Vsak dan pripravljamo obroke, shranjujemo živila in ravnamo s hrano. Pri tem pa marsikdo dela napake, ki lahko povečajo tveganje za razmnoževanje bakterij, zastrupitve s hrano ali hitrejše kvarjenje živil. Ampak z nekaj preprostimi navadami lahko bistveno izboljšamo varnost hrane in zmanjšamo količino zavržene hrane.
1. Nepravilno umivanje rok
Roke so eden najpogostejših prenašalcev bakterij. Pred pripravo hrane, po dotikanju surovega mesa, jajc ali po uporabi stranišča si je treba roke temeljito umiti z milom in toplo vodo za vsaj 20 sekund.
2. Uporaba iste deske za surovo meso in svežo zelenjavo
Surovo meso lahko vsebuje bakterije kot so Salmonella, Campylobacter ali E. coli. Če na isti deski brez čiščenja režemo še svežo zelenjavo ali drugo hrano, ki je ne bomo toplotno obdelali, lahko pride do navzkrižne kontaminacije.
Nasvet: Uporabljajte ločene deske za surovo meso in za sadje, zelenjavo ali kruh in pekovske izdelke.
3. Umivanje surovega piščančjega mesa
Veliko ljudi meni, da bodo s pranjem odstranili bakterije. Ampak je resnica ravno nasprotna. Med pranjem voda razprši bakterije po pomivalnem koritu, pultu in kuhinjskih pripomočkih. To ponovno poviša tveganje za navzkrižno kontaminacijo.
Piščanca zato ni priporočljivo prati. Bakterije se učinkovito uničijo med zadostno toplotno obdelavo.
4. Predolgo puščanje hrane pri sobni temperaturi
Kuhana hrana ne sme stati na kuhinjskem pultu več kot dve uri. V vročih poletnih dneh pa se ta čas skrajša na eno uro.
Bakterije se pri temperaturah med približno 5 °C in 60 °C zelo hitro razmnožujejo, zato je pomembno, da ostanke čim prej pospravimo v hladilnik, ko se ohladijo oziroma, ko jih ne mislimo takoj zaužiti.
Pogosta napaka je odmrzovanje mesa na kuhinjskem pultu pri sobni temperaturi. Zunanjost živila se hitro segreje, notranjost pa ostane zamrznjena, kar ustvarja idealne pogoje za rast bakterij.
Varni načini odmrzovanja so:
V hladilniku.
V hladni vodi (vodo moramo redno menjavati).
V mikrovalovni pečici, tik pred uporabo.
6. Prenatrpan hladilnik
Če je hladilnik preveč napolnjen, hladen zrak ne more pravilno krožiti. Posledično nekatera živila niso dovolj ohlajena, kar lahko skrajša njihov rok uporabnosti.
Idealna temperatura hladilnika je med 0 °C in 5 °C.
7. Okušanje hrane za preverjanje, če je še dobra
Veliko ljudi poskusi majhen grižljaj hrane, da bi ugotovili, če se je pokvarila. To ni varna metoda, saj nekatere bakterije in njihovi toksini nimajo spremenjenega okusa, vonja ali videza.
Meso, perutnina, ribe in jajca morajo biti dovolj toplotno obdelani. Premalo pečeno meso lahko vsebuje nevarne mikroorganizme, ki povzročajo prebavne težave ali tudi resnejše okužbe. Najzanesljivejši način preverjanja je uporaba kuhinjskega termometra.
9. Nepravilno shranjevanje ostankov hrane
Ostanke hrane je priporočljivo shraniti v plitve, dobro zaprte posode in jih čim prej postaviti v hladilnik. Večina kuhanih jedi je varna za uživanje približno tri do štiri dni. Če jih ne boste porabili v času teh dni, jih raje zamrznite.
10. Zanemarjanje čiščenja kuhinjskih pripomočkov
Gobice za pomivanje, kuhinjske krpe, noži in delovne površine lahko vsebujejo veliko število bakterij. Gobice je priporočljivo pogosto menjati ali razkuževati, kuhinjske krpe pa redno prati pri višjih temperaturah.
Večina zastrupitev s hrano je posledica vsakodnevnih napak, ki jih lahko hitro odpravimo. Redno umivanje rok, pravilno shranjevanje živil, preprečevanje navzkrižne kontaminacije ter ustrezna toplotna obdelava so najpomembnejši koraki za varno pripravo hrane.
Z nekaj previdnosti lahko zaščitimo svoje zdravje, zmanjšamo tveganje za okužbe in hkrati podaljšamo obstojnost živil, ki jih imamo doma.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Če ste mislili, da so starševske odločitve in prijateljski klepeti o vzgoji le nedolžna izmenjava mnenj, vas bo ta knjiga postavila na realna tla. Britanska avtorica Emily Edwards v svojem prvencu prinaša izjemno napet, a hkrati globoko pretresljiv roman Čreda, ki brez ovinkarjenja zareže v eno najbolj žgočih in polarizirajočih tem sodobnega časa – cepljenje otrok, zaupanje v znanost in vprašanje kolektivne odgovornosti.
Edwards z neverjetno psihološko natančnostjo odpira vprašanja, mimo katerih v današnji družbi preprosto ne moremo. To ni le klasična drama o sporu med prijateljicama, ampak srhljivo ogledalo naše družbe, kjer lahko ena sama prikrita odločitev sproži uničujoč val posledic in uniči tisto najdragocenejše – zdravje naših otrok. Avtorica pri tem ne ponuja preprostih odgovorov ali enostranskih sodb, temveč bralca postavi v neprijeten položaj, kjer mora sam premisliti o lastnih prepričanjih, strahovih in odgovornosti.
Preko tretjeosebne pripovedi spremljamo dve popolnoma različni ženski, ki sta hkrati najboljši prijateljici in botri svojih otrok. Na eni strani je Bryony, urejena, racionalna in stroga zagovornica cepljenja, ki verjame v moč znanstvenih dokazov in pomen skupnega varovanja najranljivejših članov družbe. Na drugi strani je Elizabeth, bolj intuitivna mama, ki zaradi lastnih strahov, dvomov in preteklih travm skrivaj zavrne cepljenje svoje hčerke. Njena odločitev ni prikazana kot preprosta neodgovornost, ampak kot zapleten preplet materinskega strahu, negotovosti in želje po zaščiti otroka – prav zaradi tega pa je zgodba še toliko bolj pretresljiva.
Ko njuno skupnost prizadene izbruh ošpic, se njuno dolgoletno in na videz neomajno prijateljstvo v trenutku sesuje. Skrivnosti privrejo na dan, zaupanje izgine, vprašanje krivde pa postane vse bolj zapleteno. Kdo nosi odgovornost, ko osebna odločitev vpliva na zdravje drugih? Kje se konča pravica posameznika in začne dolžnost do skupnosti? To so vprašanja, ki jih roman postavlja brez olepševanja.
Knjiga vas dobesedno posrka vase, saj avtorica klasično pripoved spretno stopnjuje vse do sodne dvorane. Ta element zgodbi doda izjemen občutek avtentičnosti in dokumentarnosti, saj bralec skupaj z liki tehta moralno in pravno odgovornost posameznika do skupnosti oziroma do »črede«. Sodna drama ni le napet zaključek, temveč prostor, kjer se soočijo različni pogledi, vrednote in posledice odločitev, ki jih ljudje pogosto sprejemamo v zasebnosti svojega doma.
Posebna moč romana je v tem, da se ne osredotoča zgolj na vprašanje cepljenja, ampak na širšo sliko sodobne družbe. Govori o zaupanju – v institucije, strokovnjake, prijatelje in nenazadnje vase. Govori tudi o tem, kako hitro lahko razpoke v odnosih postanejo nepremostljive, kadar se znajdemo na nasprotnih straneh pomembnih življenjskih vprašanj.
Ni presenetljivo, da je ta britanska uspešnica hitro postala velika knjižna senzacija in sprožila burne razprave po vsem svetu. Gre za tiste vrste branje, ki pusti močan pečat in sproži nujne debate o mejah med osebno svobodo in odgovornostjo do soljudi. Čreda ni samo roman o eni bolezni ali eni odločitvi, temveč pretresljiv premislek o tem, kako živimo skupaj in kakšno ceno lahko imajo naše izbire v svetu, kjer smo vsi povezani.
ZALOŽBA: Mladinska knjiga
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Trgovske police v Sloveniji so preplavljene z izdelki v fensi embalažah z ogromnimi napisi: Protein, Fit, Bio, Eco, Zero Sugar in High Fiber. Mladi, predvsem študenti, ki želijo dati nekaj nase, jesti zdravo ali zgraditi mišično maso, množično posegajo po teh artiklih. Pri tem pa pogosto spregledajo, da so ti izdelki dvakrat ali celo trikrat dražji od svojih navadnih različic.
Pa so ti healthy prigrizki resnično magično zdravilo za tvoje telo ali pa gre le za vrhunsko premišljen marketing prehrambene industrije, ki brez sramu cilja na tvojo študentsko denarnico? Pogledali smo v ozadje in prebrali drobni tisk na deklaracijah.
Proteinski pudingi proti stari dobri skuti
Najbolj očiten primer poletne mrzlice so moderni proteinski pudingi in jogurti. Ena majhna posodica takšnega pudinga te hitro stane okoli 1,50 do 2 evra, v zameno pa dobiš nekje 20 gramov beljakovin.
Če pa se v hladilniku premakneš le dve polici stran, najdeš navadno pusto skuto. Tam cel kilogram stane manj kot 3 evre, ena sama porcija pa ti prinese popolnoma enako (ali celo večjo) količino veliko bolj kakovostnih beljakovin – in to brez umetnih sladil, gostil in zgoščevalcev.
Podobna zgodba se ponovi pri raznih fit kosmičih. Ko obrneš škatlo in pogledaš tabelo hranilnih vrednosti, hitro ugotoviš, da vsebujejo skoraj identično količino sladkorja kot navadni čokoladni kosmiči za otroke. Razlika? Dodana je mrvica več vlaknin in dodobra napihnjena cena.
Nauči se brati deklaracije, ne le bleščečih napisov
Prehrambena industrija se zaveda, da ljudje kupujemo na podlagi prvega vtisa. Če ima izdelek svetlo zeleno embalažo, minimalističen font in sliko avokada ali narave, naši možgani avtomatsko mislijo, da gre za superhrano.
Edina prava resnica pa se skriva na zadnji strani – v sestavinah. Te so vedno navedene po padajočem vrstnem redu (to, česar je v izdelku največ, je vedno na prvem mestu). Če je pri tvoji fit energijski ploščici sladkor ali glukozni sirup na drugem mestu, v roki ne držiš zdravja, ampak navadno čokoladico z malce dodanih ovsenih kosmičov.
Kot študent raje prihrani svoje težko prigarane evre. Kupuj osnovna, nepredelana živila, kot so navaden riž, jajca, pusta skuta, ovseni kosmiči in sezonska zelenjava. Tvoj bančni račun ti bo hvaležen, tvoja fitnes forma pa prav tako.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Še vedno lahko ujamete zadnji rok 16. avgust, da bi okrilju Huaweievega natečaja XMAGE Awards pokazali svoje fotografske veščine. Kdo ve, morda bodo ravno vaše fotografije, posnete s pametnim telefonom, prepričale strogo mednarodno žirijo?
Kolikokrat ste že pogledali fotografijo na telefonu in si rekli: “Ta je pa res uspela!”? Sončni zahod, popoln izraz na obrazu, trenutek, ki ga ni mogoče ponoviti. Večina teh posnetkov ostane skrita v galeriji telefona, čeprav bi si zaslužili precej širše občinstvo.
Če ste med tistimi, ki radi pripovedujete zgodbe skozi fotografijo, je zdaj pravi trenutek za korak naprej. Huawei namreč sprejema prijave na jubilejno deseto izvedbo mednarodnega fotografskega natečaja XMAGE Awards, časa pa ni več veliko. Fotografije je mogoče oddati le še do 16. avgusta, letošnje geslo »Now is Your Shot« oziroma »Zdaj je tvoj trenutek« pa pove vse. To je povabilo, da ujamete trenutek in ga delite s svetom.
XMAGE Awards je danes eden največjih in najvplivnejših natečajev mobilne fotografije na svetu. Od prve izvedbe leta 2017 je pritegnil ustvarjalce iz več kot 170 držav in regij, skupaj pa je bilo oddanih že skoraj šest milijonov fotografij. A številke povedo le del zgodbe. Veliko pomembneje je, da je natečaj postal prostor, kjer se srečujejo različni pogledi na svet in kjer lahko odlična fotografija, ne glede na to, od kod prihaja njen avtor, doseže mednarodno občinstvo.
Da je to mogoče tudi iz Slovenije, je dokazala fotografinja Andreja Ravnak, ki je lani navdušila mednarodno žirijo s fotografijo HAIKU, posneto s telefonom Huawei Mate 50 Pro. Nagrada je bila zanjo že drugo pomembno priznanje na tem natečaju, saj je pozornost žirije pritegnila tudi leto prej s fotografijo Ples marjetic. Njena zgodba je lep opomnik, da za odlično fotografijo ni nujno potrebna težka fotografska oprema, ampak predvsem dobro oko, občutek za trenutek in zgodbo.
Uspehi fotografov iz naše regije pa se ne končajo pri natečajih. Na letošnji globalni predstavitvi novih naprav Huawei v Kuala Lumpurju je svojo fotografsko zgodbo predstavil tudi priznani hrvaški fotograf in popotnik Goran Jović. Kot eden izmed osrednjih govorcev je mednarodnemu občinstvu pokazal serijo fotografij, posnetih z novim pametnim telefonom Huawei Pura 90s Pro Max, s katerimi je dokazal, kako daleč je v zadnjih letih napredovala mobilna fotografija. Posebno pozornost so pritegnili posnetki hrvaških pokrajin ter fotografije ptic, na katerih so bili jasno vidni tudi najdrobnejši detajli perja, tekstur in gibanja. Jovićeva predstavitev je še en dokaz, da sodobni telefoni serije Huawei Pura 90 ustvarjalcem omogočajo, da tudi z mobilno kamero ujamejo zahtevne prizore ter skozi fotografijo prepričljivo pripovedujejo zgodbe.
Letošnja tema ustvarjalce spodbuja k osebnemu izražanju. Namesto lovljenja popolnosti išče iskrene trenutke, nepričakovane prizore in drugačne poglede na svet. Prav zato so tudi kategorije zelo raznolike. Fotografije je mogoče prijaviti v kategorijah Tako daleč, tako blizu, Barve in sence, Lahko noč, Obrazi, Svet, ki ogreje srce, Pripovedovalec zgodb, Akcija, Eksperimentalni laboratorij ter novi kategoriji Aktivni trenutki, namenjeni športu, potovanjem in dinamičnim prizorom.
Motivacije ne manjka niti zaradi nagrad. Med vsemi prijavljenimi deli bo izbranih sto najboljših fotografij v izbor XMAGE 100, vsak avtor pa bo prejel nagrado v višini 1.500 dolarjev. Izmed njih bodo razglasili še tri fotografe leta, ki bodo prejeli po 10.000 dolarjev.
Še bolj mamljivo pa je morda dejstvo, da bodo zmagovalna dela razstavljena v slovitem pariškem Grand Palaisu, enem najprestižnejših evropskih razstavnih prostorov.
O kakovosti izbora bo odločala ugledna mednarodna žirija, v kateri sedijo Pulitzerjev nagrajenec Liu Heung Shing, direktorica sejma Paris Photo Florence Bourgeois, priznani uredniki, fotografi in strokovnjaki za vizualno pripovedovanje. Njihov cilj ni iskati popolnih tehničnih posnetkov, temveč fotografije, ki znajo povedati zgodbo in pri gledalcu vzbuditi čustva.
Če imate telefon Huawei, je prijava še posebej preprosta, saj lahko fotografijo oddate neposredno iz galerije prek aplikacije My HUAWEI. Seveda pa je najpomembnejše nekaj drugega. Da izberete fotografijo, za katero menite, da si zasluži priložnost. Veliko odličnih fotografij nikoli ne zapusti galerije telefona. Morda je letos čas, da ena izmed vaših postane izjema.
Japonska je zabeležila svoj prvi »kokushobi« – izraz, ki pomeni »dan krute vročine« –, saj so temperature dosegle kar 40 stopinj.
Kljub uradnim opozorilom o nevarnostih prekomerne vročine je lani rekordno število ljudi utrpelo vročinsko kap, saj je več mest zabeležilo najvišje temperature v zgodovini. Japonski organi za zdravje in vreme niso več vedeli, kaj storiti.
Odločili so se, da bodo problem rešili tako, da mu dajo ime. V začetku tega leta je Japonska meteorološka agencija izvedla javno anketo, da bi izbrala ime za dan, ko temperature dosežejo 40 stopinj Celzija ali več. S tem bi opozorili na potrebo po previdnostnih ukrepih.
Zmagovalka, ki je prejela več kot 40 odstotkov glasov, je bila beseda »kokushobi«, kar pomeni »dan neusmiljene vročine«.
Čakati ni bilo treba dolgo
Izraz je bil prvič uporabljen v torek, ko so tri mesta v osrednji Japonski zabeležila temperature 40 stopinj, kar je za državo letos prvič. Uradniki so ljudi pozvali, naj ostanejo v zaprtih prostorih, uporabljajo klimatske naprave in spijejo dovolj tekočine.
Videti je bilo, da so mnogi upoštevali opozorila, saj so bile v torek na priljubljenih znamenitostih, kot sta grad v Osaki in tempelj Kiyomizu v Kjotu, manjše množice kot običajno.
»Številke je težko razumeti, ker jih ljudje različno dojemajo. Z imenom ›dan neusmiljene vročine‹ bodo ljudje to bolje razumeli že ob samem poslušanju in bodo začutili, da je danes nevarno,« je za New York Times dejal Taro Kawasato, pomočnik direktorja oddelka za napovedovanje podnebja pri Japonski meteorološki agenciji.
Javna anketa agencije, izvedena v februarju in marcu, je po navedbah iz izjave zbrala več kot 400.000 glasov. Izraz »kokushobi« je premagal ducat drugih izrazov, ki se prevajajo kot »nevarno vroč dan«, »znojni dan« in »dan savne«. Gospod Kawasato je povedal, da so se meteorologi pri sestavljanju seznama imen posvetovali z mediji in jezikoslovci.
Prejšnji teden, še pred prvim »kokushobijem«, je zaradi bolezni, povezanih z vročino, umrlo 14 ljudi, je sporočila Japonska agencija za požarno varnost in obvladovanje nesreč.
Japonska ni prva
Japonska je najnovejša država, v kateri so uradniki iskali nove izraze za opozarjanje na tveganja, povezana z naraščanjem temperatur.
V Veliki Britaniji je meteorološka služba Met Office leta 2021 začela izdajati opozorila pred ekstremno vročino, da bi poudarila vpliv visokih temperatur na zdravje, infrastrukturo in javne storitve. (Rdeče opozorilo, ki odraža najvišjo stopmo, je bilo na primer uporabljeno pretekli mesec.) Agencija za zdravstveno varnost Združenega kraljestva prav tako izdaja »opozorila o vplivu vročine na zdravje« za Anglijo, da bi obvestila zaposlene v zdravstvenem sektorju o potencialnih učinkih visokih temperatur, zlasti za starejše ljudi in druge, ki so bolj ranljivi.
V zadnjih letih so tudi kitajsko jezični mediji iskali izraze za opis poletne vročine. Novičarski naslovi na Tajvanu so vreme opisovali kot savno, v kateri se ljudje »pečejo kot sladki krompir«.
Zdravstveni organi v Šenžnu, mestu na južni obali Kitajske, so v objavi na družbenih omrežjih navedli, da so se temperature v začetku julija dvignile na »stopnjo žara«. V tem obdobju je 62 ljudi poklicalo reševalce zaradi vročinske kapi, od katerih sta dva umrla, so sporočili organi.
Težav vedno več
Gospod Kawasato je povedal, da je japonska vlada leta 2021 začela izdajati opozorila pred vročinskimi kapmi, saj so se po vsej državi vedno pogosteje pojavljali dnevi z neznosno vročino.
Lani je 30 lokacij zabeležilo temperature vsaj 40 stopinj Celzija, najvišja med njimi pa je bila 41,8 stopinje, v mestu Isesaki, severno od Tokia, po podatkih Japonske meteorološke agencije.
Vročinska kap spada med bolezni, povezane s toploto, ki se pojavijo, ko telo izgubi sposobnost samohlajenja, kar obremenjuje srce. Simptomi se lahko gibljejo od zmedenosti, vrtoglavice in slabosti do pospešenega srčnega utripa in plitkega dihanja.
Lansko poletje so reševalci v Japonski od maja do septembra posredovali v več kot 100.000 primerih vročinske kapi, kar je največ odkar je Agencija za požarno varnost in obvladovanje nesreč začela zbirati podatke leta 2008.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Kot smo lahko izkusili v letošnjem prvem vročinskem valu, je poleti, ko zunanje temperature krepko presežejo 30 stopinj Celzija, življenje v zaprtih stanovanjih težka preizkušnja. Še huje je v študentskih domovih, kjer klimatiziranih prostorov ni, majhne sobe pa si pogosto deli več študentov. Medtem ko nekateri po opravljenih izpitih odidejo domov, jih veliko ostane v Ljubljani zaradi dodatnih študijskih obveznosti, službe ali preprosto zato, ker druge možnosti nimajo. Tako se vsako poletje znajdejo pred izzivom, kako sploh preživeti noč v sobi.
Iznajdljive rešitve študentov
Za spopadanje z vročino so študenti razvili kar nekaj iznajdljivih tehnik. Med njimi so zamrzovanje plastenk z vodo, s katerimi se hladijo zvečer ali pa jih postavijo pred ventilator. Mnogi so svoje postelje pomaknili bližje oknu, da imajo med spanjem vsaj nekaj vetrca, ki blaži vročino. Hladne prhe pred spanjem so postale skoraj obvezna rutina, nekateri si pomagajo celo z mokrimi rjuhami ali hladnimi brisačami. Letos pa se je na družbenih omrežjih, predvsem v tujini, razširila tudi ideja lepljenja aluminijaste folije na okna spalnic. Vse naštete rešitve pa so le začasne in večinoma delujejo le toliko časa, dokler se led ne stopi.
Huda vročina ni le vprašanje udobja. Najhujše razmere nastopijo ravno v času zadnjih izpitov ter pisanja diplomskih in magistrskih nalog. Ker se sobe čez dan segrejejo tudi na več kot 30 stopinj Celzija in jih je nato zelo težko ohladiti, imajo študenti slabšo koncentracijo, so bolj utrujeni in posledično manj učinkoviti pri učenju. Zato se vse pogosteje zastavlja vprašanje, zakaj v slovenskih študentskih domovih še vedno ni boljših sistemskih rešitev za spopadanje z visokimi temperaturami.
Dosedanji poskusi toplotne sanacije in možne druge rešitve
Študentski dom Ljubljana nam je razložil, da nobeden od običajnih študentskih domov nima klimatiziranih sob. Klimatizirani so le nekateri skupni prostori, kot so učilnice in druge posebne enote. Študentom so kot alternativo priporočili učenje v klimatiziranih knjižnicah, vendar so te v poletnih mesecih pogosto polno zasedene. Klimatske naprave v domovih niso preprosta rešitev. Predstavljajo velik finančni strošek, znatno povečajo porabo električne energije in zahtevajo ustrezno električno infrastrukturo. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pa izvedbe večjih, bolj učinkovitih sanacij ni pričakovati.
Vseeno pa obstaja več vmesnih rešitev za omilitev te problematike. Uvedli bi lahko sistem brezplačne izposoje ventilatorjev, podobno kot velja za izposojo športne opreme ali drugih pripomočkov. Prav tako bi lahko glede na veliko zasedenost knjižnic klimatizirali več učilnic tako v študentskih domovih kot tudi na fakultetah. Pri prihodnjih gradnjah pa bo gotovo treba več pozornosti nameniti mehanskemu prezračevanju, senčenju in pasivnemu hlajenju stavb.
V preteklosti so bili na posameznih domovih sicer že izvedeni ukrepi za toplotno sanacijo, v letnem poročilu Študentskih domov Ljubljana pa so zapisali tudi načrte za celovite energetske prenove več domov. Njihova uresničitev je še vedno vprašljiva zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev. Več o njihovi izvedbi so zapisali v letnih poročilih delovanja ŠDL.
Študentski domovi so bili zgrajeni v času, ko vročinski valovi niso trajali po več tednov. Danes so razmere drugačne, zato bi moral biti razmislek o prilagoditvi stavb novim podnebnim razmeram del prihodnjih investicij – ne le zaradi udobja, temveč tudi zaradi zdravja in kakovosti študija.
Do takrat pa bodo študenti primorani ostati zvesti preizkušenim metodam, kot so ventilatorji, mokre brisače in upanje, da bo naslednja noč vendarle nekoliko hladnejša.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Bad Bunny je zaključil svojo svetovno turnejo z imenom »Debi Tirar Mas Fotos,« na kateri je predstavil svoj zadnji z album z istim imenom. Turneja se je maja lansko leto razprodala v kar nekaj minutah, dobiti karte za koncert pa je bilo peklensko težko.
Bad Bunny oz. Benito Antonio je lansko leto razveselil svoje oboževalce z napovedno svetovne turneje. Povpraševanje po kartah je bilo ogromno, in številni koncerti so bili razprodani v zgolj nekaj minutah. V Madridu je bilo razpisanih kar 8 koncertov, in prav za vsakega so bile prodane vse karte.
Med srečneži, ki jim je uspelo dobiti karte, pa smo bili tudi mi. Po več urah čakanja in poskušanja, dam je le uspelo dobiti karte za koncert v Milanu, ki se je odvijal 18. Julija na Ippodromo San Siro Milano.
Pa smo bili res srečneži?
Ko je koledar po več kot letu čakanja končno pokazal 18. julij, je bilo na parkirišču Odiseje ob 7ih zjutraj čutiti vzhičenje in neučakanost. Dva avtobusa oboževalcev, ki se jim je nasmehnila sreča, sta se odpravila proti Milanu.
Na samem izletu, je vodička večkrat poudarila, da je bilo povpraševanje za karte ogromno in da je bilo na čakalni listi preko 500 ljudi. Hipodrom v Milanu ima kapaciteto 80 tisoč ljudi, razprodale pa so vse karte. Torej vsi mi na avtobusu, smo imeli res veliko srečo.
Hipodrom res ni namenjen koncertom
Ko smo ob 15ih (pet ur pred začetkom koncerta) prispeli v Milano, je med vsemi vladala ena misel – »vroče je.« Res, res vroče.
V Milanu je bilo v soboto napovedanih 34 stopinj celzija, termometer se je bolj približal 36.
In če ta podatek združimo s tem, da hipodrom ne ponuja prav nobene sence, flaše s pokrovčki so prepovedane, postaji za vodo pa sta bili le dve, lahko pričakujemo 5 ur trpljenja.
Že tu je organizacija popolnoma razočarala. Kako se je lahko komurkoli zdelo smiselno, strpati 80 tisoč ljudi v hipodrom brez sence, pri 36 stopinjah? Dve postaji z vodo nista ponudili nobenega resničnega olajšanja, saj je bila vrsta neskončna in v celoti na soncu. Velika večina se nas je vdala in na koncu preprosto odštela štiri evre za plastenko vode – brez povročka.
Številni so tudi iz obupa na parkirišču kupovali pahljače, ki so nudile kratkotrajno olajšanje, dokler se je pač ljudem dalo mahati pred obrazom.
Končno olajšanje, ali pač?
S predskupino ne bomo izgubljali besed. Razumemo, da je Bad Bunny velik pristaš tega, da se ohranja kultura živa, a nastop je bil precej klavrn. Pol ure mehiške glasbe, in to je bilo to.
Ko je 15 minut čez osem tla končno zatresla otvoritvena glasba, je bilo čutiti olajšanje. Sonce je počasi zahajalo, tudi vetrič je počasi začel pihati in pripravljeni smo bili na dolgo zabavno noč.
Koncert je bil dober, energija je bila na vrhuncu in vidi se, da je v sam šov vloženega veliko časa in energije. Benito v svoje pesmi vlije dušo in videti je, da je ganjen, ko vidi tako množico pred seboj. In tudi če ne poznamo vsake besede njegove skladbe, se ni bilo težko prepustiti ritmom in plesu.
5 skladb zabave
Po približno treh skladbah, je bilo v daljavi opaziti bliskanje. Obutčno se je stemnilo – pa ne na tisti romantičen način, ko zahaja sonce. In nad publiko so se začeli valiti oblaki. Med seboj smo se v smehu pogovarjali, da bi bil dež dobrodošel.
In dež je prispel. Najprej le v obliki redkih a debelih kapljic, zdelo se je, da bomo pač malce mokri.
Ko se je končala peta pesem, je Bad Bunny iz odra izginil brez besede in po zvočnikih je bilo slišati »Imeli bomo kratek premor, 10 minut, dokler nevihta ne mine. Prosim, če ostanete na mestu in se ne premikate. Hvala.«
Nakar je začelo grozovito pihati. Dež se je močno okrepil in v nekaj sekundah smo bili premočeni do kosti. Ni šlo več zgolj za naliv, bili smo sredi hude nevihte. Ljudem je obračalo dežnike, odnašalo stvari in kar naenkrat ni bilo več smešno. Zeblo nas je, zelo.
Po dvajsetih minutah bičanja vetra in stiskanja drugega k drugemu, da se zaščitimo, so se ponovno oglasili zvočniki. »Koncert je preklican, prosimo, da se evakuirate.«
Nevihta je bila še vedno v polnem zagonu in ljudem se je mudilo iz hipodroma, stiska je bila občutna. V ušesih so nam odzvanjala opozorila vodičke, ki nas je še preden smo odšli opozorila »poskrbite drug za drugega, tukaj smo skupaj.«
In nato je začela padati toča. Zavladal je kaos, slišati je bilo kričanje in ljudje so tekli proti izhodu. O zaposlenih ni bilo ne duha ne sluha, nikogar ni bilo, ki bi ljudem pomagal ali jih vodil. Bolečino, ki jo občutiš, ko ti po ramenih tolče za oreh velika toča, težko opišemo. Vse kar je bilo čutiti je bila grozna panika.
Prevračali so ograje, plezali so čez pulte in se skrivali v diksije, ljudje so storili vse, da bi se pred točo skrili. Voda je drla v po tleh v potokih in težko se je bilo premikati. Kar naenkrat smo bili sredi grozljivke o katerih ponavadi beremo v novicah.
Ljudje so se po večini skrili po kotih hipodroma, dokler ni toča ponehala. Premraženi, potolčeni in poklapani smo v skupinah čakali, da se situacija umiri. In ko se je situacija umirila, so se od kar nekje ponovno pojavili zaposleni. »Sedaj, ko je toča nehala, prosim, če zapustite hipodrom,« so nam govorili, brez kančka empatije.
Vseh 80 tisoč obiskovalcev se je uspešno evakuiralo brez večjih poškodb. Premočeni in žalostni, smo capljali do svojih avtobusov in javnega prevoza, razočarani nad celotno situacijo. A hvaležni, da smo vsi preživeli in prišli domov v enem kosu.
Oblasti in organizatorji imajo veliko srečo, da smo kljub njihovi malomarnosti in odsotnosti, uspeli evakuacijo izvesti brez resnejših posledic. Predvsem gre pohvaliti kultiviranost vseh obiskovalcev in duh enotnosti, ki smo ga ohranjali.
Bad Bunny zaenkrat o situaciji še ni spregovoril, sami pa tudi upamo, da bodo s koncerti v hipodromu prenehali.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Google, tehnološki velikan, katerega storitve uporablja več milijard ljudi po vsem svetu, ima funkcijo, ki mu omogoča neopazno snemanje glasov uporabnikov in shranjevanje teh posnetkov za druge namene.
Google shranjuje zvočne posnetke dejavnosti uporabnikov na spletu in aplikacijah, vključno z glasovnimi interakcijami z Iskalnikom Google, Pomočnikom Google in Zemljevidi Google. S temi podatki naj bi izboljševal tehnologije za prepoznavanje zvoka. Tehnološki strokovnjak je pred kratkim razkril trik, s katerim naj bi bilo mogoče Googlu preprečiti beleženje dejavnosti na pametnih telefonih uporabnikov. Po poročanju britanskega časnika Daily Mail morajo uporabniki prilagoditi nastavitve svojega Googlovega računa. V razdelku »Podatki in zasebnost« morajo izbrati ustrezne možnosti ter Googlu omejiti dostop do mikrofona in kamere.
Če se kibernetski kriminalci dokopljejo do uporabniških računov ali pametnih naprav, obstaja resno tveganje zlorabe podatkov. Lahko bi prisluškovali telefonskim pogovorom in iz shranjenih podatkov ukradli občutljive informacije. Uporabnikom zato svetujejo, naj pred prenosom aplikacij preverijo, ali te prihajajo iz zaupanja vrednih virov. Prav tako naj pregledajo dovoljenja posameznih aplikacij in omejijo njihov dostop do mikrofona telefona.
Google trdi, da snema le kratke dele pogovorov, ki jih uporablja za prepoznavanje glasovnih ukazov in zagotavljanje ustreznih odgovorov. Kljub trditvam Googla in drugih tehnoloških podjetij, kot sta Amazon in Apple, da njihovi digitalni pomočniki, med njimi Alexa in Siri, poslušajo le ukaze uporabnikov, ostaja zaskrbljenost glede varnosti in zasebnosti velika.
Podjetje za kibernetsko varnost Norton uporabnikom priporoča, naj izbrišejo zgodovino glasovnih zahtev in s tem odstranijo shranjene podatke o pogovorih. Svetuje tudi uporabo navideznega zasebnega omrežja oziroma VPN-ja, ki šifrira podatke in tretjim osebam otežuje dostop do informacij. Pomembno je tudi redno posodabljanje programske opreme, saj se s tem izboljšuje varnost naprav.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Zakaj nekateri filmi namerno ‘kradejo' tvoj čas in zakaj je to morda najpoštenejša stvar, ki jo film lahko naredi?
Obstaja poseben trenutek pri gledanju filma, ko se zaveš, da se kader ne bo ustavil takrat, ko je to logično potrebno. Kamera obstane. Nič se ne zgodi. In natanko v tistem trenutku, ko roka že sega po telefonu, se nekaj v tebi upre. To je občutek, na katerem se gradi cel podžanr art filma, ki se je uveljavil pod imenom počasni kino ali slow cinema.
Izraz, ki je nastal kot žalitev
Termin počasni kino ni uvedel noben filozof filma, temveč kritik Jonathan Romney, ki ga je leta 2010 v reviji Sight and Sound uporabil za opis »raznolikega toka askretsko minimalističnega filma, ki je zadnjih deset let cvetel po vsem svetu«, torej kina, ki ga dogajanje podreja razpoloženju, čutnosti in poglobljenemu občutku časa. Nekateri viri termin pripisujejo že njegovi rabi iz leta 2004, akademik Matthew Flanagan pa je leta 2008 v vplivnem eseju Towards an Aesthetic of Slow in Contemporary Cinema, prvi sistematično popisal formalne poteze tega sloga, kar je poznejša literatura (med drugim Emre Çağlayan) prepoznavala kot temeljni tekst za nadaljnjo akademsko rabo pojma.
Zanimivo je, da se je izraz rodil kot polemika, ne kot pohvala. Nick James, tedanji urednik Sight and Sound je istega leta zapisal ostrejši odziv in počasni kino označil za »pasivno-agresivno« obliko kina, ki gledalca sili v spoštovanje, ne da bi si ga dejansko prislužila. Debata med Romneyjem in Jamesom je postala referenčna točka za vso poznejšo akademsko razpravo o pojmu, med drugim v monografiji Emreja Çağlayana Poetics of Slow Cinema (2018), ki počasni kino analizira skozi filme Béle Tarra, Tsai Ming-lianga in Nurija Bilgeja Ceylana.
A počasni kino kot praksa je seveda veliko starejši od imena. Njegove korenine akademiki (med njimi Tiago de Luca) postavljajo v italijanski neorealizem in v teorijo Andréja Bazina, ki je dolgi kader in globinsko ostrino branil kot bolj pošteno ter manj manipulativno razmerje do realnosti, v primerjavi s filmsko montažo.
Tarkovski: čas kot gradivo
Andrej Tarkovski je svojo filmsko teorijo, ki jo je razložil v knjigi Sculpting in Time (1986), poimenoval prav tako — »kiparjenje v času«. Njegova teza je bila, da je čas, natisnjen v svojih dejanskih oblikah in manifestacijah, temeljna ideja filma kot umetnosti in da je dolgi, neprekinjen kader edino sredstvo, s katerim lahko film to početje sploh zajame. Montaža po njegovem ni sredstvo, s katerim film oblikuje čas, ampak nekaj, kar se dogaja kljub montažnim rezom, ne po njihovi zaslugi.
Večerni kronotip prinaša kar nekaj slabosti, pravi raziskava Foto: DragonImages iz iStock
Akerman: čas gospodinjskega dela
Če je Tarkovski čas dvignil v metafiziko, ga je Chantal Akreman prizemljila nazaj v kuhinjo. Jeanne Dielman, 23, quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975) je tri ure in triindvajset minut dolg film, ki v realnem času prikazuje gospodinjska opravila osrednjega lika; lupljenje krompirja, pomivanje posode, pospravljanje postelje. Akerman je sama povedala, da je s tem dala prostor stvarem, ki jih film prej praktično nikoli ni prikazoval na tak način: vsakdanjim gestam ženske.
Kritiki, so opozorili, da Akermanin realni čas ni okrasje, ampak pomeni, da gledalec dobesedno prestane isto trajanje kot junakinja, s čimer nevidno gospodinjsko delo, ki ga je vsa dotedanja filmska zgodovina preprosto preskočila z rezom, postane vidno in otipljivo. Leta 2022 je bil ta film v anketi revije Sight&Sound razglašen za najboljši film vseh časov, kar je bil za marsikoga presenetljiv, a znakovit obrat: film, zgrajen na dolgočasju vsakdana, je strokovna javnost postavila na sam vrh kanona.
Reygadas: ne gre za hitrost, gre za globino
Mehiški režiser Carlos Reygadas, je znan po dolgih, širokih kadrih, ki gledalca puščajo v pokrajini ali obrazu dlje, kot to zahteva pripovedna logika. Sam je oznako »počasni kino« v nedavnem intervjuju za In Review Online relativiziral. Po njegovem sploh ne gre za hitrost, temveč za to, kako globoko lahko pogledaš v neko stvar. In če se ustaviš in gledaš dovolj poglobljeno, ti podrobnosti povedo vse. Film se lahko zdi počasen, a po njegovem ni počasen, če se na zaslonu nekaj resnično dogaja.
To je pomembna razlika. Raygadas ne brani dolgočasja samega po sebi, ampak trdi, da je navidezna »praznina« dolgega kadra dejansko polna, le da zahteva drugačno vrsto pozornosti, kot smo je vajeni.
Dolgočasje kot metoda, ne kot napaka
Tu pridemo do jedra vprašanja: je dolgočasje v teh filmih napaka ali validna funkcija? Akademska tradicija, ki izhaja iz Bazina, dolgi kader in »trajanje« (durée) razume kot obliko, ki od gledalca zahteva aktivno, politično prisotno gledanje; videnje kot delo, ne kot razvedrilo. Doktorska disertacija Emreja Çağlayana ta pojav natančno ubesedi: dolgočasje ni stranski učinek počasnega kina, ampak eden njegovih treh temeljnih estetskih stebrov, ob nostalgiji in absurdnem humorju.
Nick James je v svojem odzivu leta 2010 opozoril na nevarnost, da taka obramba dolgočasja postane le izgovor, da gledalci in kritiki dolgočasje slavijo, ker jim daje občutek intelektualne in moralne resnosti, ne ker bi film dejansko nekaj sporočal. To je legitimen ugovor, ki ga je akademska literatura (na primer knjiga Poetics of Slow Cinema) jemlje resno. Ni vsak dolg kader enakovreden umetniškemu dejanju, in počasni kino kot festivalska moda lahko postane prazna gesta tako kot katerakoli druga.
Zakaj je to morda najpoštenejša stvar, ki jo film lahko naredi?
Tukaj se zgodba obrne proti sodobnosti. Sodobna medijska teorija — na primer nedavna analiza v reviji Media Theory, ki počasni kino postavlja nasproti algoritmičnim platformam — opozarja, da je današnja digitalna kultura zgrajena na prekinjanju, samodejnem predvajanju in neskončnem drsenju, torej na mehanizmih, ki pozornost obravnavajo kot surovino, ki jo je treba izluščiti in prodati. Štiriindvajset urna dostopnost zabave po tej logiki ne ponuja poštenega odgovora. Obljublja nam le trenutek razvedrila, v resnici pa iz nas izvleče čim več časa, ne da bi nas kdaj eksplicitno vprašala zanj.
Počasni kino pa deluje ravno nasprotno, prav v tem pa se skriva njegova poštenost. Film, kot je Jeanne Dielman ali katerikoli film Tarkovskega, ti na začetku pošteno pove: to bo trajalo tri ure, in v teh treh urah se ne bo zgodilo veliko po klasičnih merilih zgodbe. Ne skriva svoje zahteve po tvojem času za montažnimi triki, cliffhangerji ali algoritmi, ki te silijo v naslednjo epizodo. Zahtevo postavi odkrito, na mizo, in ti prepusti odločitev, ali jo sprejmeš.
V tem smislu počasni kino ne »krade« časa v pravem pomenu besede. Lažje bi bilo reči, da zanj vljudno, a nedvoumno prosi. In prav ta preglednost, dejstvo, da film ne poskuša prikriti, koliko od tebe terja, je tisto, kar ga loči od velikega dela sodobne zabave.
Namesto zaključka
Ta tema je lahko precej izčrpavajoča in zahteva poglobitev, ki jo v enem samem članku težko dosežemo. Zato je morda najbolj pošteno vprašanje, ki si ga lahko zastavimo pred dolgim kadrom, ravno tisto, ki ga postavlja Reygadas. Ne »zakaj se nič ne dogaja«, ampak »kako globoko sem pripravljen pogledati«. Dolgočasje počasnega kina ni odsotnost vsebine, ampak povabilo gledalcu, naj svojo pozornost, enkrat v življenju, podari psrostovoljno in zavestno, namesto da bi ti jo nekdo drug vzel, ne da bi te sploh vprašali.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Na družbenem omrežju TikTok se je kot požar razširil videoposnetek spora, do katerega je prišlo na vlaku v tajski prestolnici. V osrednji vlogi sta se znašli domačinka in skupina italijanskih mladostnikov na šolski ekskurziji, incident pa je povzročil val ogorčenja in uradna opravičila.
Od glasnega kričanja do žaljivih gest
Napetost se je začela, ko je Tajka skupino preglasnih turistov opozorila, naj se pomirijo, ter poudarila, da glasno kričanje v tajski kulturi ni sprejemljivo. Zadeva se je hitro zaostrila, ko ji je ena od najstnic zabrusila, da naj bodo hvaležni za denar, ki ga turisti prinašajo v njihovo državo.
Razmere so se še dodatno poslabšale, ko se je eden od fantov pred kamero neprimerno vedel in pokazal sredinec. Domačinka jim ni ostala dolžna – obtožila jih je popolnega pomanjkanja spoštovanja, pri tem pa sta obojestransko padli tudi nemalo kletvic in neprimernih kretnic.
Razdeljeni odzivi na spletu in uradno opravičilo
Posnetek je hitro dosegel več sto tisoč ogledov ter sprožil burno razpravo. Večina spletnih uporabnikov je ostro obsodila obnašanje italijanskih najstnikov in opozorila na pomembnost spoštovanja lokalnih navad. Po drugi strani pa so nekateri ocenili, da je bila reakcija tajske potnice kljub vsemu nekoliko pretirana.
Zaradi odmevnosti dogodka se je oglasilo italijansko veleposlaništvo v Bangkoku, ki je javno obsodilo ravnanje svojih mladih državljanov. V uradni izjavi na Facebooku so zapisali, da Italijani izjemno cenijo tajske vrednote, kot so vljudnost, spoštovanje in miren soobstoj.
Oglasili so se tudi vodje šolske skupine skupaj s fantom, ki je povzročil največ zgražanja. Objavili so posnetek z opravičilom celotni državi, spremljevalka pa je potrdila, da bo najstnik zaradi svojega vedenja predčasno poslan domov v Italijo.
Tajska zaostruje pravila za tuje obiskovalce
Najnovejši zaplet se je zgodil v občutljivem obdobju, saj Tajska vse bolj poostruje nadzor nad obnašanjem tujih turistov. Zaradi vse pogostejših incidentov – od nedostojnega vedenja na javnih mestih do resnejših prekrškov – so oblasti že skrajšale obdobje brezvizumskega obiska.
Čeprav turizem ostaja izjemno pomemben steber tajskega gospodarstva, se država sooča s padcem obiska. V prvi polovici leta so zabeležili več kot triodstotni upad vseh turističnih prihodov, pri čemer se je število obiskovalcev iz Italije zmanjšalo za skoraj deset odstotkov.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
