Psihoanaliza že od samih začetkov v štiridesetih letih prejšnjega stoletja vzbuja našo pozornost. Našla je svoje poti v sfere književnosti, umetnosti, sociologije itd., vse pore, ki se ukvarjajo s človeško naravo. Z glavnim vodilom, da bi se osvobodili racionalnih in logično analitičnih vzorcev iz preteklosti in jih spremenili v prvoosebno čustveno izkušnjo, ki ni razmišljujoča le na racionalni, ampak tudi emocionalni ravni. Kako bi bilo mogoče psihoanalitični okvir dela premestiti na področje »socialnega dela«?

»Vedno se počutim, kot da se trudim postati nekdo drug. Kakor da se trudim najti neki nov kraj, zagrabiti novo življenje in novo osebnost. To je najbrž del odraščanja, je pa tudi moj poskus, da bi začel novo življenje. Če bi postal drugačen, bi se lahko vsega osvobodil. Kamor koli grem, vedno končam kot jaz.«

Haruki Murakami (Južno od meje, zahodno od sonca, 2005)

Struktura v nestrukturiranem svetu

Mističnost »kavča«, na videz »čudna komunikacija«, zaupnost odnosa med klientom in analitikom, ki je tako trdna, da ima lahko v pravilnih pogojih zdravilno moč delovanja. Pa vendar je pogosto našim očem skrita. Okoliščine, v katere postavimo klasično obliko psihoanalitičnega delovanja v prvi vrsti, spodbujajo pojavljanje nezavednih vsebin, ki jih oseba poskuša začutiti, prepoznati, izvleči iz globin in jih ob koncu tudi razumeti. Kljub temu da bi klasično strukturo srečanj, ki je zelo definirana, (govorimo o tedenskih srečanjih, približno 4-krat tedensko, po 45 do 50 min), kar napeljujejo na strogo strukturo in predvidljivost, težko postavili v bolj fleksibilen okvir, to ni nemogoče.

Živimo prazno življenje?

Uvodoma nas spomni na primer, kako uspešno lahko psihoanaliza deluje pri bolnikih z rakom ali na splošno v kriznih situacijah, kar bi lahko navezali tudi na psihoterapevtsko delo na terenu, saj se v resnici zelo podobno odzivamo na krize. Še vedno igra osrednjo vlogo osebnost posameznika, kakšna obrambne mehanizme uporablja in kakšna je njegova pretekla zgodovina spopadanja s krizami.

Pogosto razvijemo določene vzorce, ali tudi bolezni, ker se na nezavedni ravni ne želimo soočiti s posledicami svojih dejanj ali nezdravimi (npr. nečimrnimi) deli osebnosti, ki so patološki. Deficite iz otroštva (npr. pomanjkanje pozornosti) razvijemo v bolezen. Čutečo vsebino, ki se skriva v notranjosti, manifestiramo skozi različne oblike, zato da bi dobili priznanje, ki si ga želimo. Veliko je primerov, pa naj bo zvenelo še tako polemično, oseb, ki so živele zelo logično in razumsko, na koncu pa je njihovo v resnici prazno življenje zapolnila bolezen.

Psihoanalitični pristop, kot ga poznamo iz tradicionalnega terapevtskega okolja, temelji na introspekciji, raziskovanju nezavednega in dolgotrajnem procesu odnosa med klientom in terapevtom. A kako prenesti ta okvir v realnost terenskega dela – v neidealne pogoje socialno ogroženih ali rejniških družin, kjer stabilnost, čas in prostor pogosto umanjkajo?

To vprašanje postane še posebej aktualno v kriznih okoliščinah, kot je bila pandemija COVID-19, ali pa 9/11. Izkušnje z delom v kriznih situacijah nam pomagajo osvetliti načine, kako lahko psihoanalitična misel preseže okvir terapevtske ordinacije in doseže tiste, ki so sicer izključeni iz klasičnega terapevtskega »settinga«.

Ko kavč izgine: psihoanaliza na terenu

Osrednje vprašanje, ki se najprej pojavi, je, zakaj analitična praksa tako stremi k strukturi. V prvi vrsti ravno zaradi narative, da se lahko osebe znotraj svojega kaotičnega sveta, kjer navadno niso bile nikoli soočene s konstantnostjo, predvidljivostjo, zmožnostjo, da se lahko na nekaj ali nekoga zanesejo, najdejo steber, na katerem lahko gradijo. Veliko pacientov nima izkušnje, da bi jih druga oseba poslušala ali poskušala razumeti, zato lahko zanje že vzpostavitev takega odnosa pomeni transformacijsko izkušnjo. Ta steber predstavlja zaupen odnos med klientom in analitikom, ki mu mora predstavljati oporo, da poti do ozdravljenja.

Analitik je morda prva figura, ki nakazuje na trajnost v klientovem življenju, zato mora v psihoanalizi ustvariti klimo prepoznanja klientovih potreb, hkrati neotipljivo, a občutljivo na nianse in detajle. Diskrepance in anomalije iz otroštva posameznika lahko tako ustrezno naslovi in razvije v zdrave dele osebnosti. Pri tem je pomembno, da zagotovi anonimnost in nevtralnost. Psihoanalitična atmosfera zahteva stalnost, udobnost in zaščitenost s strani impulzov iz zunanje okolice, samo tako bo lahko klient iskal pot v emocionalno grajenje in očiščenje.

Poleg ustaljenosti prostora, ki ne sme biti preveč oseben, hkrati prijeten in pomirjujoč, je pomemben tudi čas srečanj. Tudi ta poleg prostora gradi na stabilnosti, seanse morajo potekati v istem dogovorjenem ritmu, brez presenečenj in odpovedi. Kako torej najti strukturo v nestrukturiranem svetu naravnega terena?

Delo v ranljivem okolju

V psihoonkologiji terapevt vstopi v bolnikov svet, zaznamovan s strahom pred smrtjo, negotovostjo in občutkom izgube nadzora – elementi, ki jih pogosto najdemo tudi pri socialno ogroženih družinah.

V takih primerih je ključna terapevtova sposobnost prenašanja in razumevanja projekcij pacientovega strahu, ne da bi se ob tem čustveno odmaknil ali se identificiral z brezupom. Na podoben način bi moral terapevt v socialnem kontekstu ohranjati psihično prisotnost v okolju, ki ga zaznamujeta kaos in nestabilnost, obenem pa s svojim notranjim ravnotežjem služiti kot regulator afekta – kot »čustveni katalizator«.

Vendar terensko delo zahteva določene prilagoditve psihoanalitičnega okvira. Prva je fleksibilnost »settinga«. Vstop v družinski dom pomeni opustitev anonimnosti in nevtralnosti, značilne za klasično psihoanalizo. Terapevt ni več neviden ekran, ampak prisoten opazovalec in soudeleženec, ki pogosto hkrati nosi tudi vlogo svetovalca ali posrednika. Ta večplastnost vloge zahteva integracijo psihoanalitičnega razumevanja z realnimi potrebami klienta.

Druga prilagoditev je časovna in vsebinska kompresija. Dolgotrajen proces čustvenega dela je v terenskem delu pogosto nemogoč. Namesto tega se mora analitik osredotočiti na kratke intervencije, v katerih pa lahko še vedno uporablja temeljna orodja psihoanalize – pozornost do klientovega vedenja, poslušanje nezavednega sporočila v njegovem jeziku in reflektiranje nezavednih vsebin, ki se neizogibno pojavijo.

Pomembno je tudi zavedanje transgeneracijskih vzorcev. Rejniške in socialno ogrožene družine pogosto nosijo dediščino travme »iz roda v rod, iz generacije v generacijo«. Veliko je zanemarjanj, stalno prisotnih izgub in disfunkcionalnih vzorcev ter ponavljajočih se oblik nasilja. Psihoanalitični pristop lahko tukaj ponudi globinsko razumevanje, kako pretekli nezavedni konflikti oblikujejo aktualne odnose – ne z namenom analitičnega poglabljanja za vsako ceno, temveč z namenom vzpostavitve večjega občutka notranje koherentnosti in možnosti za spremembo.

Na koncu velja poudariti pomen t. i. »holdinga«, kot ga je opisoval Donald Woods Winnicott, angleški pediater in psihoanalitik, ki je bil še posebej vpliven na področju teorije objektnih odnosov in razvojne psihologije. V socialnem delu terapevt pogosto predstavlja prvi stabilni in empatičen odnos v klientovem življenju. S tem ko terapevt kljub kaosu vztraja, ponudi psihično strukturo, ki je osnova za razvoj občutka varnosti in samoregulacije pri otrocih in odraslih.

Sposobnost (z)držati

Zdi se, da je osrednje vodilo dela s katerim koli pacientom, pa naj gre za bolnika z rakom, delo z rejniško družino, pacientom s kovidom, ravno to, da se znamo nanj ustrezno odzvati in biti pristni v odzivu, ki mora biti prilagojen njegovemu vedenju. Da mu znamo pokazati, da lahko z njim zdržimo, se ne prestrašimo njegovih bolnih delov osebnosti in znamo to nasloviti v ustrezni argumentaciji (kadar je potrebna) in času.

Spustimo se v največje globine klientovih muk, izpihamo mehurčke zraka pod vodo, na površju pa se ponovno predihamo. To pa lahko počnemo ne le v klasični analitični situaciji, ampak tudi v kriznih, ali pri delu na terenu, z najrazličnejšimi strukturami skupin.

Naj bo v opomin in vodilo tudi primer pacientke z rakom na pljučih, ki je ravno zaradi »strahu pred smrtjo« in spopadanja z njo zmogla očiščenja svojih čustvenih predalov. Ponovno je vzpostavila stike z odtujeno družino in našla tako čustveno kot notranje ravnovesje. Tu je čas, kontradiktorno od klasične psihoanalize omejen, zato je še toliko bolj pomembno, da ga izkoristimo za psihološko rast.

Krize, tako svetovne kot situacijske (npr. družinske) od nas zahtevajo, da smo pristni in pravi zdravniki, skrbniki, preprosto ljudje. Klienti so v svojem vedenju zelo ranljivi, prestrašeni, tudi regresivni, zato je še toliko bolj pomembno, da lahko delujemo kot pomirjujoči transformacijski objekti.

Sklepno lahko rečemo, da psihoanalitični okvir ni omejen na prostor ordinacije, temveč lahko – ob ustrezni prilagoditvi – postane dragocen vir razumevanja in podpore tudi na terenu. Terenski terapevt morda nima kavča, tišine ali ure brez prekinitev, ima pa možnost, da preko psihoanalitičnega poslušanja prepozna in ubesedi tisto, kar je sicer neizgovorjeno. In prav to lahko – v okolju, kjer pogosto prevladuje hrup stiske – pomeni prvi korak k spremembi.