Vatikanska komisija za zaščito otrok je v najnovejšem poročilu ostro kritizirala vodstvo Katoliške cerkve zaradi dolgotrajnega nepravilnega obravnavanja primerov spolnih zlorab, ki po njihovih besedah žrtvam povzroča »nenehno škodo«. Kot poroča CNN, dokument posebej izpostavlja Italijo in Afriko kot območji, kjer še vedno primanjkuje učinkovitih zaščitnih ukrepov.
»Zlorabe se nadaljujejo – travma ostaja«
Komisija je v drugem letnem poročilu, objavljenem 16. oktobra, zapisala, da Cerkev še vedno ni zagotovila dovolj transparentnosti. »Desetletja ignoriranja, stigmatiziranja in sramotenja žrtev pomenijo nadaljevanje travme,« opozarja poročilo.
Dokument poziva k uvedbi odškodnin, boljšemu psihološkemu in finančnemu podpiranju žrtev, javnim in zasebnim opravičilom ter resnim reformam postopkov pri obravnavi zlorab. Več žrtev je v poročilu opisalo »zanikanje, maščevanje in pomanjkanje psihološke pomoči«, ki so ga doživeli s strani cerkvenih oblasti.
Poziv k odgovornosti cerkvenih voditeljev
Komisija, ki jo vodi francoski nadškof Thibault Verny, poziva Vatikan, naj v prihodnje javno pojasni razloge za odstavitev škofov, kadar ti odstopijo zaradi primerov zlorab ali malomarnosti. Trenutno Vatikan obvesti le o odstopu, brez dodatnih pojasnil.
Nizozemska pravnica in nekdanja poročevalka OZN Maud de Boer-Buquicchio, je poudarila, da žrtve predvsem želijo, da jih Cerkev sliši in prizna njihovo izkušnjo.
Izzivi v Italiji in Afriki
Poročilo opozarja, da italijanska Cerkev še vedno kaže »kulturni odpor« do soočanja s spolnimi zlorabami in da številne škofije komisiji niso želele predložiti podatkov. Italijanska škofovska konferenca je odgovorila, da je poročilo »nepopolno« in da vse škofije že imajo vzpostavljene zaščitne službe.
V Afriki je stanje po navedbah komisije še slabše. V državah, kot sta Ekvatorialna Gvineja in Etiopija, skorajda ni postopkov za prijavo zlorab, medtem ko na primer v Keniji »kulturni tabuji« otežujejo prijave.
Novi papež pred zahtevno nalogo
To je prvo poročilo po izvolitvi papeža Lea XIV., prvega ameriškega papeža, ki je že poudaril, da želi »v Cerkvi utrditi kulturo preprečevanja, ki ne dopušča nobene oblike zlorabe«.
Komisija pa ga zdaj postavlja pred zahtevno nalogo – obnoviti zaupanje, zagotoviti odgovornost in pokazati, da Katoliška cerkev resnično stoji na strani svojih žrtev.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Uspešno napreduje gradnja novega Kampusa Vrazov trg Medicinske fakultete v Ljubljani. Približuje se zaključna faza izvedbe konstrukcijskih del, ki bo nato zagotovila nove in sodobne prostore za študente in študenke.
Zaključek gradbenih del v začetku leta 2026
Prvi študenti in raziskovalci bodo nove prostore začeli uporabljati prihodnje leto. Trenutno potekajo zaključna armiranobetonska dela, montaža fasadnih elementov, vgradnja inštalacij ter urejanje notranjih prostorov. Zaključek glavnih gradbenih del je v skladu s časovnico predviden v začetku leta 2026.
Z ocenjeno vrednostjo 93,5 milijona evrov je eden od finančno najobsežnejših projektov, ki jih bo Slovenija do leta 2026 izpeljala s pomočjo evropskih sredstev v okviru Načrta za okrevanje in odpornost.
»Kot smo se lahko prepričali na današnjem ogledu, gradnja nove stavbe Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani poteka v skladu z načrti. Gradnja se sofinancira iz Načrta za okrevanje in odpornost, projekt mora biti zaključen do poletja 2026, zato je časovnica pomembna. Novogradnja je del velikega investicijskega cikla v visokošolsko in znanstvenoraziskovalno infrastrukturo, ki trenutno poteka po celi Sloveniji,« je povedal minister dr. Igor Papič ob obisku.
Medvedi vse pogosteje prihajajo v naselja, brskajo po smeteh in se pojavljajo tudi v okolici Ljubljane. Strokovnjaki opozarjajo, da je populacija teh živali presegla varno mejo. Po ocenah bi jih v Sloveniji smelo biti okoli 800, zdaj pa jih je približno 950.
Klemen Jerina z Biotehniške fakultete opozarja, da se po začasni sodni prepovedi odstrela 206 medvedov stanje hitro poslabšuje. Če se ukrepi ne bodo izvedli, bi lahko njihovo število prihodnje leto naraslo na več kot 1.100.
Zaskrbljenost med stroko povzroča tudi napoved spremembe državne strategije upravljanja z medvedi, ki bi namesto odstrela uvedla kontracepcijo in prenehanje krmljenja. Po besedah Gorazda Venguša z Veterinarske fakultete je tak pristop znanstveno nepodprt in neučinkovit.
Strokovnjaki opozarjajo, da se opuščanje preverjenih praks lahko konča s porastom konfliktov med ljudmi in zvermi. Ker medvedom primanjkuje prostora v naravi, se bližje naseljem selijo vse pogosteje . Odločitev o nadaljnjih ukrepih bo sodišče sprejelo 6. novembra.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Elvis Škorc, film po romanu Janje Vidmar Foto: on elvis škorc
Sneg pozimi, vročina poleti in gledljiv mladinski film slovenske filmografije. Vse to so bolj ali manj stalnice, na katere lahko računamo. Včasih je snega več, spet drugič je vročina manj znosna, kvaliteta mladinskih filmov pa se drži jasnih smernic. Zabavati mora najmlajše in starejše, podati določeno sporočilo in nikoli ne sme biti dolgočasen. Vseh teh zapovedi se bolj ali manj uspešno drži Elvis Škorc, ki je posnet po romanu Janje Vidmar.
Elvis Škorc po romanu Janje Vidmar
Prav Janjo Vidmar bi lahko omenili kot sinonim za kvaliteto, saj že desetletja navdušuje z izvrstnimi knjižnimi naslovi – otrok v meni še čaka na predelavo Stvora. Po več letih se je vrnila v vlogi scenaristke in po svoji knjigi Elvis Škorc, genialni štor, napisala scenarij, ki ga je v premikajoče se sličice ujel režiser Boris Jurjaševič (Stekle lisice; Ljubljana, London, New York).
Zgodba spremlja najstnika Elvisa Škorca, ki že od malega ve, da bo postal izumitelj. Po ločitvi staršev in nenehnemu draženju in verbalnemu nasilju sovrstnikov težko najde svoje mesto pod soncem. A korak za korakom Elvis odkriva, kaj je v življenju zares pomembno.
Igralska zasedba opravi svoje delo v preprostem filmu
Že davno je minil strah pred filmi, ki jih morajo na ramenih nositi mladi igralci. Maks Peštaj Zevnik nalogo opravi brezhibno, podobno kot Tara Milharčič (Gajin svet), Alisa Milićević (Čao Bela), France Mandić (Vzornik) ali pred leti Tadej Koren Šmid (Gremo mi po svoje). Njegovega očeta odigra MatejPuc, mamo IvaKrajnc Bagola, simpatično jezikavo sestrico pa KiaraKenig. Opaznejši vlogi imata še Marko Mandić kot učitelj kemije in ZvezdanaMlakar kot svojeglava babica.
Film bo starejše gledalce verjetno spomnil na Učna leta izumitelja Polža, kjer primerjava niti ni na prvo žogo. Če se tam sicer okolica bolj ali manj ne strinja z njegovimi sanjami, Elvisu vsi stojijo ob rami in ga potiskajo naprej. Po otroštvu polnem navdušenju nad kemijo, ki bi v filmu lahko stopila še bolj v ospredje, si želi le družine, kot je nekoč bila. Tako se film tu sreča z nekaj tematikami odraščanja, ljubezni in predvsem zakonskih razmerij, ki jih naslavlja ravno dovolj koherentno za mladinski film te dolžine. Ker gre za pozitivno naravnan film, si lahko privošči, da vse zapakira v srečen konec, čeprav je resnična situacija taka žal v manjšini primerov – kdo pa pravi, da mora biti tako tudi v filmu?
Zgodba vsake toliko naleti na nekaj ponovitev prizorov, ki so si podobni do te mere, da pride do neželene repeticije in posledičnega zastoja v tempu. Več kot dobrodošel je humor, ki sloni na bratu in sestrici Škorc ter nergavemu sosedu, ki ga upodobi Gojmir Lešnjak. To pospremi še z nekaj pristnimi pogovori o nasilnežih in njihovih težavah, razumevanju starševskih odnosov in, kar je v ospredju, sledenju svojim sanjam. Brez težav bi to lahko bila igrana serija, saj se marsikateri element ponuja v stilu Moji, tvoji najini, a z več poudarka na učenju in kemiji.
Dostojen naslednik mladinskih filmov
Elvis Škorc je simpatičen in gledljiv film, ki nadaljuje slovensko špuro po kakovosti mladinskih filmov. Če bomo v njem iskali nekaj, kar spominja na simboliko moralnega padca civilizacije v obliki Goldingovega Gospodarja muh, je bolje, če ostanemo pred vrati dvorane. Če pa bi iskali nekaj, kar spominja na lahkoten mladinski film, ki prinaša preprosto in za današnjo družbo jasno sporočilo, bo genialni štor odprl vrata v pravo dvorano.
💥 Elvis Škorc | Celovečerni igrani mladinsko-družinski film
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Minuli konec tedna je Slovenija dihala s kolesarstvom. V nedeljo, 12. oktobra, se je na premierni izvedbi Pogi Challengea, “S Klanca v klanc” na znameniti poti od Komende do Krvavca zbralo kar 1189 kolesarjev iz 36 držav, ki so se pogumno spopadli z 22 kilometri in več kot tisoč metri višinske razlike. Dogodek je bil več kot le športni izziv. Šlo je za praznik gibanja, navdiha, skupnosti in dobrodelnosti, ki ga je z izjemno energijo utelešal Tadej Pogačar.
Med udeleženci je bila tudi Huawei ekipa, ki je s svojo prisotnostjo in napredno tehnologijo združila svet športa in inovacij. Z novo pametno uro Huawei Watch GT 6 Pro, zasnovano posebej za športne navdušence, so člani ekipe na lastni koži preizkusili, kako tehnologija pomaga razumeti telo, spremljati napredek in vzdrževati pravi ritem tudi na najzahtevnejšem vzponu na Krvavec.
Kolesarjenje ob boku najboljšemu na svetu
»Biti del dogodka, kjer se rekreacija sreča z vrhunskim športom, je nekaj, kar te napolni z adrenalinom. Ko veš, da boš na istem odseku ceste kot Tadej Pogačar, telo preprosto reagira drugače in srce bije hitreje,« je po koncu dirke povedal navdušeni adrenalinec in influencer Franko Bajc, ki je izziv opravil z nasmehom. »Ura Huawei Watch GT 6 Pro mi je bila odličen sopotnik, saj mi je pokazala, kdaj sem blizu meje in kdaj lahko še pritisnem. To ni le pripomoček, temveč orodje, ki ti pomaga razumeti sebe na kolesu.«
Podobno izkušnjo je delil tudi dramski igralec Robert Korošec, ki je dogodek doživel kot posebno motivacijo in dirko zaključil na 6. mestu: »Vzpon na Krvavec je že sam po sebi zahteven, a ko veš, da je na trasi tudi Pogačar, dobiš dodatno energijo. Huawei Watch GT 6 Pro sem uporabljal že med pripravami, saj mi omogoča natančno spremljanje srčnega utripa, tempa in regeneracije. Ko imaš te podatke, lažje razumeš svoje telo in to je tisto, kar rekreativnega kolesarja približa profesionalcu.«
Dogodek pa je s kolesarskega in osebnega vidika navdušil tudi tretjega člana ekipe Matjaža Kermelja, direktorja prodaje Huawei Slovenija, ki je opisal, kako je doživel priložnost voziti ob boku najboljšemu kolesarju na svetu: »Veselil sem se dogodka in si prizadevno predstavljal, kako hitro nas bo Tadej dohitel ter ali bom zdržal vsaj kakšno minuto v njegovem tempu. Žal je bil začetek prenatrpan, saj hitreje kot je bil ritem skupine preprosto ni šlo. In potem se je zgodilo: Tadej je prihrumel po desni in vse je minilo v komaj desetih sekundah. Kljub temu nisem bil razočaran, saj bi tudi pod idealnimi pogoji verjetno hitro obnemogel. Biti priča najboljšemu kolesarju na svetu in videti, kakšen tempo zmorejo profesionalci, je bilo že samo po sebi neverjetno in navdihujoče. V vožnji sem zelo užival, pri tem pa mi je bila v veliko pomoč ura Huawei Watch GT 6 Pro. Ves čas vzpona sem spremljal moč, srčni utrip in tempo ter se držal načrta, da ne presežem svojega praga. Na vrhu sem se znašel točno v predvidenem času in se počutil odlično. Dan smo zaključili ob koncertu Siddharte, dvignila se je megla, sonce je posijalo in vzdušje je bilo čudovito. Ena stvar je gotova: naslednje leto bom spet zraven!«
Ko tehnologija postane del športne zgodbe
Na Pogi Challengeu je bilo jasno, da tehnologija ne nadomešča človeške volje, ampak jo nadgrajuje. Huawei Watch GT 6 Pro je s svojo zmogljivostjo, natančnostjo in elegantnim dizajnom postal zanesljiv sopotnik številnih udeležencev. Napredni GPS sistem, 21-dnevna avtonomija baterije in funkcije, namenjene kolesarjem, kot so merjenje moči in spremljanje srčnega utripa, so pokazale, da lahko ura na zapestju postane osebni trener, navigator in motivator v enem.
Dogodek je bil tudi priložnost za dokaz, da se tehnologija lahko zlije z življenjskim slogom, ne kot modni dodatek, temveč kot zaveznik na poti do boljšega počutja. Huawei s tem nadaljuje svoje poslanstvo spodbujanja gibanja, zdravega življenjskega sloga in razumevanja lastnega telesa, z enako strastjo, kot jo Pogačar in tisoči kolesarjev vlagajo v vsak svoja pedala.
“S Klanca v klanc” in v nova poglavja
Pogi Challenge je pokazal, kako lahko šport združi generacije, in dokazal, da Slovenija ni le dežela vrhunskih kolesarjev, temveč tudi ljudi, ki znajo ustvariti izjemno športno vzdušje in se zdužiti v dobrodelnosti. Med družinami, navijači in kolesarji je vladal občutek skupnosti, na vrhu Krvavca pa je sonce pozlatilo ne le poglede, temveč tudi spomine.
Huawei ekipa se z dogodka vrača polna vtisov, motivacije in spoštovanja do športnikov, ki s svojo vztrajnostjo navdihujejo vse: profesionalce, rekreativce in tiste, ki svojo športno pot šele začenjajo.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Najboljša univerza v Evropski uniji glede na lestvico Times Higher Education, je Tehniška univerza v Münchnu (TUM). V Evropi (vključno z državami, ki niso članice EU) zaseda 6. mesto, medtem ko se Univerza v Ljubljani uvršča med 801. in 1000. mesto. Pri uvrstitvi posamezne univerze se upoštevajo različni kriteriji: poučevanje, raziskovalno okolje, kakovost raziskovanja, povezava z industrijo in mednarodni ugled.
Nekateri med njimi so za študenta bolj relevantni od drugih, in dobro uvrščena univerza še ne pomeni nujno najbolj kakovostnega poučevanja. V spodnjem prispevku iz prve roke izveš, kaj na Tehniški univerzi v Münchnu počnejo drugače kot pri nas – glede študija in drugih dejavnikov, ki dejansko vplivajo na študenta.
Na magistrskem študiju si urnik sestaviš sam
Na univerzi v Ljubljani so z izjemo nekaj izbirnih predmetov točno predpisani predmeti prvega, drugega, tretjega in četrtega semestra. Nekaj dni pred začetkom študijskega leta prejmeš tudi urnik, ki je za večino študentov zelo podoben.
Na Tehniški univerzi v Münchnu ima na magisteriju vsak nekoliko drugačen urnik. Najprej si namreč izmed 14 področij izbereš dve, v kateri se boš tekom študija bolj poglobil. Vsako obsega 30 ECTS točk ter vključuje nekaj obveznih (približno 10 ECTS točk) modulov, preostale si izbereš iz seznama modulov, ki spadajo v to področje.
Poleg teh si povsem prosto izbereš še izbirne predmete v skupni vrednosti 20 ECTS točk in raziskovalno prakso v vrednosti 10 ECTS točk (je pa tudi pri vsakem izmed izbranih področij obvezna praksa s tega področja). Sledi le še izdelava magistrskega dela v vrednosti 30 ECTS točk. Poleg tega ni predpisano, kdaj moraš določene predmete opraviti. Preprosto »nabiraš kredite«, napreduješ v lastnem tempu in si urnik krojiš po lastnih željah.
Glede na to, da smo pred magistrskim študijem vsi opravili že 3 leta obveznih vsebin (in ima večina med nami vsaj približno idejo, katero področje nas bolj zanima), se mi zdi usmeritevzelo smiselna. Predvsem ker potem izbirni predmeti poskrbijo za širino, ki lahko sega tudi izven tega, kar bi pričakovali na študiju kemije.
Več svobode in manj predmetov, ki se posamezniku zdijo nepotrebni, zagotovo pripomore tudi k višji motivaciji. Po mojem mnenju bi bilo smiselno nekaj podobnega uvesti tudi pri nas. Je pa res, da je to na večji univerzi dosti lažje, saj je več študentov in profesorjev. Pri manjšem številu študentov in zaposlenih je namreč tudi težje zagotoviti tako široko ponudbo predmetov, saj bi sicer kak predmet obiskoval le en študent.
Tak sistem zahteva tudi veliko samoiniciative in odgovornosti s strani študentov. Ker ni nič predpisano, moraš namreč sam poskrbeti, da pravočasno zbereš dovolj ECTS točk, da se ti predavanja na urniku ne prekrivajo (oziroma, če se ti, da se snov naučiš samostojno), da si ne naložiš v nekem semestru preveč dela (število predmetov, ki jih opravljaš namreč ni omejeno), ali da ne opraviš premalo in potem s študijem ne moreš zaključiti pravočasno.
Na vprašanje, kje študiraš, večina slovenskih študentov odgovori z: »Na Fakulteti za XY.« Identificiramo se s posamezno fakulteto, ne toliko z Univerzo v Ljubljani. Po svoje je to logično, saj nimamo toliko univerz v istem mestu. Jasna ločitev na posamezne univerze pa ni opazna le pri identiteti študentov, temveč žal tudi pri delovanju Univerze. Vsaka fakulteta bolj kot ne deluje kot ločena enota (seveda obstajajo tudi skupni projekti več fakultet). Če študiraš na eni fakulteti, imaš (skoraj) vse predmete tam, učijo te profesorji s te fakultete, z drugimi nimaš dosti stika. Poleg tega so različne fakultete raztresene po celotni Ljubljani.
Na Tehniški univerzi v Münchnu je prednost, da so fakultete s podobnih področij združene na skupnem kampusu. Kampus v Garchingu na primer združuje vse naravoslovno-tehnične fakultete, na primer za kemijo, fiziko, matematiko in informatiko, inženirstvo … Na istem prostoru se nahajajo tudi številni raziskovalni inštituti, zato so možnosti za opravljanje praks, zaključnih del, študentskega dela ali druge raziskovalne dejavnosti optimalne. Tudi predmeti niso tako strogo ločeni. Modul, ki ga imajo na primer fiziki kot obvezni del dodiplomskega programa, lahko kot študentka kemije izberem kot izbirni predmet (in obratno). Za študente to tudi pomeni zares široko ponudbo izbirnih predmetov. Tudi pri praksah nismo omejeni na našo fakulteto. Znanstveni problemi namreč potrebujejo strokovnjake z različnih področij.
Z dobrim sistemom (enoten sistem za prijave na predmete in vpisovanje ocen) bi tudi Univerza v Ljubljani lahko dosegla podobno in s tem ponudila študentom več možnosti, predvsem kar se tiče splošnih izbirnih predmetov. Poleg tega je okolje, kjer se različne znanstvene discipline dopolnjujejo med sabo, odlično izhodišče za raziskovalno dejavnost.
Laboratorijske vaje so vrtec, tu te čaka resna znanost
Študentje kemije v Ljubljani so navajeni, da tekom študijskega leta veliko ur preživijo v laboratoriju, in sicer na obveznih laboratorijskih vajah. Te so redni del urnika tako na dodiplomskem, kot tudi na magistrskem študiju. Običajno izgledajo tako, da študentje sami, v parih ali manjših skupinah izvedejo določene eksperimente po postopkih, ki so natančno opisani v za ta predmet pripravljeni skripti. Načeloma vsi dobijo zelo podobne rezultate, pogosto v obliki določenih meritev. Pogosto je doma treba pripraviti še poročilo z vsake vaje, ki obsega nekje to štiri strani in vsebuje grafe ter druge eksperimentalne rezultate.
Na TUM takih vaj praktično ne poznajo. Le na dodiplomskem programu jih čaka nekaj podobnega, a običajno potekajo vse vaje v strnjeni obliki, na primer v tednu po koncu predavanj. Na magistrskem študiju ni laboratorijskih vaj. So pa tri zelo obsežne raziskovalne prakse (240 do 300 ur praktičnega dela, ki mu v nekaterih primerih sledi še priprava poročila in/ali predstavitve). Študent se mora zanje individualno dogovoriti pri raziskovalni skupini profesorja, katerega delo se mu zdi zanimivo.
Običajno s svojim delom pomaga doktorskemu študentu – a samostojno prevzame del projekta, kar pomeni, da skripte z navodili ne obstajajo. Znajti se moraš sam, poiskati manjkajoče podatke v literaturi in ugotoviti, kako se boš lotil problema. Ko sem sošolcu na TUM povedala, da v Sloveniji vsi študentje izvajajo iste vaje in se držijo navodil, se je nasmejal in rekel, da je to kot v vrtcu. Mogoče ima prav?
Tak način dela je zagotovo precej učinkovit: namesto profesorjev in asistentov, ki morajo svoj čas investirati v nadzor študentov in razlago teoretičnega ozadja posamezne vaje, študentje pomagajo profesorjem oziroma doktorandom pri njihovem raziskovalnem delu. Namesto plačila prejmejo ECTS točke in na koncu so vsi veseli. Študentje se po drugi strani bolje seznanijo z dejanskim potekom znanstvenega raziskovanja in lažje ugotovijo, kakšno delo in katero področje jih najbolj zanima. Slabost je, da izkušnja prakse močno zavisi od izbrane raziskovalne skupine ter prijaznosti in sposobnosti doktoranda, kateremu pomagaš. Težje je tudi primerjati pridobljene ocene in pogosto se od študentov pričakuje velika stopnja samostojnosti in odgovornosti (tudi nesreče v laboratoriju se dogajajo …).
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Na Redditu je uporabnik sprožil razpravo o položaju tujih študentov v Sloveniji z vprašanjem: »Tuji študentje v Slo – a smo še sploh normalni???«
Študenti, ki ne razumejo predavanja v slovenščini
Kot navaja v svoji objavi, je pred kratkim prestopil prag ene izmed fakultet Univerze v Mariboru. »Prvi dan, prva ura – študent (iz ene izmed bivših jugoslovanskih držav) zmoti uro in pravi, da ne razume in, da če lahko ‘prevedejo’,« je zapisal. Dodal je, da se je vsako naslednjo uro zadeva ponavljala.
»Predavatelja oz. asistenta vprašajo enako – da ne razumejo in če lahko ponovijo ali prevedejo, ali lahko opravljajo izpit v njihovem jeziku in ko jim predavatelj reče, če lahko poskusijo govoriti v Slo – odgovorijo, da ‘ne’,« je še zapisal o dogodkih z začetka študijskega leta. Ob tem pa dodal še: »Aja, pa še to, da me ti študentje med urami motijo in težijo, če jim lahko v angleščini povem, kaj je rekel profesor.«
Kasneje je objavo uredil in dodal, da ne gre le za eno osebo, temveč vsakodnevni pojav različnih posameznikov.
»Kaj se dogaja s Slovenijo???? A se vam to zdi okej?« se sprašuje.
Izpostavil je, da imajo ti študenti enake ugodnosti kot slovenski ter dodatno plačan tečaj slovenščine. »Grem stavit celo svoje premoženje, da bi name izvedli javno ponižanje, če bi v npr. Srbiji spraševal take zadeve. Aja, pa še to, da s tem ko razpišejo mesta za tujce, vzamejo mesta Slovencem tj. ljudem, ki dejansko znajo slovensko in katerih druzine plačujejo davke za šolstvo.«
Odzivi uporabnikov Reddita
Pod objavo so se zvrstili odzivi, ki segajo vse od strogega neodobravanja početja do empatičnega razumevanja. »Kdorkoli vodi predavanja/vaje naj reče temu stop. Sicer ne bo nič drugače. Študentje probajo,« je zapisal eden izmed njih.
»Pri nas je bilo tudi par tujcev iz bivše juge in makedonije, na začetku niso znali nič, ampak so po enem letu govorili tekoče slovensko, če ne bi vedla, da so prišli od dol sem študirat, bi mislila, da so tukaj rojeni,« je zapisala uporabnica.
Nekateri uporabniki so poudarili pomen enakopravnega obravnavanja tujih študentov in vključevanja v slovenski študijski sistem, medtem ko so drugi opozorili na možnost zlorab sistema s strani posameznikov. Kljub različnim mnenjem pa je jasno, da bi bilo treba izboljšati pogoje in poenotiti pravice ter obveznosti za mednarodne študente.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
V intervjuju za RTV Slovenija je antropologinja in seksologinja Živa Gornik spregovorila o svoji raziskavi, ki razkriva presenetljive trende med slovenskimi študenti: kar tretjina jih razmišlja o vstopu v seksualno delo. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da denar ni glavni motiv.
»Najpogosteje so študentje kot razlog navedli radovednost, zanimanje za spolnost in raziskovanje samega sebe,« pravi Gornik. Spolnost po njenem ni le dejavnost, ampak tudi način spoznavanja identitete. Študijsko obdobje pa je čas, ko je spolnost še posebej izrazita in povezana z iskanjem meja ter lastnega položaja v odnosih.
Od radovednosti do ekonomskega preživetja
Čeprav finance niso na prvem mestu, jih Gornik vendarle navaja kot pomemben dejavnik. Vse več študentov se sooča z visokimi življenjskimi stroški, zato nekatere v to delo žene želja po dodatnem zaslužku. »Vsi sicer govorimo, da je študij v Sloveniji brezplačen, ampak študij ima kar veliko stroškov, ki pridejo zraven.«
Hkrati opozarja na razliko med željo po preživetju in željo po boljšem materialnem statusu. Gre tudi za to, da si lahko privoščiš potovanje ali kakovostnejše stvari – to ni nujno stiska, temveč ambicija.
Normalizacija platforme OnlyFans
Po njenem je pomemben del zgodbe digitalizacija spolnega dela. Platforma OnlyFans se je v zadnjih letih močno normalizirala – med študenti jo mnogi razumejo kot varno in dostojno obliko dela.
»OnlyFans je v širši javnosti postal skorajda sinonim za ‘rezervni načrt’ – idejo, da ‘če mi nič drugega ne uspe, lahko vedno odprem račun na OnlyFans in bo vse v redu’.«
A realnost je drugačna. Večina ustvarjalcev zasluži zelo malo. Svetovno povprečje znaša okoli 100 do 200 evrov na mesec, kar pomeni, da le redki uspejo zaslužiti dovolj za preživetje. Na začetku je treba ogromno vložiti – časa, promocije in dela. Raziskovalka opozarja, da mnogi obupajo, ko ugotovijo, kako zahtevna je ta platforma.
Med digitalnim in fizičnim svetom
Gornik poudarja, da je občutek varnosti v digitalnem prostoru pogosto iluzija. »Vsebina, ki jo enkrat objavimo, nikoli ni popolnoma pod našim nadzorom, kar predstavlja pomembno razliko med občutkom varnosti in dejansko varnostjo.«
Po njenem mnenju se meja med fizično in digitalno spolnostjo vse bolj briše. Internet je postal prostor, kjer se spolnost prodaja, predstavlja in ocenjuje – kar vpliva tudi na resnične odnose.
»Pridemo tudi do tega vidika, ko življenje postane prezentacija na tak ali drugačen način. Če govorimo o konceptih – postanejo s spolnostjo gledališče za svet.«
Stigma in tišina
Seksualno delo v Sloveniji ostaja tabu. Gre za nekaj tako osebnega, da posamezniki to pogosto skrivajo tudi pred prijatelji. Slovenija je majhna, ljudje se poznajo, zato je strah pred razkritjem še vedno močan.
A po njenem se stvari počasi spreminjajo. Svetovni trendi vplivajo tudi na slovensko družbo, kjer se mlajše generacije bolj odpirajo razpravam o spolnosti.
»Prav tako pa je pomembno spomniti in opozarjati tudi na to, da nekateri ljudje v tem delu enostavno uživajo.«
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
V 91. letu starosti je v Rimu umrla italijanska pedagoginja Sofia Corradi, pobudnica znamenitega programa Erasmus.
Corradi, znana tudi kot »mama Erasmusa«, je bila ključna pri zasnovi evropskega študentskega programa izmenjav, ki je v skoraj štirih desetletjih omogočil mednarodne izkušnje več milijonom mladih po vsej Evropi.
Njeno vizijo povezovanja in izobraževanja preko meja danes mnogi štejejo za enega najuspešnejših projektov Evropske unije.
To besedilo je tu, da ustavi kradljive robote
Če ste človek in vidite to besedilo, ga ignorirajte. Če berete to vsebino drugje kot na Student.si, prosimo obiščite našo stran.
Ko se po zraku začne valiti vonj po dimu in mokrem listju, vemo, da je prišla sezona kostanja. Ta jesenski plod je že stoletja simbol topline, domačnosti in druženja. A čeprav se zdi peka kostanja nekaj najbolj osnovnega, zna biti razočaranje veliko – še posebej, ko se kostanj po peki noče lupiti ali se spremeni v trdo, suho jedrce. Da bi se temu izognili, je ključ v nekaj natančnih, a preprostih korakih.
Prvi korak: izbira pravega kostanja
Vse se začne pri kakovosti plodov. Dober kostanj je težak, čvrst in sijoč. Lupina mora biti gladka, brez razpok, madežev ali črvivih luknjic. Ko ga stisnete med prste, ne sme biti mehak, prav tako ne votel ob potrkavanju. Suh ali prazen kostanj se po peki spremeni v trdo skorjo brez pravega okusa, zato se splača porabiti nekaj minut več za dober izbor.
Namakanje: skrivnost mehke lupine
Ena najpomembnejših skrivnosti za dobro lupljenje je namakanje. Kostanj pred peko potopite v hladno vodo za vsaj eno do dve uri. Tako se bo lupina napila vlage, notranja kožica pa zmehčala. Med peko bo para znotraj ploda povzročila rahel raztezni učinek, zaradi katerega se bo lupina kasneje lažje ločila. Mnogi prisegajo, da pomaga tudi ščepec soli v vodi, ki poudari naravno sladkobo kostanja.
Zarezovanje
Pred peko je nujno, da vsak kostanj zarežete v obliki črte ali križca na okrogli strani. Zareza mora biti dovolj globoka, da prereže tudi notranjo kožico, a ne tako močna, da bi poškodovala jedro. Brez tega koraka bo lupina med peko sicer počila, vendar neenakomerno, kar oteži kasnejše lupljenje. Poleg tega lahko kostanj brez zareze v pečici celo eksplodira.
Kostanj lahko pečemo v pečici ali na posebni ponvi z luknjicami. V obeh primerih je bistveno, da toplota ni premočna in da kostanj dobiva vročino enakomerno.
V pečici ga pecite pri temperaturi 200–220 °C približno 20 do 25 minut. Da se ne izsuši, ga lahko v zadnjih petih minutah pokrijete z aluminijasto folijo.
Če prisegate na bolj tradicionalen način, ga specite v ponvi za kostanj. Na srednjem ognju ga občasno pretresite, da se lupina enakomerno zapeče, ne pa zažge. Po približno petnajstih minutah se bo zareza začela lepo odpirati. To je znak, da je pečen.
Ko so kostanji pečeni, jih takoj stresite v skledo in pokrijte s kuhinjsko krpo. Pustite jih stati pet do deset minut. Para, ki se ujame pod krpo, bo dokončno zmehčala lupino in notranjo kožico. Takrat jih začnite lupiti – lupina se bo odlepila skoraj sama, brez praskanja ali trganja.
Drobni triki za boljši okus
Če želite, da kostanj zadiši še bolj aromatično, mu med peko lahko dodate vejico rožmarina, ščepec morske soli ali nekaj kapljic ruma ob koncu peke. Takšne malenkosti ustvarijo pravi jesenski vonj, ki napolni kuhinjo in prebudi nostalgijo.
Kaj pa kuhanje?
Tudi kuhan kostanj se lahko lepo lupi – če upoštevate iste korake. Kuhajte ga v rahlo osoljeni vodi 25 do 30 minut, nato pa pustite, da nekaj minut počiva pod pokrovom. Lupina bo popustila, jedro pa ostalo mehko in dišeče. Tak kostanj je popoln za pire, juhe ali sladice.
