes leve večinoma najdemo v Afriki in tigre samo v Aziji, je bil alozaver na primer razširjen v juri Severne Amerike in jugozahodne Evrope, medtem ko so podobno veliki metriakantozavri živeli na Kitajskem.

Vmesna regija, tj. med srednjo Evropo in vzhodno Azijo, je bila doslej neznano ozemlje. V tej ogromni regiji prej niso bili znani veliki plenilski dinozavri iz obdobja jure. Dva primerka Alpkarakush kyrgyzicus so našli v zgornjem delu formacije Balabansai blizu mesta Tashkumyr v Jalal-Abadu v Kirgizistanu.

Boljše poznavanje jurskih teropodov

»Tipski primerek predstavlja odraslega posameznika, medtem ko je manjši primerek mladoletnik, kar verjetno kaže na družbeno vedenje,« so povedali paleontologi. Alpkarakush kyrgyzicus je prva diagnosticirana vrsta teropoda iz jure Srednje Azije zahodno od Kitajske.

Paleontologi s študijo predlagajo, da ti dinozavri izvirajo iz jugovzhodne Azije v zgodnji ali zgodnji srednji juri in so hitro postali prevladujoča skupina plenilcev vrhov teropoda v številnih ekosistemih na celini v juri.

»Čeprav pripadnost Alpkarakusha temu rodu ni nujno presenečenje, to odkritje zapolnjuje veliko vrzel v našem poznavanju jurskih teropodov,« je dejal profesor Rauhut.

To nas vodi do pomembnih novih vpogledov v evolucijo in biogeografijo teh živali.

Godrnjavi pritlikavec je ime novoodkrite ribe, ki se ponaša z večnim izrazom nezadovoljstva. Morda pa je nezadovoljna zaradi tega, ker jo je človeštvo končno odkrili.

Strašljiva riba, ki ni to, kar sporoča njeno ime

»Predstavljam si, da je v svojem svetu strašljiv plenilec,« je o novi ribi povedala Lucia Pombo-Ayora, članica raziskovalne ekipe, ki je odkrila ribico. »Zaradi svojega čemernega izraza in velikih očnjakov,« je navedla razloge za njeno poimenovanje.

Riba je precej majhna, meri manj kot 2 centimetra. Ko pa jo vidimo pod povečevalnim steklom, razkrije presenetljivo grozeč videz. Z velikimi očesi in izrazom je ribi pripisan bistveno bolj zastrašujoč videz, kot si ga je zaslužila imeti.

Živo rdeča obarvanost te vrste dejansko pomaga, da se zlije z njenim naravnim habitatom. Najdemo jo na stenah in previsih koralnih grebenov, pokritih z rdečimi koralnimi algami. Tam živi v majhnih luknjah in razpokah, s svojimi velikimi očmi pa lovi drobne nevretenčarje. Zdi se, da je godrnjav pritlikavec razmeroma redka vrsta, zato je verjetno do zdaj ostal neodkrit.

Primerki ribe iz Rdečega morja in Savdske Arabije

Raziskovalci so prve primerke našli v Savdski Arabiji, dodatne primerke pa so pozneje našli blizu Thuwala v Rdečem morju. Prvi ga je našel raziskovalec Viktor Nunes Peinemann med potapljaško ekspedicijo, da bi raziskala raznolikost rib v koralnem grebenu. Sprva so mislili, da so ponovno odkrili ognjenega pritlikavega goba (Sueviota pyrios) ki ga poznamo le iz enega primerka, zbranega leta 1972. Vendar so ob natančnejšem pregledu ugotovili, da imajo opravka s povsem novo, neopisano vrsto.

»Nenehno odkrivanje značilnih novih vrst kaže, koliko biotske raznovrstnosti ostaja neodkrite v Rdečem morju,« pojasnjuje Viktor Nunes Peinemann. »To je zaskrbljujoče glede na nedavne okoljske spremembe v regiji. V nekaterih primerih bi lahko vrste izumrle, še preden jih opišemo.«

Regija je znana po visoki stopnji endemičnih vrst, tokratna ribica pa je še en dodatek k tej edinstveni favni. Velik del Rdečega morja je v zadnjih letih doživel velike motnje zaradi podnebnih sprememb, vključno z razširjenim beljenjem koral in izumrtjem. Dejstvo, da se nove vrste še vedno odkrivajo v tem hitro spreminjajočem se okolju, poudarja nujnost nadaljnjih raziskav in prizadevanj za ohranjanje, verjamejo raziskovalci.