Če si zadnje čase opazil, da tvoj telefon redkeje vidi 100 % na zaslonu, nisi edini — in verjetno to niti ni naključje. Vse več ljudi baterije namenoma ne polni do konca, razlog pa ni lenoba, ampak vse večja ozaveščenost o tem, kaj polna baterija dolgoročno naredi celici znotraj telefona.
Kaj se dogaja v celici pri 100 odstotkih?
Litij-ionske baterije, kakršne so v vseh sodobnih telefonih, najbolje prenašajo razpon med 20 in 80 odstotki napolnjenosti. Ko je baterija blizu polne kapacitete, se poveča notranja upornost, kar zahteva višjo napetost za nadaljnje polnjenje. To pa pospeši kemično staranje celice. Profesor Kent Griffith s Univerze Kalifornija v San Diegu to razloži precej preprosto: Stalna visoka napetost pri 100 odstotkih pospešuje obrabo.
Battery anxiety: nova skrb namesto stare
Tu pride zanimiv obrat, ki daje temi novo špuro. Raziskava Vodafona iz leta 2026 je pokazala, da ljudje začnejo skrbeti za baterijo že pri 28 odstotkih napolnjenosti, več kot tretjina pripadnikov generacije Z pa prazno baterijo uvršča med najbolj stresne vsakodnevne situacije. To ustvarja nekakšen paradoks. Ljudje po eni strani skrbijo, da jim bo zmanjkalo baterije, po drugi strani pa vse bolj vedo, da je stalno polnjenje do 100 odstotkov tisto, kar bo dolgoročno pospešilo, da bo baterija sploh hitreje pojenjala.
Proizvajalci so to opazili prvi
Ni naključje, da Google na svojih telefonih Pixel ponuja možnost Adaptive Charging in nastavitev omejitve na 80 %, Samsung pa na Galaxy napravah podobno funkcijo Battery Protection z ročno nastavljivo mejo polnjenja. Google izrecno pravi, da je 80-odstotna omejitev smiselna za tiste, ki jim ob koncu dneva ponavadi ostane še nekaj baterije. Kar precej dobro opisuje del uporabnikov, ki se te funkcije poslužujejo.
Zakaj je to zdaj bolj pomembno kot pred leti?
Del razloga za to spremembo vedenja je tudi to, da so telefoni dražji kot kdajkoli prej, ljudje pa jih zaradi tega obdržijo dlje. Baterija, ki po dveh ali treh letih še vedno drži spodobno kapaciteto, je danes bolj pomembna kot v času, ko je bila zamenjava telefona vsaki dve leti nekaj samoumevnega.
Kaj to pomeni v praksi?
Ni ti treba kupiti posebne naprave, da bi to upošteval. Dovolj je, da telefon občasno odklopiš pri 80 do 90 odstotkih namesto vedno pri polnih 100, in da ga ne pustiš cele noči priklopljenega, ko je že zdavnaj poln. Gre za majhno spremembo navade, ki dolgoročno lahko pomeni razliko med baterijo, ki po treh letih še vedno deluje spodobno, in tako, ki komaj prenese pol dneva brez polnilca.
Mladi s posebnimi potrebami se ob zaključku izobraževanja pogosto znajdejo pred zahtevnim vprašanjem, kaj naprej. Prav pri prehodu iz šolskega sistema na trg dela želi vrzel zapolniti evropsko sofinancirani projekt Prehod mladih +, v okviru katerega načrtujejo, da bodo do leta 2029 v Sloveniji v aktivnosti vključili 2500 mladih do vključno 26. leta starosti.
Za več kot 8000 mladih se po šoli pojavi veliko vprašanje: Kaj pa zdaj?
Projekt izvaja Združenje izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, sofinancirata pa ga ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve ter Evropski socialni sklad plus (ESS+). Štiriletni projekt se je začel avgusta lani, izvajajo pa ga izvajalci zaposlitvene rehabilitacije v okviru nacionalnega partnerstva pod vodstvom združenja.
Vodja projekta Karl Destovnik je opozoril, da ima Slovenija dobro urejen sistem izobraževanja otrok s posebnimi potrebami in razmeroma napredno urejeno področje zaposlovanja invalidov, medtem ko med obema sistemoma manjka učinkovit povezovalni člen.
Prav pomanjkanje usklajenega sodelovanja med šolstvom, področjem zaposlovanja ter socialnim in zdravstvenim sistemom lahko po njegovih besedah povzroči, da številni mladi po koncu šolanja ostanejo doma, postanejo neaktivni ali dolgotrajno brezposelni. Posledica je lahko tudi njihova socialna izključenost, poroča STA.
»Samo v šolskem letu 2025/2026 v ciljno skupino projekta sodi več kot 8150 mladih, od katerih bi jih po naši oceni letno lahko na trg dela vstopilo od 800 do 1000,« je dejal Destovnik.
Mladim pomagajo tudi pri prvem stiku z delodajalcem
Projekt je usmerjen v celostno in preventivno strokovno podporo mladim, pomemben del aktivnosti pa je namenjen tudi ozaveščanju delodajalcev.
Mladi lahko v okviru projekta med drugim opravijo praktično usposabljanje pri delodajalcu. Pri tem jim pomaga strokovni delavec, ki pripravi program, po potrebi prilagodi delovno mesto in spremlja njihov napredek. Vključitev v projekt je brezplačna in prostovoljna, možnost pa je na voljo tudi v okviru praktičnega usposabljanja z delom med šolanjem.
Cilj projekta je vključiti 2500 mladih s posebnimi potrebami, od tega 1500 v vzhodni in 1000 v zahodni kohezijski regiji. Vsaj polovica vključenih naj bi se nato uspešno vključila v usposabljanje pri delodajalcu oziroma nadaljnje izobraževanje s praktičnim delom.
Poleg neposrednega dela z mladimi želi projekt strokovni javnosti predlagati tudi novo, standardizirano storitev, ki bi lahko sistemsko naslovila vrzel pri prehodu mladih s posebnimi potrebami iz izobraževanja v zaposlitev.
Generalna direktorica direktorata za invalide Andrejka Znoj je ob predstavitvi projekta poudarila pomen ustvarjanja priložnosti za mlade s posebnimi potrebami.
Njihov cilj je, da noben mlad človek zaradi svojih posebnih potreb ne ostane brez možnosti za razvoj svojih sposobnosti, iskanje lastne poti in čim bolj samostojno življenje v družbi.
Na težave ob zaključku šolanja je opozorila tudi predstavnica šolske svetovalne službe Nadja Domjanič Curk. Po njenih besedah se mladi s posebnimi potrebami takrat pogosto znajdejo brez jasne predstave o tem, kaj bo njihova naslednja postaja.
»Ko imajo ob sebi strokovnega delavca, ki jim pomaga narediti ta korak, se njihova negotovost bistveno zmanjša,« je dejala.
Da lahko strokovna podpora pomembno vpliva na samozavest in samostojnost mladih, kažejo tudi izkušnje udeležencev projekta. Eden od njih, ki ima avtistične motnje, je povedal, da mu je program pomagal predvsem pri iskanju smeri in boljšem razumevanju lastnih sposobnosti.
»Prek programa sem tudi bolje spoznal svoja močnejša in šibkejša področja. Mislim, da je bilo to najbolj koristno. Postal sem nekoliko bolj družaben, lažje se spopadam tudi s tesnobo. Projekt mi je pomagal v situacijah, ko je bilo okoli mene več ljudi, saj sem se naučil, kako se umiriti. To mi je zelo pomagalo,« je dejal.
Projekt Prehod mladih + bo trajal štiri leta. Skupna vrednost sklopa 14 projektov znaša pet milijonov evrov, od tega sta dva milijona evrov namenjena zahodni in tri milijone evrov vzhodni kohezijski regiji. Njegov cilj tako ni zgolj pomagati posameznim mladim pri vstopu na trg dela, temveč vzpostaviti tudi bolj sistematičen način podpore pri prehodu iz izobraževanja v zaposlitev.
Študentski domovi v Ljubljani in Mariboru so objavili prve prednostne liste za sprejem študentov v študijskem letu 2026/2027. Za subvencionirano bivanje v Ljubljani se je na prvo prednostno listo uvrstilo 2148 študentov, v Mariboru pa 902 študenta.
V Ljubljani prejeli 3367 prošenj, na prednostni listi je 2148 študentov
V Ljubljani je bilo za prihajajoče študijsko leto v sistemu eVŠ evidentiranih 3367 prošenj za sprejem. Na prvo prednostno listo se je uvrstilo 2148 študentov, medtem ko je v obravnavi še 1053 prošenj, ki še niso rešene.
Prednostna lista vključuje študente, ki izpolnjujejo vse pogoje za subvencionirano bivanje. Razvrščeni so glede na število doseženih točk, pri čemer imajo pri vselitvi prednost tisti z višjim številom točk.
Študenti, ki bodo glede na svoj položaj na listi in število prostih mest prišli na vrsto za vselitev, bodo prejeli obvestilo o napotitvi prek portala eVŠ. Naslednja prednostna lista za Ljubljano bo objavljena v torek.
Tudi v Mariboru je zanimanje za študentske domove večje od trenutnih nastanitvenih zmogljivosti. Na prvo prednostno listo Študentskih domov Univerze v Mariboru je uvrščenih 902 študentov, ki izpolnjujejo pogoje za sprejem.
Prvi krog vselitev bo potekal med 17. in 24. septembrom, k vselitvi pa so povabili 550 študentov. Iz mariborskih študentskih domov ob tem opozarjajo, da tudi letos povpraševanje presega zmogljivosti ob začetku študijskega leta. Del študentov bo zato na namestitev moral počakati nekoliko dlje. Po njihovih ocenah bo približno 200 študentov ležišče prejelo šele po začetku študijskega leta.
Kljub temu izkušnje preteklih let kažejo, da so praviloma do začetka januarja v domovih vseljeni vsi študenti, ki si še želijo bivanja v njih.
Študentski domovi Univerze v Mariboru trenutno razpolagajo s 17 domovi v petih naseljih, v katerih je skupaj 2520 ležišč. Namestitve vključujejo enoposteljne in dvoposteljne sobe, garsonjere, apartmaje ter tudi možnosti bivanja za študentske družine. Domovi se nahajajo v bližini fakultet, univerzitetne knjižnice in športnega centra Leona Štuklja, pa tudi javnega prevoza, študentske prehrane in drugih storitev.
Za ležišče od 104 do 279 evrov mesečno
Bivanje v študentskem domu ostaja ena cenovno dostopnejših oblik študentske nastanitve. Subvencionirana stanarina znaša od 104 do 279 evrov mesečno na ležišče, odvisno od vrste nastanitve.
Povprečna cena bivanja znaša 147,15 evra na mesec. V stanarino so vključeni stroški ogrevanja, vode, elektrike, interneta ter ločevanja in odvoza odpadkov.
Stanovalcem so poleg tega na voljo tudi različni športni in skupni prostori. Prve prednostne liste tako že nakazujejo, da bo tudi letos za del študentov pot do študentskega doma nekoliko daljša. Medtem ko bo del upravičencev vseljen že v prvem krogu, bodo morali drugi zaradi omejenega števila razpoložljivih mest na namestitev še počakati.
Kardiokirurg in kardiolog Aleksej Utin je dejal, da bi morali kadilci med 35. in 40. letom starosti popolnoma opustiti kajenje in v tem obdobju opraviti tudi zdravniški pregled.
Po njegovih besedah je to obdobje, ko bi morali začeti še posebej pozorno skrbeti za svoje zdravje. Utin je sicer zagovornik medicine, ki temelji na dokazih, vodi kanal »Doktor Utin« in predava pri Ruskem društvu »Znanje«. Poudaril je, da je kajenje škodljivo v vseh starostnih obdobjih, vendar bi morala biti starost med 35. in 40. letom pomembna življenjska prelomnica. Po njegovem mnenju je to idealen čas, da se kadilci tej razvadi popolnoma odpovejo.
Čeprav kardiolog Aleksej Utin obdobje med 35. in 40. letom izpostavlja kot pomembno življenjsko prelomnico, zdravstvene organizacije poudarjajo, da je prenehanje kajenja koristno v katerikoli starosti. Tudi ljudje, ki kadijo že več desetletij, lahko z opustitvijo cigaret občutno zmanjšajo tveganje za bolezni srca in ožilja, raka ter druge bolezni.
Spremembe se začnejo hitro. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se že približno 20 minut po zadnji cigareti začneta zniževati srčni utrip in krvni tlak, po 12 urah pa se raven ogljikovega monoksida v krvi vrne na normalno raven. V nekaj tednih se izboljšata krvni obtok in delovanje pljuč.
Koristi postajajo z leti še izrazitejše. Približno leto dni po opustitvi kajenja je tveganje za koronarno srčno bolezen približno za polovico manjše kot pri osebi, ki še naprej kadi. Po daljšem obdobju brez cigaret se še naprej zmanjšujeta tudi tveganji za možgansko kap in pljučnega raka.
Zato strokovnjaki poudarjajo: najboljši trenutek za opustitev kajenja je čim prej, vendar korist prinaša tudi odločitev v poznejših letih.
»Prav tako je ključno, da v teh letih opravite celovit zdravniški pregled, zlasti če ste pred tem zdravnika obiskovali le redko,« je dejal Utin, njegove besede pa povzema agencija TASS. Kardiolog je ob tem nekoliko pomiril tudi ljubitelje kave. Po njegovih besedah do tri skodelice kave na dan brez sladkorja niso le neškodljive, ampak lahko celo zmanjšajo tveganje za bolezni srca in ožilja. Utin je poudaril, da je kavo najbolje piti v prvi polovici dneva, da ne bi negativno vplivala na kakovost nočnega spanca.
Če ste v zadnjih dneh vsaj malo pokukali na internet, ste zagotovo zasledili, da se okoli Eda Sheerana in Macklemora odvija velika drama. Ed Sheeran je namreč “odpustil” Macklemora iz vseh preostalih koncertov, zaradi njegove Pro-palestinske retorike med koncerti.
Macklemore v zadnjem letu in pol ne skriva svojega mnenja glede genocida, ki se odvija v Gazi. O tem je napisal celo pesem. O situaciji pa je spregovoril tudi na zadnjih dveh koncertih, kjer je nastopal kot predskupina za Eda Sheerana. Jabolko spora je bil predvsem rek, ki ga je Macklemore med svojim govorom ponovil večkrat: »Free Palestine« (osvobodimo Palestino).
Ta sicer ni zmotil neposredno Eda, ampak je zmotil lastnike aren, v katerih naj bi Ed nadaljeval svojo turnejo. Robert Kraft, milijarder in lastnik Gillete Stadiuma je Sheeranu zabičal, da če ta ne odpusti Macklemora, mu v njegovem stadiumu ne bo dovoljeno nastopati.
V podporo Macklemoreu odstopili vsi podporni akti
Po tem, ko sta tako Ed kot Macklemore delila svoje izjave z javnostjo in potrdila, da je razlog za preklic nastopa Kraft, so iz Edova turneje izstopili še drugi nastopajoči.
Finneas, pevec, ki naj bi novembra nastopil kot predskupina Sheerana na šestih koncertih v Južni Ameriki, se je v torek popoldne umaknil s turneje, nekaj ur potem, ko je Sheeran na Instagramu objavil svojo obsežno izjavo.
Odločitev je prišla kmalu potem, ko je Aaron Rowe, irski pevec, ki je letos zgodaj v Avstraliji nastopal kot predskupina Sheeranu in naj bi nastopil na preostalih 10 koncertih v Severni Ameriki, napovedal svoj umik s turneje. »Te odločitve ne jemljem zlahka,« je napisal na Instagramu. »Ed je bil moj prijatelj in mi je spremenil življenje, za to se mu nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti.
A kot Irci vse preveč dobro poznamo genocid, prisilno lakoto in nasilno okupacijo. Ne morem stati ob strani in dopustiti, da milijarderji izkoriščajo svoj položaj moči, da utišajo upravičene glasove tistih, ki se glasno upirajo izraelskemu genocidu in opozarjajo na brutalno morjenje otrok. Če bi nadaljeval kot doslej, bi izgubil vse spoštovanje do samega sebe.«
Temu je nato sledil še Irski band Beoga, ki nastopa kot Sheeranova spremljevalna skupina, tudi te so dejali da zapuščajo ameriško turnejo v znak protesta proti »utišanju Macklemora s strani sionističnih lobijev«.
In nato se je še danska pop skupina Lukas Graham v torek popoldne umaknila s turneje. »Morali bi imeti možnost govoriti o vojni, o ubitih civilistih, o otrocih, ki si zaslužijo, da odrastejo. Ne glede na to, kje živijo. Ne glede na to, katera zastava plapola nad njimi,« je na družbenih omrežjih skupine zapisal glavni pevec Lukas Forchhammer. »Denar ti ne daje pravice, da si lastnik pogovora. Noben bančni račun ne bi smel odločati o tem, kdo sme govoriti ali katero trpljenje smemo priznati.«
Fani zahtevajo denar nazaj
Sheeranovo apolitično stanco pa kritizirajo tudi številni oboževalci. »Če v času krivice ostaneš nevtralen, si se postavil na stran zatiralca,« je le eden izmed številnih komentarjev na zadnji objavi Eda Sheerana na Instagramu.
»Lahko bi spremenil potek dogodkov, a si se odločil, da boš stal na napačni strani!« je napisal še nekdo.
Na platformi X pa se je pojavil val uporabnikov, ki zahtevajo denar od Ticketmasterja, ker ne želijo več iti na Sheeranov koncert. »Hej @Ticketmaster, torej @edsheeran na svoji turneji ne bo več gostil @macklemore. Te vstopnice smo kupili, ko je bil @macklemore še na seznamu nastopajočih, zato bi jih radi odpovedali in prosimo za popolno vračilo denarja; vi pa jih lahko prodate komu drugemu! Hvala :),« je napisala ena izmed uporabnic.
Številni se sprašujejo, če denar sploh lahko dobijo nazaj, sedaj ko se je spremenil program koncerta. Drugi pa pravijo, da je najbolje, da se na koncert samo ne odpravijo.
»Prazni sedeži bodo na njegovo turnejo vplivala veliko bolj kot preprodane vstopnice,« je nekdo svetoval v tvitu. »To bo vplivalo tudi na prodajo promocijskega blaga in dobiček prizorišč. Obdržite vstopnice, ne hodite na koncert.«
V tem času je Ed Sheeran na instagramu izgubil preko 200 tisoč sledilcev, glasbeniki, ki so iz turneje izstopili, pa so skupno pridobili kar 1.6 milijona sledilcev. Huda lekcija, da za nevtralnost v zgodovini ni vedno prostora.
Feđa Štukan je eno najbolj prepoznavnih imen bosansko-hercegovskega filma in gledališča, širšemu občinstvu pa je znan tudi po vlogah v mednarodnih in hollywoodskih produkcijah. A za njegovo igralsko kariero se skriva zgodba, ki je precej bolj pretresljiva od katerega koli filmskega scenarija. V avtobiografiji Blank se Štukan brez olepševanja vrača v svojo preteklost – v vojno v Sarajevu, psihiatrično bolnišnico, odvisnost od heroina, brezdomstvo in poznejši vzpon do profesionalnega igralca.
Knjiga je v izvirniku izšla leta 2025, slovenski prevod Tanje Bulajić pa je pri založbi Mladinska knjiga izšel leta 2026. Blank je hitro postal uspešnica in bil prodan v več kot 64.000 izvodih. Že ta podatek pove nekaj o tem, da Štukanova zgodba ni zgolj osebna izpoved, temveč pripoved, v kateri se lahko prepoznajo tudi širše posledice vojne, travme in odvisnosti.
Ko vojna postane del človeka
Štukan svojo zgodbo začne v času vojne v Sarajevu. Kot mlad vojak se znajde na straži z ostrostrelko in ustreli proti sovražnemu vojaku. Zgreši. Poskusi ponovno – in ponovno zgreši. Ta uvodni prizor je več kot zgolj dramatičen začetek avtobiografije. V njem je že nakazana ena osrednjih značilnosti knjige: občutek, da lahko o človekovem življenju včasih odločajo naključja, trenutki in odločitve, katerih posledice se razkrivajo šele mnogo kasneje.
Vojna v Blanku ni predstavljena kot oddaljen zgodovinski dogodek, ampak kot izkušnja, ki se zažre v posameznika. Štukan opisuje svet, v katerem so granate in ostrostrelci del vsakdanjosti, mladi človek pa se mora spoprijeti z okoliščinami, za katere v običajnem življenju ne bi smel biti pripravljen.
Toda konec vojne še ne pomeni konca njegovih težav. Travmatične izkušnje se nadaljujejo v drugačni obliki in ga spremljajo na poti, ki ga iz Sarajeva pripelje v Nemčijo.
Odvisnost, brezdomstvo in padec
Eden najmočnejših delov knjige je pripoved o Štukanovem boju z odvisnostjo. V Nemčijo odide z ambicijo, da bi posnel glasbeni album, vendar se njegovo življenje kmalu obrne v povsem drugo smer. Postane odvisnik od heroina in se znajde na ulici.
Pri tem Blank ni zgodba o spektakularnem padcu, ki bi ga bilo mogoče prebrati zgolj kot opozorilo pred drogami. Štukan se veliko bolj neposredno ukvarja s tem, kako lahko človek postopoma izgubi nadzor nad svojim življenjem. Odvisnost postane del vsakdana, iz katerega se je izjemno težko izvleči. Ko mu uspe prekiniti z drogo, se njegove težave še ne končajo, saj ena odvisnost zamenja drugo, kasneje pa se mora spopasti tudi z alkoholom.
Prav zato je knjiga zanimiva tudi kot pripoved o ponovnih začetkih. Štukan svoje preteklosti ne more izbrisati, lahko pa se odloči, kaj bo z njo naredil.
Od Sarajevskih ulic do Hollywooda
Morda je najbolj nenavaden del Štukanove zgodbe prav prehod iz sveta, v katerem se bori za golo preživetje, v svet profesionalnega igralstva. Po študiju igre začne dobivati vloge, čeprav tudi takrat še ni povsem zapustil sveta odvisnosti. Sčasoma mu uspe prekiniti tudi s heroinom in alkoholom ter zgraditi igralsko kariero.
Danes je nastopal v pomembnih regionalnih projektih in hollywoodskih produkcijah, kjer je zaigral ob nekaterih največjih igralskih imenih. Zanimivost njegove poti je tudi podatek, da ga je k pisanju knjige spodbudil Brad Pitt.
Prav tu Blank preseže klasično zvezdniško avtobiografijo. Štukan se namreč ne osredotoča na bleščečo stran igralskega poklica, temveč predvsem na vse tisto, kar je bilo treba preživeti, da je do njega sploh prišel.
Izhod je bil nemogoč
Knjiga je zato predvsem zgodba o preživetju. O človeku, ki se znajde v okoliščinah, iz katerih se zdi izhod skoraj nemogoč, vendar ga vendarle najde. Pri tem ni idealiziranja in tudi ne občutka, da je mogoče vse težave preprosto premagati z močno voljo. Blank je iskrena pripoved o padcih, napačnih odločitvah, posledicah in ponovnih poskusih.
Štukanova avtobiografija je tako precej več kot zgodba o znanem igralcu. Je pretresljiv vpogled v življenje človeka, ki ga zaznamujejo vojna, travma, odvisnost in iskanje lastne poti. Hkrati pa je tudi zgodba o tem, da človeka ni mogoče opredeliti zgolj po njegovih najtemnejših trenutkih.
Blank bo najverjetneje najbolj nagovoril bralce, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, vendar ponuja več kot le zanimivo biografijo. V ospredju je vprašanje, kako živeti naprej, ko za seboj nosiš izkušnje, ki jih ni mogoče preprosto pozabiti. Štukanov odgovor ni vedno prijeten, je pa iskren – in prav zato knjiga ostane v mislih tudi po tem, ko jo odložimo.
Dijaška in študentska leta prinašajo več samostojnosti, prve pomembnejše finančne odločitve in pogosto tudi prve prihodke – od žepnine in štipendije do zaslužka prek študentskega dela. Zato je pomembno, da imaš račun, na katerega lahko enostavno prejemaš tudi nakazila študentskega servisa in z njim pregledno upravljaš denar za vsakodnevne stroške, varčevanje ali prve večje načrte. V OTP banki sta dijakom in študentom na voljo paketa Superstar in Vizija, namenjena mladim, ki želijo več preglednosti, varnosti in svobode pri vsakodnevnem ravnanju z denarjem.
Rešitve, prilagojene dijaškemu in študentskemu življenju!
Paket Superstar je namenjen mladim od 15. do 18. leta.
Paket Vizija je namenjen mladim od 18. do 27. leta.
Ob polnoletnosti se tvoj paket samodejno nadgradi, zato je prehod v naslednje obdobje enostaven in brez dodatne skrbi.
Pri Paketu Vizija možnost redne prekoračitve do 400 EUR**** za dodatno finančno fleksibilnost.
Enostavno sklenitev v kateri koli poslovalnici OTP banke ali na pošti; od 15. leta dalje prisotnost starša ni več obvezna, potrebuješ pa veljaven osebni dokument, potrdilo o davčni številki in potrdilo o šolanju.
Zakaj začeti že zdaj?
Ker finančna samostojnost ne pride čez noč! Začne se z razumevanjem vsakodnevnih odločitev: koliko porabiti, koliko prihraniti in kako imeti pregled nad svojimi financami. Več informacij o paketih za mlade najdeš na www.otpbanka.si/paketi-za-mlade.
To je tržno sporočilo OTP banke.
* Morebitno provizijo ponudnika bankomata je treba preveriti ob dvigu gotovine. ** Ponudniki digitalnih denarnic imajo lahko določene omejitve glede uporabe mobilne denarnice, kot na primer starostna omejitev. *** Ponudba ne velja za vplačila v vzajemne sklade investicijske družbe Triglav Investments preko sheme Varčevalni načrt. Prvi pristop k vzajemnim skladom oz. odprtje trgovalnega računa je za mlajše od 18 let potrebno urediti skupaj s staršem ali zakonitim zastopnikom. Promocijsko sporočilo OTP banke ne predstavlja svetovanja. Investicije so lahko tvegane, zato se pred investicijo dobro seznanite z vsemi informacijami in podrobnostmi. **** Prekoračitev se odobri ob izpolnjevanju pogojev banke za odobritev limita.
Kdaj, če ne zdaj, se sprašujejo ljubitelji iger ResidentEvil. V kina prihaja nova predelava ene največjih in najbolj prepoznavnih grozljivk v zgodovini videoiger. Hollywood z njo že več kot dve desetletji išče pravi recept, zdaj pa poskuša eno najbolj vročih imen film, Zach Cregger. In le uresničitev napovedi, da bo to najboljša predelava, bo uspeh. Ker, če ne uspe zdaj, ne bo nikoli.
Nevidno zlo: Je končno napočil čas za odlično predelavo iger Resident Evil?
Ko je leta 1996 izšel prvi Resident Evil, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo iz igre, ki je igralce zaprla v strašljivo vilo in jih prisilila v počasno raziskovanje neznanega, nastala ena največjih grozljivk na svetu. Danes je Resident Evil veliko več kot serija videoiger. Je blagovna znamka, ki vključuje filme, animirane produkcije, serije, knjige, stripe in nešteto drugih izdelkov. Toda franšiza je legendarna tudi pri dejstvu, da Hollywoodu ne uspe posneti filma, ki bi hkrati zadovoljil ljubitelje iger in obstajal kot dober film. Ne odličen, dober. To je še toliko bolj nenavadno, ker je filmska serija v finančnem smislu pravzaprav zelo uspešna zgodba.
Prvi film, Resident Evil, je v kina prišel leta 2002. Paul W. S. Anderson se ni odločil za neposredno adaptacijo igre, temveč je ustvaril novo zgodbo z Alice, likom Mille Jovovich, ki ga v igrah sploh ni bilo. Film je stal približno 35 milijonov dolarjev in jih po svetu zaslužil več kot 100 milijonov. Nadaljevanja so bila še večja, serija pa je sčasoma postala ena finančno najuspešnejših filmskih franšiz, ki so nastale na podlagi videoiger.
Toda s finančnim uspehom je prišla tudi težava. Bolj kot so filmi služili, manj so bili podobni igram. Alice je postajala superjunakinja. Akcija je zamenjala občutek nemoči, ki je bil temelj prvih iger. Zombiji in pošasti so ostali, vendar je občutek, da lahko vsak trenutek umreš, postopoma izginjal. Resident Evil je bil v filmih vedno bolj akcijski spektakel in vedno manj preživetvena grozljivka. Za veliko gledalcev to ni predstavljalo problema. Filme so gledali, franšiza je rasla in Milla Jovovich je postala obraz filmskega Resident Evila. Za ljubitelje iger pa je ostajalo vprašanje: kdaj bomo končno dobili pravi Resident Evil film?
Hollywood je odgovor poskusil ponuditi leta 2021. Resident Evil: Welcome to Raccoon City je bil na prvi pogled skoraj vse, kar so oboževalci želeli. Namesto Alice je pripoved vzel iz prvih iger. V filmu so bili Claire Redfield, Chris Redfield, Jill Valentine in Leon Kennedy, dogajanje pa je bilo povezano z Raccoon Cityjem in dogodki, ki so igralcem dobro znani. Johannes Roberts je želel narediti film, ki bi bil precej bolj zvest izvirniku. V nekaterih aspektih mu je uspelo, pa vendar je rezultat razočaral. Film je imel približno 25 milijonov dolarjev proračuna, po svetu pa je zaslužil okoli 42 milijonov. Kritiki mu niso bili naklonjeni, prav tako pa ni ustvaril dovolj velikega zanimanja med širšim občinstvom. Poskusili so tudi z Netflixovo serijo, za katero pa ne bomo izgubljali besed.
S tem se je ponovno pokazala precej neprijetna resnica filmskih adaptacijah videoiger. Ni dovolj, da film prepoznaš kot igro. Film mora biti dober tudi takrat, ko gledalec ne ve, kaj je Resident Evil.
In prav tu se začne zgodba novega filma. Tokrat je za kamero Zach Cregger. To je pomembno.
Austin Abrams v filmu Resident Evil
Zach Cregger si je za tretji film izbral Resident Evil, kar ni mala reč
Cregger pred nekaj leti ni bil režiser, za katerega bi kdo pričakoval, da bo prevzel eno največjih horror franšiz na svetu. Njegov preboj je bil Barbar (Barbarian), majhna in izjemno nepredvidljiva grozljivka iz leta 2022. Film je deloval predvsem zato, ker je Cregger o strahu razumel nekaj zelo osnovnega. Ni treba pokazati vsega. V filmu se je nenehno igral z gledalčevimi pričakovanji. Ko se je zdelo, da razumemo, kaj se dogaja, je film zavil v drugo smer. Ko smo mislili, da razumemo nevarnost, se je pojavila nova. Cregger je znal ustvariti občutek, da v vsakem trenutku obstaja možnost, da bo naslednja scena popolnoma drugačna od pričakovane.
To je za Resident Evil skoraj idealna lastnost. Kajti Resident Evil je že od prve igre temeljil na presenečenju. Odprl si vrata in nisi vedel, kaj je za njimi. Vstopil si v sobo in upal, da se ne bo nič premaknilo. Slišal si zvok, vendar nisi poznal njegovega izvora. Imel si šest nabojev in nisi vedel, ali jih boš potreboval čez deset sekund ali čez deset minut.
Cregger je režiser, ki razume takšno napetost. Barbar ni bil naključje, to je pokazal tudi z Uro izginotja (Weapons, 2025). Film je Creggerju prinesel še več pozornosti, ta pa je pokazal, da zna iz grozljivke narediti širši filmski dogodek. Ob proračunu okoli 38 milijonov dolarjev je film po svetu zaslužil skoraj tristo milijonov dolarjev, prejel pa tudi oskarja za stransko žensko vlogo, ki je romala prekrasni Amy Madigan.
To je pomembno za Resident Evil, ki je bil nekoč v rokah Paula W.S. Andersona. Cregger namreč ni več režiser, ki je naredil eno dobro grozljivko. Je režiser, ki je dvakrat zapored pokazal, da zna grozljivko prodati širokemu občinstvu, njegovi scenariji in ideje pa so med najbolj zaželenimi v filmskem svetu. Da se je odločil za franšizo, ki ne najde poti iz blata, je dvorezen meč. Lahko se izkaže, da je nemogoče narediti vsaj dober film iz ponujene zgodbe. Lahko pa naredi (nad)povprečen film in se s tem po difoltu uvrsti na prvo mesto predelav franšize. Pri uspehu pa sta lahko ključni dve stvari, zombiji in pretirano naslanjanje na igre.
Uspeh ni zagotovljen, a optimizem je vse, kar je ljubiteljem franšize ostalo
Največja napaka bi bila namreč, če bi film postal samo še ena zombijska akcija. Resident Evil ni zanimiv zato, ker ima zombije. Teh imamo danes povsod. Zanimiv je zato, ker je igralca postavil v svet, kjer je bil ves čas v podrejenem položaju. Tudi ko je dobil več orožja, ni nikoli povsem izgubil občutka nevarnosti. Najmočnejše orožje v igri pogosto ni pištola, ampak znanje in iznajdljivost. Vedeti moraš, kam iti, kaj vzeti, kaj pustiti in predvsem kdaj pobegniti.
Novi film je zato sprejel zanimivo odločitev. Njegov glavni junak ni Leon Kennedy, Chris Redfield, Jill Valentine, Claire Redfield ali Alice. Glavni lik je Bryan, kurir, ki se znajde sredi katastrofe v Raccoon Cityju. Na prvi pogled bi lahko bila to napaka, le zakaj bi snemali Resident Evil brez enega najbolj prepoznavnih junakov? Toda v resnici je lahko ravno to ena najboljših odločitev filma. Bryan ni junak, ki ga poznamo. Ne vemo, kaj zmore. Ne vemo, kako se bo odzval. Ne vemo, ali bo preživel. In predvsem ni potrebno, da ga film spremeni v novega Leona.
Austin Abrams stars in Constantin Film and Columbia Pictures RESIDENT EVIL, directed by Zach Cregger. Photo by: Courtesy of Sony Pictures
Cregger lahko naredi nekaj veliko bolj zanimivega. Pokaže, kako bi svet Resident Evila izgledal skozi oči človeka, ki ni pripravljen nanj. Igralec Austin Abrams se zdi kot ustvarjen za to vlogo, kar dokazuje tudi napovednik, in kar je dokazal tudi njegov segment v Uri izginotja.
Resident Evil, držimo pesti
Filmi in serije do zdaj niso znali izkoristiti baze oboževalcev ene najdlje trajajočih serij videoiger. Uporabljali so priljubljene like oziroma njihova imena in jih popolnoma spremenili ali pa jih v najboljšem primeru obkrožili s slabo zgodbo in slabo akcijo. Novi Resident Evil je z napovedniki, intervjuji in zakulisjem že dokazal, da se to ne bo zgodilo. Ker si ljubitelji franšize po skoraj treh desetletjih razočaranj zaslužijo nekaj optimizma, pri tem pa so se pripravljeni odpovedati likom, če bi le lahko uživali v apokaliptičnem svetu, ki so ga predstavile igre.
Ali bo uspelo? Pred ogledom je težko trditi, a žarek upanja za Resident Evil še nikoli ni žarel tako močno. Vprašanje, če bo še kdaj, zato se na tretji celovečerec Zacha Creggerja upravičeno postavlja veliko upov.
Vodilno podjetje na področju nosljivih naprav Huawei je pred kratkim na dogodku v Münchnu predstavilo vrsto novih pametnih ur, med katerimi izstopajo modeli Huawei Watch GT 7 Series. Ob tem se postavlja povsem legitimno in predvsem logično vprašanje. V čem se razlikujejo od naprav tekmecev?
Videz igra pomembno vlogo, čeprav seveda ni edini razlog. Huaweieve pametne ure so oblikovane tako, da spominjajo na klasične časomere, zato se lažje prilagodijo različnim slogom in priložnostim. Zmogljivosti namreč ne pomenijo veliko, če uro zaradi njenega videza ali občutka, ki ga daje na zapestju, uporabljamo predvsem v prostem času. Pri praktično vsakem modelu Huawei lahko brez težav ugotovimo, da je namenjen temu, da ostane z nami 24 ur na dan, sedem dni v tednu.
Poglejmo torej področja, na katerih nosljive naprave Huawei še posebej izstopajo. Kor primerjavo pa smo vzeli kar najnovejšo Watch GT 7 Pro, ki na slovenski trg prihaja 21. septembra.
Narejena, da traja
Pri izdelavi je opazna izrazita usmerjenost v trpežnost in uporabo kakovostnih materialov. Titanova zlitina, keramični elementi, safirno steklo, visoka svetilnost zaslona ter kombinacija odpornosti proti prahu in vodi kažejo, da niso zasnovane zgolj kot modni dodatek, temveč tudi za zahtevnejše razmere. To je še posebej dobrodošlo pri tistih, ki želijo en časomer uporabljati ves dan, brez posebnega prilagajanja načinu uporabe.
Manj pogosto iskanje električne vtičnice
Ena najbolj očitnih razlik je avtonomija. Pri manj zahtevni uporabi nekateri modeli dosežejo do 21 dni delovanja, pri intenzivnejših športnih aktivnostih pa ponujajo več deset ur neprekinjenega delovanja z vključenim satelitskim sprejemnikom. To pomeni precej manj ukvarjanja s polnjenjem in več možnosti, da bo ostala na zapestju tudi med daljšimi potmi, treningi ali potovanji. Pri pametni uri je to ena tistih lastnosti, katere prednost se zelo hitro pokaže v vsakdanjem življenju.
Ni pomembno, kateri telefon imate
Pomembna prednost je tudi bolj odprt pristop do uporabnikovega telefona. Ure delujejo tako z napravami iOS kot Android, zato izbira telefona ni nujno povezana z izbiro ure. To je praktično predvsem za tiste, ki menjajo telefone, uporabljajo več naprav ali preprosto ne želijo biti vezani na en ekosistem. Na prvi pogled gre za precej preprosto stvar, dolgoročno pa pomeni precej več svobode pri izbiri.
Natančno beleženje aktivnosti
Pri športu in dejavnostih na prostem je poudarek predvsem na širini možnosti. Poleg običajnega spremljanja teka, kolesarjenja in drugih športov so na voljo tudi bolj specializirane možnosti, kot so zemljevidi smučišč, beleženje smučanja v dvorani ter napredna orodja za kolesarjenje, golf, potapljanje in navigacijo. Tak pristop je namenjen situacijam, kjer ni dovolj zgolj osnovno beleženje aktivnosti, ampak so dobrodošli tudi konkretni podatki, orientacija in pomoč pri načrtovanju.
Boljše razumevanje telesa
Pri spremljanju zdravja je prednost predvsem v količini in širini podatkov, ki jih lahko ura poveže v uporabnejšo celoto. Poleg celodnevnega beleženja različnih zdravstvenih kazalnikov ponuja tudi oceno pripravljenosti, več kot 100 športnih načinov ter spremljanje stresa in čustvenega počutja. Namen pri tem ni zgolj prikazati čim več številk, temveč uporabniku pomagati razumeti, kako pripravljen je na dan oziroma naslednjo aktivnost in kako se telo odziva na obremenitve.
Vse je v kombinaciji
Ko vse skupaj postavimo v širši kontekst, je največja razlika prav v kombinaciji naštetih lastnosti. Dolga avtonomija, široka združljivost, naprednejša športna orodja, podrobnejši vpogled v zdravje ter robustna izdelava posamezno niso nujno nekaj povsem novega. Bolj zanimivo je, da so združeni v eni uri, ki želi biti enako uporabna pri vsakodnevnem delu, treningu in dejavnostih na prostem.
Prednost zato ni nujno v eni sami funkciji, temveč v celotnem ravnotežju med uporabnostjo, vzdržljivostjo in svobodo izbire. In prav to je pri nosljivi tehnologiji morda še pomembnejše od samega seznama tehničnih zmogljivosti in razlog, zakaj podjetje Huawei ostaja vodilni ponudnik v industriji!
Monetove lokvanje večina ljudi najprej vidi na platnu. V pariški Orangeriji sta jim namenjeni dve ovalni dvorani z osmimi velikanskimi kompozicijami, ki obiskovalca obdajajo z vodo, svetlobo in odsevi. Prizor je skoraj brez roba in brez konca. Lep, vsekakor. Težje pa je razumeti, zakaj se je Monet k istemu ribniku vračal skoraj trideset let in ga naslikal približno 250-krat.
Odgovor je v Givernyju.
Pot v Giverny
Od pariške postaje Saint-Lazare do Vernona je manj kot uro vožnje. Vlak najprej pelje skozi predmestja, nato pa se nekje pri Mantesu odpre Normandija in pokrajina postane mehkejša, bolj zelena in rahlo motna.
Od Vernona do Givernyja je še nekaj kilometrov. Do vasi vozijo avtobusi, pot pa je mogoče nadaljevati tudi s kolesom ali peš po nekdanji železniški trasi ob Seni. Najpogostejši nasvet obiskovalcev je preprost: priti je treba zgodaj.
Pred znamenitim ribnikom obiskovalca pričaka Clos Normand, vrt pred rožnato hišo z zelenimi polkni. Konec poletja je videti kot popolna zmešnjava. Georgine, sončnice in astre rastejo druga čez drugo, brez enega samega praznega centimetra zemlje.
Po sredini vodi široka pot z železnimi loki, po katerih se vzpenjajo vrtnice. Kapucinke ob robovih se do konca poletja razlezejo skoraj do sredine, zato za hojo ostane le še ozek pas.
Toda ta zmešnjava je načrtovana. Nekdo je moral vedeti, kdaj bo katera rastlina zacvetela, kako visoko bo zrasla in kam se bo razširila. V Givernyju je hitro jasno, da skoraj nič ni naključno.
Do vodnega vrta vodi predor pod cesto. Na drugi strani so prizori, znani z Monetovih slik: japonski most, vrbe, ki segajo proti vodi, in skupine lokvanjev na gladini, ki ni nikoli povsem mirna. Toda Monet tega motiva ni preprosto našel.
Leta 1893 je kupil zemljišče nasproti svoje hiše in začel ustvarjati vodni vrt. Preusmeriti je želel bližnji vodni tok, čemur so domačini nasprotovali. Kmetje so se bali, da bi eksotične rastline onesnažile vodo za živino. Monet je kljub temu vztrajal, pridobil dovoljenje in ribnik pozneje še povečal.
Posadil je vrbe, bambus in glicinije ter naročil lokvanje. Zaposlil je vrtnarje, ki so skrbeli, da so rastline cvetele ob pravem času in da je gladina ostajala čista. Tudi japonski most ni bil naključna izbira. Monet je zbiral japonske grafike in jih imel polno hišo. Šele ko je ustvaril prizor, ga je začel slikati.
Navdih kot delo
Navdih si pogosto predstavljamo kot nekaj, kar umetnika nenadoma doleti. Nekega dne zagleda pravi prizor, ga prevzame in iz njega nastane umetniško delo. Giverny pokaže precej drugačno zgodbo.
Monet motiva ni našel, ampak si ga je zgradil. Kupil je zemljo, uredil vodo, zasadil rastline in čakal, da so zrasle. Nato se je več desetletij vračal k istemu ribniku.
Ista voda ob drugi uri. Isti most v drugem letnem času. Drugačna svetloba, drugačni odsevi. Proti koncu življenja ga je zapuščal vid, vendar je slikal nekaj, kar je poznal do najmanjše podrobnosti. Navdih tako ni bil en sam trenutek, temveč prostor, ki ga je Monet ustvaril in nato dovolj dolgo opazoval.
Za vsem tem je bilo veliko precej manj romantičnega dela: vrtnarjenje, dovoljenja, spori z občino, zaposleni, stroški in leta čakanja. Vrt ni bil le ozadje njegove umetnosti, ampak njen prvi del.
Hiša, polna Japonske
Monetova hiša je manjša, kot bi pričakovali. Jedilnica je vsa rumena, kuhinja modra, z rouenskimi ploščicami. Po stenah pa visijo japonske grafike: Hokusai, Hiroshige in Utamaro; druga ob drugi, skoraj od tal do stropa.
Ob njih postane jasno, od kod ni prišla le zamisel za most, ampak tudi del Monetovega pogleda. Način, kako je rezal prizore, na robu slike prekinjal rastline in slikal samo gladino brez neba in obzorja, je bil povezan tudi z japonsko umetnostjo. Slikar, ki velja za eno največjih imen francoskega impresionizma, je pomemben del navdiha našel na Edo Japonskem.
Veliki panoji v Orangeriji zato niso zapis enega lepega popoldneva ob vodi. So zadnji del zgodbe, ki se je začela z nakupom zemljišča, urejanjem vrta in sporom zaradi vode.
Monet jih je ustvarjal med prvo svetovno vojno in po njej. Dan po premirju leta 1918 je dela ponudil francoski državi kot simbol miru, nato pa jih dopolnjeval vse do smrti leta 1926. V Orangeriji so jih javnosti predstavili naslednje leto.
Okoli 250 slik enega ribnika ni nastalo zato, ker bi Monet ostal brez novih idej. Nastalo je zato, ker je razumel, da nov motiv ni vedno potreben. Včasih je dovolj, da istega gledaš dlje.
