John Reagan (66) iz ameriške zvezne države New Hampshire je v začetku maja na koži opazil klopa in ga takoj odstranil. Ker je poznal nevarnost lajmske borelioze, dogodku sprva ni posvečal večje pozornosti. Nekaj tednov pozneje je pristal v bolnišnici, njegovo zdravstveno stanje pa se je nenadoma močno poslabšalo.
Okužen je bil z virusom
Kmalu je začel čutiti bolečine po telesu, imel pa je tudi povišano telesno temperaturo, slabost in drisko. Odšel je na urgenco, kjer je prejel infuzijo in zdravilo proti slabosti, vendar zdravniki niso odkrili vzroka njegovih težav. Po vrnitvi domov se je njegovo stanje še naprej slabšalo. Njegova žena je posumila, da ga je zadela možganska kap. Ko je ponovno prispel v bolnišnico, Reagan ni mogel več govoriti niti se premikati, prav tako ni mogel odpreti oči. Preiskave niso pokazale, kaj se z njim dogaja. Njegova družina je zdravnikom takrat znova omenila klopa, ki ga je nekaj tednov prej odstranil. Kljub temu prvi izvidi niso kazali na bolezen, povezano z ugrizom klopa.
Reagana so nato premestili v bolnišnico Massachusetts General Hospital v Bostonu, kjer so zdravniki opravili številne dodatne preiskave, med drugim testiranja na bolezni, ki jih prenašajo klopi. Vzorec krvi so poslali tudi v specializirani laboratorij klinike Mayo. Šele 9. junija je družina dobila odgovor. Reagan je bil okužen z virusom Powassan, ki povzroča redko bolezen, ki jo prenašajo klopi. Zdravniki menijo, da je bil vir okužbe najverjetneje prav klop, ki ga je našel v začetku maja.
Virus Powassan je še posebej nevaren, ker se lahko prenese zelo hitro po tem, ko se okuženi klop prisesa na človeka. V nasprotju z lajmsko boreliozo, pri kateri je za prenos bakterije običajno potrebno, da je klop prisesan dlje časa, se lahko virus Powassan prenese že v približno 15 minutah.
Virus prenašajo črnonogi klopi, imenovani tudi jelenji klopi, ki lahko prenašajo tudi bakterijo, odgovorno za lajmsko boreliozo. Virus Powassan spada v isto širšo skupino virusov kot virusa Zahodnega Nila in Zika.
Bolezen je izjemno redka. V Združenih državah Amerike vsako leto zabeležijo manj kot sto primerov, vendar število obolelih v zadnjih letih narašča. Leta 2025 so v ZDA zabeležili 76 primerov bolezni, ki jo povzroča virus Powassan, kar je bilo največ doslej. Deset obolelih je umrlo.
Okužba lahko poteka z blagimi simptomi ali celo brez njih, pri nekaterih okuženih pa virus napade osrednje živčevje in lahko povzroči encefalitis, torej vnetje možganov, ali meningitis. Po podatkih ameriških zdravstvenih služb približno eden od desetih ljudi s hudim potekom bolezni umre, približno polovica preživelih pa ima dolgotrajne posledice.
Romantični film nam lahko zlomi srce na številne načine. Lahko pokonča enega od ljubimcev, ju loči zaradi groznega nesporazuma, razkrije neoprostljivo izdajo ali se preprosto konča z bolečo gotovostjo, da osebe, ki jo ljubimo, ni več. Dežela La La ne izbere nobene od teh možnosti.
Dežela La La in njen briljanten konec
Film Damiena Chazella stori nekaj precej bolj bolečega: Mii in Sebastianu dopusti, da živita naprej. Preživita, uspeta, postaneta človeka, kakršna sta si želela postati, in to drug brez drugega. Na koncu njune zgodbe ne preži nobena velika katastrofa in za ločitev ni kriva nobena zunanja sila. Namesto tega ostane le tiho spoznanje, da se lahko dva človeka globoko ljubita in si spremenita življenja, a kljub temu ne končata v skupnem življenju.
Prav zaradi tega so se zadnji prizori filma zapisali v zgodovino. Konec se sprva zdi, kot da ponuja vse tisto, kar nam obljubljajo običajni hollywoodski muzikali. Potem ko smo Mio in Sebastiana spremljali skozi neuspešne avdicije, finančno negotovost, prepire, vaje, majhne zmage in velike sanje, nam film ponudi vpogled v življenje, ki bi ga lahko imela skupaj. To življenje je bleščeče, romantično in v filmskem smislu naravnost čarobno. Za nekaj trenutkov se zdi, kot da Chazelle prevrti svoj film nazaj in ga prepiše v konec, kakršnega smo pričakovali. Mia in Sebastian ostaneta skupaj. Njuni karieri cvetita. Skupaj se postarata. Glasba se okrepi, zdi se celo, da se jima prilagodi celo mesto. Nato pa nas film opomni, da se nič od tega ni zgodilo.
Ni samo žalosten konec, ki je pripet h konvencionalni ljubezenski zgodbi. Je točka, h kateri je stremel celoten film. Je film o sanjah, a hkrati tudi film o razliki med sanjarjenjem o življenju in dejanskim življenjem. Ves čas briše mejo med njima. Los Angeles je prikazan kot kraj, kjer si ljudje nenehno zamišljajo drugačno prihodnost. Igralci se vidijo na filmskem platnu, glasbeniki na odru, zaljubljenci pa si predstavljajo, da bodo za vedno ostali skupaj. To spodbuja že barvna paleta z obliko muzikala. Prikazati skuša kakšen je občutek, ko prevlada domišljija. Šele pri koncu to zamisel obrne proti nam gledalcem.
Dve uri smo namreč sprejemali jezik muzikala in zato navadili pričakovanja, da bo čustvena logika nagradila njegove like. Pričakujemo, da bodo sanje postale resničnost. Pričakujemo, da bo ljubezen Mie in Sebastiana odgovor na težave, ki ju obdajajo. Pričakujemo zadnjo pesem, zadnji ples in zadnji objem. Chazelle ta pričakovanja odlično razume, saj jih je skozi celoten film premeteno gradil na plečih dveh prepričljivih vlog. Nato pa jih obrne. Zaključna fantazija postane skoraj neznosno lepa prav zato, ker razumemo, da je nemogoča. Oba dobita, kar sta želela, a pri tem izgubila, kar sta imela.
Da bi razumeli, zakaj konec boli, je treba razumeti, kaj drug drugemu pomenita Mia in Sebastian. Njun odnos ni zgolj običajna romanca, v kateri se srečata osamljena človeka in ugotovita, da sta skupaj boljša. Njuna privlačnost je tesno povezana z njunimi ambicijami. Oba sta sanjača, a nista dosegla tistega, za kar verjameta, da bo njunemu življenju dalo smisel. Mia si želi postati igralka, čeprav jo znova in znova zavračajo. Sebastian želi ohraniti in slaviti tisto vrsto jazza, ki po njegovem mnenju izginja, ter sanja o tem, da bi nekoč odprl klub, v katerem bi glasba živela po njegovih tradicionalnih pravilih.
Prav zato se njun odnos na začetku zdi kot čudež v malem. Srečata se v trenutku, ko se trudita svet prepričati, da je njune ambicije vredno uresničiti. Njun odnos postane prostor, v katerem ti cilji štejejo in jih jemljeta resno. Sebastian verjame v Mio, ko ona težko verjame vase, Mia pa v Sebastianovi obsedenosti z jazzom vidi nekaj, česar drugi morda ne razumejo. Drug drugemu postaneta občinstvo, še preden postaneta ljubimca. Ta razlika je ključna, saj je občutek, da te nekdo zares vidi in razume, ena najglobljih oblik intimnosti, kar jih film lahko prikaže.
Njuno razmerje zato že od začetka vsebuje paradoks. Iste sanje, ki ju zbližajo, sčasoma ustvarijo okoliščine, ki ju ločujejo. Sebastian želi živeti od glasbe. A ponujena priložnost od njega zahteva izvajanje komercialno uspešne glasbe, kar je daleč od prvotnih zamisli zase. Mia si želi igrati. A priložnost, ki ji končno ponudi pravo možnost za uspeh, od nje zahteva, da tvega in zapusti življenje, ki si ga je ustvarila s Sebastianom. Film teh ambicij ne prikazuje kot sebičnost. Ne sporoča, da bi moral Sebastian zapustiti skupino ali da bi morala Mia namesto avdicije izbrati razmerje. Sporoča le, da imajo sanje svojo ceno.
To je eden od razlogov, zakaj se konec zdi bolj zrel kot tipičen romantični razhod. Ni očitne napake, ki bi jo bilo mogoče popraviti. Ni lekcije, ki je kateri od njiju preprosto ne bi uspel osvojiti. Ne razideta se zato, ker bi se nenadoma nehala ljubiti. Razideta se, ker se življenji, ki ju gradita, usmerjata v različne smeri. Ljubezen lahko te razlike za nekaj časa naredi znosne, ne more pa jih nujno tudi odpraviti. Neprijetna misel, saj nas romantične zgodbe tradicionalno učijo, da na ljubezen gledamo kot na silo, ki premaga vse.
Če sta si dve osebi usojeni, predvidevamo, bosta sčasoma našli pot. Chazelle spodbuja k razmisleku o možnosti, da takšne »poti« v tradicionalnem smislu morda sploh ni. Včasih sta si človeka v določenem življenjskem obdobju pisana na kožo, a neustrezna za prihodnost, ki jo poskušata graditi. Včasih je lahko zveza uspešna, pa se kljub temu konča.
Chazellov lažni konec
Ko film v zaključki skoči pet let v prihodnost, spremeni tudi pravila. Ne spremljamo več dveh mladih, ki se borita za uresničitev svojih sanj. Spremljamo posledice njunih odločitev. Mia je zdaj uspešna igralka. Sebastian je odprl jazz klub, o katerem je nekoč sanjal. Oba sta dosegla nekaj, kar je bilo ves čas filma videti skoraj nemogoče. V tej sreči pa je nekaj nenavadnega, ker nam holivudski konci ponavadi pri koncu romantičnih filmov ponudijo uspeh in romantiko hkrati, kot skladni stvari. Dežela La La jima uspeh ponudi ločeno, dosegla sta, kar sta želela, a romantična prihodnost, ki sta si jo nekoč zamišljala, je izginila.
Los Angeles dobi kot »Dežela La La« dodaten pomen kot kraj fantazije, ambicij in iluzij, a hkrati opisuje tudi svetove, ki si jih ustvarimo ljudje. Mia in Sebastian sta nekoč živela v skupni različici te fantazije. Verjela sta drug v drugega in v možnost življenja, ki sta si ga zamišljala. Pet let pozneje je vsak od njiju ustvaril svojo različico resničnosti.
A preteklost ni izpuhtela. Prav zato je Miin prihod v Sebastianov klub tako pomemben. Ne zaide zgolj v naključno restavracijo. Vstopi v fizično uresničitev sanj, o katerih sta govorila skupaj. Sebastian stoji sredi prihodnosti, ki si jo je obljubil. Klub obstaja, v njem igra tradicionalni jazz. Njegove sanje so se uresničile. Toda osebe, ki je nekoč spodbujala te sanje, ni več ob njem. Klub predvsem zanj postane nekakšen spomenik uspehu in izgubi sočasno. Dobil je kar si je želel, a ta dosežek ne more izbrisati dejstva, da je bila z njim nekoč povezana neka druga prihodnost.
Pogled med Mio in Sebastianom
Najbolj znan trenutek v zaključku je morda prav najpreprostejši: Mia in Sebastian se pogledata. Chazelle po njuni zgodbi ne potrebuje več dolgega pogovora. Ta bi zaključek celo oslabil. Film dopusti, da se med njima vzpostavi s pogledom, barvami in glasbo vzpostavi pogled, ki zavzema vse. Oba se soočita s svojevrstno različico lastne preteklosti. Ne kaže na to, da bi začela na novo premlevati o svojem življenju. Ni namigov, da bi moral Sebastian opustiti svoj klub ali da bi morala Mia zapustiti moža. Prizor ni uvod v spravo, ampak za priznanje oziroma spoznanje. Po toliko letih gledata osebo, ki sta jo nekoč ljubila (morda še vedno jo), in hkrati osebo, brez katere ne bi bila na tem istem mestu. Tako in drugače.
Njuna nasmeha sta enako pomembna. Nista nasmeha sreče, a tudi ne izraza obžalovanja. V njima je žalost, a tudi toplina. Njuno razmerje se ni končalo tako, da bi postalo brezpomensko. Končalo se je, a je ohranilo svoj pomen.
Prav ta razlika je tisto, kar prizor naredi tako pretresljiv. Če bi se Mia in Sebastian sovražila, bi gledalci lahko ‘šli' naprej z njima. Če bi eden od njiju izdal drugega, bi lahko določili krivca. Če bi njun odnos preprosto postal toksičen, bi lahko razhod razumeli kot nujen. Namesto tega nas Dežela La La kot zapisano pusti z nečim, kar je veliko težje prebaviti. Z možnostjo, da bi bila lahko skupaj čudovita, a jima kljub temu ni bilo usojeno ostati skupaj.
Nato nam film prikaže življenje, ki ga nista imela. Po nastopu v klubu film preide v izjemen zaključni glasbeni prizor. Konec začne delovati kot spomin oziroma spreminjanje slednjega. Vidimo alternativno različico zgodbe Mie in Sebastiana. Njun odnos se nadaljuje, poklicna prizadevanja pa sobivajo. Ovire, ki so ju ločile, navidez izginejo. Film nas popelje skozi namišljene trenutke, ki delujejo kot drobci nekega drugega filma. Takšnega, v katerem romantični par doživi konec, kakršnega so gledalci pričakovali. Alternativa je čudovita. Je vabljiva in vse tisto, kar bi želeli za lika.
Film od gledalcev zahteva, da žalujejo za nečim, kar se ni nikoli zgodilo. To je eden najbolj prefinjenih čustvenih trikov. Običajno od nas zgodbe pričakujejo žalovanje za nečim, kar je dejansko obstajalo. Dežela La La pa od nas zahteva, naj žalujemo za eno od možnosti. Prikazano nam je celotno življenje, ki bi ga Mia in Sebastian lahko živela, in za nekaj trenutkov lahko občutimo, kot da je bilo resnično. Vidimo, kako se njun odnos nadaljuje, kako se razvijata njuni karieri in kako se oblikuje njuno skupno življenje. Nato smo prisiljeni vrniti se v resničnost, v kateri se te stvari niso zgodile. Ostaja pa vprašanje, če bi jima še vedno lahko uspelo tudi, če bi ostala skupaj.
Zaključna montaža je v tem še posebej domiselna, saj proti občinstvu obrne jezik muzikala. Skozi ves film pesmi in plesi odražajo notranji svet likov. Vsakdanja resničnost prepušča prostor filmskemu izrazu. Liki ne ustavijo prometa zato, da bi zaplesali, niti ne lebdijo med zvezdami. Glasbene točke zunanjemu svetu razkrivajo čustva, ki jih običajni dialog ne more zajeti. V sklepnem prizoru ta jezik postane jezik vprašanja »kaj pa, če …?« Prizori so kot film v filmu. Dežela La La si zamišlja drugačno različico sebe.
Nato film odgrne zaveso. Občinstvo spozna, da popolni konec v slogu muzikala nikoli ni bil pravi konec. Bil je le konec, kakršnega bi si želeli gledalci. Razume pričakovanja, da bosta Mia in Sebastian izbrala drug drugega in vse ostalo postavila na stranski tir. Namiguje, da odločitev zase nujno ne pomeni, da nekoga nismo ljubili.
Ena najpomembnejših Chazellovih odločitev je, da nikomur ne pripiše krivde. To se morda zdi samoumevno, a je v romantičnih zgodbah presenetljivo redko. Razhodi so pogosto osredotočeni na vprašanje krivde. Nekdo je varal, lagali ali bil sebičen. Mia in Sebastian imata svoje pomanjkljivosti in se prepirata, drug drugega razočarata, se spopadata z negotovostjo in frustracijami. Vendar ju zgodba ne spreminja v negativca.
Njun razhod ni posledica padca na moralnem preizkusu. Soočita se s konfliktom želja. Željo po ljubezni in željo po poslanstvu/sanjah. Tega konflikta ni mogoče rešiti zgolj s tem, da eno željo razglasimo za pomembnejšo od druge. Obe sanji sta tesno povezani z identiteto likov. Če bi od katerega koli od njiju zahtevali, naj se odreče svojim sanjam, bi to pomenilo, da se mora odreči delu samega sebe.
Zaradi tega se konec bistveno razlikuje od zgodbe, v kateri zaljubljenca žrtvujeta odnos zaradi sanj, nato pa ugotovita, da te sanje niso bile vredne žrtve. Bile so vredne, prav v tem je tragedija konca Dežele La La. Za ljudi, ki sprejmejo »pravo« romantično odločitev, ne obstaja nikakršno kozmično plačilo, saj nam tudi film ne pove, katera odločitev bi bila prava. Če bi ostala skupaj, bi morda eden od njiju sčasoma začel obžalovati žrtvovanje. Morda bi bila srečna in si ustvarila povsem drugačno in prav tako čudovito življenje.
Film ne ponudi odgovora. Namesto tega nam predstavi neprijetno resničnost: odločitev je lahko smiselna, ne da bi pri tem zagotavljala srečo na vseh življenjskih področjih. Mia za uspeh ni potrebovala Sebastianove prisotnosti. Sebastian za uresničitev svojih sanj ni potreboval Miine prisotnosti. A to ne pomeni, da na neki točki nista potrebovala drug drugega.
V tej misli je nekaj globoko ganljivega. Človeku ni treba ostati v tvojem življenju za vedno, da bi ga trajno spremenil.
Vloga glasbe v Deželi La La
Glasba je tista, ki koncu omogoči, da izrazi tisto, česar liki sami ne morejo. Justin Hurwitz je tu verjetno spisal svoj magnum opus, dvojec Pasek&Paul pa je glasbi vnesel besede. Zaključna glasbena tema nosi v sebi čustveno zgodovino njunega odnosa. Vsebuje odmeve prejšnjih melodij in motivov, zato občinstvo ne spremlja le novega prizora; slišimo, kako se celoten odnos vrača v glasbeni obliki. Glasba postane spomin.
Odnos med Mio in Sebastianom deluje podobno.Nekaj časa igrata isto skladbo. Sčasoma se njuna ritma razideta. Nobeden od njiju nujno ne preneha poslušati drugega. Preprosto se neha premikati proti istemu cilju. Zaključni glasbeni prizor postane nekakšna zadnja improvizacija na temo njunega odnosa. Vzame teme, ki smo jih že slišali, in se sprašuje, kako bi zvenele, če bi melodija krenila po drugi poti.
Hollywood nam običajno pravi, naj izberemo fantazijo. Končna ironija se skriva v dejstvu, da je Dežela La La film, ki je globoko zaljubljen v Hollywood, hkrati pa pod vprašaj postavlja njegove obljube.
Film je poln sklicevanj na klasične muzikale. Sprejema staromodno koreografijo, gledališko barvitost, romantične mestne vedute in zamisel, da lahko vsakdanje življenje nenadoma postane čarobno. Chazelle očitno ljubi filme, ki so občinstvo naučili sanjati. Vendar se tudi zaveda, da so ti filmi fantazije.
Hollywood lahko poskrbi, da dva človeka plešeta pod zvezdami. Lahko stori, da je mesto videti kot iz sanj. Lahko popolno nastavi osvetljavo in ob poljubu predvaja pravo pesem. Ne more pa zagotoviti, da bosta človeka na zaslonu ostala skupaj tudi po odjavni špici.
Sebastian se vrne h klavirju. Mia odide z možem. Klub ostane. Glasba igra naprej in življenje teče dalje. Film bi se lahko končal s sporočilom, da jima je bilo usojeno biti skupaj. Namesto tega nam pove nekaj veliko težjega in lepšega. Bilo jima je usojeno, da drug drugemu nekaj pomenita.
Zadnji prizori filma Dežela La La ne govorijo o dveh ljudeh, ki nista doživela srečnega konca. Govorijo o dveh ljudeh, ki sta doživela različna srečna konca. Včasih oseba, ki jo ljubiš, ni tista, s katero preživiš preostanek življenja. Včasih se razmerje ne konča zato, ker je bilo napaka, temveč zato, ker je izpolnilo tisti del življenja, ki mu je bil namenjen. Včasih se sanje uresničijo, le ne v obliki, kot smo si jo zamislili. In včasih, leta po tem, ko se je vse spremenilo, lahko pogledaš nekoga, ki ti je nekoč pomenil vse, in se nasmehneš, ker si – kljub vsemu, kar je bilo izgubljeno – hvaležen, da sta se vajini poti za nekaj časa prekrižali.
Zato zadnji pogled med Mio in Sebastianom boli. Ne, ker ljubezen ni bila resnična, ampak, ker je bila.
Odpri TikTok in v roku petih minut boš naletel na nekoga, ki nosi nizko posajene kavbojke, metuljčke v laseh in v ozadju vrti pesem, ki jo je nazadnje predvajal MTV pred dvajsetimi leti. Ne, algoritem se ni pokvaril. Y2K estetika je res nazaj, in to precej resno.
Ni šlo za en sam trend, ampak za val
Tu ne govorimo o osamljenem pojavu ene garderobne kombinacije. Gre za širši val, ki je zajel modo, glasbo in celo splošno vzdušje na družbenih omrežjih. Konec leta 2025 in v začetku 2026 se je razširil trend, poznan kot »2026 je novi 2016«, pri katerem uporabniki delijo posnetke mode, glasbe in spletnih trendov izpred desetih let, gibanje pa je pridobilo pozornost decembra 2025 skozi tako imenovani Great Meme Reset, ko so poizvedbe po tej temi po vsem svetu opazno narasle.
Vzporedno se je okrepila tudi nostalgija po zgodnjih 2000-ih, torej Y2K obdobju. Modni analitiki opažajo, da nizko posajene kavbojke, kratke majčke, mini krila in ploščate sandale s platformo znova postajajo stalnica na Instagramu in TikToku, tokrat večinoma v bolj nošljivi, umirjeni različici kot v svojem prvem valu.
Zakaj ravno zdaj?
Modna industrija se pogosto vrača v cikle, in dvajset let je razmeroma standarden razmik, znotraj katerega se stari trendi znova zdijo sveži novi generaciji, ki jih ni doživela prvič. A poleg cikličnosti mode je tu še nekaj drugega, in sicer splošna želja po pobegu iz sedanjosti.
Trend »2026 je novi 2016« se nanaša na obdobje pred pandemijo covid-19 in pred množično uporabo generativne umetne inteligence pri ustvarjanju vsebine. Torej ne gre le za estetiko, ampak za hrepenenje po času, ko je bilo internet še mogoče ločiti od resničnosti, ko fotografija ni bila dvomljiva glede tega, ali je resnična ali generirana.
Metuljčki, preklopni telefoni in blišč
Konkretno, kaj se torej vrača? Modni komentatorji na portalu Fashion Week Online naštevajo nizko posajene kavbojke, kratke majice, mini krila z metalik detajli, ploščate superge in mini torbice kot ključne kose. Zraven sodijo tudi dodatki, kot so debele verižice, metuljčki za lase in barvna sončna očala v ovalni obliki.
Pri lepotnih trendih se vrača sijoč lip gloss namesto matiranih ust, pisan eyeliner v modrih in zelenih odtenkih, ter bleščice na licih, torej vse tisto, kar je bilo pred dvajsetimi leti standard vsakega večernega izhoda.
Nekoč je trajalo mesece, da se je modna smer razširila iz enega mesta v drugega. Danes lahko slog postane viralen v nekaj dneh, kar je posledica algoritmov, ki hitro širijo vsebino med podobnimi uporabniki. Trendi, ki bi jih pred desetletjem opazili samo na modnih revijah, se danes pojavijo na profilu vrstnika, ki je star komaj toliko, kolikor je bilo prvotnemu trendu, ko je nastal.
Znamke, kot so Urban Outfitters, American Eagle in Brandy Melville, so na to reagirale precej hitro in v svoje kolekcije vključile nizko posajene kavbojke ter kratke majčke, kar je trendu dalo dodaten zagon in dostopnost, ne le nostalgije za tistimi, ki so si te kose lahko privoščili prek starih fotografij ali rabljenih trgovin.
Ni šlo le za oblačila
Zanimivo je, da se je podoben premik zgodil tudi pri glasbi. Izvajalci, ki so bili priljubljeni v zgodnjih 2000-ih, denimo tisti iz pop-punk in emo scene, se znova pojavljajo na playlistah mlajše generacije, ki jih prej sploh ni poznala. Gre za podoben mehanizem kot pri modi, samo da glasbo tokrat širi predvsem zvočna knjižnica na TikToku, kjer kratki izseki pesmi hitro postanejo del množičnih izzivov ali montaž.
Je to res le nostalgija, ali nekaj več?
Tu se stvar zaplete. Ni nujno, da gre samo za romantiziranje preteklosti. Del privlačnosti je verjetno tudi to, da mlajša generacija odrašča v svetu, poplavljenim z digitalno popolnostjo in umetno inteligenco, zato jih privlači estetika, ki deluje bolj surova, bolj otipljiva, manj filtrirana. Metalik torbica ali preklopni telefon iz leta 2003 v tem kontekstu deluje skoraj kot upor proti popolnosti sodobnih vsebin.
Sam mislim, da je pri tem manj pomembno, ali gre res za pristno nostalgijo ali le za dober marketinški cikel. Dejstvo je, da moda vedno išče naslednjo stvar, ki se zdi hkrati znana in sveža, in trenutno je to očitno leto 2003, ne glede na to, ali si ga takrat sploh doživel/a v živo.
Ko spoznavaš nekoga novega, se prej ali slej pojavi vprašanje, kaj od vsega tega sploh najbolj šteje? Kemija na prvem zmenku, to, kako izgleda, ali nekaj bolj skritega, kar se pokaže šele čez čas? Podatki iz raziskav dajejo presenetljivo dosleden odgovor, ki pa ni tako preprost, kot bi si mislil.
Zaupanje in iskrenost zmagata skoraj v vsaki raziskavi
Raziskava YouGov, izvedena na ameriškem vzorcu, je med 32 dejavniki uspešnega razmerja preverjala, katere ljudje ocenjujejo kot zares pomembne. Na vrhu je pristalo zaupanje (94 odstotkov vprašanih ga ocenjuje kot zelo pomembno), tik za njim iskrenost (92 odstotkov) in spoštovanje (91 odstotkov). Zanimivo je, kaj je pristalo na dnu lestvice, ‘skrivnostnost' je kot pomembno navedlo le 8 odstotkov vprašanih, kar dokaj jasno pobija romantično idejo, da nas privlači tisto, česar o partnerju ne vemo.
Podobno kaže tudi raziskava DatingAdvice.com, izvedena v sodelovanju z inštitutom Kinsey na vzorcu 2.000 ameriških samskih oseb. 47 odstotkov jih je iskrenost postavilo na prvo mesto med lastnostmi, ki jih iščejo pri partnerju, pred fizično privlačnostjo, finančno stabilnostjo in celo spolno kompatibilnostjo.
A obstaja nekaj, kar po mnenju psihologov šteje še bolj
Tu pride zanimiv obrat. Ko psihologi, ki se ukvarjajo z znanostjo o razmerjih, iščejo lastnost, ki najbolj dosledno napoveduje, ali bo par ostal povezan, se bo po prepirih pobotal in bo čez leta še vedno čutil pristno ljubezen, iskrenost pogosto ni tista, ki pristane na vrhu. Namesto tega raziskovalci govorijo o zaznani odzivnosti partnerja (perceived partner responsiveness) — občutku, da te partner razume, ceni to, kar v tebi vidi, in po tem tudi ravna.
Gre za nekaj, kar večina ljudi nikoli ni naučena poimenovati, čeprav njegovo prisotnost ali odsotnost začutijo v nekaj minutah po tem, ko nekoga spoznajo. Raziskovalci to razdelijo na tri dele: razumevanje, potrjevanje in skrb. Zanimivo je, da iskrenost sama po sebi brez tega konteksta ne deluje tako, kot bi pričakovali. Študija Univerze Kalifornija v Berkeleyju iz leta 2023 je pokazala, da zadrževanje misli in čustev, da bi se izognili prepiru, ne umiri odnosa, ampak dolgoročno povzroči pogostejše in bolj čustveno nabite konflikte.
Kaj torej z videzom
Videz pri tem ni izginil iz enačbe, je pa jasno nižje na lestvici prioritet, kot marsikdo pričakuje. Raziskava The Knot je pokazala, da 76 odstotkov vprašanih kot ključno lastnost iskanega partnerja navaja, da je z njim lahko govoriti, medtem ko je spolna privlačnost ali kemija na drugem mestu z 72 odstotki. Blizu, a vseeno za sposobnostjo pristne komunikacije.
Se pravi, fizična privlačnost pogosto odpre vrata za prvo srečanje, redko pa je tisto, kar ljudi drži skupaj čez mesece in leta. Bolj gre za nekakšen vstopni prag kot za dejanski temelj razmerja.
Zakaj iskrenost ni vedno tako preprosta, kot zveni
Raziskava psihologinje Bonnie Le z Univerze Rochester, izvedena na več kot 200 parih, je pokazala nekaj zanimivega. Ni nujno, da partner popolnoma natančno zazna, kdaj je drugi iskren. Bolj šteje sam trud, da si iskren, in občutek, da te partner kot takega dojema. Torej niti iskrenost ni popolnoma objektivna kategorija, je bolj proces, ki ga oba v razmerju soustvarjata, kot pa lastnost, ki jo enkrat za vselej dokažeš.
Kaj to pomeni, ko naslednjič nekoga spoznavaš
Zaupanje in iskrenost dosledno pristaneta na vrhu skoraj vsake raziskave o tem, kaj ljudje iščejo pri partnerju, videz pa igra vlogo predvsem na začetku, ne pa dolgoročno. Kar pa psihologi dodajajo kot morda še pomembnejše, je občutek, da te nekdo dejansko vidi in razume. Ne le da ti ne laže, ampak da te resnično posluša, ko govoriš. To je verjetno tisto, kar je težje meriti v anketi, a lažje začutiti, ko sediš nasproti nekoga in preprosto veš, da te posluša.
Strokovnjaki razkrivajo, da ni pomembno le kaj jemo – naša biološka ura igra pomembno vlogo pri tem, kako metaboliziramo hrano.
»Zajtrkuj kot kralj, jej kosilo kot princ in večerjo kot siromak,« je rek, ki ga večina Špancev upošteva pri svojih jedilnih navadah.
V Španiji je običajno, da je kosilo največji obrok dneva, medtem ko večerni obroki običajno vključujejo lahke prigrizke.
Drugod po svetu pa je bolj običajno, da imamo lahko kosilo, ki mu sledi obilnejši obrok zvečer. A morda smo stvari obrnili na glavo, vsaj tako pravi nastajajoča znanstvena disciplina, krononutricija. Ta namreč veluje, da pri zdravem prehranjevanju ne gre le za to, kaj jemo, ampak tudi za to, kdaj jemo.
Od zmanjševanja debelosti do preprečevanja bolezni srca in ožilja – številne študije zdaj kažejo, da naša notranja telesna ura, ali cirkadiani ritem, igra pomembno vlogo pri tem, kako predelujemo hrano. In tudi pri našem zdravju na sploh.
Raziskovalka Marta Garaulet z Univerze v Murciji v Španiji se je začela zanimati za vpliv časa obrokov po opazovanjih v svoji kliniki za hujšanje. Ko je pred več kot 10 leti opazovala dve pacientki, ki sta imela različne rezultate pri hujšanju, čeprav sta živela skupaj in sledila popolnoma enaki prehrani.
Z biološkega vidika zjutraj in zvečer nismo ista oseba – Frank Scheer
Ena je kosila okoli 13.00, druga pa je zaradi urnika predavanj lahko jedla šele kasneje. »To je bila edina razlika,« pravi Garaulet. Študentka, ki je kosila prej, je po šestih tednih izgubila precej več teže. To jo je spodbudilo, da je raziskala zanimivo možnost, da bi lahko že sam čas obroka imel velik vpliv na hujšanje.
Skupaj s kolegi z Univerze v Murciji je Garaulet spremljala 420 odraslih v Španiji, ki so 20 tednov sodelovali v istem programu hujšanja, in ugotovila, da so tisti, ki so kosili zgodaj, izgubili več teže in jo izgubili hitreje v primerjavi s tistimi, ki so se odločili za poznejše kosilo.
A zakaj bi imelo uživanje popolnoma enake hrane ob različnih urah dneva tako močan učinek?
Ko so pri BBC to vprašanje zastavili Franku Scheerju, profesorju medicine in nevroznanstveniku, je ta pojasnil, da je to zato, ker »z biološkega vidika zjutraj in zvečer nismo ista oseba«. Naša notranja telesna ura uravnava skoraj vse vidike naše fiziologije.
Zvečer se to še najbolj opazi. Prehranjevanje v času, ko nam notranja ura sporoča, da je čas za spanje, povzroča biološko neskladje, imenovano »cirkadiano neskladje«. »Če jeste zvečer, ko je raven melatonina povišana, bo vaš nadzor nad glukozo moten,« pravi Scheer.
Učinki poznejšega prehranjevanja se lahko razširijo tudi preko uravnavanja krvnega sladkorja. Raziskave so pokazale, da se ljudje zaradi poznejšega prehranjevanja naslednji dan počutijo bolj lačne, saj to moti delovanje hormonov, ki uravnavajo apetit in občutek sitosti. Tisti, ki so jedli pozneje, so proizvajali manj leptina, hormona, ki našim možganom sporoča, kdaj smo siti.
Hkrati pa čas obrokov vpliva na to, kako naše telo shranjuje maščobo. Namesto da bi maščobo razgrajevalo, lahko poznejše prehranjevanje povzroči, da naše celice maščobo shranjujejo.
Zgodnejše prehranjevanje lahko prinaša tudi koristi za zdravje srca. V študiji, v kateri je sodelovalo več kot 100.000 ljudi v Franciji, so tisti, ki so zajtrkovali pozneje, imeli večje tveganje za srčno-žilne bolezni. Raziskovalci so ugotovili tudi, da je daljše nočno postenje, doseženo z zgodnejšim večerjanjem namesto z odlašanjem zajtrka, povezano z boljšim zdravjem srca.
Kako se prehranjevati pametneje
Praktični nasveti so razmeroma preprosti. Poskušajte jesti ob rednih urah in uživajte ogljikove hidrate, bogate z vlakninami, kot so polnozrnata žita, stročnice (fižol, grah in leča) ter sadje, v zgodnjih urah dneva, ko jih telo lažje predeluje. Zvečer se odločite za lažji obrok, po možnosti takšnega, ki je bogat z beljakovinami.
Scheer prav tako priporoča, da bi bilo zvečer koristno vključiti živila, ki spodbujajo spanje, kot so oreški in semena, ter vire beljakovin, bogate s triptofanom, kot so piščanec, losos in tuna, saj je bilo dokazano, da triptofan izboljša kakovost spanja.
Kdaj je torej najboljši čas za večerjo? No, pravzaprav ni najboljšega časa – a v idealnem primeru bi morali največji obrok zaužiti zgodaj čez dan, večerjo pa vsaj tri ure pred spanjem.
Ko na živilu opazimo majhno zaplato plesni, je prva misel pogosto, če lahko odrežemo tisti del stran. Toda pri nekaterih živilih to ni varno. Plesen namreč ni vedno omejena zgolj na površino, ki jo vidimo.
Čeprav je lahko majhna količina plesni videti precej nedolžno, je pomembno, za katero živilo gre. Nekatera živila je mogoče rešiti z odstranitvijo plesnivega dela, pri drugih pa je najbolj varna odločitev, da jih zavržemo.
Zakaj samo odstranjevanje plesni ni vedno dovolj?
Plesen, ki jo vidimo na površini živila, je lahko le del glive. Njene drobne nitke se lahko razširijo globlje v živilo, kjer jih s prostim očesom ne vidimo. Poleg tega lahko nekatere plesni proizvajajo mikotoksine, strupene snovi, ki lahko predstavljajo tveganje za zdravje. Zato odstranitev vidne plesni še ne pomeni nujno, da je preostanek živila varen.
Prav tako ni mogoče po videzu ali barvi plesni zanesljivo ugotoviti, ali gre za neškodljivo ali potencialno nevarno vrsto.
Pri trdih in gostih živilih je možnost, da je plesen prodrla globlje, manjša. Med živili, pri katerih je v določenih primerih mogoče odstraniti plesnivi del, so na primer trdi siri. Pomembno je, da se plesnivi del odreže dovolj na široko in globoko, pri tem pa se z nožem ne dotikamo plesni in nato z njim režemo preostanka živila.
Podobno velja za nekatera čvrsta živila, kot sta na primer korenje ali zelje. Če je plesen omejena na majhen del, je mogoče prizadeti del odstraniti z dovolj veliko varnostno rezervo.
Mehka živila je bolje zavreči
Pri mehkih, vlažnih in poroznih živilih je situacija drugačna. Plesen se lahko hitro razširi pod površino, zato samo strganje ali rezanje plesnivega dela ni dovolj.
Izdelke, ki jih praviloma zavržemo ob pojavu plesni so:
Mehki siri.
Jogurti in drugi mehki mlečni izdelki.
Skuta.
Mehko sadje.
Marmelade in želeji.
Kruh in pecivo.
Kuhane jedi.
Mehko meso.
Pri kruhu je na primer lahko vidna le ena majhna zelena ali bela lisa, vendar se lahko plesnive nitke razširijo precej dlje od mesta, kjer je plesen vidna.
Tukaj je predvsem pomembno, kako čvrsto je živilo.
Če se plesen pojavi na mehkem sadju, kot so jagode, maline, breskve ali paradižnik, je najbolje, da živilo zavržete. Zaradi visoke vsebnosti vode se lahko plesen širi pod površino.
Pri bolj čvrstih živilih, na primer korenju, papriki ali zelju, je mogoče manjši plesnivi del v nekaterih primerih odstraniti. Pri tem je pomembno, da odstranimo tudi nekaj centimetrov zdravega dela okoli in pod plesnijo.
Plesen ni vedno znak, da je živilo nevarno
Ob tem velja pomembna izjema – nekatere plesni so pri proizvodnji hrane celo namerno uporabljene.
Značilna primera sta določena modra in bela plesniva sira, pri katerih je plesen del proizvodnega procesa. Takšna plesen je drugačna od naključne plesni, ki se pojavi na živilu zaradi kvarjenja.
Zato ni mogoče reči, da je vsaka plesen na hrani nevarna. Ključno je, ali je bila plesen pri izdelavi predvidena ali pa se je pojavila naknadno.
Če ste po pomoti pojedli majhno količino plesnivega živila, ni treba takoj razviti skrbi. Pri sicer zdravem človeku majhna količina običajno ne povzroči resnih težav.
Vseeno pa bodite pozorni na morebitne simptome, kot so slabost, bruhanje, driska ali druge prebavne težave. Ob hujših ali vztrajnih simptomih je smiselno poiskati zdravniški nasvet. Posebna previdnost je potrebna pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom in drugih ranljivih skupinah.
prav se zdi škoda zavreči skoraj celo živilo zaradi majhne lise, je pri mehkih in vlažnih živilih to pogosto najvarnejša odločitev.
Pri trdih in gostih živilih lahko v nekaterih primerih plesnivi del odstranimo, pri mehkih in poroznih živilih pa je praviloma bolje zavreči celoten izdelek.
Če niste prepričani, za kakšno živilo gre, je bolje biti previden. Pri plesni namreč ni vedno mogoče oceniti tveganja samo na podlagi tega, kar vidimo na površini.
Vinted je v Sloveniji uradno pristal šele oktobra 2025, a je v nekaj mesecih uspel to, kar so mnogi napovedovali — spremenil je navado prodajanja rabljenih oblačil iz nečesa priložnostnega v skoraj resno stransko dejavnost za marsikaterega mladega.
Od litovskega startupa do sto milijonov uporabnikov
Vinted je bil ustanovljen leta 2008 v Litvi, prvih osem let pa je bila prodaja za uporabnike popolnoma brezplačna, oglaševanje pa je komaj pokrivalo strošek strežnikov. Ko so leta 2014 poskušali uvesti 20-odstotno prodajno provizijo po vzoru platforme Poshmark, so se uporabniki uprli tako glasno, da je izvršni direktor Thomas Plantenga odpustil polovico zaposlenih in ves preostali denar stavil na televizijsko oglaševanje. Poteza, ki se je izkazala za pravilno. Danes platforma povezuje več kot sto milijonov uporabnikov po vsej Evropi, ki prodajajo ali iščejo oblačila, obutev, kozmetiko, elektroniko, knjige in opremo za šport in hobije.
Kako uspešno rasteta prihodki
Podatki podjetja za leto 2025 kažejo, kako hitro platforma raste. Po poročanju Računalniških novic je Vinted lani ustvaril 1,1 milijarde evrov prihodkov, kar je 38 odstotkov več kot leto prej. Rast poganjata predvsem širitev v nove kategorije izdelkov in države ter, kar je morda najbolj zanimivo, gospodarska negotovost in inflacija, ki potrošnike potiskata k varčevanju. Mediji Vinted zato pogosto opisujejo kot nekakšnega ‘zmagovalca krize', saj uporabnikom hkrati omogoča dodaten zaslužek in dostop do cenejših izdelkov.
Kako je prišel v Slovenijo?
Ko je platforma napovedala širitev na slovenski trg, se je pri nas dvignilo pravo pričakovanje. Kot je poročal N1, se je Vinted najprej lansko leto razširil na Hrvaško, slovenski uporabniki pa so njegov prihod le stežka dočakali. Ko je aplikacija naposled zaživela, so se na družbenih omrežjih vrstile objave tipa ‘Vinted je končno v Sloveniji'. Zanimiva podrobnost, ki je marsikoga presenetila. Sovenski uporabniki so bili ob zagonu uvrščeni v skupno cono s Poljsko, kar pomeni dostop do bistveno večjega trga artiklov, kot bi ga imela sama Slovenija, obenem pa manj možnosti trgovanja izključno z lokalnimi prodajalci.
Zakaj je zaslužek postal tako privlačen
Za razliko od klasičnih spletnih oglasnikov, kjer je bila prodaja rabljenih oblačil dolgo počasna in nezanesljiva, Vinted ponuja sistem zaščite kupca. Plačilo se prodajalcu sprosti šele, ko kupec potrdi, da je prejel izdelek v dogovorjenem stanju, kar je znatno zmanjšalo tveganje goljufij na obeh straneh. Ker platforma prodajalcem ne zaračunava provizije (ta se namesto tega prenese na kupca prek zaščite kupca), lahko posameznik obdrži skoraj celoten dogovorjeni znesek prodaje.
Od priložnostne prodaje do prave male obrti
Tu se zgodba razveji v zanimivo smer. Kot ugotavlja Marketing Magazin v svoji analizi iz februarja 2026, se je znotraj Vintedove ekosistema razvila cela niša tako imenovanega premium second-handa — butikov in spletnih profilov, ki ponujajo skrbno izbrane, kakovostnejše kose blagovnih znamk višjega cenovnega razreda. Gre za hibrid med klasično luksuzno ponudbo in ekonomiko krožnega gospodarstva, ki ga po svetu že dokazujeta platformi The RealReal in Vestiaire Collective. Za mlade, ki razumejo modne trende in imajo občutek za to, kaj se bo dobro prodalo, to pomeni realno priložnost, da prodaja preraste iz čiščenja lastne omare v dejaven posel. Nakup po nizki ceni na eni platformi, prenova ali skrbna izbira, in ponovna prodaja z dobičkom na Vintedu.
Kaj to pomeni za tiste, ki bi radi poskusili?
Kdor razmišlja o tem, da bi Vinted uporabil za resen dodaten zaslužek, ne le za priložnostno čiščenje omare, se splača začeti z natančnimi, dobro osvetljenimi fotografijami in poštenim opisom stanja izdelka. Po izkušnjah slovenskih uporabnic, ki jih je zbral Onaplus, so kupci najbolj kritični ravno do neskladja med opisom in dejanskim stanjem oblačila. Poznavanje tega, katere znamke in stili se na platformi dobro prodajajo, prihaja z izkušnjami, a začetna, dosledna poštenost pri opisovanju izdelkov je tisto, kar gradi oceno prodajalca in s tem dolgoročni uspeh na platformi.
Vsako leto se na tisoče študentov po Evropi odpravi na novo univerzo, v novo mesto in pogosto tudi v povsem novo življenjsko obdobje. Še preden se začnejo prva predavanja, se začnejo pogovori: študenti sprašujejo o nastanitvi, iščejo nove prijatelje, si izmenjujejo izkušnje in delijo skrbi.
Analiza 1.919 objav študentov z univerz po Evropi razkriva zanimiv zemljevid študentskega življenja. Potrebe se namreč precej spreminjajo – od priprav na prihod na univerzo do prvih mesecev študija in nadaljevanja študijskega leta, poroča Uni-life.
Iskanje stanovanja
Največji delež pogovorov med študenti je povezan s stanovanjem in nastanitvijo. Teh objav je bilo približno 465, kar pomeni, da je stanovanjska problematika daleč najpogostejša tema.
Iskanje sobe ali stanovanja se pogosto začne že več mesecev pred prihodom v novo mesto. Študenti se srečujejo z visokimi cenami, omejeno ponudbo in negotovostjo, pri iskanju na daljavo pa tudi s strahom pred prevarami.
Zanimivo je, da stanovanje ostaja pomembna tema tudi po začetku študijskega leta. V jesenskih mesecih je bilo objavljenih še več kot 150 objav, povezanih z iskanjem zanesljive nastanitve.
To kaže, da stanovanje ni zgolj praktično vprašanje, ki ga mora študent rešiti pred vpisom. Je eden največjih stresnih dejavnikov študentskega življenja. Študenti si zato med seboj izmenjujejo priporočila, opozarjajo na morebitne prevare in iščejo preverjene informacije.
Če je stanovanje največji izziv, je ustvarjanje skupnosti eden največjih motivov.
Objave, povezane s spoznavanjem novih ljudi, predstavitvami, srečanji in iskanjem prijateljev, predstavljajo več kot 21 odstotkov vseh analiziranih pogovorov. Samo v obdobju pred prihodom na univerzo so študenti ustvarili več kot 300 objav, katerih glavni namen je bil spoznati bodoče sošolce in ustvariti novo družbo.
Pri tem je zanimiva tudi čustvena plat. Pred začetkom študijskega leta je bilo skoraj 30 odstotkov objav pozitivno naravnanih, kar je precej več kot pozneje med študijskim letom.
Pred začetkom predavanj tako prevladujejo navdušenje, pričakovanje in želja po novih poznanstvih. Študenti želijo vedeti, kdo bo z njimi v predavalnici, kdo živi v istem mestu in s kom bi lahko preživljali prosti čas.
Prav zato je obdobje pred začetkom študija za univerze pomembna priložnost. Z zgodnjim povezovanjem študentov, organiziranimi srečanji in skupnostmi lahko pomembno vplivajo na to, kako se bodo novinci počutili v novem okolju.
Ko se začne študij, pridejo na vrsto realne težave
Ko se začne semester, se pozornost študentov precej spremeni.
V ospredje pridejo predmeti, urniki, izpiti, naloge in druga akademska vprašanja. Poveča se tudi število administrativnih vprašanj – od vpisa in registracije do zdravstvenega zavarovanja, urejanja telefonske številke in drugih vsakodnevnih obveznosti.
Objave, povezane z akademskim življenjem, predstavljajo približno 10 odstotkov vseh pogovorov, njihovo število pa po septembru postopoma narašča.
Spremeni se tudi razpoloženje. Delež pozitivnih objav pade na približno 20 odstotkov. Navdušenje pred začetkom študija začne nadomeščati bolj nevtralno ali nekoliko bolj obremenjeno razpoloženje.
To ni presenetljivo. Ko se začetno vznemirjenje umiri, študenti naletijo na urnike, roke, izpite, birokracijo in akademski pritisk. Za mednarodne študente so ti izzivi lahko še večji, saj se morajo pogosto znajti v sistemih, ki jih ne poznajo.
Študentsko življenje ni samo študij
Kljub vsem praktičnim in akademskim izzivom študentsko življenje ostaja tudi čas druženja, zabave in novih izkušenj.
Objave o športu, dogodkih, druženjih, hobijih in različnih študentskih aktivnostih so sicer številčno manjše kategorije, vendar pogosto vsebujejo najbolj navdušena in pozitivna sporočila.
Študenti se tako ne povezujejo samo zato, da bi rešili problem. Povezujejo se tudi zato, da bi skupaj nekaj doživeli.
Športna ekipa, študentski dogodek, skupina za določen hobi ali spontano druženje lahko postanejo pomemben del študentske izkušnje. Pri tem je pomembno, da se študentska skupnost ne konča z uvajalnim tednom. Ko se enkrat vzpostavijo nova poznanstva, se lahko skozi leto še naprej razvijajo.
Z napredovanjem študijskega leta narašča tudi karierni pritisk
Še en zanimiv trend se pojavi pri karieri in zaposlovanju.
Objave o iskanju študentskega dela, praksah, pripravah življenjepisa in kariernih priložnostih po začetku študijskega leta skoraj podvojijo svojo pomembnost.
Čeprav karierne teme predstavljajo manjši delež celotnega pogovora, njihova rast kaže, da se z nadaljevanjem študijskega leta povečuje tudi razmišljanje o prihodnosti.
Študenti ne čakajo nujno na uradne karierne dogodke ali predstavitve podjetij. Nasvete in informacije iščejo tudi pri drugih študentih. Zanimajo jih izkušnje vrstnikov, možnosti za delo ob študiju, prakse in nasveti, kako se pripraviti na vstop na trg dela.
Analiza vseh 1.919 objav pokaže precej jasno sliko študentskega življenja.
Pred prihodom na univerzo so študenti predvsem radovedni, optimistični in željni novih poznanstev. Veliko energije namenjajo iskanju nastanitve in vzpostavljanju socialne mreže.
Po prihodu se pozornost premakne k vsakodnevnim izzivom. V ospredje stopijo predmeti, urniki, administracija, roki in druge obveznosti.
Z nadaljevanjem študijskega leta pa se vse bolj pojavljajo tudi vprašanja o delu, praksah in karieri.
Kljub temu skozi vse obdobje ostaja ena stvar nespremenjena: študenti si pomagajo med seboj. Izkušnje, priporočila in nasveti vrstnikov so pomemben vir informacij – še posebej takrat, ko je sistem nov in se je v njem težko znajti.
Kaj se lahko iz tega naučijo univerze?
Če želijo študentom olajšati prehod v novo življenjsko obdobje, bi morale:
zagotoviti boljše in pravočasne informacije o nastanitvah,
študente povezovati že pred začetkom študijskega leta,
poenostaviti komunikacijo o akademskih in administrativnih postopkih,
mednarodnim študentom ponuditi dodatno podporo pri vsakodnevnih obveznostih,
spodbujati športne, družabne in interesne aktivnosti,
ter karierno podporo prilagajati potrebam študentov skozi celotno študijsko leto.
Dokumentarec NAZA večino časa ne kaže vojne tako, kot smo je vajeni gledati. Namesto eksplozij in ruševin pokaže ljudi, ki sedijo na strehah Tel Aviva in razlagajo, kako so nastajale tarče, ocene in odobritve. Prav zato je film o Gazi tudi presenetljivo aktualen film o umetni inteligenci, birokraciji in vprašanju, koliko odgovornosti ostane človeku, ko mu sistem že pripravi odločitev.
Strehe Tel Aviva
Snemali so ponoči in v tajnosti. Yuval Abraham in Rachel Szor sta v treh letih intervjuvala 24 izraelskih vojakov in pripadnikov obveščevalnih služb, večinoma ljudi, ki so delali za zasloni in sodelovali pri nadzoru ter vojaških operacijah v Gazi. Vsi so govorili pod pogojem anonimnosti, zato so njihovi obrazi in glasovi digitalno spremenjeni.
Ni bilo spektakularnega vdora v vojaške strežnike ali skrivne kamere. Abraham je po premieri povedal, da je bilo glavno vprašanje sogovornikom skoraj banalno: povejte, kaj ste delali in kako je sistem deloval. Prav v tem je moč filma. Ljudje ne pripovedujejo o izjemnem dogodku, ampak o svojem delu.
Naslov filma je ena njegovih najmočnejših idej. »NAZA« je hebrejska vojaška kratica, povezana s pojmom kolateralne škode, ki se uporablja tudi za ocenjeno število civilistov, ki bi lahko umrli v posameznem napadu. Pred napadom torej ne obstaja samo tarča, temveč tudi številka ljudi okoli nje.
In tu film preraste vojno, o kateri govori. Organizirano nasilje skoraj vedno potrebuje jezik, ki konkretne ljudi spremeni v kategorije, pragove in sprejemljiva tveganja. Če rečeš »NAZA 20«, govoriš o parametru. Če moraš namesto tega reči, da lahko zaradi napada na enega človeka umre še dvajset ljudi v isti hiši, je isti podatek nenadoma težje izgovoriti.
Zato je NAZA predvsem film o administraciji. Grozota ni predstavljena kot trenutek izgube nadzora, ampak kot proces: nekdo zbere podatke, nekdo določi tarčo, sistem izračuna tveganje, nekdo drug odobri napad. Vojna dobi obliko delovnega procesa.
Ko stroj predlaga tarčo
Najaktualnejši del filma je tisti o tehnologiji. Sogovorniki opisujejo sisteme, podprte z umetno inteligenco, ki so analizirali velike količine podatkov in pomagali označevati domnevne pripadnike Hamasa ali drugih oboroženih skupin. Med njimi je Lavender, o katerem so mediji poročali že leta 2024 in ki naj bi po pričevanjih virov ustvaril na deset tisoče potencialnih človeških tarč.
Pomembno je, da tega ne opišemo kot avtonomni računalnik, ki sam odvrže bombo. Izraelska vojska poudarja, da so takšni sistemi pomoč analitikom in da končno odločitev sprejme človek. Toda prav tu se pojavi bolj neprijetno vprašanje: koliko pomeni človeški nadzor, če človek samo potrjuje rezultat, ki ga je sistem že predstavil kot verjetnega in smiselnega?
V zadnjih letih smo se navadili o umetni inteligenci govoriti skozi eseje, chatbot-e, izgubo delovnih mest in deepfake fotografije. NAZA pokaže precej resnejšo različico istega problema. Ko se odločitev prikaže kot odstotek, ocena ali zelena oznaka, lahko postane lažje pozabiti, da na drugi strani podatka obstaja človek.
Nekateri sogovorniki svoje delo opisujejo z izrazjem, ki je skoraj bolj srhljivo zato, ker je tako vsakdanje. Eden oddaljeno vojskovanje primerja z videoigro, drugi govori o ubijanju v industrijskem obsegu. Ne govorijo kot filmski zlobneži. Govorijo o postopkih, številu tarč, podatkih in učinkovitosti.
In tu postane film najbolj neprijeten. Ne sprašuje, kako človek postane pošast, ampak kako lahko ostane prepričan, da je normalen. Da samo analizira podatke. Da samo preverja seznam. Da samo potrjuje odločitev, ki jo je pripravil nekdo ali nekaj drugega.
Ni naključje, da je med izvršnimi producenti Jonathan Glazer, režiser Območja zanimanja. Tudi tam se grozota skoraj nikoli ne pokaže neposredno; obstaja nekje čez zid, medtem ko vsakdanje življenje teče dalje. V NAZI se govori o Gazi, kamera pa dolgo ostaja na strehah Tel Aviva.
Zakaj še en film o Gazi?
V zadnjih treh letih smo videli ogromno podob iz Gaze: porušene hiše, pogrebe, ranjene otroke in bolnišnice. Pri tolikšni količini podob nastane neprijeten paradoks – več trpljenja kot vidimo, lažje se nanj navadimo. Podoba, ki bi nekoč ustavila svet, postane naslednji video med dvema objavama.
NAZA gre zato po drugi poti. Ne pokaže samo posledice, ampak mehanizem, ki ji je predhodil. Ruševino lahko pripišemo kaosu vojne. Seznamu, tabeli, algoritmu in postopku odobritve je to težje pripisati.
To je še pomembnejše, ker tuji novinarji od oktobra 2023 nimajo prostega neodvisnega dostopa do Gaze. Velik del neposrednega poročanja zato temelji na palestinskih novinarjih, zdravstvenih institucijah in mednarodnih organizacijah, kar vsakemu novemu notranjemu pričevanju daje dodatno težo.
Po svetovni premieri v Benetkah, 10. septembra 2026, je občinstvo filmu namenilo skoraj 25-minutni stoječi aplavz. Mediji so ga opisovali kot rekordnega, v dvorani so se pojavile palestinske zastave, režiserja pa sta stala pred občinstvom vidno ganjena.
A pri takšnem filmu je ravno aplavz nekoliko čuden. Seveda ploskamo avtorjem in njihovemu delu, toda aplavz je tudi zelo varen politični občutek. Pove nam, da smo razumeli, da smo na pravi strani in da nas je film pretresel. Nato se luči prižgejo in gremo naprej.
Abraham in Szor sta po premieri govorila o precej manj udobni posledici. Izpostavila sta potrebo po političnem pritisku zahodnih držav in opozorila, da nedelovanje slabi tudi ljudi znotraj Izraela in Palestine, ki si prizadevajo za spremembo. Režiserja torej nista prosila samo za aplavz. Prosila sta za posledico.
Kaj pravi druga stran?
Izraelska vojska zavrača trditev, da namerno cilja civiliste, in poudarja, da napada Hamas ter njegovo infrastrukturo. Priznava uporabo umetne inteligence kot pomožnega orodja, vendar vztraja, da končno odločitev sprejema človek in da so operacije usmerjene proti vojaškim ciljem.
Tudi film ima omejitev, ki je ni smiselno skrivati. Ključni sogovorniki so anonimni, zato gledalec ne more sam preveriti njihove identitete in vsake posamezne navedbe. Prav anonimnost pa je bila pogoj, da so bili pripravljeni govoriti. NAZAzato ni sodba, temveč dokumentarno pričevanje, ki gradi na večletnem preiskovalnem poročanju.
Enako previdnost zahteva tudi beseda genocid. Več mednarodnih organizacij in strokovnih teles je dogajanje v Gazi označilo za genocid, Izrael pa to odločno zavrača. Postopek Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem še nima končne vsebinske sodbe.
Kaj ostane?
Morda je NAZA najmočnejša ravno tam, kjer nam ne dovoli uporabiti najbolj udobne razlage: da morajo biti ljudje, ki sodelujejo pri strašnih sistemih, povsem drugačni od nas. Njeni sogovorniki so vojaki, obveščevalci in tehniki, ki govorijo o zaslonih, podatkih in postopkih.
In ravno zato film preseže vprašanje Gaze. Živimo v času, ko bo vedno več odločitev najprej prešlo skozi algoritem, model ali avtomatizirano oceno tveganja, človek pa bo ostal nekje na koncu kot tisti, ki zagotavlja »človeški nadzor«. Če bo njegova naloga samo še potrditi tisto, kar mu je sistem že predstavil kot smiselno možnost, bo vprašanje odgovornosti postajalo težje, ne lažje.
Skoraj petindvajset minut aplavza lahko pomeni, da nas je film pretresel. NAZA pa pušča za sabo precej bolj neprijetno merilo: kaj naredimo z informacijo, ko je enkrat ne moremo več reči, da je nismo poznali.
Taylor Swift je dobila precej nenavaden poklon. Raziskovalci so po eni največjih popzvezdnic današnjega časa poimenovali nov rod rastlinojedih žuželk, odkritih v Avstraliji. Njihova imena pa niso naključna – znanstveniki so vanje skrili tudi reference na nekatere njene najbolj znane albume.
Nov rod nosi ime Swiftiephylus, poimenovanje pa je povezano z izrazom »Swiftie«, kot se imenujejo oboževalci Taylor Swift, in imenom Phylus, ki se uporablja pri poimenovanju sorodnih žuželk. V njem so štiri na novo opisane vrste: Swiftiephylus taylorae, Swiftiephylus amator, Swiftiephylus intrepidus in Swiftiephylus poetorum.
Prva vrsta je neposreden poklon Taylor Swift, preostale tri pa se navezujejo na njene albume oziroma njihove naslove. Amator izhaja iz latinske besede za ljubimca oziroma »lover« in se tako navezuje na album Lover, intrepidus pomeni »neustrašen« in namiguje na Fearless, poetorum pa se nanaša na pesnike in album The Tortured Poets Department.
Zakaj prav Taylor Swift?
Za nenavadnim poimenovanjem stoji Sarah Schroeder, doktorska študentka entomologije na University of California, Riverside, in soavtorica raziskave. Kot dolgoletna oboževalka Taylor Swift je želela svojo znanstveno raziskavo povezati z nečim, kar ji je osebno pomembno.
Toda razlog ni bil zgolj glasbeni. Žuželke so svetlo rumenkaste, z rdečkastimi poudarki, zaradi česar je Schroeder v njihovem videzu prepoznala povezavo z značilnim videzom pevke – svetlimi lasmi in rdečimi ustnicami. Njihova obarvanost jim obenem pomaga pri kamuflaži med cvetovi avstralskih dreves in grmov iz skupine she-oak.
Schroeder je pojasnila, da je želela s poimenovanjem pozornost usmeriti tudi na širši problem: ogromno število žuželk, ki jih znanost še vedno ne pozna.
Za nenavadnim imenom je resna znanstvena zgodba
Raziskava, objavljena 9. septembra v znanstveni reviji Insect Systematics and Evolution, opisuje kar 12 novih vrst žuželk, med katerimi so štiri uvrstili v novi rod Swiftiephylus.
Primerki teh žuželk niso bili najdeni šele pred kratkim. Raziskovalci Ameriškega prirodoslovnega muzeja in njihovi avstralski sodelavci so jih zbirali med letoma 1995 in 2004. Celotna zbirka je obsegala več kot 50.000 primerkov, vendar so nekateri čakali desetletja, preden so jih znanstveniki podrobneje preučili in uradno opisali.
To lepo pokaže, kako počasen je lahko proces odkritja nove vrste. Žival je lahko že desetletja shranjena v muzejski zbirki, preden znanstveniki ugotovijo, da predstavlja nekaj, česar znanost še ni opisala.
Milijoni žuželk še vedno čakajo na svoje ime
Swiftiephylus spada v družino Miridae, največjo družino stenic oziroma pravih stenic (true bugs), ki vključuje več kot 11.000 do zdaj opisanih vrst. Med njimi so rastlinojede in plenilske vrste ter žuželke z zelo specializiranim načinom življenja.
Toda znani del sveta žuželk predstavlja le delček celote. Raziskovalci ocenjujejo, da je lahko na svetu še skoraj 30 milijonov vrst žuželk, ki jih znanost še ni dokumentirala.
Prav zato Schroeder poudarja pomen taksonomije – znanstvenega opisovanja in razvrščanja organizmov. Če neka vrsta nima imena in znanstvenega opisa, je bistveno težje govoriti o njenem varstvu in spremljati njeno ogroženost.
»Taksonomija je temelj varstva narave,« je poudarila Schroeder.
Taylor Swift torej ni dobila le »svoje žuželke«
Čeprav se zgodba na prvi pogled sliši kot zabavna znanstvena zanimivost, ima precej bolj resno ozadje. Poimenovanje Swiftiephylus je raziskovalki omogočilo, da je pozornost javnosti preusmerila na skupino živali, ki je pogosto spregledana.
Taylor Swift se je tako pridružila dolgemu seznamu ljudi, po katerih so znanstveniki poimenovali vrste. Takšna poimenovanja so lahko poklon znanstvenikom, umetnikom, raziskovalcem ali javnim osebnostim, hkrati pa lahko pomagajo pritegniti pozornost širše javnosti k sicer zelo ozkim znanstvenim temam.
V primeru Swiftiephylus je povezava še posebej simpatična: ena največjih popzvezdnic na svetu je dobila svoj rod žuželk, njegove štiri vrste pa nosijo imena, ki ljubiteljem njene glasbe hitro razkrijejo, od kod je prišel navdih.
Taylor Swift ima tako po novem tudi svojo »insect era« – znanstveno potrjeno.
