Življenjska doba psa je odvisna od številnih dejavnikov, kot so genetika, velikost, prehrana in zdravstvena oskrba. Na splošno velja, da večje pasme živijo krajše od manjših. Med pasmami z najkrajšo povprečno življenjsko dobo pogosto izstopa Nemška doga.
Nemška doga – velikan med psi
Nemška doga je ena največjih pasem psov na svetu. Zaradi svoje impresivne velikosti in elegantnega značaja jo mnogi imenujejo tudi »nežni velikan«. Kljub svoji priljubljenosti pa ima ta pasma razmeroma kratko življenjsko dobo.
Povprečno nemške doge živijo med 6 in 8 let, nekatere pa dočakajo nekoliko višjo starost ob dobri oskrbi in zdravem življenjskem slogu.
Zakaj veliki psi živijo krajše?
Velike pasme psov hitreje rastejo in so bolj obremenjene z različnimi zdravstvenimi težavami. Njihovo telo se hitreje stara, kar posledično vpliva na krajšo življenjsko dobo.
Pri velikih pasmah so pogoste:
težave s sklepi in kolki,
bolezni srca,
rakava obolenja,
zasuk želodca,
težave s kostmi.
Zaradi teh dejavnikov imajo orjaške pasme pogosto precej krajšo življenjsko dobo kot manjši psi.
Druge pasme s krajšo življenjsko dobo
Poleg Nemška doga med pasme z nižjo povprečno starostjo sodijo tudi:
Bernardinec,
Irski volčji hrt,
Mastif,
Bordojska doga.
Večina teh pasem doseže povprečno starost med 6 in 10 let.
Kako izboljšati kakovost življenja velikih psov?
Čeprav genetike ni mogoče spremeniti, lahko lastniki veliko naredijo za zdravje svojega psa. Pri velikih pasmah je posebej pomembno:
nadzorovanje telesne teže,
kakovostna prehrana,
zmerna telesna aktivnost,
redni veterinarski pregledi,
preprečevanje prehitre rasti pri mladičih.
Zgodnje odkrivanje zdravstvenih težav lahko pomembno podaljša življenje psa in izboljša njegovo počutje.
Velikost ni vse
Kljub krajši življenjski dobi so velike pasme izjemno priljubljene zaradi svoje umirjenosti, zvestobe in zaščitniškega značaja. Mnogi lastniki poudarjajo, da velikanski psi ustvarijo močno vez z družino.
Pomembno je razumeti, da povprečna življenjska doba ne pomeni, da bo vsak pes živel enako dolgo. Nekateri psi lahko ob dobri oskrbi živijo precej dlje od pričakovanj.
ETF skladi so v zadnjih letih postali eden najbolj priljubljenih načinov investiranja med začetniki in izkušenimi vlagatelji. V zadnjih letih so močno spremenili svet investiranja. Kar je bilo nekoč dostopno predvsem profesionalnim vlagateljem in bogatejšim posameznikom, je danes na voljo praktično vsakomur z internetno povezavo in nekaj osnovnega finančnega znanja.
Njihova priljubljenost temelji predvsem na preprostosti, nizkih stroških in možnosti široke razpršitve naložb že z relativno majhnim vložkom. Čeprav se izraz ETF pogosto pojavlja v člankih, podcastih in videih o osebnih financah, marsikdo še vedno ne razume povsem, kako ti skladi delujejo in kakšne prednosti in katera tveganja prinašajo.
ETF = Exchange Traded Fund
Kratica ETF pomeni »Exchange Traded Fund« oziroma borzno trgovani sklad. Gre za investicijski sklad, s katerim se trguje na borzi podobno kot z delnicami. ETF združuje denar številnih vlagateljev in ga nato investira v košarico različnih naložb, kot so delnice, obveznice, surovine ali druge vrste sredstev. Ko kupite eno enoto ETF sklada, v resnici kupite majhen delež vseh naložb, ki jih sklad vsebuje.
Pasivno namesto aktivnega upravljanja
Veliko ETF skladov sledi določenemu borznemu indeksu. Eden najbolj znanih je indeks S&P 500, ki vključuje 500 največjih ameriških podjetij. ETF, ki sledi temu indeksu, poskuša čim bolj natančno kopirati njegovo gibanje. Če vrednost indeksa raste, raste tudi vrednost ETF sklada, in obratno. Takšni skladi se imenujejo pasivni ETF skladi, saj upravljavec ne izbira aktivno posameznih delnic, temveč le sledi strukturi indeksa. Prav pasivno upravljanje je razlog, da imajo ETF skladi običajno precej nižje stroške kot klasični skladi. Pri aktivnih skladih upravljavci poskušajo »premagati trg« z izbiranjem najboljših delnic, kar zahteva več analiz, trgovanja in zaposlenih strokovnjakov. Posledično so stroški upravljanja višji. Pri ETF skladih pa so stroški pogosto minimalni, kar je dolgoročno zelo pomembno, saj lahko visoke provizije skozi desetletja močno zmanjšajo donosnost investicije.
Ena največjih prednosti ETF skladov je razpršitev tveganja. Namesto da bi posameznik kupil delnico le enega podjetja in bil popolnoma odvisen od njegove uspešnosti, lahko z ETF skladom hkrati investira v desetine, stotine ali celo tisoče podjetij. Če eno podjetje posluje slabo, to običajno nima velikega vpliva na celoten sklad, saj izgubo pogosto uravnoteži uspešnost drugih podjetij v portfelju.
ETF skladi so priljubljeni tudi zaradi svoje dostopnosti. Kupiti jih je mogoče prek večine borznih posrednikov oziroma investicijskih aplikacij, pogosto že z zelo majhnimi zneski. To pomeni, da posameznik za začetek investiranja ne potrebuje več deset tisoč evrov, temveč lahko začne postopoma, na primer z mesečnimi vložki po nekaj deset ali sto evrov.
Pomembna prednost ETF skladov je tudi transparentnost. Večina skladov dnevno objavlja, katere naložbe vsebujejo, zato vlagatelji natančno vedo, kam je investiran njihov denar. Poleg tega se z ETF skladi trguje ves čas odprtja borze, kar pomeni, da jih lahko kupujete ali prodajate kadarkoli med trgovalnim dnevom, podobno kot delnice.
Tveganja, ki jih prinašajo ETF
Kljub številnim prednostim ETF skladi niso brez tveganj. Njihova vrednost je še vedno odvisna od gibanja trgov. Če delniški trgi padejo, bo padla tudi vrednost večine delniških ETF skladov. To pomeni, da vlagatelji lahko izgubijo del vloženega denarja, še posebej kratkoročno. Vlaganje v ETF sklade torej ni primerno za denar, ki ga boste potrebovali v bližnji prihodnosti. Poleg tržnega tveganja obstajajo tudi druga tveganja. Nekateri ETF skladi so zelo ozko usmerjeni in investirajo le v majhen sektor ali trend, kar pomeni večjo volatilnost. Prav tako vsi ETF skladi niso enako likvidni, zato je pri manj priljubljenih skladih lahko razlika med nakupno in prodajno ceno večja.
Vrste ETF
Obstaja več različnih vrst ETF skladov. Nekateri sledijo celotnim svetovnim trgom, drugi posameznim državam, regijam ali industrijam. Tako lahko investirate v tehnološka podjetja, zdravstvo, obnovljive vire energije, umetno inteligenco, zlato, nepremičnine ali obveznice. Obstajajo celo ETF skladi, ki sledijo določenim strategijam, na primer podjetjem z visokimi dividendami ali podjetjem z nizkimi emisijami ogljika. Med najbolj priljubljenimi so globalni indeksni ETF skladi, ki vlagajo v podjetja po vsem svetu. Takšni skladi omogočajo zelo široko razpršitev in so pogosto priporočeni kot dobra dolgoročna osnova portfelja, predvsem za začetnike. Eden glavnih razlogov za njihovo priljubljenost je dejstvo, da je zelo težko dolgoročno premagovati trg z aktivnim trgovanjem, medtem ko pasivno investiranje zgodovinsko pogosto prinaša stabilne rezultate skozi daljše časovno obdobje. Pomembno je razumeti tudi razliko med distribucijskimi in akumulacijskimi ETF skladi. Distribucijski skladi izplačujejo dividende vlagateljem, medtem ko akumulacijski dividende samodejno reinvestirajo nazaj v sklad. Veliko dolgoročnih vlagateljev izbere akumulacijske ETF sklade, saj omogočajo samodejno rast investicije zaradi učinka obrestno-obrestnega računa.
ETF skladi so posebej zanimivi za dolgoročno investiranje, na primer za varčevanje za pokojnino ali ustvarjanje premoženja skozi desetletja. Pri izbiri ETF sklada je treba biti pozoren na več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so stroški upravljanja, velikost sklada, likvidnost, način replikacije indeksa in davčna učinkovitost. Poleg tega preverite, kateremu indeksu sklad sledi ter v katerih državah in sektorjih investira. Veliko vlagateljev uporablja strategijo rednega mesečnega investiranja, pri kateri vsak mesec investirajo enak znesek ne glede na stanje trga. Tak pristop zmanjšuje vpliv kratkoročnih nihanj in psihološkega stresa, povezanega z ugibanjem najboljšega trenutka za nakup.
Za mnoge mlade je vozniški izpit ena prvih velikih prelomnic odraslosti. Svoboda, ki jo prinese vozniško dovoljenje, je skoraj simbolična: nenadoma lahko sami raziskujete svet, odpeljete prijatelje na izlet ali skočite na kavo v sosednje mesto. Toda pot do vozniškega dovoljenja ni vedno lahka. Poleg pravil cestnega prometa in tehničnega znanja je pomembna tudi prava miselnost za volanom.
Inštruktorji vožnje pogosto pravijo, da so najboljši kandidati tisti, ki pridejo na prvo uro brez »prtljage slabih vozniških navad«. Skratka kot nepopisan list papirja. Brez »oče vedno tako vozi« ali »moja mama skoraj nikoli ne vključi smernika, pa je bilo do sedaj vse v redu«.
Prav zato smo zbrali nekaj njihovih najpogostejših nasvetov, ki bodo bodočim voznikom pomagali, da bo pot do vozniškega izpita nekoliko manj stresna in morda celo zabavna.
Ne vozite tako kot vaši starši
Čeprav se zdi logično, da posnemate starše ali starejše sorodnike, to ni vedno dobra ideja. Mnogi vozniki imajo skozi leta razvite navade, ki niso nujno skladne z aktualnimi pravili ali priporočili varne vožnje. Inštruktorji vas bodo učili vožnje po pravilih, zato je najbolje, da začnete brez vnaprej privzetih vzorcev.
Postanite opazovalec prometa
Tudi če še ne vozite, lahko ogromno osvojite kot sopotnik. Namesto da med vožnjo gledate v telefon, spremljajte promet. Poskusite predvidevati, kaj bo storil voznik pred vami ali kako se bo razvila situacija na križišču. Takšna mentalna vaja vam kasneje pomaga razviti občutek za promet.
Ko začnete pozorneje spremljati promet, boste hitro opazili, da vsi ne vozijo po pravilih. Nekateri pozabijo na smernik, drugi prehitro zapeljejo v krožišče. Prav zato nikoli ne predvidevajte, da bodo drugi udeleženci ravnali pravilno. Voznik mora vedno razmišljati nekaj korakov vnaprej.
Teorija ni samo za izpit
Velika napaka kandidatov je, da se teorijo naučijo zgolj za test. Pravila cestnega prometa pa so temelj varne vožnje. Če jih razumete in ne le zapomnite, boste tudi v praksi hitreje reagirali v zahtevnih situacijah.
Ogledala so vaš najboljši prijatelj
Spremljanje ogledal in tako imenovanih mrtvih kotov mora postati avtomatično. Dobri vozniki promet ne spremljajo samo pred sabo, temveč tudi ob sebi in za seboj. Že kot sopotnik lahko vadite opazovanje kolesarjev, motoristov in pešcev.
Promet zna hitro dvigniti pritisk. Toda agresija in jeza za volanom vodita v napake. Inštruktorji vedno poudarjajo, da sta potrpežljivost in spoštovanje med vozniki ena ključnih lastnosti varne vožnje.
Kritika je del učenja
Med učenjem boste naredili veliko napak. To je povsem normalno. Ključno je, da sprejmete konstruktivno kritiko in jo uporabite kot priložnost za napredek.
Ena sekunda nepazljivosti je dovolj
Pri vožnji je koncentracija vse. Ena sama sekunda, ko pogled odtava drugam, je lahko dovolj za nevarno situacijo ali celo prometno nesrečo. Zato je popolna osredotočenost ena najpomembnejših vozniških veščin.
Več izkušenj pomeni več samozavesti
Vožnja s spremljevalcem je odlična priložnost za nabiranje kilometrov in občutka za avto. Več kot boste vozili, bolj naravna bo postajala vaša reakcija v prometu.
Majhen trik, ki ga uporabljajo najboljši kandidati
Inštruktorji opažajo še eno zanimivo navado uspešnih kandidatov: pred vsako vožnjo si vzamejo nekaj sekund za umiritev in fokus. Kratek globok vdih, nastavitev sedeža, ogledal in volana. Tak ritual pomaga, da se voznik mentalno pripravi na vožnjo.
Vozniški izpit res ni samo preverjanje znanja, temveč tudi test zbranosti, odgovornosti in odnosa do prometa. Če se ga lotite z odprto glavo in pripravljenostjo na učenje, bo pot do vozniškega dovoljenja precej bolj prijetna. In kdo ve, morda boste kmalu prav vi tisti, ki boste drugim razlagali, kako preživeti prve kilometre za volanom.
Vlada je s sprejela sklep o seznamu občin z evidentiranimi romskimi naselji z oceno števila prebivalcev v naseljih.
V 25 občinah z 80 romskimi naselji živi 7620 romskih prebivalcev. Sam seznam je podlaga za bolj učinkovito načrtovanje ukrepov ter koordinacijo med organi in lokalnimi skupnostmi, so še sporočili po seji vlade.
In katera so največja romska naselja v Sloveniji sodeč po seznamu?
Med manjše med večjimi spadajo Pertoča v Rogašovcih (121 prebivalcev), novomeški Šmihel (130 prebivalcev), Trdinovacesta v Šentjerneju (138 prebivalcev), Smrekec v Grosupljem (140 prebivalcev) in Romsko naselje v Dolgi vasi v občini Lendava (160 prebivalcev).
Več jih imajo črnomaljsko naselje Kanižarica (175 prebivalcev), Serdica v Rogašovcih (182 prebivalcev) in Boriha v Metliki (188 prebivalcev), ki je obenem tudi deseto največje romsko naselje v Sloveniji.
Večina največjih ima okoli tristo prebivalcev
Na devetem mestu so Černelavci tako s Krajnčevo in Goričko ulico – občina Murska Sobota – kjer živi 240 romskih prebivalcev.
Nekaj več jih ima naselje Kamenci v Črenšovcih, natančno 250.
Manjši skok se zgodi najprej zgodi v občini Tišina, kjer v naselju Vaneča vas-Borejci prebiva 288 prebivalcev. Podobno je v Krškem, kjer v naselju Kerinovgrm prebivata 302 romska prebivalca. V bližnji Dobruškivasi v občini Škocjan prebiva 335 prebivalcev, v trebanjskem Vejarju pa naj bi prebivalo 350 prebivalcev.
Na tretjem mestu je naselje Lokve v Črnomlju, kjer biva 392 prebivalcev.
Največji romski naselji sta Pušča in Žabjak-Brezje
Največji skok pa se zgodi pri največjih dveh naseljih, ki sta si sicer zrcalni.
Murskosoboško naselje Pušča velja za najbolj urejeno v državi, v naselju pa po oceni seznama prebiva 650 prebivalcev.
Največje romsko naselje v Sloveniji pa je Žabjak-Brezje v Novem mestu, kjer prebiva 800 Romov.
Predstavljajte si, da stojite pred pomembno priložnostjo: projekt, ki bi lahko pospešil vašo kariero, ali služba, ki si jo že dolgo želite. Navdušenje je prisotno, a hkrati tudi strašljiva misel: »Kaj, če vam ne uspe?« Strah pred neuspehom lahko povsem prevzame vaše misli, a pomembno je, da vas ne ustavi. Poskrbeti morate, da ga premagate. Pri tem je ključno, da ga prepoznate, pravilno interpretirate in zavestno premagate. Pri samozavestnem spopadanju s strahom vam lahko pomagajo spodnji nasveti.
Sprejmite, da je neuspeh normalen
Tudi najuspešnejši ljudje so doživeli neuspehe. Sposobnost premagovanja ovir in sprejemanja napak je ključni del doseganja uspeha. Z učenjem iz napak ste korak bližje svojim ciljem. Če doživite neuspeh, se torej opomnite, da je to normalno. Vzemite si čas za premor in razmislek o tem, zakaj je do neuspeha prišlo in kako se mu lahko v prihodnje izognete.
Sprejeti miselnost začetnika pomeni, da se novih izzivov lotevate z radovednostjo in pozitivnim razmišljanjem, namesto s strahom. Na vsako situacijo glejte kot na priložnost za učenje. Prav tako morate vaditi, preden postanete vešči v katerikoli spretnosti. Če ste perfekcionist, si verjetno želite uspeti že v prvem poskusu, vendar je to pričakovanje pogosto nerealno. Na poti boste naleteli na ovire in to je v redu. Dva majhna koraka naprej in en korak nazaj še vedno pomeni napredek.
Vsakič, ko se izpostavite, obstaja možnost zavrnitve. To je povsem normalno. Vendar zavrnitev ni nujno slaba stvar. Če nanjo gledate z kot na priložnost za razvoj in učenje, vas tudi napaka lahko približa končnemu cilju.
Če se počutite ujeti, se lahko hitro pojavita pretirano razmišljanje in občutek preobremenjenosti. Pogovor z nekom, ki mu zaupate – prijateljem, mentorjem, družinskim članom ali terapevtom – vam lahko pomaga osvetliti situacijo z nove perspektive. Povejte jim o svojem strahu in prisluhnite njihovemu mnenju. Pogled od zunaj lahko spremeni način, kako vidite izzive. Lahko vas opomnijo, česa ste sposobni, in vam dajo razlog, da zaupate vase. Drugačen pogled vam lahko pomaga tudi bolj ustvarjalno pristopiti k problemu.
Strah pred neuspehom je pogost vzrok za izogibanje tveganjem. Hitro se zgodi, da se že najmanjše tveganje zdi preveliko. V taki situaciji je potrebno ukrepati. Začnite postopoma, z majhnimi in obvladljivimi tveganji. Velike cilje razdelite na manjše, bolj dosegljive korake. Z vajo boste postajali vedno bolj sproščeni pri sprejemanju razumnega tveganja.
Ko vas skrbi določena situacija, se zlahka osredotočite na vse mogoče negativne izide. V resnici nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo, dokler ne poskusite. Negativne misli uravnotežite z možnostjo, da bodo vaša prizadevanja prinesla boljše rezultate, kot pričakujete. Predstavljajte si situacijo, v kateri vam uspe. Na primer, prevzem večjega projekta lahko prinese nova poznanstva v panogi, poglobi odnos z nadrejenimi in ekipo ali vam omogoči, da pridobite več znanja na svojem področju.
Odločitve, ki temeljijo na strahu pred neuspehom, imajo svojo ceno. Če nikoli ne poskusite ničesar novega, lahko zamudite nekatere najboljše priložnosti v življenju. Poskusiti in neuspeti je pogosto bolje kot sploh ne poskusiti. Neuspeh, iz katerega se nekaj naučite, je dolgoročno pogosto boljši občutek kot obžalovanje, da niste niti poskusili.
Če pogosto preizkušate nove stvari ali obiskujete nova mesta, se boste postopoma navadili na občutek nelagodja. Naučili se boste nekaj novega in pridobili izkušnje. Nelagodje sicer ni prijetno, vendar je pogosto znak, da širite svoja obzorja.
Strah pred neuspehom nikoli povsem ne izgine. In to je v redu. Kar seveda še ne pomeni, da mora nadzorovati vse vaše odločitve. Pogum ne pomeni le odsotnost strahu, temveč delovanje kljub strahu. Bodite pogumni in presenečeni boste, kaj lahko dosežete.
Agilno učenje in kako ti pomaga v življenju? Foto: champpixs iz iStock
Osredotočite se na razvoj
Če se novih veščin lotevate s fiksno miselnostjo, boste ob prvi oviri hitro obupali. Razvojna miselnost pa vam omogoča več svobode pri iskanju alternativnih poti do cilja. S tako miselnostjo boste ob preobremenjenosti prosili pomoč ali si podaljšali rok. Službo, ki vam ne ustreza boste morda zapustili, a si hkrati poiskali boljšo alternativo. Dokler ste pripravljeni prilagajati svoj pristop, nikoli niste zares ujeti v odločitvi.
Zaradi klimatskih sprememb so obdobja ekstremne vročine tudi pri nas postala vse pogostejša, trend pa kaže, da bodo v prihodnosti poletja še bolj vroča.
Medtem ko večina svari predvsem o nevarnih posledicah za zdravje starejše populacije, so bile posledice na malčke in otroke do sedaj močno spregledane.
A kot kažejo rezultati raziskave z New York University, te še zdaleč niso zanemarljive. Vročina namreč vpliva na učenje in zgodnji razvoj otrok, razlike na področju branja in osnovnega računanja pa se pojavijo že dolgo preden otrok prestopi prag osnovne šole.
Že 30 stopinj Celzija je preveč
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Journal of Child Psychology and Psychiatry, kaže, da je pri otrocih temperatura povezana z doseganjem osnovnih mejnikov pismenosti in računstva. Otroci, ki so bili izpostavljeni povprečnim najvišjim temperaturam nad 30 stopinj Celzija, so te dosegli z 5 do 6,7 odstotkov manjšo verjetnostjo v primerjavi z otroki, ki so živeli v hladnejših razmerah. Pri tem so upoštevali vpliv letnih časov in primerjavo izvedli znotraj posameznih regij.
Vplivi opazni v več državah
V raziskavo so bili vključeni tri- in štiriletniki iz šestih držav: Gambija, Gruzija, Madagaskar, Malavi, Palestina in Sierra Leone – skupno kar 19.607 otrok. Države so bile izbrane na podlagi dostopnosti podatkov o razvoju otrok, ekonomskih razmer in podnebja. Raziskovalci so kot merilo otrokovega razvoja upoštevali tako imenovani Early Childhood Development Index (ECDI), ki zajema štiri področja: branje in numerične sposobnosti, socio-emocionalni razvoj, pristop k učenju in fizični razvoj.
Najbolj prizadeti otroci iz ekonomsko šibkejših družin
Največji vpliv se je pokazal pri otrocih iz šibkejših družin. Pri tem sta posebej izstopala pomanjkanje čiste vode in velika gostota poselitve v urbanih okoljih. Raziskovalci zato želijo razumeti mehanizme, ki so odgovorni za razvojni primanjkljaj pri visokih temperaturah, ter dejavnike, ki otroke lahko zaščitijo pred temi vplivi. Njihove ugotovitve bodo služile kot podlaga pri oblikovanju ukrepov za večjo odpornost otrok in družin na posledice podnebnih sprememb. Avtorji raziskave pri tem poudarjajo, da zgodnji razvoj predstavlja temelj za kasnejše učenje, telesno in duševno zdravje ter splošno kakovost življenja.
Dolg čas je bil na črni listi vseh, ki pazijo na svojo težo, a danes strokovnjaki razbijajo mite: krompir je bil neupravičeno razglašen za sovražnika vitkosti. Z ustrezno pripravo ta skromna sestavina postane močno orožje v boji proti lakoti in vaš najbolj zanesljiv zaveznik pri nadzoru apetita.
Skrivnost njegove moči ni v nekem čarobnem sestavku, temveč v preprosti fiziki in sestavi
Če ste mislili, da so jajca, zrezek ali polnozrnate žitarice vodilni v obvladovanju lakote, ima znanost presenečenje. V eni izmed najbolj znanih študij o sitosti, izvedeni na Univerzi v Sydneyju, so raziskovali občutek polnosti po zaužitju 38 različnih živil. Na vrhu, kot absolutni zmagovalec, se je znašel – navaden kuhani krompir.
Z indeksom sitosti kar 323, je bil kuhani krompir več kot trikrat bolj nasiten kot beli kruh, ki služi kot referenčna točka z indeksom 100, daleč pa je premagal tudi testenine (119) in beli riž (138). Kot poroča Medical News Today, se niti živila, bogata s proteini, kot so sir ali jajca, niso mogla približati njegovim sposobnostim pri obvladovanju apetita.
Skrivnost njegove moči ni v nekem čarobnem sestavku, temveč v preprosti fiziki in sestavi. Krompir je sestavljen iz približno 77 odstotkov vode, kar mu daje velik volumen z razmeroma malo kalorijami. Zaradi nizke energetske gostote je za vnos enake količine kalorij potrebno pojesti znatno večjo količino krompirja v primerjavi z, na primer, pekovskimi izdelki ali sladkarijami. Ta večji volumen v želodcu ustvarja močnejši občutek sitosti in pošilja možganom jasne signale, da je čas za prenehanje z jedjo, kar so potrdile številne študije. Poleg tega je bogat z vlakninami, kalijem in vitaminom C, kar ga naredi hranilno bogat dodatek prehrani.
Ta učinek ni omejen zgolj na uživanje samega krompirja. V študijah, ki so primerjale celovite obroke, so udeleženci redno poročali o večjem občutku sitosti in zadovoljstva po obroku, ki je kot prilogo vseboval krompir, v primerjavi z obroki, ki so vsebovali enako količino ogljikovih hidratov iz testenin ali riže.
Ena taka študija je pokazala, da večji volumen krompirja spodbuja sitost tako močno, da premaga celo vpliv glikemičnega indeksa, zaradi česar je krompir (z višjim GI) bil bolj nasiten od testenin (z nižjim GI). V praksi to pomeni, da obrok s krompirjem lahko pomaga pri spontanem zmanjšanju skupnega vnosa kalorij čez dan brez občutka lakote.
Seveda je ključna beseda v celotni zgodbi “pravilna priprava”. Medtem ko je kuhan, pečen (idealno z lupino, bogato z vlakninami) ali na pari pripravljen krompir nizkokaloričen in hranljiv, ga njegovo cvrtje v globokem olju spremeni v prehransko revno in kalorijami nabito živilo. Pomfrit, čips in krompir, prelit z obteženi omakami iz smetane ali majoneze, so glavni krivci za njegovo slabo slavo. Zato, namesto da ga izključite iz prehrane, je dovolj, da spremenite način, kako ga pripravljate in s čim ga kombinirate.
Dodatna, pogosto spregledana prednost krompirja se pojavi, ko ga skuhamo in ohladimo. Med hlajenjem se del škroba v krompirju spremeni v tako imenovani odporni škrob. Kot že samo ime pove, je ta oblika škroba odporna na prebavne encime, kar pomeni, da prehaja skozi tanko črevo neprebavljena in deluje podobno kot prehranska vlaknina. To ne le podaljša občutek sitosti, ampak tudi zmanjša glikemični odziv obroka in število absorbiranih kalorij. Zanimivo je, da ponovno segrevanje prej ohlajenega krompirja lahko celo okrepi ta učinek. Zato je priljubljena krompirjeva solata, pripravljena z lahkim prelivom na osnovi kisa ali jogurta, izvrstna izbira za zdrav in nasiten obrok.
Rušenje mitov: krompir in hujšanje gresta skupaj
Nasprotno od splošno razširjenega prepričanja, krompir ne le da ne ovira, ampak lahko aktivno podpira proces hujšanja. To je potrdila tudi klinična študija iz leta 2022, objavljena v reviji Journal of Medicinal Food. V raziskavi, ki je trajala osem tednov, so udeleženci s prekomerno telesno težo in inzulinsko rezistenco, ki so sledili dieti z nizko energetsko gostoto, ki je vključevala krompir, v povprečju izgubili 5,6 odstotka telesne mase in znatno izboljšali občutljivost na inzulin.
Strokovnjaki izpostavljajo, da je prav utrujenost od diete eden glavnih razlogov za odnehanje, krompir pa zaradi svoje vsestranskosti omogoča raznolikost pri pripravi jedi, kar naredi dieto bolj vzdržljivo in manj monotono.
Namesto da bi se ga bali, sprejmite krompir kot dragoceno sestavino uravnotežene prehrane. Kombinirajte ga z viri beljakovin, kot so ribe, pusto meso, sveži sir ali stročnice, ter obilico zelenjave, da ustvarite popoln in dolgo časa nasiten obrok. Pečen krompir z veliko skledo solate ali kuhan krompir z blitvo in malo olivnega olja so primeri, kako lahko ta vsestranska sestavina postane osnova zdravega obroka, ki vas bo držal sitih ure in pomagal pri doseganju želene telesne teže brez občutka lakote in odrekanja.
Bliža se poletje, z njim pa tudi sezona potovanj, enodnevnih izletov in raziskovanja evropskih mest. Ko razmišljamo o ugodnih in praktičnih načinih potovanja po Evropi, sta vlak in avtobus pogosto med prvimi izbirami. Nič čudnega, da se številni študenti in popotniki odločajo prav za FlixBus – cenovno dostopno in razširjeno možnost, ki povezuje skoraj celotno celino.
Prav dostopnost in široka mreža povezav omogočata enostavno načrtovanje potovanj, kjer lahko z malo iznajdljivosti obiščeš več destinacij brez večjih stroškov. Čeprav je potovanje s FlixBusom lahko zelo priročno, pa izkušnja ni vedno najbolj udobna ali prijetna.
Tisti, ki so se na takšno pot že večkrat podali, dobro vedo, na kaj morajo biti pozorni, saj obstaja kar nekaj trikov, ki lahko naredijo veliko razliko med naporno vožnjo in prijetno izkušnjo.
Če se s takšnim načinom potovanja srečuješ prvič, v nadaljevanju sledi 5 ključnih nasvetov za potovanje s FlixBusom.
Rezervacija in načrtovanje potovanja
Flixbus povezave ter ure prihodov in odhodov lahko pred začetkom potovanja preveriš na njihovi spletni strani ali v Flixbus aplikaciji. Če že veš, kdaj in kam boš potoval, ti priporočam, da karto kupiš čim prej, saj se cene lahko zvišajo. Termini vožnje, ki so nekoliko manj običajni, na primer potovanja ponoči, so običajno tudi nekoliko cenejši.
Ob nakupu imaš z doplačilom možnost rezervacije sedeža, kar pa ni obvezno. Če se prijaviš v aplikacijo, lahko tam spremljaš vse podatke, povezane s svojo potjo, kot so številka avtobusa, mesto vkrcanja, vmesne postaje, morebitne zamude itd.
Na postajo Flixbus pridi 15–20 minut prej, da imaš dovolj časa najti pravi avtobus, oddati opremo in se vkrcati. Vsak avtobus je označen z unikatno številko ter relacijo prve in zadnje postaje, včasih tudi z vmesnimi postajami. Lahko se zgodi, da avtobus zamuja in ga boš čakal nekoliko dlje, vendar je to vseeno bolje, kot da ga zamudiš. Pred nalaganjem opreme in vkrcanjem voznik preveri QR kodo, ki jo imaš lahko natisnjeno ali v aplikaciji. Če potuješ v drugo državo, bo voznik preveril tudi osebni dokument.
Prtljaga
Običajno lahko s seboj vzameš nahrbtnik in en kovček, ki ga oddaš v prtljažnik avtobusa. Če imaš več prtljage, moraš doplačati za dodaten kovček. Kovčki so omejeni po velikosti in teži, zato lahko voznik tvoj kovček tudi stehta. Na to bodi pozoren že pred odhodom, saj verjetno nočeš doplačati za dodaten kovček zaradi kilograma ali dveh odvečne teže.
Priporočljivo je, da svoj kovček označiš, saj ima lahko več ljudi podoben kovček. Dragocenosti, kot so dokumenti, telefon, računalnik ipd., imej zaradi varnosti vedno pri sebi.
Vožnje z avtobusom so lahko dolge in naporne, vendar si jih lahko nekoliko olajšaš. Na dolgo, predvsem nočno pot vzemi blazino za vrat in morda tudi čepke za ušesa. Tako boš lahko vsaj za nekaj časa udobneje zaspal in vožnja bo minila hitreje.
S seboj vzemi tudi powerbank, saj elektrika oziroma vtičnice na avtobusu pogosto ne delujejo. Čas si lahko krajšaš s poslušanjem glasbe, gledanjem filma (v tem primeru ne pozabi na slušalke) ali branjem knjige, reševanjem križank …
Za potovanje se obleci udobno, na primer v trenirko in udobna zgornja oblačila. Tudi če je zunaj toplo, vzemi s seboj pulover, saj je klima na avtobusu lahko precej močna.
Ne pozabi tudi na prigrizke in vodo. S seboj lahko vzameš sadje, oreščke, sendvič ali kaj podobnega. Avtobus se sicer običajno ustavi na počivališčih, kjer si lahko kupiš hrano in pijačo, vendar je ta pogosto nekoliko dražja.
Še nekaj ključnih nasvetov
WiFi na avtobusih načeloma je, vendar je pogosto počasen in nestabilen, zato se nanj ne zanašaj. Glasbo in filme si prenesi že doma ali bodi pripravljen po potrebi uporabljati mobilne podatke. Vtičnice niso na vseh avtobusih ali pa morda ne delujejo.
Flixbus lahko zamuja, zato bodi pri načrtovanju pazljiv in imej nekaj časovne rezerve. Vedno shrani kopijo karte, ki ni odvisna od aplikacije ali interneta.
Študentski prenosniki so bili dolgo precej preprosta kategorija. Večina študentov je iskala predvsem nekaj lahkega, dovolj zmogljivega za predavanja, seminarske naloge in občasno gledanje serij. Zadnja leta pa se stvari precej spreminjajo. Računalniki postajajo pomemben del vsakodnevnega študija, umetna inteligenca pa počasi prihaja tudi v naprave, ki jih študenti uporabljajo vsak dan.
Lenovo je zato osvežil svojo ponudbo prenosnikov ThinkPad za leto 2026 in dodal nove modele ThinkPad X13 Gen 7 ter seriji ThinkPad L14 Gen 7 in L16 Gen 3. Čeprav so ThinkPadi tradicionalno povezani predvsem s poslovnimi uporabniki, se vedno več funkcij seli tudi v okolje, ki ga dobro poznajo študenti: hibridno delo, videoklici, mobilnost in uporaba AI orodij pri učenju.
Danes veliko študentov dela na več lokacijah hkrati — v predavalnici, knjižnici, doma, na vlaku ali v kavarni. Zato ni presenetljivo, da proizvajalci vse več pozornosti namenjajo predvsem mobilnosti. Model ThinkPad X13 Gen 7 tehta manj kot kilogram, kar pomeni, da ga v nahrbtniku skoraj ne občutiš. Hkrati pa še vedno vključuje klasične priključke USB-A, HDMI in USB-C, kar je precej praktično pri povezovanju projektorjev, zunanjih zaslonov ali starejše opreme na fakultetah.
Pomemben del novih naprav postajajo tudi funkcije umetne inteligence. Novi modeli podpirajo Copilot+ funkcije v okolju Windows 11 in procesorje Intel Core Ultra oziroma AMD Ryzen AI PRO. V praksi to pomeni hitrejše delo z AI orodji za povzemanje zapiskov, organizacijo vsebin, pomoč pri pisanju ali obdelavo fotografij in videa.
Pri tem je zanimivo predvsem to, da lahko del teh funkcij deluje neposredno na računalniku, brez stalnega pošiljanja podatkov v oblak. To pomeni hitrejše delovanje in manjšo odvisnost od internetne povezave, kar pride prav predvsem med predavanji ali delom na poti.
Lenovo pri novi generaciji precej poudarja tudi življenjsko dobo naprav in popravljivost. To sicer ni najbolj “instagramabilna” lastnost računalnika, je pa za študente pogosto zelo pomembna. Novi ThinkPadi dosegajo oceno popravljivosti iFixit do 9 od 10, pri določenih modelih pa je mogoče zamenjati baterijo ali SSD brez zahtevnih servisnih posegov. V času, ko cene elektronike niso ravno nizke, je to lahko precej pomembnejše kot nekaj dodatnih odstotkov zmogljivosti.
Serija ThinkPad L ostaja nekoliko bolj praktična izbira za uporabnike, ki želijo večji zaslon in nekoliko bolj klasično uporabo. Model L14 stavi na ravnotežje med mobilnostjo in uporabnostjo, večji L16 pa ponuja več prostora za delo, kar pride prav pri pisanju seminarskih nalog, delu z več okni ali urejanju fotografij in videa.
Novi modeli prinašajo tudi podporo za Wi-Fi 7, izboljšano obdelavo zvoka pri videoklicih ter kamere do ločljivosti 5 MP. To so stvari, ki jih študenti danes uporabljajo skoraj vsak dan — od Zoom predavanj do skupinskega dela in spletnih predstavitev.
Celoten trend lepo kaže, kako hitro se spreminja tudi svet študentskih računalnikov. Prenosnik danes ni več le naprava za Word in PowerPoint, ampak postaja osebno orodje za organizacijo dela, komunikacijo, ustvarjanje vsebin in uporabo AI funkcij pri učenju. In prav študenti bodo verjetno med prvimi ugotovili, katere od teh novosti dejansko pomagajo pri vsakodnevnem študiju.
Svet je že več mesecev talec vojne, ki jo bijejo Iran, Izrael in ZDA. Čeprav je predsednik Donald Trump najprej govoril o dva do štiri in nato pet do šest tednov dolgi operaciji, se zdi, da bo to še ena tistih »večnih vojn«, ki jih Amerika začne, a ne konča. Da bi bila situacija še bolj zapletena se v Ameriki bližajo vmesne volitve, kjer zaradi tovrstnih sporov vedno bolje kaže demokratom, Trump pa niti v svojem gibanju MAGA ne uživa več absolutne podpore.
Vojna v Iranu
Vojna v Iranu, ki sta jo začela Amerika in Izrael 28. februarja poteka že dva meseca. Zdi se, da je to samo ena od neskončnih vojn, ki pa je skrhala dojemanje ZDA s strani zaveznikov kot tudi njenih glavnih svetovnih tekmecov. Trump je z napadom na Iran naredil eno najbolj nesmiselnih in tveganih potez v svojih dveh mandatih. Kar močno buri duhove je, da je predsednik Trump pri vprašanju o vojni v Iranu povsem spremenil svoja stališča, ki jih je zagovarjal tako v svojem prvem mandatu, kot v času volilne kampanije. Tudi sam je namreč glasno zagovarjal stališče, da se Amerika ne sme vtikati v odnose na Bližnjem Vzhodu in da se mora Amerika najprej osredotočiti na notranje politično stanje v državi, preden igra policaja na svetovnem odru.
Napad na Iran se je začel 28. februarja z bombardiranjem Teherana in drugih iranskih mest. V času vojne so ZDA izvajale predvsem zračne napade, niso pa poslale svojih vojakov v Iran, kar bi lahko pomenilo resno zaostrovanje konflikta. Po napadu pa je Iran zaprl Hormuško ožino, ki je strateško pomembna za cel svet, saj skoznjo vsak dan teče tudi do 20 odstotkov vse nafte, ki jo na dan porabimo po celem svetu. S tem je Iran resno zamajal ne samo trgovino z nafto, ampak se bo zaprtje te strateško pomembne ožine dolgoročno prelilo tudi v povišane cene hrane.
Opazovalci svetove politike so skoraj enotni v prepričanju, da Trump ni premislil svoje poteze in da si ni predstavljal, da lahko Iran z eno preprosto potezo zamaje celoten svet. Iran pa je po vse splošni paniki zaradi možnega pomanjkanja nafte dobil signal, da ima v rokah močnejši pogajalski adut, kot si je predstavljal.
Tako ameriški politiki, kot tudi vsi svetovni politiki zadržujejo dih ob dogajanju na Bližnjem Vzhodu, saj se vsi zavedajo, da je varčevanje zelo nepriljubljen ukrep, ki pa bo vplival tudi na vse prebivalce v posameznih državah in na politično priljubljenost posameznih politikov v teh državah. Zato je bilo premirje, ki je nastopilo 8. aprila trenutek, ko so si vsaj malo oddahnili. Obljuba o odprtju Hormuške ožine pa je tudi zbila ceno sodčka nafte na svetovnih trgih. Vseeno pa je sedaj že jasno, da gre za precej krhko premirje, ki so ga večkrat prekršile tako ZDA kot Iran z napadi na tankerje.
V sredo 22. aprila se je premirje izteklo, a zdi se, da se Trumpu ne mudi preveč odpirati fronte. Pogovori o miru naj bi potekali v Pakistanu, a tja tako Amerika, kot Iran odhajata s figami v žepu, zato so pogovori o miru precej neuspešni in še zelo daleč od dokončne rešitve. Hkrati pa ni realno pričakovati, da v javnost tako eni kot drugi pošiljajo prave informacije o poteku pogajanj.
Do neke mere pa potek pogajanj verjetno ovira tudi dejstvo, da imata Amerika in Iran zelo različna stališča o tem, kateri pogoji morajo biti upoštevani, da bi se vojna končala. ZDA naj bi brezkompromisno zahtevala, da Iran nikoli ne bo imel jedrskega orožja, da urana na svojem ozemlju sploh ne sme bogatiti in prost prehod skozi Hormuško ožino. Iran pa zahteva, da Izrael neha napadati Libanon in da jim Amerika odplača škodo, ki so jo povzročili v državi.
Trump s svojo retoriko v očeh evropskih zaveznikov in NATO zaveznikov gotovo ne bo dosegel naziva »najbolj priljubljen predsednik ZDA«. Njegov odnos do zaveznic se namreč spreminja skoraj iz tedna v teden. Na žulj mu je tokrat zavezništvo NATO stopilo, ko niso bili pripravljeni pomagati pri napadih na Iran, saj sami v teh spopadih niso videli nobenega smisla. NATO pakt namreč članic ne zavezuje k temu, da se vključijo v vojno, ki jo začne katera od članic, ampak ima predvsem obrambno vlogo.
Trumpa je takrat najbolj razjezila Španija, ki hkrati ne želi dati svojih oporišč na voljo Ameriškim letalom in ni pripravljena namenjati 5 odstotka svojega BDPja za vojsko. Trump je tako zagrozil z začasnim suspenzom Španije. Čeprav je Trumpova izjava naletela na veliko zgražanja in odzivov iz zavezniških držav, so zaveznice hitro ugotovile, da takšnih sankcij pogodba o zavezništvu sploh ne predvideva in si nihče ne zna predstavljati, kako naj bi takšna začasna izključitev izgledala.
Tudi doma ima Trump odprto fronto. Na račun njegovih nasprotujočih se odločitev, se bijejo prave »podcasterske vojne«. Od uboja Charlija Kirka do zdaj se zdi, da se je Trumpova priljubljenost, v paralelni medijski krajni, ki jo oblikujejo predvsem podcasti, povsem razblinila. Vstop v vojno z Iranom mu pri tem ni pomagal, ampak je situacijo še poslabšal. Od takrat skoraj vsak teden nekdo od njegovih preteklih zaveznikov v medijih javno oznani, da Trumpa ne podpira več. Začelo se je s Candace Owens, prelilo se je do Tuckerja Carlsona in Megyn Kelly, pred kratkim pa je Trumpa kritiziral tudi Theo Van.
Trump je na svojem omrežju Truthsocial zapisal: »Vem, zakaj se Tucker Carlson, Megyn Kelly, Candace Owens in Alex Jones že leta borijo proti meni, predvsem zato, ker menijo, da je čudovito, da ima Iran, največja država, ki podpira terorizem, jedrsko orožje – ker imajo eno skupno lastnost: nizek IQ. So neumni ljudje, sami to vedo, njihove družine to vedo in vsi ostali to vedo tudi! Poglejte njihovo preteklost, poglejte njihove dosežke. Nimajo tistega, kar je potrebno, in nikoli niso imeli!«
Zakaj je to sploh pomembno? Ker so prav to tisti ljudje, ki so Donaldu Trumpu pomagali do ponovne izvolitve na prejšnjih volitvah. Kako slabo je, kaže dejstvo, da je o vojnah med Trumpom in političnimi komentatorji, ki so nekoč spadali med MAGA navdušence, poročala celo RTV SLO! Odnos med Trumpom in dotičnimi komentatorji kaže na veliko razklanost znotraj njegovega gibanja MAGA, za katerega sedaj mnogi trdijo, da je mrtvo. Do razkroja, ki ga lahko javno spremljamo na raznih platformah, kot so youtube, instagram, X in druge, pa je vodila neumna odločitev za vstop v vojno z Iranom, zaradi katere trpi ves svet.
