ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Letos mineva že 15 let od premiere kultne romantične komedije 500 dni s Summer ((500) Days of Summer, r. Marc Webb, 2009). Ob tem jubileju smo film osvetlili z nekoliko drugačne perspektive. Z izbiro tematike in prikazom zapletene dinamike medosebnih, predvsem romantičnih, odnosov predstavlja izvrsten teren za analizo teorij navezanosti v odraslosti.

500 dni s Summer bi lahko s preproste perspektive dojeli kot še eno izmed klasičnih romantični komedij, kjer imamo par, ki se zaljubi in živi srečno do konca svojih dni. Pa vendar sta dinamika odnosov in že sami nastavki romantične zgodbe filma veliko bolj kompleksni in večdimenzionalni. Gledalca pritegne že narativni začetek, ki z uvodno predstavijo glavnih likov, Summer (Zooey Deschanel) in Toma (Joseph Gordon-Levitt), nakaže na to, kako nas zaznamujejo pretekla razmerja; tudi družinski vzorci, ki jih prinesemo s seboj. Popoln teren za analizo različnih slogov navezanosti v kombinaciji z britanskim neodvisnim pop-rockom za glasbeno podlago v ozadju (npr. The Smiths).

Princ na belem konju

Tom je klasični junak, »wanna be« princ na belem konju, ki samo še čaka na svojo popolno princeso. Tega se je naučil preko konzumacije številnih »happy end zgodb«, ki jih večinoma sugerira popularna kultura. Princesa pride v obliki Summer, privlačne nove sodelavke, ki je inteligentna, svobodnih nazorov, izredno zanimiva, hkrati pa ima tudi zelo rada pozornost in živi v fantazijah.

Tom je na drugi strani zelo idealističen lik, ki se hitro naveže in ko se zaljubi, se zaljubi na smrt. Prepoznamo lahko klasično kombinacijo anksioznega in izogibajočega sloga navezanosti, ki se v različnih odtenkih kažeta skozi celoten film.

Obsojenost na propad?

Toma Summer popolnoma očara. O njej sanjari na dnevni ravni, zato je zanj še toliko večji izziv njena velika nedostopnost. Za njeno pozornost je pripravljen narediti vse in še več. Je ženska njegovih sanj, ki »nima napak«. Pri njem se kaže klasični način anksioznega sloga navezanosti. Zelo ga je strah njene zavrnitve in stalno išče potrebo po potrditvi njene ljubezni. V ljubezenskih odnosih doživlja veliko vzponov in hkrati padcev: na eni strani veliko seksualno privlačnost, ves čas pa pod površjem tli tudi stalno prisotno ljubosumje (zaznamo ga npr. pri izpovedi o nekdanjih partnerjih). Hoče se popolnoma zliti z njo (Li in Chan, 2012; Žvelc in Žvelc, 2006), ta velika želja na drugi strani pa popolnoma preplaši Summer.

Skupaj z njenim izogibajočim stilom navezanosti se zdi njuna ljubezen kot smrtna kombinacija, ki je že od samega začetka obsojena na propad. Summer ljudem težko zaupa, strah jo je, da bi se prehitro navezala na nekoga in zelo pomembno ji je, da se počuti neodvisno in samozadostno. Izogiba se pretirani čustveni povezavi ter včasih težko izrazi svoje občutke, kar ustvari dodatne napetosti v njunem odnosu (Cugmas, 2020; Žvelc in Žvelc, 2006).

Njuna ljubezen se začne zelo idelistično. Tomu se zdi, da je sanjska. Oba imata rada isto glasbo, podoben humor (npr. norčevanje v Ikei), čeprav lahko že takoj opazimo, da je Summer manj angažirana v odnos oz. ga ne dojema kot nekaj tako resnega. Pravi: »Ni mi do nečesa resnega, upam, da ti je to ok?«. Hkrati pa ob tem prime Toma za roko, kar nakazuje, da si v resnici želi intime, hkrati pa si noče odvzeti občutka svobode, ki ji je tako pomemben (Žvelc in Žvelc, 2006). Tom se najprej s tem strinja, saj verjame, da bosta enkrat napredovala od te točke. Ko imata prvič spolni odnos in ga Summer spusti »v njen svet« postane, zares, kralj sveta. Verjame, da mu je končno uspelo prebiti njene zabetonirane zidove. Pa mu je res?

Začetek konca

Zdi se, da nikoli ne zmoreta popolnoma porušiti zidov, kar tudi vodi v propad njunega odnosa, ki Toma zelo prizadene. Sprašuje se, kaj je naredil narobe. Anatomija njunih navezovalni strategij ju premega, pa čeprav se zdi, da sta se v razmerju na določene načine krepila in izzivala eden drugega – tako v perspektivah kot v dojemanju. »Ljubezni ni, to je zgolj fantazija«, pravi Summer; Tom pa »Veš, ko jo občutiš«; kar lepo nakazuje na njuni razliki v dojemanju ljubezni. Po razhodu se Summer hitro pobere in najde novo ljubezen, »pravo«. Vprašanje na tej točki seveda je, kako se je lahko tako hitro pobrala in diametralno nasprotno obrnila svoj kompas dojemanja? V filmu seveda, da, v realnosti se zdi, da bi bi bil takšen zasuk brez neke terapevtska intervencije, ki bi jo v resnici potrebovala oba, manj mogoč. »Ne obljubljamo sanjske kakovosti, uresničujemo kakovost vsak dan!«, kot pravi citat v Ikei.

Še posebej zanimiva se mi zdi obravnava Toma v zadnjem delu filma. Preko barvne palete in nizanja letnih časov je lepo predstavljeno njegovo doživljanje. Po temnih mesecih, spet posije sonce, ko se prikaže Autumn. Kot lik se razvije, pusti »zdolgočaseno« službo in se končno odloči vzeti usodo v svoje roke. Morda bi si želeli, da bi bilo več prostora namenjenega njegovemu osebnemu razvoju (življenjskim ciljem in hobijem) kot le skoku v potencialno novo razmerje, kar zmotno kaže na to, da lahko le romantični odnosi zares izpopolnijo posameznika (Cugmas, 2020).

Ljubezen?

Ne glede na vse anomalije prikaza dejanske teorije navezanosti je 500 dni s Summer eden izmed boljših filmskih upodobitev kompleksnosti romantičnih razmerij in odnosov. Časovni preskoki lepo prikažejo diametralnost in distinktivnost razmerij, kjer ni le »ene sorodne duše«, pričakovanja pa so velikokrat v popolnem navzkrižju z dejansko realnostjo. »Tehnično bi imelo dekle mojih sanj verjetno res bujno oprsje, morda drugačne lase, verjetno bi bila bolj športne narave, toda če sem iskren, je Robin boljša od dekleta mojih sanj, ker je resnična.«

Literatura:

Cugmas, Z. (2020). Večkratna navezanost. i2.

Li, T. in Chan, D. K. S. (2012). How anxious and avoidant attachment affect romantic relationship quality differently: A meta‐analytic review. European journal of social psychology, 42(4), 406–419.

Žvelc, M. In Žvelc, G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15(3), 51–64.

Nekoč se je Hollywood ukvarjal z gigantskimi bitji, med katere je spadal tudi Tarantela (Tarantula, 1955), na podobnih temeljih pa je stal tudi Kraljestvo pajkov (Kingdom of the Spiders) dve desetletji kasneje. Filma sta produkt svojega časa in s to predpostavko tudi zanimiv ogled. Čakati je bilo treba še nekaj let, da smo s filmom Strah pred pajki (Arachnophobia, 1990) dobili film o pajkih, ki je pokukal nad povprečje. Zgodba o malem kalifornijskem mestu, kjer agresivni pajki napadajo prebivalce, med katerimi sta tudi Jeff Daniels in John Goodman, je postala finančni in kritiški uspeh. S takrat 22 milijoni dolarjev proračuna je bil to režijski prvenec Franka Marshalla.

Čeprav smo nekaj let čakali na tisti »bum« s pajki, smo ga dočakali tik pred zombiji, a v filmih z nižjo kakovostjo – edini, ki skače iz povprečja je Pajki napadajo (Eight Legged Freaks, 2003). Slednji je bil tudi zadnji omembe vreden film o pajkih, če ne omenjamo Spider-Manov. Vsake toliko se je sicer pojavil filmski naslov z isto tematiko, a je šlo za slabe film – Arachoquake, Spider 3D, Ledeni pajki in Itsy Bitsy (še najboljši med vsemi).

Francoska grozljivka o pajkih, ki je več kot le to

Golazen (Vermines v izvirniku in Infested v angleščini). Francoski film je prišel, videl in zmagal. Brez kakršnega koli dvoma gre za najboljši film o pajkih, ki se bo uvrstil tudi med najboljše ali pa vsaj najbolj podcenjene filme leta 2024. Brez Marshallove arahnofobije tega filma verjetno ne bi bilo, še vedno pa gre za vnos tolikšne mere svežine, da bi si drznil napisati, da sem z njo okužen (infested, oprostite »punu« in prevodu).

Režiser Sébastien Vaniček, ki bo zaradi tega filma upravičeno zadolžen za nov film v franšizi Evil Dead, predstavlja zgodbo o skoraj tridesetletnem Kalebu, ki živi v stanovanjskem sklopu, a se še nikoli ni počutil tako osamljenega. Po smrti mame živi s sestro, s katero se nenehno prepira, prenehal pa se je družiti še s svojim najboljšim prijateljem. Ko si nekega dne pri lokalnem preprodajalcu za svojo zbirko insektov kupi eksotičnega pajka, se ne zaveda, kakšno nevarnost je prinesel v stanovanjski blok. Ko pajek pobegne se začne bitka za življenje in smrt. Film je Vaniček napisal v sodelovanju s Florentom Bernardom.

Pajki kot grozljiv element in kot prikaz družbenih razlik

Grozljivke so žanr, katerega glavni cilj je v zadnjih letih ta, da gledalca prestrašijo. Čudno in hkrati logično je pomanjkanje filmov o arahnofobiji, strahu pred pajki, saj gre za enega najbolj razširjenih strahov, kar pa bi pomenilo manjše število prodanih vstopnic za sam film. Tako temu podžanru verjetno ne ostaja nič drugega kot čakanje na čudežne predstavnike, razen če bi se svet hkrati vrgel v arahnofobni mazohizem. Več kot velika prednost francoske grozljivke pa je, da ni zgolj grozljivka.

Vaniček je pajke izbral namerno. Čeprav je imel idejo o grozljivki, je pajke izbral zaradi našega pogleda nanje in posledične primerjave z družbo (v Franciji). Že v uvodnih prizorih filma, kjer spoznavamo like, smo vrženi na obrobje francoskega mesta, kjer vsak bije svojo bitko na robu prepada. Revščina in rasne napetosti v ospredju. Kaj hitro bi se lahko zazdelo, da uvodni del traja predolgo, a je prepotreben za vzpostavitev napetosti in razmerij znotraj zgodbe. Spoznavamo geografijo stanovanjskega bloka, like in glavne antagoniste. Prav tu je pomembna vez z Marshallovo tiho uspešnico izpred treh desetletij, saj so pajki po dolgem, dolgem času ponovno majhni oziroma daleč od gigantskih bitij. Preprosto so pajki. Vrnitev k uvodu, ki razkrije mlado in talentirano igralsko zasedbo – Théo Christine (Gran Turismo), Sofia Lesaffre (Nesrečniki), Jerome Niel (Daaaaaalí!), Finnegan Oldfield (Korzet) in Lisa Nyarko. 

Film je zaradi njih odličen tudi, ko ni pajkov, čeprav jih v drugi polovici filma vidimo povsod in preveč. Stopnjevanje napetosti in držanje gledalca v takem stanju je velik adut filma, zaradi česar je odličen režiser za franšizo, ki jo je pred desetletji začel Sam Raimi. Številni prizori in prijemi kamere nakazujejo na izvirnost znotraj žanra, dramski razpoteg pa jasne cilje podajanja sporočila preko zgodbe in posamičnih trenutkov. Ker pa gre za grozljivko, lahko dodam še to, da se film ne zanaša na poceni trike, istočasno pa uporabi pajke v vsej strašljivosti, ki nam je jasna. Svetujem tudi uporabo spletne strani o tem, če pes v filmu preživi ali ne.

Najboljši film s pajki kar smo jih videli do danes

Pajke je izbral, ker jih potiskamo ob rob, so nezaželeni in osovraženi. S filmom je v sklopu odlične grozljivke predstavil sporočilo, tu je možna navezava na lanskoletno uspešnico Govori z mano, ki istočasno pomaga pri razpletanju zgodbe in prikazovanju razmerij med samimi liki. Pajki še nikoli niso bili tako grozljivi, grozljivka pa le poredko ustvarjena s tako preciznim namenom strašenja.

Levji kralj, Disneyjeva animirana klasika iz leta 1994, velja za eno izmed najbolj priljubljenih in uspešnih animiranih filmov vseh časov. Gre v resnici za plagiat?

Kmalu po izidu filma so se namreč pojavile obtožbe, da je film plagiat japonske anime serije Kimba the White Lion (japonsko ジャングル大帝 oziroma Janguru Taitei), ki jo je ustvaril Osamu Tezuka v 60. letih prejšnjega stoletja.

Te obtožbe so sprožile precejšnje polemike in razprave med oboževalci, strokovnjaki in mediji.

Podobnosti med Levjim kraljem in Kimbo

Obstaja več vidnih podobnosti med Levjim kraljem in Kimbo, ki so spodbudile obtožbe o plagiatu:

1. Glavna zgodba: Obe zgodbi spremljata mladega leva, ki mora po smrti očeta prevzeti vlogo kralja džungle. Kimba in Simba (junaka obeh zgodb) se soočata s podobnimi izzivi in tematikami, kot so odgovornost, rast in vladanje.
2. Likovne podobnosti: Nekateri liki iz Levjega kralja so po videzu in karakterizaciji zelo podobni likom iz Kimba the White Lion. Na primer, liki kot so Scar in Claw (glavni antagonist v Kimba) imata podobne značilnosti, prav tako pa tudi Rafiki in Dan'l Baboon (modri babun v Kimba).
3. Scenografija: Nekatere prizore iz Levjega kralja so kritiki opisali kot zelo podobne prizorom iz Kimba the White Lion, kot so na primer specifični kadri sončnega vzhoda, prizori levov na skalah in drugi značilni elementi džungle.

Našli so še druge podobnosti

Glavni junak

V obeh zgodbah je glavni junak mladi lev, ki se mora soočiti z izgubo očeta in prevzeti svojo vlogo kot kralj. Kimba in Simba imata podobne osebnostne lastnosti – sta pogumna, radovedna in se želita učiti o svetu okoli sebe. Oba lika preživita težke preizkušnje, da bi dosegla svoj cilj in postala pravična voditelja.

Antagonist

Glavni antagonisti v obeh zgodbah, Scar v Levjem kralju in Claw v Kimba the White Lion, imata veliko skupnih točk. Oba sta zlobna in želita prevzeti oblast z nasiljem. Fizične podobnosti med njima so prav tako opazne – temna griva, brazgotine na obrazu in splošno zloben videz.

Stranski liki

Številni stranski liki v Levjem kralju imajo svoje dvojnike v Kimba the White Lion. Rafiki, modri babun v Levjem kralju, je podoben Dan'lu Baboonu iz “Kimba the White Lion”. Podobno je z Zazuom, kraljevim svetovalcem v Levjem kralju, in Pauley Crackerjem, papagajem iz Kimba the White Lion.

Scenografija in kadri

Vizualni elementi in prizori v obeh filmih so si včasih zelo podobni. Ikonični prizori, kot je dviganje mladega leva na skalo proti soncu, so prisotni v obeh delih. To je privedlo do dodatnih očitkov, da je Disney črpal navdih neposredno iz Tezukovega dela.

Kakšni so odzivi Disneyja in ustvarjalcev Levjega kralja?

Disney je dosledno zanikal vse obtožbe o plagiatu. Ustvarjalci Levjega kralja zatrjujejo, da niso bili seznanjeni s Kimba the White Lion med razvojem filma. Po njihovih besedah je Levji kralj izvirna zgodba, ki so jo navdihnile različne vire, vključno z delom Williama Shakespeara (Hamlet), svetopisemske zgodbe in afriške mitologije.

Roger Allers, eden izmed režiserjev Levjega kralja, je večkrat poudaril, da je med leti 1980 in 1984 delal v Tokiu pri animacijskem studiu, vendar ni bil seznanjen s Kimba the White Lion. Ustvarjalci so tudi izpostavili, da so liki in zgodba v Levjem kralju zasnovani na način, ki se razlikuje od Kimba the White Lion, kar po njihovem mnenju kaže na izvirnost filma.

Kaj pravijo oboževalci in kritiki?

Mnenja oboževalcev in kritikov so deljena. Nekateri menijo, da so podobnosti prevelike, da bi bile zgolj naključje, in trdijo, da si je Disney sposodil precejšnje dele iz Kimba the White Lion brez priznanja ali kreditiranja izvirnika. Drugi verjamejo, da so podobnosti naključne ali pa so rezultat splošnih tem in motivov, ki se pojavljajo v zgodbah o levih in džungli.

Kljub polemikam ni bilo nikoli vložene uradne tožbe proti Disneyju zaradi plagiata. Ena izmed možnih razlogov je lahko, da je Osamu Tezuka, ustvarjalec Kimba the White Lion, že pokojni (umrl je leta 1989), in njegov studio Tezuka Productions se ni odločil za pravne ukrepe. Prav tako bi bilo pravno dokazovanje plagiata zapleteno in dolgotrajno, z negotovim izidom.

Kulturni vplivi

Obe deli sta izjemno pomembni v svojem kulturnem kontekstu. Kimba the White Lion je v Japoniji in drugod po svetu priznana kot klasična anime serija, ki je vplivala na številne generacije gledalcev in animatorjev. Osamu Tezuka, znan kot oče mange, je imel ogromen vpliv na industrijo animacije in stripa.

Levji kralj je medtem dosegel svetovni uspeh in postal kulturni fenomen. Poleg filmske uspešnice je prerasel v franšizo, ki vključuje več nadaljevanj, televizijske serije, broadwayski muzikal in različne druge medijske izdelke. Njegov vpliv na zahodno kulturo in animacijo je neizmeren.

Vprašanje, ali je Levji kralj plagiat japonske risanke Kimba the White Lion, ostaja sporno. Medtem ko obstajajo očitne podobnosti med obema deloma, Disney vztraja pri svoji izjavi, da je Levji kralj originalna zgodba. Levji kralj ostaja kulturni fenomen in pomemben del animirane filmske zgodovine.

O podobnostih in razlikah presodite sami …