5 italijanskih kulinaričnih festivalov, ki jih morate obiskati

Meta Vražič
-
0
5 italijanskih kulinaričnih festivalov, ki jih morate obiskati

Če ste ljubitelji italijanske kuhinje, ste morda že slišali besedo: »sagra« ali »sagre« v množini. To so prireditve, ki jih organizirajo vasi, mesta ali regije po vsej Italiji. Te proslavljajo lokalno kmetijsko bogastvo in tradicionalne jedi v živahnih srečanjih, kjer se včasih prepletajo zgodovinske noše, tradicionalna glasba in drugi folklorni elementi. 

V jesenskih mesecih žetve potekajo nekatere največje in najbolj barvite sagre ter s tem povezani kulinarični festivali. Ko se vroče poletje umika in nekatera najbolj slikovita italijanska mesta in vasice razgrnejo svojo lokalno obilje, se država spremeni v pravi epikurejski raj.

Sagra del Pistacchio Verde di Bronte, Sicilija

  • Od 25. do 27. Septembra in od 2. do 4. Oktobra

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Ketty Minissale (@ketty_in_sicily)

 

Če se odpravite v dobro restravracijo v Italiji, boste zagotovo videli izraz »Pistacchi di Bronte«. 

Brontejevi oreški, ki se pogosto uvrščajo med najboljše na svetu – ročno nabirani in pobrani vsaki dve leti –, svoj kompleksen dimasto-sladek okus in svetlo smaragdno barvo dolgujejo mineralno bogatim vulkanskim tlem na pobočjih Etne. Nadimek oreškov, »zeleno zlato«, odraža tako njihov prestiž kot tudi ceno.

Letni festival Sagra del Pistacchio Verde di Bronte je priložnost za ljubitelje, da kupijo pistacije pri lokalnih pridelovalcih, hkrati pa na stojnicah, ki zapolnjujejo soncu izpostavljeno staro mestno jedro, pokušajo jedi, obilno obložene s pistacijami.

Sredi živahne atmosfere, ki jo popestrijo tradicionalne sicilijanske lutkovne predstave, slikarska tekmovanja na prostem in še kaj, lahko obiskovalci uživajo v ulični hrani, slanih jedeh, pijačah ter osupljivo raznovrstnih pistacijevih bonbonih. 

Zadnjo nedeljo lokalni slaščičarji predstavijo ogromno pistacijsko torto, ki včasih tehta več kot 500 kil, in jo brezplačno postrežejo množici.

Fiera Internazionale del Tartufo Bianco d’Alba, Alba

  • Od 10. Oktobra do 6. Decembra

Festival, italija

Sočni. Ostri. Rahlo umami. Beli tartufi iz severne Italije so očarali generacije gurmanov po vsem svetu, na dražbah pa se včasih prodajajo po deset ali celo sto tisoč dolarjev za kos.

Mednarodni sejem belih tartufov v Albi, mestu, znanem po vinih in vrhunskih restavracijah, je pravi verski praznik, ki v mesto s 30.000 prebivalci običajno privabi okoli 600.000 obiskovalcev.

Kot vedno bodo tudi letos na sporedu degustacije, kuharske predstavitve in delavnice – celo tečaji senzorične analize tartufov. Podnevi bo srednjeveški grad Roddi prizorišče večhodnih kosil s klasičnimi regionalnimi jedmi. Zvečer pa bo v Giorgio Busca Teatro Sociale, pozlačeni dvorani iz 19. stoletja, potekalo intimno druženje ob aperitivih in večerjah, ki jih bodo vodili znani kuharji.

Glavno prizorišče pa bo Cortile della Maddalena. Na tem veličastnem trgu se bo ponovno odvijal Svetovni trg belih tartufov v Albi, kjer bodo lovci na tartufe in trgovci prodajali primerke vseh oblik in velikosti, opremljene s certifikati kakovosti, ki jih izda strokovna komisija sejma. 

Hostaria Verona, Verona

  • Od 16. do 18. Oktobra
Sommelier makes notes on the tasting card. Blind tasting of wine, close up. Winemaking training school
Foto: IL21 on iStock

»Pridite in popijte kozarec vina,« vabi veronski služabnik v Shakespearovi drami Romeo in Julija, ki se, kot je znano, odvija v tem severnem mestu z oranžnimi strešniki in rimskimi ruševinami.

Med prireditvijo Hostaria Verona – katere izjavljeno vodilo je »gostoljubnost in družabnost« – več kot 100 vinarjev in skupin pridelovalcev, ki predstavljajo okoli 350 vrst vina, postavi stojnice na častitljivih kamnitih ulicah v bližini mestne rimske arene.

Vstopnica obiskovalcem omogoča osebni degustacijski kozarec in do osem »degustacijskih žetonov«, ki jih lahko porabijo na vinskih stojnicah, od katerih bodo mnoge točile prestižna vina te regije. Vključno s svežimi, suhimi belimi vini iz Soave in močnimi, gostimi rdečimi vini Amarone iz Benečije. Na voljo bodo tudi vina iz drugih italijanskih regij.

Stojnice, ki ponujajo dobrote iz Benečije, kot je »pan bollito con la pearà« bodo zagotovile okusne kombinacije. Za sladico pa bo veronsko podjetje Bonomi, ki so največji svetovni proizvajalec piškotov »ladyfinger«, postreglo s tiramisujem.

Frantoi Aperti, Umbrija

  • Od 17. Oktobra do 15. novembra

Zaradi svojih idiličnih pokrajin s kmetijami, gozdovi in valovitimi griči se severno-osrednja regija Umbrija pogosto imenuje Zeleno srce Italije.

Ko pride jesen, se zvezda tega zelenega srca – oljčno olje – proslavlja na enem najbolj razkošnih italijanskih festivalov oljčne žetve, Frantoi Aperti (»odprti mlini«). Festival, ki poteka že 29. leto, je bil »pionir tega, kar danes poznamo kot oleoturizem«, je dejala Ylenia Granitto, rimska dopisnica za Olive Oil Times.

Številna srednjeveška mesta, med njimi Montefalco, Perugia in Assisi, bodo gostila tržnice na prostem in obroke, osredotočene na oljčno olje, v sodelujočih restavracijah, skupaj s koncerti in razstavami. 

Podeželske oljarne so srce festivala Frantoi Aperti, kjer obiskovalce vabijo, da si ogledajo postopek stiskanja in poskusijo sveža olja. Nekatere oljarne bodo razstavljale tudi umetniške instalacije, nekaj najstarejših posameznih dreves v regiji pa bo nudilo senco za glasbene nastope na prostem.

Festa del Torrone, Cremona

  • Od 7. Do 22. Novembra

Na tej slovesni prireditvi se proslavlja torrone – zelo priljubljena (in zelo lepljiva) praznična poslastica iz beljakov, medu, sladkorja in sesekljanih oreščkov. Vsako leto novembra privabi v Cremono, ki je že dolgo središče izdelave violine in rojstni kraj samega mojstra Antonia Stradivarija, več sto tisoč ljudi.

Pravijo, da so te sladice nastale v Cremoni leta 1441 za poroko milanskega vojvode in vojvodinje. Letošnje praznovanje, ki se je podaljšalo z enega tedna na tri, bo ponovno zaznamovalo ulice, polne proizvajalcev torroneja iz vse Italije, ki prodajajo svoje majhne pravokotne stvaritve.

Za pustolovce bo serija kuharskih predstavitev ponudila nove kulinarične možnosti za torrone – vključno s sendviči, sušijem, koktajli in pico – ter načine, kako torrone kombinirati z vinom.

Medtem bodo nastopali glasbeniki, po ulicah se bodo sprehajali zabavljači in akrobati, umetniki pa bodo ustvarjali ogromne jedilne skulpture iz torroneja, med drugim teniško loparico in kos noge pršuta.

Kako pogosto bi morali prati brisače? Mnogi čakajo predolgo

Maxim Dovečar
-
0
Kako pogosto bi morali prati brisače? Mnogi čakajo predolgo

Brisače uporabljamo vsak dan, zato se hitro navadimo, da jih večkrat zapored obesimo nazaj na obešalnik in jih uporabimo znova. Toda čeprav so na videz še vedno čiste, se lahko v njihovih vlaknih že nabirajo vlaga, odmrle kožne celice, ostanki kozmetike in mikroorganizmi. Prav zato je pomembno vedeti, kako pogosto bi jih morali prati.

Kako pogosto menjati brisačo?

Strokovnjaki na splošno priporočajo, da brisačo za telo operemo po približno treh uporabah. Če se med posameznimi uporabami popolnoma posuši, jo lahko običajno uporabimo večkrat, vendar je ni priporočljivo uporabljati predolgo.

Brisače namreč niso tako čiste, kot si morda mislimo. Vsakič, ko se z njimi obrišemo, nanje prenesemo delce kože, naravna olja, znoj in morebitne ostanke izdelkov za nego telesa. V vlažnem okolju kopalnice se lahko ustvarijo tudi ugodni pogoji za razmnoževanje bakterij in drugih mikroorganizmov.

Ženska se krtači z leseno krtačo po nogah
Foto: Youngoldman iz iStock

Brisače za roke je treba prati pogosteje

Brisače za roke so pogosto še bolj izpostavljene umazaniji kot tiste za telo. Z njimi si roke obriše več članov gospodinjstva, pogosto pa se jih dotikamo tudi takrat, ko roke niso povsem čiste.

Zato je priporočljivo, da brisače za roke menjamo vsak dan ali vsaj vsakih nekaj dni, odvisno od tega, koliko ljudi jih uporablja. V gospodinjstvu z več družinskimi člani bo menjava zagotovo potrebna pogosteje.

Kaj pa brisače za obraz?

Brisače za obraz bi morale biti posebej čiste, saj je koža na obrazu pogosto bolj občutljiva in nagnjena k draženju ali nastanku mozoljev. Če uporabljate posebno brisačo za obraz, jo je priporočljivo menjati vsak dan oziroma po nekaj uporabah.

Še posebej pomembno je, da brisače za obraz ne delite z drugimi osebami. S tem lahko zmanjšate prenos bakterij in drugih mikroorganizmov.

persons hand put dirty clothes in the washing machine
Foto: Михаил Руденко iz iStock

Kdaj je treba brisačo oprati takoj?

V nekaterih primerih ni priporočljivo čakati na tri ali več uporab. Brisačo je bolje oprati takoj, če:

  • Ima neprijeten vonj.
  • Po uporabi ostane dolgo časa mokra.
  • Je bila uporabljena po bolezni.
  • Jo uporablja več oseb.
  • Je vidno umazana.
  • Ste jo uporabljali po intenzivni vadbi ali močnem potenju.

Posebno pozornost namenite tudi brisačam, ki se ne posušijo pravilno. Vlažna brisača, ki več ur ostane zmečkana na tleh ali v košu za perilo, je idealno okolje za razvoj neprijetnih vonjav in mikroorganizmov.

Pomembno je tudi pravilno sušenje

Če želite brisačo uporabljati več kot enkrat, jo po vsaki uporabi dobro razgrnite in obesite na mesto, kjer se lahko čim hitreje posuši. Ne puščajte je zmečkane na postelji, v torbi ali na tleh.

Prav tako je dobro redno prati tudi kopalniške preproge in druge tekstilne izdelke, ki so pogosto izpostavljeni vlagi.

Ne čakajte, da brisača začne smrdeti

Mnogi ljudje brisače operejo šele takrat, ko opazijo neprijeten vonj. Vendar je to znak, da bi jo bilo bolje zamenjati že prej. Brisača je lahko polna mikroorganizmov tudi takrat, ko je videti čista in nima posebnega vonja.

a Happy housewife woman in laundry room with washing machine
Foto: evgenyatamanenko iz iStock

Brisačo za telo menjajte približno po treh uporabah, brisače za roke in obraz pa pogosteje. Z rednim pranjem in dobrim sušenjem boste poskrbeli za boljšo higieno, svežino in tudi prijetnejši občutek po vsakem tuširanju.

Otroštvo brez pametnega telefona: gibanje, ki je preraslo v družbeni pojav

Špela Ferlin
-
0
Otroštvo brez pametnega telefona: gibanje, ki je preraslo v družbeni pojav

Kaj bi se zgodilo, če otroku pametnega telefona preprosto ne bi kupili? V času, ko je telefon postal skoraj samoumeven del odraščanja, se vprašanje zdi skoraj provokativno. Prav iz takšnega vprašanja pa je v Veliki Britaniji nastalo gibanje Smartphone Free Childhood, ki je v dobrem letu preraslo iz pogovora med dvema materama v množično kampanjo.

Otroštvo brez telefona: Smartphone Free Childhood

Zamisel se je začela precej neformalno. Daisy Greenwell in Clare Fernyhough, materi deklic iste generacije, sta se pogovarjali o tem, kdaj naj bi njuni hčerki dobili telefon. Greenwell je ob tem ugotovila, da ne gre zgolj za vprašanje ene družine. Če začnejo telefoni prihajati med otroke, se lahko hitro pojavi pritisk vrstnikov: otrok ga želi zato, ker ga imajo vsi drugi.

Prav ta občutek neizogibnosti je bil povod za nastanek gibanja. Njegovo glavno sporočilo je preprosto: pametni telefon naj otrok dobi čim pozneje, družbena omrežja pa naj počakajo še dlje. Kampanja staršem predlaga, naj pametni telefon odložijo do 14. leta, dostop do družbenih omrežij pa do 16. leta. Ne gre za popolno zavračanje tehnologije, temveč za poskus, da bi otroci v digitalni svet vstopali postopoma in z več nadzora.

Študenti s protestom napovedali upor proti pametnim telefonom

Razsežnost problema kažejo tudi britanski podatki, po katerih ima telefon že velika večina 12-letnikov, prvi telefon pa otroci v povprečju dobijo pri približno devetih letih. Pametni telefon pri tem ni več samo naprava za klicanje. Otroku odpira vrata v svet družbenih omrežij, videoposnetkov, spletnih iger, oglasov in vsebin, ki niso bile ustvarjene z mislijo na njegovo razvojno stopnjo.

Starše skrbi predvsem nenehna dostopnost. Obvestila prekinjajo pozornost, algoritmi uporabnikom ponujajo vsebine, ki jih spodbujajo k čim daljši uporabi, splet pa prinaša tudi tveganja, kot so spletno nasilje, spolno izsiljevanje in navezovanje stikov z neznanci. Kampanja zato opozarja, da problem ni samo količina časa pred zaslonom, ampak tudi način, na katerega so digitalne platforme zasnovane.

Uporaba telefona ni nujno glavni vzrok za duševno zdravje

Pri tem pa je pomembno, da razprava ni enostranska. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da povezava med uporabo pametnih telefonov in slabšim duševnim zdravjem mladih še ne pomeni nujno neposredne vzročnosti. Pametni telefon je lahko del širše slike, v kateri so pomembni tudi družinski odnosi, šolski pritiski, družbena pričakovanja in druge spremembe v življenju mladostnikov. Zato je previdnost pri velikih in dokončnih sklepih upravičena.

Kljub temu je gibanje Smartphone Free Childhood doseglo izjemen odziv. Iz prvotne skupine na WhatsAppu je nastalo omrežje številnih lokalnih skupin, kampanji pa se je pridružilo več kot 140.000 družin. Gibanje je spodbudilo tudi šole, da začnejo razmišljati o drugačnih pravilih uporabe telefonov.

Ena od šol, omenjenih v članku, je uvedla prostovoljno oddajanje telefonov ob začetku pouka. Učitelji so opazili zanimivo spremembo: prostori, kjer so se učenci prej zadrževali ob svojih zaslonih, so postali kraji pogovora, druženja in smeha. Nekateri starejši učenci naj bi celo povedali, da bi si želeli, da bi podobna pravila veljala že prej.

Tudi proizvajalci naprav se odzivajo na novo razpoloženje. Gibanje je sodelovalo pri razpravah o razvoju otrokom prijaznejšega telefona, ki omogoča osnovno komunikacijo in dostop do nujnih informacij, ne pa tudi brezmejnega vstopa v družbena omrežja.

Dopaminski post: Kaj se zgodi, če 48 ur ne gledamo v telefon?

Otroci se morajo naučiti živeti s telefoni

Prav v tem je morda najzanimivejša ideja kampanje: ne gre za vojno proti tehnologiji. Njeni pobudniki poudarjajo, da bodo pametni telefoni ostali del našega življenja in da se morajo otroci naučiti živeti z njimi. Vprašanje je predvsem, kdaj in kako.

Otroštvo brez pametnega telefona zato ni nujno poziv k popolni digitalni abstinenci. Je predvsem poziv k temu, da otrokom pustimo nekaj časa, v katerem jim ni treba biti ves čas dosegljivim, primerjati se z drugimi in slediti algoritmom. Morda je največja vrednost gibanja prav v tem, da staršem ponuja možnost, da pri odločitvi niso sami.

Ko se dovolj družin odloči za isto mejo, ta namreč preneha biti omejitev posameznega otroka in postane nova družbena norma. In prav to je očitno moč gibanja Smartphone Free Childhood: namesto vprašanja »Zakaj moj otrok nima telefona?« lahko nekoč postane povsem običajno vprašanje »Zakaj bi ga moral imeti že zdaj?«

Ocena filma: Samo za eno noč

Žiga Kastelic
-
0
Ocena filma: Samo za eno noč

Obdobje, ko so bile romantične komedije med največjimi dobičkarji filmskih izidov, je že davno minila. Zagotovo bi bil Samo za eno noč pred dvajsetimi leti eden tistih, ki bi brez težav v blagajne pospravil preko 150 milijonov, v letu 2026 pa bo kljub zanimivi premisi upal, da pokrije del proračuna.

Ko je seks dovoljen le eno noč v letu: Zanimiv koncept, ki ga film pozabi

Travis Braun v tem desetletju velja za enega tistih piscev, ki bo že skoraj po difoltu imel delo na črni listi, seznamu scenarijev, ki bodo zagotovo filmi. Universal je enega od njih kupil, za režiserja postavil Willa Glucka. Ta je v preteklosti spisal in režiral uspešnice, kot so Lahka punca (Easy A), Prijatelja samo za seks (Friends with Benefits) in Samo ne ti (Anyone But You). Prav zadnji je v žanr vnesel nekaj komercialne uspešnosti, a se ta kljub temu raje drži pretočniških platform. In verjetno bi se na eni izmed njih zagotovo bolje odrezal tudi tokratni poskus.

Samo za eno noč
Foto: on karantanija cinemas

V Združenih državah Amerike so seks izven poročnega stana prepovedali pred tremi leti. Izjema je ena noč v letu, ko lahko neporočeni počnejo vse, kar lahko spolnost tudi. Neke vrste Očiščenje, a če bi namesto zločinov seksali. V tisti noči spoznamo Owena, lastnika picerija, ki mu dolgoletna punca pove, da bi rada spala z nekom drugim, ter pevko Allie, ki išče pravi stik.

Neprepričljiva protagonista in nekaj zanimivih trenutkov

Na prvi pogled ima film veliko za povedati o razmerjih in spolnosti, a pri tem ne ponudi ničesar oprijemljivega. Z neke plati se niti ne trudi ukvarjati s svetom, ki ga je vzpostavil, slednjega pa predstavlja z vidika dveh posameznikov, ki v tem početju ne vidita nič zanimivega. Zaman bi pričakovali tudi globlje pogovore o tem skozi njune dialoge, saj gre za film, kjer protagonista skupaj ne preživita veliko časa.

Samo za eno noč
Foto: on karantanija cinemas

Ko sta Callum Turner in Monica Barbaro na platnu skupaj, iskrice krešeta le v nekaj trenutkih. Še tu bi se bilo vredno vprašati, če ne bi film bolje deloval s popolnoma drugačnega vidika, ki bi v futuristični koncept moderne družbe vnesel analitičen in kritičen pogled. Ohranil bi komedijo, ki je sicer v filmu ne manjka, a je treba za to biti specifično občinstvo.

Samo za eno noč ima zanimiv koncept, ki pa ga pusti daleč za seboj. Naj bi šlo za romantično komedijo, abolj kot za končni poljub protagonistov, si gledalci na koncu želimo, da se film zaključi. Nekaj dobrih trenutkov preprosto ni dovolj, ko 102-minutni film daje vtis maratona.

V središču Budimpešte smo našli restavracijo, ki skriva še eno veliko presenečenje

Meta Vražič
-
0
V središču Budimpešte smo našli restavracijo, ki skriva še eno veliko presenečenje

Obiskali smo restavracijo v samem osrčju Budimpešte, ki poleg odlične hrane in pijače, skriva še en adut v rokavu.

Če se mudite po Budimpešti s praznim intinerarom in visokim apetitom, predlagamo, da zavijete v restavracijo Neverland. Restavracija Neverland se nahaja na naslovu Dohány utca 22-24, ki je le lučaj stran od znamenite Bazilike svetega Ivana. Tam boste lahko potešili svoj apetit, žejo, nato pa še zapravili uro ali dve v njihovih sobah pobega.

Restavracija se namreč lahko pohvali z odličnimi picami, koktejl barom in kar osmimi unikatnimi sobami pobega, ki se skozi leta tudi spreminjajo. 

Pica, ki se kar stopi v ustih

Novost na njihovem meniju pic je testo z drožmi, ki je fermentirano kar dvakrat. Z dvojno fermentacijo dosežejo, da je testo bolj rahlo, mehko in precej lažje prebavljivo. Prav tako pa tudi po pici ni tistega težkega občutka v želodcu. 

Sami smo preizkusili pici Burrata in Diavola, ter med njihovo izbiro koktejlov izbrali Pina Colado in Palomo. 

Že ob prvem ugrizu smo se strinjali, da v Neverlandu vsekakor obvladajo pice. Mehko testo, ki ga obljubljajo in okusne kvalitetne sestavine, ki ti dajo občutek, da nisi zapravil niti centa preveč. V svojih picah uporabljajo DOP paradižnikovo omako, staran parmezan in pravo burrata mozzarello, kar je čutiti v vsakem grižljaju. Če imate radi pekoče sestavine, je Diavola vsekakor za vas, Burrata pa je namenjena bolj ljubiteljem klasike, ki si želijo le kakovostnih okusov. Pica nas je zagotovo popeljala nazaj na naše potovanje v Neaplju.

Njihov koktejl bar ne navdušuje nič manj, sami smo se k njim na pijačo letos vrnili že tretje poletje zapored, saj nikoli ne razočarajo. Videti in okusiti je, da njihovi miskologi vedo kaj delajo. 

Ponudba zajema vse, od klasik kot so Martini, Long island ice tea ali pa Whiskey sour, do lastnih kreacij kot je The Pharaoh, The Emperor in številni drugi. Njihova ponudba zajema več kot 100 koktajlov, zmešajo pa vam lahko tudi koktajl po meri, kjer miksologu zaupate, kaj vam je všeč.

Ustavite se še v njihovi sobi pobega

Sami smo veliki navdušenci sob pobega, zato smo se seveda morali še preizkusiti v eni izmed njihovih. Soba Insane asylum je bila težavnosti 3.5 od 5 in je bila malce “strašna”. Iznajdljiva, zabavna in prilagojena turistom, je bila prava izbira za poletno popoldne, ko smo želeli za eno uro pobegniti pred žgočim soncem. 

Še ena edinstvena lastnost njihovih sob pobega pa je tudi, da si lahko vanje s seboj odnesete njihove pijače. Tako smo lahko ob svojih koktejlih skupaj reševali uganke in se zabavali ter skoraj pozabili na časovno omejitev. Soba pa vseeno ni bila pretežka in dve osebi sta bili dovolj, da smo se uspešno prebili iz sobe.

Če se torej mudite po prestolnici naših sosedov in še vedno iščete ideje, kako preživeti eno popoldne, nujno zavijte v restavracijo Neverland.

Koliko ljudi na leto umre zaradi pasivnega kajenja?

Špela Ferlin
-
0
Koliko ljudi na leto umre zaradi pasivnega kajenja?

Pasivno kajenje ostaja eden največjih, a pogosto spregledanih zdravstvenih problemov. Nova globalna analiza ocenjuje, da je bilo leta 2023 tobačnemu dimu drugih ljudi izpostavljenih približno 2,71 milijarde ljudi. Med njimi je bilo kar 767 milijonov otrok, starih od 0 do 14 let. Izpostavljenost je bila povezana s približno 1,66 milijona smrti in 44,8 milijona izgubljenih zdravih let življenja.

Podatki izhajajo iz analize Global Burden of Disease za leto 2023, objavljene v reviji The Lancet Public Health. Raziskovalci so ocenili izpostavljenost pasivnemu kajenju in z njo povezano zdravstveno breme v 204 državah in ozemljih za obdobje od leta 1990 do 2023.

Delež izpostavljenih se zmanjšuje, vendar ljudi ni manj

Na prvi pogled je mogoče govoriti o napredku. Delež prebivalstva, ki je izpostavljen pasivnemu kajenju, se je v zadnjih desetletjih zmanjšal. Vendar pa se zaradi rasti svetovnega prebivalstva absolutno število izpostavljenih ljudi ni bistveno zmanjšalo.

To je ena ključnih ugotovitev nove analize: uspeh pri zmanjševanju deleža izpostavljenih ljudi še ne pomeni, da se je zmanjšalo tudi skupno zdravstveno breme. V nekaterih delih Afrike, severne Afrike in Bližnjega vzhoda se je število izpostavljenih celo povečalo.

Leta 1990 je bilo pasivnemu kajenju izpostavljenih približno 2,38 milijarde ljudi, leta 2023 pa okoli 2,71 milijarde. Delež prebivalstva se je sicer zmanjšal, vendar je rast svetovnega prebivalstva izničila velik del tega napredka.

Otroci plačujejo posebno visoko ceno

Med najbolj zaskrbljujočimi podatki je število otrok, ki so izpostavljeni tobačnemu dimu.

Leta 2023 je bilo pasivnemu kajenju izpostavljenih približno 767 milijonov otrok, starih od 0 do 14 let. Otroci so pri tem še posebej ranljivi, saj se njihova pljuča in imunski sistem še razvijajo, poleg tega pa imajo v primerjavi z odraslimi drugačen vzorec dihanja.

Raziskava ocenjuje, da je bila izpostavljenost pasivnemu kajenju pri otrocih leta 2023 povezana z okoli 5,2 milijona okužb spodnjih dihal. Med zdravstvenimi posledicami so tudi astma in vnetja srednjega ušesa.

To pomeni, da otrok za izpostavljenost ni treba biti kadilec – dovolj je, da živi v okolju, kjer kadi druga oseba.

Portrait of beautiful smiling girl holding broken cigarette in hand, happy quitting smoking. Smoking concept, Quit bad habit concept, Health care concept, No smoking.
Foto: Phira Phonruewiangphing iz iStock

Srčne bolezni so največji morilec

Pasivnega kajenja pogosto ne povezujemo dovolj neposredno z boleznimi srca. Vendar je prav ishemična srčna bolezennajveč prispevala k bremenu bolezni, povezanemu z izpostavljenostjo tobačnemu dimu.

Po oceni raziskovalcev je pasivno kajenje leta 2023 povzročilo približno 537.000 smrti zaradi ishemične srčne bolezni. Sledile so kronična obstruktivna pljučna bolezen, možganska kap, okužbe spodnjih dihal in pljučni rak.

Skupno je bilo pasivnemu kajenju pripisanih približno 1,66 milijona smrti. Pri tem ne gre za dobesedno štetje smrtnih listov, na katerih bi bilo zapisano »pasivno kajenje«. Gre za epidemiološko oceno: raziskovalci so na podlagi podatkov o izpostavljenosti in tveganjih za posamezne bolezni ocenili, koliko smrti je mogoče pripisati temu dejavniku.

Zakaj je dim tako nevaren?

Tobačni dim ni samo neprijeten vonj. Vsebuje številne strupene in rakotvorne snovi, ki jih vdihujejo tudi ljudje v neposredni bližini kadilca.

Pri pasivnem kajenju ima pomembno vlogo tako imenovani stranski dim, ki nastaja pri gorenju tobačnega izdelka. Ta dim ni filtriran na enak način kot dim, ki ga vdihuje kadilec, zato lahko vsebuje visoke koncentracije škodljivih snovi.

Zdravstvene posledice niso omejene na pljuča. Izpostavljenost je povezana s srčnimi boleznimi in možgansko kapjo, kroničnimi pljučnimi boleznimi, okužbami dihal, nekaterimi oblikami raka, astmo in drugimi zdravstvenimi težavami.

Svetovna zdravstvena organizacija poudarja, da ne obstaja varna raven izpostavljenosti pasivnemu tobačnemu dimu. Tudi kratkotrajna izpostavljenost lahko škoduje zdravju.

Finished cigarette on calender reminding time to quit smoking
Foto: LeventKonuk iz iStock

Ženske in otroci so pogosto posebej izpostavljeni

Globalna slika kaže tudi pomembne razlike med spoloma. Ženske predstavljajo velik delež ljudi, izpostavljenih pasivnemu kajenju, še posebej v okoljih, kjer je njihova lastna stopnja kajenja nizka.

To je pomembno, ker lahko zdravstveno breme zaradi tobaka prizadene ljudi, ki sami nikoli niso kadili. V nekaterih družbah so ženske in otroci zaradi kajenja drugih članov gospodinjstva pogosto izpostavljeni predvsem doma. Raziskovalci zato opozarjajo, da pasivno kajenje ni zgolj problem javnih prostorov, ampak tudi problem domačega okolja.

Evropa napreduje, vendar ne povsod enako

Razlike med regijami so velike. Zahodna Evropa je v zadnjih desetletjih dosegla pomemben napredek pri zmanjševanju izpostavljenosti tobačnemu dimu. Med državami z največjim zmanjšanjem izpostavljenosti sta bili Danska in Norveška.

V srednji in vzhodni Evropi ter srednji Aziji pa je bila leta 2023 ocenjena prevalenca izpostavljenosti približno 37,7 odstotka, kar je nad svetovnim povprečjem 33,9 odstotka. V tej regiji je bilo izpostavljenih okoli 146 milijonov ljudi.

Podatki tako kažejo, da zakonodaja o prepovedi kajenja v javnih prostorih prinaša pomemben napredek, vendar sama po sebi še ne odpravi problema.

Zakaj so potrebni ukrepi tudi doma?

Javni prostori so na številnih območjih sveta danes bistveno bolje zaščiteni pred tobačnim dimom kot pred desetletji. Toda doma je nadzor precej težji.

Če ena oseba kadi v stanovanju ali hiši, lahko dim izpostavi vse druge člane gospodinjstva – tudi otroke. Odpiranje okna, kajenje v drugi sobi ali uporaba ventilatorja sicer lahko zmanjša koncentracijo dima, vendar ne ustvari okolja brez tobačnega dima.

Najzanesljivejši način zaščite je zato popolna prepoved kajenja v notranjih prostorih, predvsem tam, kjer živijo otroci.

Številka, ki jo je pomembno razumeti

Podatek o 1,66 milijona smrti je osupljiv, vendar ga je treba pravilno razumeti. Gre za modelirano oceno zdravstvenega bremena, ne za neposredno preštete smrti.

Raziskovalci so združili podatke o izpostavljenosti iz različnih raziskav s podatki o tveganjih za posamezne bolezni ter nato ocenili posledice za 204 držav in ozemelj. Pri takšnih globalnih modelih obstajajo negotovosti, zlasti v državah, kjer je kakovost podatkov o izpostavljenosti slabša. Ocena za leto 2023 ima zato razpon približno od 1,33 do 2,07 milijona smrti.

Kaj lahko naredimo?

Najbolj učinkoviti ukrepi so tisti, ki zmanjšujejo izpostavljenost celotnega prebivalstva. Mednje sodijo celovite prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih in na drugih območjih, zaščita otrok pred dimom doma, učinkovita pomoč pri opuščanju kajenja ter ukrepi, ki zmanjšujejo dostopnost in privlačnost tobačnih izdelkov.

Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da več kot milijon nekadilcev vsako leto umre zaradi izpostavljenosti pasivnemu kajenju. Hkrati je poudarek na tem, da je škodo mogoče preprečevati – predvsem z okolji, v katerih je izpostavljenost tobačnemu dimu odpravljena.Pasivno kajenje vsako leto terja več kot milijon življenj. Med izpostavljenimi je tudi 767 milijonov otrok

(Na današnji dan) 21. september: Dan miru v času novih vojn

Pija Lucija Kralj
-
0
(Na današnji dan) 21. september: Dan miru v času novih vojn

V ponedeljek, 21. septembra, obeležujemo mednarodni dan miru. Kar se leta 2026 sliši skoraj nekoliko nenavadno. Medtem ko Združeni narodi pozivajo k enemu dnevu brez nasilja, se na več koncih sveta pogajajo o premirjih, ki trajajo nekaj dni, včasih nekaj ur. Slovenija letos praznuje 35 let države in skoraj enako dolgo obdobje brez vojne na svojem ozemlju. Kaj nam torej dan miru sploh pomeni, če je za večino naše generacije mir nekaj samoumevnega?

Mednarodnih dni imamo toliko, da jih je težko jemati resno. Obstajajo dnevi knjige, sreče, čebel, spanja in celo testenin. Zato bi lahko tudi 21. september hitro končal nekje med objavo Združenih narodov na Instagramu in pozabljeno modro grafiko z golobom.

Pa je ideja mednarodnega dneva miru nekoliko bolj konkretna od tega. Generalna skupščina Združenih narodov ga je uvedla leta 1981, leta 2001 pa določila, da bo vsako leto 21. septembra. Hkrati je ta dan razglasila za dan globalnega premirja in nenasilja ter države in ljudi pozvala, naj za 24 ur prekinejo sovražnosti. Torej, ideja ni samo, da enkrat na leto govorimo o miru. Ideja je, da bi se vsaj za en dan dejansko nehalo streljati.

Problem je, da je leto 2026 precej slab oglas za mir

Letošnja tema je »Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day«. Združeni narodi želijo pozornost preusmeriti na tako imenovane vsakdanje graditelje miru: prostovoljce, aktiviste, civilno družbo, učitelje in ljudi, ki konflikte rešujejo daleč od velikih diplomatskih miz. Generalni sekretar António Guterres je ob letošnjem dnevu opozoril, da se konflikti širijo in poglabljajo, dialog pa vse pogosteje odpoveduje.

In težko bi izbrali leto, v katerem bi se to slišalo manj abstraktno. Konec februarja se je začel ameriško-izraelski vojaški spopad z Iranom, ki septembra še vedno traja. V Libanonu so se marca znova močno zaostrili spopadi; do sredine septembra je bilo po podatkih libanonskega ministrstva za zdravje ubitih več kot 4300 ljudi, okoli 300.000 pa razseljenih.

"Beirut, Lebanon - June 20, 2006 : Dahia city ruined in a bomb attack of Israel was ruined in Beirut,Lebanon."
Foto: sadikgulec iz iStock

Tudi tam, kjer premirje obstaja na papirju, beseda še ne pomeni nujno miru. V Gazi velja dogovor o prekinitvi ognja iz oktobra 2025, vendar sta se strani tudi letos medsebojno obtoževali kršitev, nasilje in izraelski zračni napadi pa se niso povsem ustavili. V Ukrajini je maja letos začelo veljati tridnevno premirje, ki je ljudem za kratek čas prineslo predah, medtem ko so pogajanja o trajnejši rešitvi ostala daleč od konca.

Včasih se zato zdi, da se mir leta 2026 ne meri več v letih, ampak v dnevih med dvema napadoma. In ravno zaradi tega ima mednarodni dan miru nekoliko čuden položaj. Na eni strani deluje skoraj naivno: svet prosiš, naj se za štiriindvajset ur neha bojevati. Na drugi strani pa dejstvo, da je treba takšno prošnjo leta 2026 sploh še izreči, precej dobro razloži, zakaj ta dan obstaja.

Potem pa je tukaj Slovenija

Za Slovenijo ima letošnji 21. september še nekoliko drugačen kontekst. Letos mineva 35 let od osamosvojitve in vojne za Slovenijo junija in julija 1991. Za večino današnjih študentov ta vojna ne obstaja kot osebni spomin, ampak kot poglavje pri zgodovini, pripoved staršev ali posnetek tankov na slovenski televiziji.

flag of Yugoslavia painted on cracked wall
Foto: Racide iz iStock

To je precej nenavaden privilegij. Generacija, ki je danes na fakultetah, je odraščala brez neposredne izkušnje vojne v svoji državi. Ni nam bilo treba razmišljati, ali bo zjutraj odprta univerza, ali bomo lahko prečkali mesto ali ali se bodo naši prijatelji vrnili domov. Mir je postal ozadje, ne dogodek.

In stvari v ozadju hitro nehamo opažati. Nihče se zjutraj posebej ne razveseli, da iz pipe teče voda ali da se prižge luč, ko pritisne stikalo. Podobno je z mirom: dokler obstaja, ga je precej lahko zamenjati za naravno stanje stvari. Toda ni.

In kaj ima s tem povprečen študent?

Tu takšni članki ponavadi zavijejo v stavek, da se »mir začne pri vsakem posamezniku«, potem pa vsi skupaj nekoliko zavijemo z očmi. Ampak letošnja tema Združenih narodov ima eno dobro poanto: velik del odnosa do konflikta res nastaja precej dlje od bojnega polja.

Današnje vojne spremljamo skozi telefon. Videoposnetek napada, fotografija mrtvih, zemljevid fronte in mnenje nekoga, ki smo mu začeli slediti zaradi receptov za testenine, se lahko znajdejo med dvema TikTokoma v nekaj minutah. Informacije pridejo do nas hitreje kot njihov kontekst in pogosto hitreje kot preverjanje, ali so sploh resnične.

Social media on display with war outbreak and military attack. Searching on tablet, pad, phone or smartphone screen in hand. Abstract concept of news titles 3d illustration.
Foto: Arkadiusz Warguła iz iStock

Zato je ena najbolj dolgočasnih, a uporabnih stvari, ki jih lahko naredimo, precej preprosta: preveriti, preden delimo. Ne spreminjati smrti ljudi, ki jih ne poznamo, v material za spletno prepiranje. In sprejeti, da je mogoče o vojni, mednarodni politiki ali odgovornosti govoriti tudi z nekom, ki nima popolnoma enakega pogleda na svet.

To se v primerjavi z diplomatskimi pogajanji ali prekinitvijo ognja zdi skoraj smešno majhno. Seveda s tem ne bomo končali nobene vojne. Vseeno pa določa, kakšna družba te vojne spremlja in kaj se zgodi, ko konflikt, strah in sovraštvo pridejo bližje.

Morda ravno zato potrebujemo dan miru

Na sedežu Združenih narodov v New Yorku ob dnevu miru tradicionalno zazvoni mirovni zvon, izdelan iz kovancev in medalj, ki so jih prispevali ljudje iz več kot šestdesetih držav. Simbol je skoraj pretirano preprost: en zvonec proti svetu, polnem orožja. Ampak mogoče je ravno v tem poanta.

Geneva, Switzerland - November 16, 2024: Alley of Flags leading to the Palais des Nations, a complex of buildings housing the United Nations Office in Geneva, European headquarters of the UN
Foto: HJBC iz iStock

Mednarodni dan miru ne bo ustavil vojne v Iranu, Ukrajini, Gazi ali Libanonu. Ena minuta tišine prav tako ne bo rešila diplomacije. Lahko pa nas vsaj enkrat na leto prisili, da opazimo nekaj, česar v Sloveniji že 35 let skoraj ni treba opaziti. Da živimo v miru. In da to ni isto kot zagotovilo, da bomo v njem živeli vedno.

Zakaj se nam kolca in kako kolcanje hitro ustaviti?

Jan Nebec
-
0
Zakaj se nam kolca in kako kolcanje hitro ustaviti?

Kolcanje je ena tistih drobnih telesnih nadlog, ki se običajno pojavijo brez opozorila. Nenadoma se začne ponavljati značilen »hik«, ki je lahko prvih nekaj sekund smešen, nato pa hitro postane moteč. Čeprav je kolcanje večinoma povsem nenevarno, se marsikdo sprašuje, zakaj sploh nastane in kako ga čim hitreje ustaviti.

Kaj se pravzaprav dogaja v telesu?

Kolcanje nastane zaradi nenadnega, nehotenega krčenja prepone. To je velika mišica pod pljuči, ki sodeluje pri dihanju. Značilen »hik« pa povzročijo glasilke, ki se po krču hitro zaprejo.

Sprožijo ga lahko povsem vsakdanje stvari. Med najpogostejšimi so prehitro uživanje hrane, prenajedanje, gazirane pijače, zelo vroča ali hladna hrana in požiranje večje količine zraka. Kolcanje se lahko pojavi tudi med močnim smehom, nenadnim vznemirjenjem ali ob nenadni spremembi temperature.

Kako ga lahko hitro ustavimo?

Univerzalnega trika, ki bi deloval pri vseh, ni, vendar lahko pomagajo preprosti načini, ki vplivajo na dihanje in prepono.

Poskusimo lahko nekaj trenutkov mirno zadržati dih in nato počasi izdihniti. Pomaga lahko tudi počasno pitje hladne vode v majhnih požirkih. Pri nekaterih deluje počasno in enakomerno dihanje, saj pomaga umiriti ritem krčenja prepone.

Priljubljen nasvet je tudi, da nas nekdo preseneti ali prestraši. Čeprav je ta metoda znana skoraj vsem, njena učinkovitost ni zanesljiva. Bolje je poseči po mirnih in varnih načinih.

Kdaj kolcanje ni več samo nadležno?

Običajno mine samo od sebe v nekaj minutah. Če pa traja zelo dolgo, se pogosto ponavlja ali ovira spanje, prehranjevanje in dihanje, se je o tem smiselno posvetovati z zdravnikom.

V veliki večini primerov pa kolcanje ni razlog za skrb. Gre le za kratkotrajno motnjo v delovanju prepone, ki tako hitro, kot se pojavi, navadno tudi izgine.

Vsi želijo njihov skrivnostni liker, oni pa ga nočejo proizvesti več: Zakaj?

Pija Lucija Kralj
-
0
Vsi želijo njihov skrivnostni liker, oni pa ga nočejo proizvesti več: Zakaj?

V običajnem podjetju je logika precej preprosta. Če ljudje želijo več tvojega izdelka, ga narediš več. Povečaš proizvodnjo, zaposliš dodatne ljudi, poiščeš nove trge. V francoskih Alpah so se odločili drugače.

Med gozdovi gorovja Chartreuse stoji Grande Chartreuse, matični samostan kartuzijanskega reda. Menihi tam že skoraj tisoč let gradijo življenje okoli nečesa, česar sodobni svet nima posebno rad: tišine. In izdelujejo enega najbolj skrivnostnih likerjev na svetu.

130 rastlin in recept, ki ga skoraj nihče ne pozna

Zgodba Chartreuse se začne leta 1605, ko so kartuzijani dobili rokopis z receptom za tako imenovani »eliksir dolgega življenja«. Recept so skozi desetletja izpopolnjevali in iz njega je pozneje nastal liker, ki ga poznamo danes. V njem naj bi bilo kar 130 različnih rastlin, cvetov, korenin, začimb in skorij.

Natančnega recepta javnost še vedno ne pozna. To je del privlačnosti Chartreuse: v svetu, kjer lahko na internetu v nekaj sekundah najdemo skoraj vse, obstaja pijača, katere formula je že stoletja skrbno varovana skrivnost. Toda najbolj zanimiva skrivnost kartuzijanov morda sploh ni recept.

Bautiful tyrol mountain landscape in summer. Austrian Alps
Foto: Felix Seichter iz iStock

Ko je svet hotel več, so menihi rekli ne

Chartreuse je sčasoma postala kultna pijača daleč zunaj Francije. Povpraševanje je raslo, steklenice so postajale težje dostopne, v nekaterih barih skoraj predmet lova. Ekonomika bi narekovala samo eno: proizvesti več.

Menihi so se odločili, da tega ne bodo storili. Proizvodnje niso želeli neskončno povečevati, saj bi večji obseg posegel v njihov način življenja, zahteval več surovin in energije ter povečal pritisk na rastline, iz katerih izdelujejo liker.

Pomembno je namreč nekaj, kar se pri zgodbi o Chartreuse hitro izgubi. Kartuzijani ne živijo zato, da bi izdelovali liker. Liker izdelujejo zato, da lahko še naprej živijo kot kartuzijani.

Kaj pa, če rast ni vedno cilj?

Njihova odločitev je nenavadna predvsem zato, ker nasprotuje skoraj vsemu, kar danes razumemo kot poslovni uspeh Več prodaje. Več trgov. Več prihodkov. Več uporabnikov. Podjetje, ki bi lahko raslo, pa se zavestno odloči, da ne bo, se zdi skoraj neracionalno.

Kartuzijani pa imajo nekoliko drugačno časovno perspektivo. Njihov red obstaja od leta 1084. Naslednje poslovno četrtletje jih verjetno zato ne vznemirja tako zelo. To seveda ne pomeni, da Chartreuse obstaja zunaj kapitalizma. Pijačo prodajajo, obstaja podjetje, trg in zaposleni. Prihodki od prodaje pomagajo financirati meniški red. Toda razmerje je obrnjeno. Posel mora služiti življenju. Življenje ni dolžno služiti poslu.

Clairvaux, France - July 26, 2025 : French Burgundy is famous throughout the world for its dozens of abbeys, many of which today stand as a living testament to the vitality and prosperity of medieval Christendom, as well as a remarkable architectural heritage (particularly in Romanesque art), often now listed as UNESCO World Heritage sites.
Foto: Arnaud Breton iz iStock

Morda njihova največja skrivnost ni recept

Ko govorimo o Chartreuse, radi govorimo o skrivnosti 130 rastlin, zelenem likerju in menihih, ki že stoletja varujejo formulo.

Toda mogoče danes varujejo nekaj še redkejšega. Svoj čas. Čas za molitev. Čas za samoto. Čas, ki ga niso pripravljeni prodati samo zato, ker ga je nekdo pripravljen kupiti.

Svet bi spil več Chartreusa. Menihi bi ga lahko izdelali več. Odločili so se, da ga ne bodo. V svetu, ki skoraj vedno zahteva več, je morda prav beseda dovolj njihova največja skrivnost.

To bodo najbolj priljubljene destinacije leta 2027

Žan Sotlar
-
0
To bodo najbolj priljubljene destinacije leta 2027

Vsako leto se ponovi ista zgodba, nekdo objavi seznam ‘najbolj priljubljenih destinacij' za prihodnje leto, na njem pa se znajdejo iste štiri ali pet evropskih prestolnic, ki jih je obiskal že vsak drugi. Podatki za leto 2027 kažejo, da se to končno spreminja. Vse več popotnikov ima dovolj petega obiska Pariza in namesto tega išče kraje, kjer ni treba čakati v vrsti pol ure, da prideš do znamenitosti.

Albanija na vrhu seznama

Po podatkih britanskega konzorcija Advantage Travel Partnership, ki povezuje neodvisna potovalna podjetja, je Albanija tista destinacija, ki jo velja spremljati v letu 2027 — zaradi kombinacije lepih plaž in izjemno dobrega razmerja med ceno in kakovostjo. Zraven se uvrščajo tudi Hongkong, Egipt in Vietnam, delno tudi zaradi natrpanega športnega koledarja. Leta 2027 namreč potekajo kar trije večji dogodki, ki bodo vplivali na tokove popotnikov: Ryderjev pokal v golfu na Irskem, ženski svetovni nogometni prvenstvo v Braziliji in moško rugbyjsko svetovno prvenstvo.

Theth, Albania - October 28 2023: The village church surrounded by the Albanian Alps in autumn colors.
Theth ponuja oddih v zavetju gora. Foto: photoschmidt iz iStock

Ameriški popotniki bežijo iz velikih prestolnic

Zanimivo je, da se podoben trend kaže tudi na ameriški strani Atlantika. Po poročanju radijske postaje WTOP ameriški popotniki vse pogosteje izbirajo Prago in Budimpešto namesto klasičnih velikih prestolnic kot so London, Pariz ali Rim. Priljubljenost pridobivata tudi Malta in, morda presenetljivo, indijska Himalaja. Destinacija, ki je bila pred nekaj leti še povsem obrobna izbira za zahodne turiste. Eden od analitikov, ki ga citira WTOP, je stanje opisal precej neposredno: doba, ko je bilo treba petič obiskati Pariz, London ali Rim, se tiho izteka.

Sekundarna evropska mesta prehitevajo prestolnice

Podobno sliko kaže tudi platforma za analizo potovalnih trendov Nowah, ki v svojem poročilu za 2027 napoveduje rast poti v Portugalsko, na Balkan in v baltske države. Njihova metodologija temelji na spremljanju iskalnih vzorcev, kapacitet letalskih prevoznikov in hotelskih zmogljivosti, kadar se vsi trije signali pojavijo hkrati na eni destinaciji, gre po njihovih besedah za robusten trend, ne le za naključno nihanje. Razlog, ki ga navajajo popotniki sami, ni skrivnosten: manjša mesta ponujajo nižje cene, manj gneče in po njihovem mnenju bolj avtentično izkušnjo kot že stokrat fotografirane znamenitosti velikih prestolnic.

Grčija naj bi doživela vrhunec obiska

Agencija SmartFlyer, specializirana za luksuzna potovanja, v svojem poročilu napoveduje, da bo leto 2027 za Grčijo vrhunsko leto obiska. Pripisujejo ga kombinaciji kulturnega vpliva države in povečane hotelske ponudbe v zadnjih letih. Podobno tudi Japonska ostaja med najbolj iskanimi cilji; poročilo agencije Freedom Destinations navaja, da so vodeni izleti po Japonski postali standarden, izjemno priljubljen produkt, njena priljubljenost pa po njihovih besedah ‘ne kaže nobenih znakov upadanja'.

Manj potovanj, a bolj premišljenih

Skupni imenovalec vseh teh napovedi ni le, kam ljudje potujejo, ampak predvsem kako. Portal Yahoo Travel opisuje popotnika leta 2027 kot bolj premišljenega in manj impulzivnega od tistega izpred nekaj let — nekoga, ki raje počaka na ugodno sezono ali potovanje poveže s konkretnim dogodkom (koncert, športna tekma, praznovanje), namesto da bi rezerviral let na hitro, ker je bil ravno na voljo popust. Zanimivo je tudi, da se iskanje mest, povezanih s svetovnim prvenstvom v nogometu 2026 v Severni Ameriki, že odraža v statistikah iskanj za naslednje leto. Iskanja za Kansas City so na primer narasla za več kot 700 odstotkov, za Philadelphio pa za 210 odstotkov, kar kaže, kako močno veliki športni dogodki oblikujejo potovalne odločitve še leto ali dve po tem, ko so se zgodili.

To je 10 najlepših držav na svetu za leto 2026: na vrhu znova priljubljena destinacija

Kaj to pomeni za vas?

Če razmišljate, kam bi se odpravili naslednje leto, morda ni slaba ideja pogledati stran od očitnih izbir. Albanija, Vietnam ali celo baltske države ponujajo podobno lepoto kot bolj znane destinacije, brez čakalnih vrst, ki jih poznamo iz Pariza ali Rima. In če že odhajate v veliko mesto, morda razmislite o Pragi ali Budimpešti namesto o petem obisku Londona. Po podatkih vse kaže, da to počne tudi vse več drugih popotnikov.

view of Hmong girl on rice terraces at Mu Cang Chai town, North of Vietnam. Beautiful terraced rice field in harvest season in Yen Bai province. Travel and landscape concept.
Foto: CravenA iz iStock
1...456...2.163Stran 5 od 2.163