Zdravnik Karan Rajan je na TikToku objavil videoposnetek, v katerem se je skliceval na študijo, ki trdi, da je mogoče velikost moškega penisa oceniti že s preprostim pogledom na njegove roke. Kot je pojasnil, naj bi bilo mogoče velikost penisa oceniti glede na to, kako kratek je kazalec v primerjavi s prstancem, piše The Sun.
»Glede na urološko študijo, objavljeno v reviji Asian Journal of Andrology, krajši ko je kazalec v primerjavi s prstancem, večji naj bi bil moški penis. Gre za tako imenovano razmerje med drugim in četrtim prstom, ki ga izračunamo tako, da dolžino kazalca delimo z dolžino prstanca. Krajši kot je kazalec, manjše je to razmerje. To je nekakšna urološka različica ocenjevanja velikosti stopala s pomočjo podlakti,« je pojasnil zdravnik.
Trdi tudi, da manjše razmerje med dolžinama prstov kaže na večjo izpostavljenost testosteronu. Po navedbah študije naj testosteron ne bi vplival le na končno dolžino penisa, temveč tudi na dolžino prstov. Zdravnik je ob tem poudaril, da gre za zanimivo študijo, vendar ugotovitev ne gre jemati kot zanesljivo pravilo.
Videoposnetek je zbral več milijonov ogledov, številne uporabnike razlaga zelo pritegnila
»Sprašujem se, koliko moških je takoj pogledalo svoje prste,« je zapisala ena od uporabnic. »Je to res?!« se je glasil drug komentar. To pa očitno ni edini nenavadni način ocenjevanja velikosti penisa. Nekatere raziskave naj bi namreč pokazale, da imajo moški z večjim nosom tudi večji penis.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Kadar beseda nanese na poletje, sončenje ali zaščitne kreme, skoraj samodejno pomislimo na ultravijolično oziroma UV sevanje. V javnosti velja preprosto pravilo: UV-žarki so škodljivi, starajo kožo in povzročajo opekline. Čeprav je osnovno opozorilo povsem utemeljeno, takšno posploševanje spregleda bistveno podrobnost. Sončno sevanje ni enoten snop svetlobe, temveč ga sestavljajo tri povsem različne vrste žarkov: UVA, UVB in UVC. Vsak od njih ima svoje zakonitosti in povsem drugačen vpliv na naše življenje.
UVA: Tihi spremljevalec, ki stara kožo
Največji del ultravijoličnega sevanja, ki doseže zemeljsko površje (kar okoli 95 odstotkov) predstavljajo žarki UVA. Njihova glavna značilnost je, da so izjemno vztrajni. Prisotni so od sončnega vzhoda do zahoda, skozi vse mesece v letu, brez težav pa prehajajo tudi skozi oblake in okenska stekla.
Ker žarki UVA ne povzročajo takojšnjih opeklin ali rdečice, se njihove prisotnosti sploh ne zavedamo. Vendar pa prodirajo najgloblje v kožo, vse do usnjice. Na dolgi rok razgrajujejo kolagenska vlakna, kar vodi do izgube elastičnosti, pojava gub, sončnih peg in prezgodnjega staranja kože. Če si želite lažje zapomniti njihovo delovanje, pomislite na črko A kot Aching ali Aging (staranje).
UVB: Krivci za opekline
Preostalih pet odstotkov sevanja, ki se prebije do nas, sestavljajo žarki UVB. Za razliko od svojih predhodnikov so ti precej bolj sezonski in odvisni od pogojev. Najmočnejši so poleti, sredi dneva in na višjih nadmorskih višinah, skozi okensko steklo pa na srečo ne morejo prodreti.
Žarki UVB imajo krajšo valovno dolžino in delujejo predvsem na vrhnji sloj kože. So glavni povzročitelj neprijetnih sončnih opeklin, rdečice in neposrednih poškodb celične DNK, kar povečuje tveganje za nastanek kožnega raka. Po drugi strani pa imajo ti žarki tudi svetlo plat: prav UVB sevanje je tisto, ki v našem telesu sproži neprecenljivo proizvodnjo vitamina D. Črka B vas lahko tako opomni na Burning (opekline) ali Bone (zdravje kosti).
UVC: Smrtonosni žarki, ki jih rešuje ozračje
Tretji član družine, UVC, nosi najvišjo energijo in je za živa bitja daleč najbolj nevaren. Če bi ti žarki prišli neovirano do tal, bi celice na površju Zemlje uničili dobesedno v nekaj sekundah. Na srečo pa tukaj nastopi naravni čudež našega planeta.
Celotno naravno UVC-sevanje se namreč v celoti vpije že visoko v atmosferi. Ozonska plast in molekule kisika delujejo kot popoln ščit, ki te uničujoče valove zaustavi, še preden se sploh približajo tlem. Z naravnimi UVC-žarki se tako v vsakdanjem življenju nikoli ne srečamo. Jih pa človek danes zna proizvesti umetno: zaradi svoje uničevalne moči nad mikroorganizmi se posebne UVC svetilke uporabljajo za sterilizacijo zraka, vode in medicinske opreme v bolnišnicah.
Zakaj je to razumevanje sploh pomembno?
Ko naslednjič kupujete sončno kremo ali načrtujete preživljanje časa na soncu, imejte v mislih, da »zaščita pred soncem« ni enostaven pojem. Običajni zaščitni faktor (SPF) na embalaži namreč merijo le zaščito pred žarki UVB, torej pred opeklinami. Če želite kožo obvarovati tudi pred globinskim staranjem in gubami, ki jih povzročajo žarki UVA, vedno poiščite izdelke, ki nosijo oznako širokega spektra (Broad Spectrum).
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Vodni tokovi v Zemljinih morjih so stoletja usmerjali pomorščake in več tisočletij oblikovali podnebje. Toda ali si se kdaj vprašal, kako morski oziroma oceanski tokovi sploh nastanejo?
Morski tokovi so se pojavili sočasno s prvimi oceani na našem planetu, torej pred približno 4,5 milijardami let. Poganjale pa so jih iste sile, ki jih poganjajo še danes: vetrovi, plimovanje, globalne razlike v temperaturi in slanosti ter vrtenje planeta.
Po navedbah Havajske univerze se oceanski tokovi v večjih vodnih telesih obnašajo podobno kot reke. Razlikujejo se po velikosti – od majhnih tokov v bližini obal pa vse do tokov, ki se raztezajo čez celoten ocean, kot so ogromni vrtinci oziroma eliptični krožni tokovi, ki vijugajo med celinami.
Kot že omenjeno na nastanek in obnašanje morskih tokov vplivajo vetrovi, plimovanje, razlike v temperaturi in slanosti ter vrtenje planeta. Vetrovi, ki jih poganja sončna energija, usmerjajo površinske tokove, denimo tiste v oceanskih vrtincih. Razlike v temperaturi in slanosti med ekvatorjem in Zemljinimi poli poganjajo globokomorske tokove, znane kot termohalinska cirkulacija. Tudi plimovanje ustvarja manjše tokove, medtem ko vrtenje Zemlje potiska oceanske vrtince v smeri urinega kazalca na severni polobli in v nasprotni smeri urinega kazalca na južni polobli.
Takoj ko so na planetu nastali prvi oceani, so nanje verjetno delovale podobne sile. Določanje časa nastanka morskih tokov je torej povezano z določanjem časa nastanka oceanov. Zemlja je imela že v zgodnjem obdobju podobne temperaturne razlike kot danes, saj je na ekvatorju topleje, zato so v oceanih zagotovo obstajali morski tokovi.
Po ocenah znanstvenikov naj bi bil ocean star okoli 3,8 milijarde let, čeprav nekateri dokazi kažejo na to, da je oceanska voda obstajala že pred 4,4 milijardami leti, oziroma približno 100 milijonov let po nastanku Zemlje. To pomeni, da so oceani obstajali že zelo zgodaj v zgodovini Zemlje.
3Smeri in obnašanje morskih tokov
Vendar pa so bili vzorci morskih tokov v davni preteklosti povsem drugačni. Celine so drastično spremenile svojo lego. To je vplivalo tudi na poti površinskih tokov. Drugačna razporeditev celin lahko spremeni tudi globlje oceanske tokove.
Vendar pa se zaradi časa, ki ga celine potrebujejo za opazno spremembo svoje razporeditve, morski tokovi v človeškem časovnem merilu zdijo nespremenljivi. Današnji tokovi so verjetno približno enaki kot tokovi pred milijoni let, ko je bila postavitev celin podobna današnji. Zgodovinski zapisi dejansko pričajo o dolgotrajni obstojnosti današnjih tokov, saj so tokove, ki jih poznamo danes, omenjali že v času Benjamina Franklina in celo Vikingov.
Moderno študentsko življenje je večinoma ekstremno sedeče. Sedimo na predavanjih, sedimo na avtobusu, sedimo doma pred računalnikom, ko se učimo ali scrollamo po telefonu. Svetovna zdravstvena organizacija že dolgo opozarja na nevarnosti takšnega načina življenja, fitnes vplivneži pa nam nenehno prodajajo zapletene, drage vadbene programe. Kaj pa, če bi ti rekel, da obstaja ena sama, popolnoma brezplačna navada, ki lahko drastično izboljša tvoje zdravje, koncentracijo in počutje?
Odločil sem se za izziv: en mesec, vsak dan brez izjeme, 8.000 korakov.
Prvi teden: Iskanje kilometrov v vsakdanu
Na začetku se zdi 8.000 korakov (kar je približno 5 do 6 kilometrov) ogromno. Če živiš blizu faksa, hitro ugotoviš, da v običajnem dnevu narediš komaj 3.000 korakov. Da bi dosegel cilj, sem moral spremeniti nekaj drobnih navad. Namesto vožnje z mestnim avtobusom za dve postaji sem šel raje peš. Namesto dvigala sem izbral stopnice. Največ korakov pa sem nabral zvečer – namesto ležanja na kavču sem si predvajal najljubši podcast in šel na polurni sprehod okoli soseske.
Največje presenečenje izziva ni bila fizična transformacija (čeprav sem izgubil slaba dva kilograma brez kakršnekoli diete), ampak vpliv na moje možgane. Hoja deluje kot odličen mentalni čistilec. Ko sem se po dveh urah težkega študiranja odpravil na hitri sprehod, se mi je bistveno izboljšala koncentracija.
Krvni pritisk se je stabiliziral, spanec je postal globlji, predvsem pa sem opazil drastičen padec stresa in tesnobe, ki se pogosto kopičita med izpitnimi roki. Hoja je najbolj podcenjeno zdravilo na svetu – ne potrebuješ drage opreme, le par udobnih superg in malce odločnosti.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Ljubitelji hitrih prigrizkov, vnaprej pripravljenih obrokov in številnih pakiranih izdelkov bi morali biti bolj pozorni na svojo prehrano. Novo poročilo evropskih strokovnjakov s področja kardiologije opozarja, da je uživanje velikih količin ultra predelane hrane povezano z večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja.
Pri ljudeh z najvišjim vnosom teh živil naj bi bilo tveganje za srčne bolezni večje tudi do 19 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki jih uživajo najmanj.
Ultra predelana živila so izdelki, ki so bili močno spremenjeni v industrijskih postopkih in pogosto vsebujejo dodatke, kot so konzervansi, umetne arome, barvila, sladila ter velike količine sladkorja, soli ali nezdravih maščob. Mednje sodijo na primer instantne jedi, pakirani prigrizki, sladke žitarice za zajtrk, predelano meso, zamrznjene sladice in številni pripravljeni obroki.
Težava ni le v kalorijah, tudi v pripravi hrane
Raziskovalci opozarjajo, da lahko redno uživanje takšne hrane vpliva na več dejavnikov tveganja za bolezni srca. Povezujejo jo z večjo verjetnostjo za debelost, povišan krvni tlak, sladkorno bolezen tipa 2, neugodne ravni holesterola in kronična vnetja v telesu.
Strokovnjaki menijo, da težava ni samo v tem, koliko kalorij človek zaužije, temveč tudi v sestavi in načinu izdelave teh živil. Industrijska predelava lahko spremeni hranilno vrednost hrane, vpliva na občutek sitosti ter spodbuja pogostejše uživanje izdelkov, ki imajo malo koristnih hranil.
Evropski strokovnjaki svetujejo, naj ljudje zmanjšajo količino ultra predelane hrane in v prehrano vključijo več sadja, zelenjave, stročnic, polnovrednih žit, oreščkov ter sveže pripravljenih obrokov. Cilj ni popolna prepoved vseh predelanih izdelkov, temveč zmanjšanje njihovega deleža v vsakodnevni prehrani.
Hitri obroki in pakirani prigrizki so postali stalnica sodobnega življenjskega sloga, saj ponujajo udobje in dolgo obstojnost. Prav zaradi tega pa strokovnjaki opozarjajo, da bi morali potrošniki bolj pogosto preveriti sestavo izdelkov in se odločati za živila z manj dodatki.
Srčno-žilne bolezni ostajajo velik javnozdravstveni izziv
Bolezni srca in ožilja so med najpogostejšimi vzroki prezgodnje smrti po svetu. Ker se prehranjevalne navade hitro spreminjajo in ultra predelana hrana zavzema vse večji delež jedilnikov, raziskovalci poudarjajo pomen preventivnih ukrepov in ozaveščanja prebivalstva.
Sporočilo strokovnjakov je preprosto: več hrane, ki je blizu svoji naravni obliki, in manj industrijsko ustvarjenih izdelkov lahko pomembno prispevata k boljšemu zdravju srca.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Moda je danes veliko več kot le izbira oblačil. Je način izražanja osebnosti, razpoloženja in življenjskega sloga. Letošnji poletni trendi poudarjajo udobje, samozavest in kombiniranje različnih stilov. Najpomembnejše pravilo sodobne mode pa ostaja: izberi kose, v katerih se počutiš dobro in ki izražajo tvojo osebnost.
Prava moda ni v tem, da slepo slediš temu, kar vidimo na družbenih omrežjih. Najboljši slog je tisti, ki odraža tvojo osebnost in ti daje samozavest.
Poletje je čas za svetlejše in drznejše barvne kombinacije. Med priljubljenimi so sveži odtenki modre, ki spominjajo na morje in brezskrbne počitniške dni. Močne barve lahko popestrijo tudi najbolj preprost videz, zato ni treba izbrati popolnoma pisanega outfita – dovolj je že en opazen kos, kot so majica, torbica ali modni dodatek.
Mladi pri oblačenju vedno bolj iščejo ravnovesje med videzom in udobjem. V ospredje prihajajo ohlapnejši kroji, lahki materiali in oblačila, ki omogočajo svobodno gibanje. Široke hlače, zračne srajce in sproščeni kompleti so odlična izbira za vroče poletne dni, saj združujejo praktičnost in sodoben videz.
Modni svet se pogosto vrača v preteklost, letošnji trendi pa črpajo navdih predvsem iz devetdesetih let in preteklih poletnih stilov. V ospredju so vintage kosi, zanimivi vzorci in dodatki, ki ustvarijo bolj oseben videz. Vedno bolj priljubljeno postaja tudi nakupovanje v trgovinah z rabljenimi oblačili, kjer lahko najdemo edinstvene kose, ki jih nima vsak.
Med opaznejšimi trendi so širše hlače in večji kroji, ki ustvarjajo sproščen, a moden videz. Takšni kosi omogočajo več eksperimentiranja in dokazujejo, da moda ni nujno omejena na klasične kroje. Kombinacija širokih hlač s preprosto majico ali kratkim topom lahko ustvari zelo sodoben poletni stil.
Čeprav modni trendi ponujajo veliko idej, je najpomembneje, da vsak posameznik ustvari svoj način oblačenja. Mladi danes pogosto združujejo različne vplive – športni slog z elegantnimi kosi, novo modo z vintage oblačili in preproste kombinacije z opaznimi dodatki.
Ko razmišljamo o slovenskih gozdovih, ponavadi pomislimo na širne bukove in smrekove sestoje, ki prekrivajo več kot polovico naše dežele. A globoko v zavetju slovenske narave, daleč od mestnega hrupa in običajnih pohodniških poti, uspeva drevesna vrsta, ki jo na našem ozemlju predstavlja le peščica preživelih osebkov. To je sredozemska tisa (Taxus baccata), oziroma njene povsem divje, avtohtone populacije.
Čeprav tiso poznamo iz mestnih parkov in živih mej, so njena prvinska, v naravi samostojna rastišča v Sloveniji izjemno redka in strogo varovana.
Sredozemska tisa
Sredozemska tisa je tisočletni nepremični pričevalec zgodovine. Njeno lesno vlakno je izjemno gosto, prožno in odporno proti trohnobi. Prav te lastnosti pa so jo v preteklosti skoraj stale obstoja. V srednjem veku in zgodnjem novem veku je bil tisov les najbolj cenjena surovina za izdelavo samostrelov in lokov ter odpornega stavbnega lesa. Brezmilostna sečnja je vrsto na območju današnje Slovenije pripeljala na sam rob izumrtja.
Kje še uspevajo zadnji avtohtoni velikani?
Danes boste v divjini na samostojno avtohtono tiso naleteli zelo redko. Uspevajo predvsem na težko dostopnih, strmih in sklanatih terenih, kjer so se uspele izogniti sekiri:
Na območju Porezna in Kamniško-Savinjskih Alp.
V strmih grapah Trnovskega gozda.
Na rastiščih okoli Kočevskega, kjer posamezna drevesa dosegajo starost več sto let.
Največja težava pri obnovi te vrste v Sloveniji je dejstvo, da je tisa izjemno počasnorastoče drevo, njene mlade poganjke pa zelo rada smuka divjad. Zaradi tega naravno pomlajevanje poteka izjemno počasi. Ohranjanje vsakega posameznega drevesa je zato ključnega pomena, če želimo, da ta starodavna vrsta ne izgine iz našega prostora.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Kolikokrat ste že odprli hladilnik, pogledali datum in izdelek brez pomisleka vrgli v smeti? Čeprav so roki uporabnosti pomemben pokazatelj varnosti in kakovosti živil, okoli njih še vedno kroži veliko mitov. Posledica je, da vsako leto zavržemo ogromne količine povsem užitne hrane.
Spodaj predstavljamo nekaj najpogostejših zmot.
Mit 1: Po preteku roka uporabnosti živilo ni več varno
To vedno ne drži. Potrebno je razlikovati med dvema vrstama datumov.
‘Porabiti do': Ta označuje živila, ki so hitro pokvarljiva (npr. sveže meso, ribe). Po tem datumu živila zaradi možnega razvoja nevarnih mikroorganizmov ni priporočljivo uživati.
‘Uporabno najmanj do': Ta pa označuje datum, do katerega proizvajalec jamči najboljšo kakovost izdelka. Po preteku tega datuma je živilo pogosto še vedno varno za uživanje, če je bilo pravilno shranjeno in embalaža ni poškodovana. Opazi se lahko le sprememba v kvaliteti živila (npr. tekstura, okus, vonj).
Mit 4: Zamrzovanje podaljša rok uporabnosti za vedno
Zamrzovanje močno upočasni rast mikroorganizmov, vendar hrane ne ohrani varne za vedno. Sčasoma se poslabšajo okus, tekstura in hranilna vrednost. Poleg tega zamrzovanje ne uniči vseh bakterij. Po odmrzovanju se lahko ponovno začnejo razmnoževati.
Mit 5: Če je živilo videti normalno, je vedno varno
To je ena najnevarnejših prepričanj. Nekatere bakterije, kot so Salmonella, Listeria monocytogenes ali patogene vrste Escherichia coli (E.coli), ne spremenijo videza, vonja ali okusa hrane. Zato pri hitro pokvarljivih živilih vedno upoštevajte datum ‘porabiti do'.
Kako zmanjšati količino zavržene hrane?
Z nekaj preprostimi navadami lahko zmanjšamo količino odpadne hrane:
Živila pravilno shranjujte v hladilniku, zamrzovalniku ali shrambi.
Najprej porabite izdelke z najkrajšim rokom uporabnosti.
Pred nakupom preverite, kaj že imate doma.
Hrano zamrznite, če je ne boste uspeli porabiti pravočasno.
Pri izdelkih z oznako ‘uporabno najmanj do' uporabite svoje čute in zdravo presojo.
Roki uporabnosti niso namenjeni temu, da bi nas spodbujali k zavržku hrane, temveč da nam pomagajo oceniti njeno varnost in kakovost. S pravilnim ravanjem z živili lahko zmanjšamo količino zavržene hrane, prihranimo denar in hkrati poskrbimo, da na naših krožnikih ostane le varna in kakovostna hrana.
Ste že kdaj kupovali parfum in opazili, da je ista dišava na voljo kot Eau de Parfum (EDP) in Eau de Toilette (EDT)? Večina ljudi pomisli, da gre preprosto za močnejšo in šibkejšo različico istega vonja. A razlika je nekoliko večja. Vpliva na obstojnost, intenzivnost in celo na to, kako se dišava razvija na vaši koži.
Iskreno, ni napačne izbire. Obstaja le tista, ki bolj ustreza vašemu življenjskemu slogu in trenutkom, v katerih jo boste nosili.
V čem je pravzaprav razlika?
Največja razlika med parfumsko in toaletno vodo je v koncentraciji dišavnih olj.
Toaletna voda vsebuje manj dišavnih sestavin, zato je njen vonj običajno lažji, bolj svež in hitreje izzveni.
Parfumska voda pa vsebuje višjo koncentracijo dišavnih olj, zaradi česar je intenzivnejša in na koži praviloma obstane dlje.
A to še ne pomeni, da je parfumska voda vedno boljša izbira. Če imate radi lahkotne, sveže dišave ali parfum uporabljate predvsem čez dan, vas bo toaletna voda morda navdušila celo bolj.
Ni nujno, da dišita enako
To je podrobnost, ki marsikoga preseneti: čeprav nosita isto ime, parfumska in toaletna voda nista vedno povsem enaki. Proizvajalci pogosto nekoliko prilagodijo celotno dišavno kompozicijo. Parfumska voda lahko bolj poudari tople, lesne ali orientalske note, medtem ko toaletna voda izpostavi svežino, citrusne ali cvetlične akorde.
Zato se lahko zgodi, da vam bo ena različica iste dišave veliko bolj všeč kot druga.
Na obstojnost vplivajo koža, temperatura in sestava dišave, vseeno pa velja nekaj splošnih pravil:
Eau de Toilette (EDT): približno 3 do 5 ur,
Eau de Parfum (EDP): približno 6 do 8 ur ali dlje,
Parfum (Extrait de Parfum): pogosto več kot 12 ur.
Če želite, da vas dišava spremlja ves delovni dan ali večerni izhod, bo parfumska voda običajno boljša izbira.
Kaj pa kolonjska voda?
Na policah boste našli tudi Eau de Cologne, ki vsebuje manj dišavnih olj kot toaletna voda. Gre za lahkotno, osvežilno različico, ki je namenjena predvsem kratkotrajnemu občutku svežine.
Na drugi strani je Parfum oziroma Extrait de Parfum, ki vsebuje največji delež dišavnih sestavin. Prav zato je tudi najbolj intenziven in praviloma najdlje obstojen.
Tudi način shranjevanja šteje
Še tako kakovostna dišava lahko sčasoma izgubi svoj značaj, če jo hranite na neprimernem mestu.
Toplota, neposredna sončna svetloba in vlaga pospešujejo razgradnjo dišavnih sestavin, zato parfuma ni priporočljivo hraniti v kopalnici ali na okenski polici. Najdlje bo ohranil svojo kakovost v suhem, hladnem in temnem prostoru.
Kako izbrati pravo dišavo?
Najboljši nasvet je pravzaprav zelo preprost: dišavo vedno preizkusite na svoji koži.
Na papirnatem lističu boste spoznali le prve note. Šele po nekaj minutah, ko se parfum poveže z vašo kožo, pridejo do izraza srčne in bazne note, ki ustvarijo njegov pravi značaj.
Če iščete dišavo za vsakodnevno uporabo, službo ali tople poletne dni, bo toaletna voda pogosto odlična izbira. Če pa želite bogatejši vonj, ki vas bo spremljal več ur, posezite po parfumski vodi.
Na koncu pa velja preprosto pravilo: ne izbirajte tistega, kar zdrži najdlje, ampak tisto, ob čemer se najbolje počutite. Najlepša dišava ni nujno najmočnejša – je tista, ki postane del vas.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Vročinski val je dokazal, da razmere v študentskih sobah niso rožnate. Pred novimi visokimi temperaturami smo se obrnili na Študentski dom Ljubljana, kjer so nam pojasnili vse, kar v vročih dneh zanima študente.
Študentske sobe niso klimatizirane, prednost so imeli namembni prostori
»Študentske sobe v Študentskem domu Ljubljana praviloma niso klimatizirane,« so nam pojasnili pri Študentskem domu Ljubljana.
Ta sicer upravlja študentske domove različnih starosti, zasnov in tehničnih značilnosti, ki so bili večinoma zgrajeni v obdobju, ko klimatizacija stanovanjskih objektov ni bila običajna projektantska rešitev. »Zato klimatizacija ni sistemsko urejena v vseh bivalnih enotah,« so dodali.
Zavedajo se, da lahko v času poletnih vročinskih valov visoke temperature vplivajo na bivalno udobje stanovalcev, zlasti v sobah, ki so bolj izpostavljene soncu ali se nahajajo v zgornjih nadstropjih.
»V zadnjih letih smo zato prednostno klimatizirali prostore, kjer je to nujno zaradi njihove namembnosti ali posebnih bivalnih razmer. Med njimi so internetna vozlišča v vseh domovih, družinski apartmaji v mansardah domov XI in XII ter jugovzhodni del doma DPL,« so predstavili potek klimatizacije prostorov.
Povprašali smo jih tudi o visokih temperaturah v sobah, a s podatki ne upravljajo. »Temperatur v posameznih sobah ne spremljamo s centraliziranim sistemom, saj domovi za to niso tehnično opremljeni. Poleg tega se temperature med sobami lahko precej razlikujejo glede na lego objekta, orientacijo sobe, nadstropje, senčenje, prezračevanje in druge dejavnike,« so nam odgovorili.
Nekaj pritožb, iskanje rešitev glede na posamezen objekt
V letošnjem poletju so po njihovih besedah prejeli manjše število vprašanj oziroma pobud študentov glede visokih temperatur.
Stanovalce so ob tem seznanili s priporočili za zmanjševanje toplotnih obremenitev: »Pri iskanju morebitnih nadaljnjih rešitev pa vedno izhajamo iz tehničnih značilnosti posameznega objekta.«
Za celovito klimatizacijo več kot 10 milijonov evrov
Sistemska vgradnja klimatskih naprav v vse študentske sobe predstavlja zelo zahteven projekt, so jasni pri Študentskem domu Ljubljana.
Poleg same namestitve klimatskih naprav bi bilo treba zagotoviti ustrezno električno priključno moč, prilagoditi elektroinštalacije, urediti namestitev zunanjih enot, odvod kondenza, izpolniti zahteve glede požarne varnosti, hrupa in varovanja videza objektov ter zagotoviti ustrezno vzdrževanje sistema.
»Ena ključnih omejitev je prav nezadostna priključna moč električnega omrežja, ki v večini objektov ne omogoča sočasnega delovanja klimatskih naprav v vseh sobah,« so nam pojasnili.
Po okvirnih strokovnih ocenah bi sistemska klimatizacija vseh bivalnih prostorov Študentskega doma Ljubljana predstavljala investicijo v višini 10 milijonov evrov ali več, pri čemer strošek povečanja priključne moči še ni vštet.
»Pri tem smo izhajali iz okvirne ocene stroškov klimatizacije srednje velikega doma s približno 250 stanovalci, ki znaša od 350 do 400 tisoč evrov,« so dodali k izračunu.
Poleg začetne investicije bi bilo potrebno zagotoviti tudi dodatna sredstva za tekoče in investicijsko vzdrževanje, kot so večja poraba električne energije, redni in izredni servisi ter amortizacija.
Študentski dom Ljubljana je izvedel številne energetske prenove
»Zato Študentski dom Ljubljana pri obnovah objektov prednostno izvaja ukrepe, ki dolgoročno izboljšujejo bivalno ugodje in zmanjšujejo toplotne obremenitve na trajnosten način. V zadnjih dvajsetih letih smo izvedli številne energetske prenove, med drugim zamenjavo stavbnega pohištva v večini domov, dodatno izolacijo podstrešij v vseh domovih ter izvedbo toplotnoizolacijskih fasad z zunanjim senčenjem na več kot petnajstih domovih. Ti ukrepi pomembno prispevajo k nižjim temperaturam v poletnem času in hkrati zmanjšujejo toplotne izgube v zimskem obdobju,« so nam zagotovili.
Za prihodnje vroče dni pa dodali: »Podnebne spremembe prinašajo vse pogostejše vročinske valove, zato bomo tudi v prihodnje pri prenovah objektov iskali rešitve, ki bodo ob upoštevanju tehničnih, energetskih in finančnih možnosti izboljševale bivalne pogoje naših stanovalcev.«
