Po mnenju dietetikov in nutricionistov mora idealen zajtrk vsebovati prav določene sestavine. Če jih ima, je lahko najboljši zajtrk na svetu. Zajtrk velja za najpomembnejši obrok dneva, vendar strokovnjaki za prehrano poudarjajo, da je kakovost hrane pomembnejša od tega, ali nekaj pojemo zjutraj. Skupno stališče dietetikov in nutricionistov je jasno: najboljši zajtrk je tisti, ki uravnoteži beljakovine, vlaknine, zdrave maščobe in kompleksne ogljikove hidrate, da zagotovi stabilno energijo, sitost, jasnost misli in splošno zdravje, piše Martha Stewart.
Proteini in vlaknine kot temelj
Uravnotežen zajtrk je ključnega pomena, pravi Dominique Ludwig, klinična nutricionistka in avtorica knjige No‑Nonsense Nutrition. »Po nočnem postu, ko nismo jedli 12 do 14 ur, je pomembno telesu dati energijo, da se počuti najboljše,« poudarja. Namesto štetja kalorij se osredotoča na pripravo zajtrka z okoli 30 gramov beljakovin in 10 gramov vlaknin. Ta kombinacija naj bi ustvarila nasiten in hranljiv zajtrk, ki resnično zagotavlja kakovostne hranilne vrednosti.
Beljakovine pomagajo stabilizirati raven sladkorja v krvi in lahko zmanjšajo kasnejšo željo po hrani. Vlaknine upočasnijo prebavo in podpirajo dolgotrajno energijo. Ludwigova opozarja, da večina ljudi ne dosega dnevnih priporočil za vlaknine. Gabrielle Kishner, registrirana dietetičarka in nutricionistka ter ustanoviteljica podjetja Nutrition by Gabrielle, se strinja, da je kombiniranje različnih skupin živil ključno. »Moj idealen zajtrk združuje več skupin živil – beljakovine, ogljikove hidrate, vlaknine in nenasičene maščobe,« pravi. »Ko te skupine združimo, pomaga ohranjati stabilno raven sladkorja v krvi in daljšo sitost.«
Kateri zajtrk je najboljši na svetu?
Strokovnjaki poudarjajo, da ne obstaja eden popoln zajtrk za vsakogar. Najbolje je jesti uravnotežen obrok, ki temelji na polnozrnatih živilih, bogatih z beljakovinami in vlakninami. Ludwig svoj najljubši zajtrk imenuje »gut‑boosting breakfast« (zajtrk za krepitev črevesja). Narejen je iz grškega jogurta, kefirja, lanenih in chia semen, jagodičevja in mandljevega masla. „Ta zajtrk pripravim večkrat na teden. Je enostaven, nasiten in neverjetno hranljiv,« pojasnjuje. Nudi t. i. »tri P« za zdravje črevesja: prebiotike, probiotike in polifenole, ki podpirajo koristne bakterije v črevesju ter skupaj zagotovijo okoli 30 g beljakovin in 12 g vlaknin.
Priljubljen zajtrk Gabrielle Kishner sledi podobnemu vzorcu: avokadov toast z jajci in sadjem. Ta obrok je hitrejši, preprostejši in uravnotežen. »Vsebuje ogljikove hidrate, beljakovine, vlaknine in zdrave maščobe – vse, kar vaše telo zjutraj potrebuje, da se počuti sito, osredotočeno in polno energije,« pravi.
Doslednost in praktičnost sta pomembnejša od iskanja enega »popolnega« zajtrka, pravi Karina Tolentino, registrirana dietetičarka in zdravstvena svetovalka pri Happy Health Nutrition. »Najboljši zajtrk je tisti, ki vam je všeč in se prilega vašemu življenjskemu slogu.« Njen meni vključuje ovsene kosmiče s praženimi jajci, sendvič za zajtrk ali celo jajca z rižem in juho.
Strokovnjaki večinoma priporočajo vključitev naslednjih vrst sestavin v jutranji obrok.
Beljakovine: jajca, grški jogurt, kefir, oreščki, semena, skuta, piščanec ali riba.
Ogljikovi hidrati z vlakninami: oves, polnozrnat kruh, jagode, fižol in drugo sadje ter zelenjava.
Zdrave maščobe: avokado, oreščki, semena in oreščkovo maslo.
Večina strokovnjakov predlaga okoli 20–30 gramov beljakovin za zajtrk, čeprav se natančne potrebe razlikujejo glede na starost, stopnjo aktivnosti in zdravstveno stanje.
Ludwigova spodbuja, da se ljudje ne osredotočajo enostavno samo na kalorije. »Osredotočite se na beljakovine in vlaknine, kalorije pa se bodo večinoma uredile same,« pravi.
Najpogostejše napake pri zajtrku
Ena tema pa se pojavlja pri vseh prehranskih strokovnjakih. Preskakovanje zajtrka ali njegova zamenjava s kavo se lahko maščuje kasneje čez dan. Ludwigova pravi, da tisti, ki izpustijo zajtrk, pogosto kasneje pretirano jedo. Prav tako opozarja, da lahko zajtrk z malo beljakovinami in veliko sladkorja, kot so slaščice, sladke žitarice ali navaden toast, povzroči »rolerkoster sladkorja v krvi«, zaradi česar ste kasneje bolj lačni.
Od majhnih družinskih čokoladnic do priznanih mojstrov pralinejev, Slovenija skriva številne sladke kotičke, kjer čokolada postane prava umetnost. V zadnjih letih so domače čokoladnice navdušile tako domače obiskovalce kot tuje goste z vrhunskimi okusi, lokalnimi sestavinami in inovativnimi kombinacijami, ki presegajo klasične čokoladne tablice.
Pri Best of Local so izbrali najboljše čokoladnice oziroma čokolade v Sloveniji. Ne glede na to, ali prisegate na bogato temno čokolado, ročno izdelane pralineje ali vročo čokolado z razgledom, boste med najboljšimi slovenskimi čokoladnicami zagotovo našli svoj najljubši sladki postanek.
Chocolarium, Ljubljana
Chocolarium v Ljubljani je prva slovenska čokoladna izkušnja z muzejem in lastno proizvodnjo, kjer obiskovalci spoznajo zgodovino kakava in proces izdelave čokolade – od zrna do tablice. Odkrivali boste zgodovino kakava in čokolade, se spoznali z različnimi okusi in skrivnostmi izdelave ter občutili veselje ob okušanje čokolade iz fontane. Ob zabavnih kulisah bodo nastali spomni za vedno. V Chocolariumu se čokolado doživi z vsemi čuti, pravijo.
Začetki blagovne znamke Lucifer Chocolate segajo v leto 2007, ko sta ljubezen do čokolade in želja po edinstvenih priboljških preoblikovala hobi, ki je že dolgo očaral ustanovitelja in vizionarskega vodjo podjetja, Luča Žganka. Odličnost in izvirnost njegovih izdelkov sta bili v lokalni skupnosti že dobro znani, a navdušenje se je kmalu razširilo tudi preko meja Velenjske kotline. Ponudba vrhunskih čokoladnih izdelkov je izjemno raznolika, kar zagotavlja, da lahko vsakdo najde nekaj zase. Od različnih pralinejev v razkošnih škatlicah do čokoladnih tablic v številnih okusih, od polnovrednih granol do posebnih čokoladnih izdelkov, ki ne vsebujejo glutena in dodanega sladkorja.
Slaščičarji iz Limbuša pri Mariboru svoje čokolade in druge sladice ponujajo po celi Sloveniji in širše. Njihove kavarne najdemo v Mariboru, Ljubljani, Kopru in Celju, pred kratkim pa so odprli tudi kavarno v Grazu. Ne smemo pa pozabiti na njihovo Čokoladno vas, ki je več kot vredna obiska.
Podeželska čokoladnica Passero je pozornost ljubiteljev čokolade pritegnila z receptom misli čokoladno, okusi lokalno. Domače sestavine, sadje, začimbe in domišljijo obliva vrhunska mlečna, bela, temna ali rubin čokolada s kontroliranim poreklom. Pri njih najdete čokoladne tablice v zanimivih kombinacijah okusov, bogat izbor pralinejev in čokoladnih bonbonov, priložnostne bomboniere, suho sadje v čokoladi, čokoladni liker in ostale čokoladne dobrote, ki vselej prinašajo nova doživetja.
Berryshka je družinsko podjetje družine Kenda iz Šentvida pri Stični. Njihova zgodba sega v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko sta takrat razpadajočo in zapuščeno destilarno na obrobju Kočevskega pragozda, v majhnem kraju Obrh pri Dolenjskih Toplicah, v najem vzela današnja lastnika gospod Jože in njegov sin Samo Kenda. Po nekaj letih se je proizvodnji pridružila še Jožetova hčer, Zdenka, ki je Berryshki dodala še piko na i in ustvarila še vrsto čokoladnih izdelkov; vse od pralinejev, pa do čokoladnih lončkov.
Slovenska čokolada, narejena od zrna do ploščice. Ustvarjajo iz eko in etično pridelanih surovin. »Zdi se, da sveti gral sreče pomeni najti svojo strast. Ko jo najdeš in prilagodiš svoje življenje, da ohraniš ta občutek popolnosti, so vsa nova jutra drugačna. Jaz, Sebastijan in moja žena Martina sva jo našla. Najina strast je čokolada z vsem sijajem,« pravijo.
Uroš Pogačnik je bil več kot dvajset let nazaj eden izmed prvih mojstrov pralinejev pri nas. Molinet hiša čokolade je zrasla v domači hiši, iz njegove ljubezni do čokolade, ki jo je uspešno prenesel tudi na svoje otroke. Molinet je družinska hiša čokolade z več kot dvajsetletno tradicijo izdelave ročnih pralinejev. Vsaka pralina je narejena po izbranih recepturah in združuje tradicionalno znanje s sodobnimi okusi.
V družini Kunej so že skozi več generacij aktivno vključeni v pridelavo grozdja in vina. Kmetija nosi priimek Kunej vse od daljnega leta 1886. Aleš je kot mladi prevzemnik na kmetiji skupaj z ženo Emanuelo vse bolj prevzemal vajeti na domačiji, še vedno pa jima ob boku stojita njegova starša Lojze in Danica, ki aktivno in nesebično pomagata na vseh področjih delovanja na kmetiji (vinogradi, klet, degustacije). Sam kot živilski tehnolog in vinar skrbi za razvoj vinogradništva in vinarstva, se žena Emanuela, prav tako živilska tehnologinja, bolj posveča izdelavi in razvoju čokoladnih izdelkov. »Emanuela je tista, ki je prinesla ljubezen do čokolade v hišo Kunej,« pravi.
Podjetje Benedict je slovensko družinsko podjetje v kateremu že 25 let izdelujejo vrhunske čokoladne izdelke, ki so ročno izdelani. Svoje izdelke ustvarjajo z inovativnostjo, ki se kaže v božanskih okusih čokoladnih izdelkov. Svoje izdelke prodajajo pod blagovno znamko Cukrček v naših lastnih čokoladnicah Cukrček, kot tudi v hipermarketih in drugih specializiranih trgovinah s čokolado.
Tramontana je družinsko podjetje z več kot 30 letno tradicijo. Ukvarjajo se s proizvodnjo kakovostnih čokoladnih izdelkov. Danes je čokoladnica Tramontana podjetje, opremljeno z vrhunskimi stroji, ki nam pomagajo zagotavljati le najvišjo kvaliteto naših izdelkov. Prav tako se lahko pohvalimo z veliko znanja in nenehnimi izobraževanji, tako pri svetovno priznanih mojstrih čokolade kot pri proizvajalcih strojne opreme. Tako imajo danes lasten razvoj novih, inovativnih in predvsem zelo okusnih izdelkov. V ponudbi imajo najrazličnejše čokoladne tablice, slastne pralineje, proteinske ploščice, mini čokoladice, dražeje, hrustljavčke …
Čokoladni atelje Dobnik iz Celja slovi po vrhunskih ročno izdelanih pralinah, dražejih in čokoladnih tablicah, ki združujejo tradicijo in sodobno kulinariko. Čokoladni atelje Dobnik je družinsko podjetje in čokoladnica z več kot 30 letno tradicijo izdelave čokoladnih izdelkov. Svoje poslovalnice imajo v Ljubljani, Celju ter Žalcu. »Že na začetku smo si postavili za vodilo visoko kakovost. To zagotavljamo z ročnim delom, naravnimi in kakovostnimi sestavinami ter z uporabo prave čokolade. V naših pralinnejih in čokoladah nikoli ne bo konzervansov, saj bi ti neizbežno ubili njihov čar, to, da jih poješ sveže,« pravijo.
Kaj, če bi nekdo poslušal pesem ‘Reci, da si nora name' skupine California in si njene verze interpretiral kot popolno prilastitev osebe z mesnato željo po njeni obsedenosti z njim samim, da bi ustvaril enega najboljših filmov leta 2026? Čeprav je film prav to, zgodbe 26-letni Curry Barker ni temeljil na omenjeni pesmi, temveč igrački, ki ti izpolni eno željo. S premiso obsedenosti se je poigraval že v izjemnem kratkem filmu Stol (The Chair, 2023), nato pa jo dodelal in nam predstavil fenomen družbenih omrežij. Tu je Obsedenost.
Želim si, da bi me ljubila bolj, kot vse na svetu
Mlad in sramežljiv Bear (Michael Johnston) si bolj kot vse na svetu želi, da bi se njegova prijateljica Nikki (Inde Naverrette) zaljubila vanj. Ko se po travmatičnem trenutku znajde v trgovini s spominki, kjer ji želi kupiti bisernato ogrljico, za katero mu je povedala, da jo je izgubila, naleti na ‘Vejico za eno željo', ki jo še istega večera uporabi. Ko Nikki odloži pred njenim domom, se zdi, da bi le nekaj pravih besed pomenilo začetek romantične zveze, a priložnost je v njegovih mislih zamujena. »Želim si, da bi me Nikki ljubila bolj, kot vse na svetu,« izreče, ko prepolovi vejico in pri tem popolnoma pozabi na stoletja trajajočo grožnjo človeštvu, da je treba paziti, kaj si zares želimo. Nikki se vrne k avtomobilu in postane obsedena z njim.
Kar sledi je ljubezenska zgodba, kot jo opiše mlada ekipa ustvarjalcev. Z ozadjem komedije ponovno dokažejo, kako povezan je žanr z grozljivko. Še posebej pri dvigovanju napetosti in pričakovanj ter izpolnjenim ciljem v šali oziroma strašljivem trenutku. Film bo javnost, predvsem zaradi besed ekipe, primerjala z nekaj filmi zadnjih let, pri tem pa že porabila nekaj dobre mere, ki jo ima lahko film, če gremo vanj brez pričakovanj. Tam nas bo pričakal nizkoproračunski indie film z dvema izjemnima igralskima predstavama. Mladi Bear sicer nikoli ne preskoči meje direktnega incelstva, na katero se bežno namiguje preko osnovne premise odvzemanja svobode drugi osebi za lastno okoriščanje. Bi to storil, če bi poznal posledice? Je res želel njo, ali je bil le osamljen? Kako daleč bo šel pri prikrivanju resnice? S temi vprašanji se ukvarja film, ki je zasnovan okoli njegovega pogleda kot protagonista – v dobrem in slabem. Bear je ‘dober' fant, celo predober.
Inde Navarrette, začenja se obsedenost z njeno vlogo
Michael Johnston, ki ga boste (sicer stežka) prepoznali iz najstniške serije Najstniški volkodlak (Teen Wolf), bo sicer zasenčen s strani soigralke, a film brez njegove prestrašenosti, nesigurnosti in pomanjkanja samozavesti ne deluje. Vseskozi ga režiser Curry Barker in direktor fotografije Taylor Clemens postavljata v samotne prostore, a obkroženega s toplimi barvami in osvetljenim obrazom. Pri Bearu je opazna tudi uporaba zrcal, predvsem med dialogi, ki označuje disonanco med likoma ter razcepljenost želja tistega, ki je prikazan. Z njegove perspektive se vse zdi nedolžno, vsaj do določenega trenutka, ko si kot marsikdo želi, da bi mu njegova simpatija vračala zaljubljenost. A čeprav ne ve, da je vejica resnična magija, se za to v trenutku obupanosti, ki sledi jasno vzpostavljenemu občutku samote, vseeno odloči. In tu nastopi Nikki.
Inde Navarrette je odkritje leta, saj film hkrati sloni na njeni prisotnosti in odsotnosti. Je samozavestno dekle, ki si želi postati pisateljica in oditi iz mesta, a njeno pot prekine prelomljena vejica. Nikki ni več Niki, temveč srhljiv prikaz ideje, če je po želji ta oseba še vedno ista oseba. Postane žrtev želje, njena svoboda pa ji je vzeta, ko je njeno celotno bitje uporabljeno za obsedenost z Bearom. Kar je sprva prekrasno dekle, postane le še njena senca. Dobesedno. Film idejo, da so najbolj grozljive tiste reči, ki jih ne vidimo, uporabi tako, da prikrije tisto, kar nam je že znano in s tem ustvari napetost, ki jo je mogoče rezati z nožem. Nikki je posneta zasenčeno, z zakritim obrazom in rahlo sintetičnim glasom.
Prizori so postavljeni široko, z veliko odprtega in s tem nelagodnega prostora, ki pa ima tudi drugo vlogo. Občutek odtujenosti in samote. Tisti prizori, ki so posneti od blizu – poljubi, objemi in seks – in bi morali biti romantični in intimni, so v resnici nagnusni. Pri samem pričakovanju in napetosti, je namigovanje na klasiko grozljivk z uporabo zapirajočih se kopalniških omaric z zrcalom, snemanje temnega prostora pri postelji in velikih avtomobilskih stekel, ustvarjalci dokazujejo, da imajo mesto v tem žanru. Poskrbijo za nekaj najbolj nestrpnih filmskih trenutkov zadnjih let, tehnično izpopolnjenim ozadjem grozljivke in zgodbo, ki ostane v spominu zaradi glavnega vprašanja in odlične igralske zasedbe.
O psihološki plati filma, ki se pohvalno ne trudi preiskovati skrivnostnega ozadja, se bo še pisalo. In upravičeno, saj pri vsem ostajajo v ospredju režiserjeve besede, da je bilo enako pomembno pokazati srhljivost njenega lika in dejstva, da je Nikki resnična žrtev filma. Odvzeto ji je vse. Posledica tega pa je srhljiv film, ki enostavno idejo izpelje na srhljivem in nelagodnem nivoju. Obsedenost je film, zaradi katerega se boste zares vprašali, če so vaše želje res tako nujne.
Na železniški postaji Ljubljana bodo zaradi nadaljevanja prenove do 12. julija 2026 veljale začasne spremembe pri dostopu do peronov.
Do peronov po novem režimu
Potniki bodo v tem obdobju do peronov ob tirih od 9 do 13 dostopali po stopnišču novega perona 1, medtem ko prehod po površini z južne na severno stran novih peronov ne bo več mogoč.
Spremenjena ureditev bo vplivala tudi na dostopnost za gibalno ovirane osebe, saj začasna pot do peronov ne bo prilagojena invalidom. Zato bodo na severni strani postaje, ob Vilharjevi cesti, vzpostavili posebno dostopno točko, kjer bo omogočen ustrezen dostop do peronov za invalide in druge osebe z omejeno mobilnostjo.
Po trenutnih načrtih bo začasna prometna ureditev trajala do 12. julija 2026. Takrat naj bi v uporabo predali dodatne nove perone ob tirih 5, 6, 7 in 8, s čimer bo ponovno zagotovljena polna dostopnost postaje, vključno z uporabo dvigal.
Na Slovenskih železnicah gibalno in senzorno oviranim potnikom priporočajo, da svoje potovanje najavijo najmanj 24 ur pred odhodom vlaka, saj je pomoč pri vstopu in izstopu iz vlakov zagotovljena vse dni v letu.
Uporabnike postaje ob tem prosijo za potrpežljivost in razumevanje v času izvajanja del.
Tudi vi občutite spomladansko utrujenost? Če ste prijateljem povedali o pomanjanju energije, ste morda prejeli tak ali drugačen nasveti. Nekateri so vas opozorili, da imate morda pomanjkanje vitamina B12 in bi vitamin morali jemati kot prehranski dodatek. Drugi prisegajo na dnevno dozo magnezija. A kaj zares pomaga, če ste brez energije? Preberite si, kaj pravi znanost.
Magnezij podpira proizvodnjo energije
Magnezij je esencialni mineral in elektrolit, ki ga najdemo v različnih živilih, kot so oreščki, semena, temno listnata zelenjava in stročnice. Pogosto ga najdemo tudi v elektrolitskih napitkih in praških, na voljo pa je tudi kot samostojno prehransko dopolnilo. V telesu sodeluje pri številnih kemijskih reakcijah, vključno s proizvodnjo energije ter razgradnjo ogljikovih hidratov in maščob za pridobivanje energije. Ti procesi pripravijo osnovne gradnike, ki jih telo uporablja kot gorivo čez dan. Poleg tega magnezij podpira zdravo delovanje živčnega sistema in mišic, kar vpliva na to, kako učinkovito telo izkorišča energijo. Ustrezna raven magnezija prispeva tudi k boljši kakovosti spanja, kar omogoča optimalno regeneracijo in pomaga ohranjati energijo tekom dneva. Večina odraslih potrebuje približno 310 do 420 miligramov magnezija dnevno, pri čemer so potrebe odvisne od starosti, spola in drugih dejavnikov.
Vitamin B12 se nahaja v živilih živalskega izvora, kot so meso, perutnina, ribe, jajca in mlečni izdelki, medtem ko ga je v rastlinskih virih bistveno manj. Neposredno je povezan s tvorbo krvnih celic, predvsem rdečih krvničk. Te prenašajo kisik do tkiv po celotnem telesu, vključno z živci in mišicami. Če telesu primanjkuje vitamina B12, se lahko postanete počasni in utrujeni, saj mora telo za opravljanje enakih vsakodnevnih funkcij vložiti več napora. V hujših primerih lahko pomanjkanje povzroči anemijo, torej motnjo krvi, pri kateri je zmanjšano število rdečih krvnih celic. Posledično se znižajo tudi ravni hemoglobina, beljakovine v rdečih krvnih celicah, ki prenaša kisik. To pogosto povzroča utrujenost in zadihanost. Po drugi strani zadosten vnos vitamina B12 podpira raven energije in pomaga preprečevati utrujenost. Večina odraslih potrebuje približno 2,4 mikrograma vitamina B12 na dan, pri čemer so lahko potrebe večje pri nosečnosti, dojenju ali pri odpravljanju pomanjkanja.
Pomembno je, da se pred jemanjem prehranskih dopolnil posvetujete s strokovnjakom, zlasti če sumite na pomanjkanje. Priporočljivo je opraviti krvne preiskave za preverjanje ravni hranil, preden začnete z dodatki. Če se izkaže, da imate pomanjkanje, upoštevajte navodila glede jemanja in bodite pozorni na morebitne neželene učinke. Če so vaše ravni teh hranil ustrezne, dodatni vnos magnezija ali vitamina B12 verjetno ne bo povečal vaše energije. V takem primeru je smiselno razmisliti o drugih dejavnikih, kot so kakovost spanja, raven stresa ali morebitna prisotnost drugih zdravstvenih stanj, ki lahko vplivajo na utrujenost. Jemanje prehranskih dodatkov brez dokazanega pomanjkanja ni priporočljivo tudi zaradi stranskih učinkov, ki pa so v primeru magnezija in vitamina B12 na srečo zelo blagi. Magnezij lahko pri višjih odmerkih in v določenih oblikah povzroča prebavne težave. Osebe z boleznimi ledvic naj se izogibajo jemanju magnezija, razen če jim to svetuje zdravnik. Vitamin B12 sicer ne predstavlja težav tudi v višjih odmerkih.
Izraz Bližnji vzhod pogosto slišimo v novicah, geopolitiki in potopisih, vendar njegova natančna opredelitev ni enotna. Gre za geografsko in kulturno območje, ki leži na stičišču treh celin: Azije, Afrike in Evrope. To območje ima izjemen zgodovinski, politični in gospodarski pomen, zato bomo v tem članku pokazali, za katere države pravzaprav gre.
Osrednje države Bližnjega vzhoda
Med države, ki jih skoraj vedno uvrščamo na Bližnji vzhod, spadajo:
V širšem smislu Bližnji vzhod vključuje tudi države ob vzhodni obali Sredozemskega morja:
Izrael
Jordanija
Libanon
Sirija
Države, ki jih včasih prištevamo
Odvisno od konteksta (političnega, gospodarskega ali kulturnega) se med države Bližnjega vzhoda včasih uvrščajo tudi:
Turčija
Egipt
Zakaj ni enotnega seznama?
Bližnji vzhod ni strogo določena geografska regija, tako kot je na primer celina. Izraz se je razvil predvsem v političnem in zgodovinskem kontekstu, zato se njegov obseg lahko razlikuje glede na uporabo. Nekatere organizacije in analitiki vključujejo več držav, drugi manj.
Čeprav ni povsem enotnega odgovora, večina opredelitev vključuje države Arabskega polotoka, torej Iran, Irak in države Levanta. Razumevanje tega pojma je pomembno za boljše spremljanje svetovnih dogodkov, saj ima regija ključno vlogo v globalni politiki in energetiki.
Vrnete se z izleta, slečete majico pred ogledalom in nenadoma na koži zagledate majhno črno piko. V glavi se pojavi samo eno vprašanje: kako odstraniti klopa, da v koži ne ostane delček njegovega telesa? A brez panike. Klopa je treba odstraniti čim prej, a mirno in pravilno. Najvarnejši način je uporaba koničaste pincete, s katero ga primete čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečete naravnost navzgor. Pomlad in poletje sta čas, ko klopi prežijo v visoki travi, gozdovih, parkih in ob poteh. Pripnejo se na pse, prav tako hitro pa tudi na človeka. Po vsakem sprehodu v naravi zato skrbno preglejte telo, saj lahko ta majhen zajedavec prenaša resne bolezni.
Kje se klop najpogosteje prisesa?
Preden se klop zarije v kožo, lahko po telesu hodi več ur. Išče topla, mehka in vlažna mesta, zato ga najpogosteje najdemo v dimljah, pod pazduhami, na trebuhu, za koleni ali v lasišču oziroma na zatilju. Po izletu se zato čim prej oprhajte, temeljito preglejte kožo in si umijte lase. Pozorni bodite tudi na oblačila. Če so pralna, jih operite, sicer pa jih dobro skrtačite.
Kako pravilno odstraniti klopa?
Klopov ne mažite z oljem, alkoholom, kremami, vazelinom, lakom za nohte ali drugimi sredstvi. Takšne metode se pogosto širijo kot domači nasveti, vendar niso priporočljive, saj lahko odstranjevanje odložijo ali povečajo tveganje za zaplete. Cilj je jasen: klopa odstranite čim prej. Najhitrejši in priporočljiv način je pinceta s tanko konico. Klopa primite čim bližje koži, nato pa ga počasi, mirno in enakomerno povlecite naravnost navzgor. Pri tem ga ne vrtite, ne mečkajte in ne stiskajte njegovega telesa. Ko ga odstranite, mesto ugriza očistite z milom in vodo ter ga po potrebi razkužite. Če v koži ostane del klopa in ga ne morete varno odstraniti, ne kopljite po koži z iglo ali drugimi ostrimi predmeti. V takem primeru se raje posvetujte z zdravnikom.
Velika napaka, ki jo še vedno dela veliko ljudi
Mesta, kjer je prisesan klop, nikar ne mažite z oljem, vazelinom, alkoholom ali lakom za nohte. Prav tako ga ne skušajte »zadušiti« ali čakati, da bo sam odpadel. Takšni triki niso zanesljivi, predvsem pa po nepotrebnem podaljšujejo čas, ko je klop prisesan na kožo. Pomembno je, da ukrepate hitro, a pravilno. Manj kot je klop časa prisesan, manjše je tveganje za prenos nekaterih okužb.
Klop ni nedolžen zajedavec. V Sloveniji sta med boleznimi, ki jih povezujemo s klopi, najbolj znani lymska borelioza in klopni meningoencefalitis. Zdravnika obiščite, če se okoli ugriza pojavi rdeč kolobar, ki se širi, če dobite povišano telesno temperaturo, glavobol, bolečine v mišicah ali sklepih, če klopa niste mogli odstraniti v celoti ali če gre za ugriz pri majhnem otroku. Odstranjenega klopa lahko shranite v zaprto vrečko ali posodico, saj je to lahko v pomoč pri morebitnem posvetu z zdravnikom. Po ugrizu še nekaj tednov opazujte kožo in počutje.
Kako se zaščititi pred izletom?
Najboljša obramba je, da klopu sploh preprečite pot do kože. V naravo se odpravite v dolgih hlačah in zaprtih čevljih, nogavice potegnite čez hlačnice, oblecite svetla oblačila, na katerih klopa hitreje opazite, in uporabite repelent, ki odganja klope. Po vrnitvi domov natančno preglejte telo, se oprhajte in preverite tudi lasišče. NIJZ priporoča tudi, da oblačila po vrnitvi iz narave dobro skrtačite oziroma operete, če so pralna.
Izbranih je bilo šest umetniških del, ki bodo bogatila nove univerzitetne prostore Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot navajajo bodo prispevala k ustvarjanju z umetnostjo prežetega akademskega okolja.
Strokovna komisija je dela izbrala med 91 natečajnimi predlogi, pri čemer je sledila kriterijem umetniške kakovosti in primernosti umestitve v prostor.
Veduta: Aleksij Kobal
Slika Veduta predstavi panoramski izsek dreves v času mirovanja. Vse kar je bujnega v krošnjah se v poznojesenskem času preseli na tla, ki pa niso zelena, temveč obarvana s številnimi odtenki okre, rumene in rjave. Kader se zdi ustavljen, zamrznjen v specifični rezini časa. Podoba radovednega jelena je komaj opazna, saj skozi razpoke barvnih impresij proseva naš digitalno poustvarjen svet. Nebo in tla sta sestavini iste računalniške tkanine, za katero se nam zdi, da v celoti nadomesti prvotno vlogo realnosti. Mestoma nagubana mreža je sestavljena iz kock s tremi ploskvami, na katerih odsevajo krogci v rdeči, modri in zeleni. RGB namig sestavi vtis ekranske slike, ki prek mehkih gub in različnih perspektiv daje hipnotičen učinek. Gre za »paravan resničnosti«, kjer podobe iz realnega sveta dopolnjujejo znakovni pomeni.
Opravljanje veterinarskega dela lahko razumemo tudi kot simbolično dejanje, kot vračanje naravi in njenim nemočnim prebivalcem vse tisto, kar ji je bilo odvzeto na račun človekovega razvoja. Naša temeljna ozaveščenost terja ponovno vzpostavitev sožitja, zato slika ne poskuša vrednotiti ali presojati kakršne koli realnosti, saj brez sobivanja narave in znanosti življenje danes ni več mogoče. Kakor sodobna medicinska oprema pomaga preživeti nemočnim živalim, tako v vsebinskem smislu slika skuša slednje ponazoriti v sožitju računalniške miške z naravnimi potezami čopiča.
Slikarsko delo v obliki diptiha sestavlja mreža krogov, skozi katero vidimo plastenje barve in sledi spontanega ustvarjalnega giba na slikarskem platnu. Diptih na simbolni ravni predstavlja vizualni dialog med redom in spontanostjo, med raziskovalno natančnostjo in živim, nepredvidljivim organizmom. Dvojnost dela je nosilni koncept, ki se smiselno povezuje s prostorom vhodne avle Veterinarske fakultete UL.
Kompozicija dela je mreža krogov, ki jo lahko razumemo kot sistem, strukturo, metodo – temelj vsakega znanstvenega raziskovanja. Krog pa kot univerzalna oblika simbolizira celico, organizem, cikel življenja.
Barvna zasnova diptiha dodatno poudarja konceptualno dvojnost. Prva slika temelji na odtenkih bele in vzpostavlja občutek svetlobe in čistosti – kot laboratorij ali prostor začetka raziskave. Druga slika, zaznamovana s sivo-vijoličnimi toni vnaša globino, spominja na notranjost organizma, tkiva in procese, ki potekajo pod površino.
V kontrastu z mrežo se skozi kroge razkrivajo plasti barve in hitre, energične poteze. Te so posledica spontanosti in igre ter simbolizirajo živost organizma – njegovo nepredvidljivost, kompleksnost in stalno spreminjanje. Veterina kot raziskovalno področje deluje prav na presečišču med znanstveno urejenostjo in živim, pogosto neobvladljivim organizmom. Ta napetost med znanim in še neraziskanim je ključna tudi za razumevanje sodobnih izzivov, s katerimi se sooča veterinarska stroka: od novih bolezni in epidemioloških vprašanj do etike skrbi za živali in trajnostnega sobivanja.
Hippopotamus domesticus: Boštjan Drinovec, Mina Gutović, Špela Kuhar, Robert Potokar
Izhodišče za skulpturo, umeščeno v vhodno avlo nove Veterinarske fakultete UL, je podoba povodnega konja, ki se namaka v kadi – prostoru, ki je sicer namenjen človeku. Gre za zavesten premik živali v človeški kontekst, ki odpira vprašanja sobivanja, skrbi in odgovornosti, ki jo ima človek in še posebej veterinar do drugih živih bitij.
Povodni konj v podsaharski Afriki simbolizira fizično moč, pogum in avtoriteto. Študentom sporoča, da delo z živalmi zahteva spoštovanje, razumevanje in odgovornost. Povodni konj je žival, ki velik del dneva preživi v vodi; ta mu omogoča uravnavanje telesne temperature, zaščito kože in občutek varnosti. Kad, kot simbol intimnega, zaščitenega in negovalnega prostora, postane skupna točka človeka in živali. Skulptura briše mejo med vrstama in poudarja univerzalno potrebo po udobju in negi. Deluje kot metafora poslanstva veterinarske stroke – skrbi za živali, razumevanja njihovih potreb ter iskanja ravnotežja med človeškim in živalskim svetom. Humoren prizor povodnega konja v kadi, obiskovalca najprej pritegne, nato pa povabi k razmisleku o odnosu med človekom in živaljo, moči, ranljivosti in soodvisnosti, hkrati pa ga nagovori, da se ga dotakne in morda zagotovi dobro oceno pri naslednjem preverjanju znanja.
Hippopotamus domesticus Foto: Boštjan Drinovec, Mina Gutović, Špela Kuhar, Robert Potokar on uni-lj
Beg možganov: Vladimir Leben
Poliptih reflektira sodobne znanstvene raziskave o kognitivnih procesih pri primatih (in drugih živalskih vrstah) ter s parafrazo podobe Misleca mehča mejo med človeškim in živalskim svetom. Poleg kritike antropocentričnega pogleda na svet opozarja tudi na »odtekanje znanja«, ko v Sloveniji visoko izobraženi ljudje v tej isti Sloveniji ne vidijo možnosti kariernega razvoja.
Poliptih, sestavljen iz štirih delov, v klasičnem portretnem slogu izstopanja subjekta iz teme. Figura v likovnem jeziku nakazuje zamišljenost/razmišljanje. Klasična tehnika olja na platnu poudarja kontinuiteto, prenos in razvoj misli in znanja skozi generacije ter pomen kontekstualizacije sedanjega trenutka v širšem časovnem okviru. Odsotnost okvirjev je namerna. Okvir sliko zamejuje, namen dela pa je spodbujati občutek poistovetenja in krepitev empatije.
Dve vertikalni kompoziciji jeklenih struktur z visečimi steklenimi kapljami ustvarjata občutek pogleda izpod vodne gladine proti svetlobi. Kaplja kot simbol pretoka, cikličnosti in soodvisnosti živih sistemov sugerira idejo ravnovesja med človekom, živaljo in okoljem. Svetloba, perspektiva in dinamika postavitve oblikujejo subtilno, a izrazito prostorsko izkušnjo, v kateri se volumen arhitekture sreča z navidezno fluidnostjo stekla in ki poudarja jasno avtorsko poetiko.
Delo izvirno nadgrajuje tradicionalni medij stekla s sodobnim oblikovalskim pristopom, ki presega zgolj materialno dimenzijo in odpira širši vsebinski kontekst. Sestavljajo ga jeklene konstrukcije oblike vzvalovane površine vode, obešene na varnostno dimenzioniranih jeklenicah ter unikatno izdelane matirane steklene kaplje z integriranim sistemom pritrditev. Vsaka kaplja je ročno pihana zgolj s pomočjo diha in gravitacije brez uporabe kalupa, kar rezultira v neponovljivih oblikah in subtilni mikroraznolikosti. Inherentna variabilnost ni zgolj estetski učinek, temveč nosi jasno konceptualno vzporednico z raznolikostjo živega sveta. Ročno pihano steklo in ročna obdelava površine z napredno lasersko tehnologijo oblikovane kovine poudarjata vedno večji pomen človeške prisotnosti in dotika v dobi digitalizacije in avtomatizacije.
V tematskem smislu delo relevantno in kritično nagovarja vprašanja trajnosti, krhkosti življenja ter soodvisnosti ekosistemov v kontekstu sodobnih okoljskih izzivov. Vertikalna artikulacija pomensko nadgrajuje zazelenitvene elemente avle z mislijo, da brez vode ni življenja. Intervencija upošteva prostorske osi, komunikacijske poti in vizualne povezave med etažami. Polprosojnost materiala omogoča dinamično igro naravne in umetne svetlobe brez posega v funkcionalnost prostora.
Skulptura Specimen predstavlja novo, nepoznano obliko živega bitja. Nenavadno bitje se ovija okoli kovinskega držala; ima jasno nakazano hrbtenico ter mehko, organsko telo z lovkam podobnimi izrastki v zgornjem delu. Skulpturo lahko interpretiramo na več načinov. Lahko jo razumemo kot primerek, ki je predmet znanstvenega preučevanja in bo v takšnem okolju kot novo odkrita vrsta prvič klasificiran ter umeščen v sistem živalskih vrst. Lahko pa jo vidimo tudi kot bitje, ki mirno visi in počiva na geometrijski konstrukciji v avli Veterinarske fakultete UL ter se ne meni za študente, ki ga opazujejo.
Srečamo se z nečim nepoznanim in nenavadnim. Delo deluje kot živo bitje, ki gledalca oziroma mimoidočega subtilno provocira – predvsem v smeri zavedanja, da je živalski svet in narava nasploh nekaj izjemnega in presenetljivega, hkrati pa krhkega in občutljivega. Zaradi velikosti, ki nekoliko presega človeško mero, skulptura učinkuje monumentalno ter vzpostavlja neposreden odnos do posameznika. Ob soočenju z njo je težko ostati ravnodušen; ne gre zgolj za estetski predmet v prostoru, temveč za celostno izkušnjo.
Po svoji zasnovi je Specimen klasična prostorska skulptura, ki gledalca nagovarja k opazovanju z različnih zornih kotov. Oblike se prostorsko prepletajo in so zasnovane tako, da opazovalca vodijo okoli dela, na njegovo drugo stran. Površina je gladka in napeta, z organskim, skoraj mehkim učinkom. Skulptura tako vzpostavlja izrazit kontrast z geometrijsko zasnovo arhitekture ter arhitekturnimi elementi prostora.
Če si želiš poenotene polti, a med učenjem in zabavo nimaš časa ali volje za zapleteno rutino ličenja, je BB krema lahko idealna izbira. Izraz »BB cream« je marketinški pojem in pomeni blemish balm, blemish base ali beblesh balm, na zahodnih trgih pa tudi beauty balm oziroma beauty blend.
Gre za večnamenski izdelek, ki je zasnovan tako, da hkrati deluje kot lahka podlaga, vlažilna krema in zaščita pred soncem.
Med študenti so BB kreme priljubljene predvsem zato, ker prihranijo čas. Zjutraj jih naneseš s prsti, brez posebnih pripomočkov, in v nekaj minutah dosežeš bolj enoten, spočit videz. Prekrivanje je lahkotno do srednje, zato koža še vedno deluje naravno, brez občutka težke plasti na obrazu.
Vlaženje in nega v enem
Veliko BB krem vsebuje sestavine, kot so hialuronska kislina, glicerin ali pantenol, ki pomagajo ohranjati vlago v koži. To je še posebej pomembno, če večino dneva preživiš v predavalnicah ali pred računalnikom, kjer je zrak pogosto suh. Dobro hidrirana koža je bolj sveža in manj poudari suhe predele.
Kaj pa zaščita pred soncem?
Večina BB krem vsebuje tudi SPF, kar je velik plus. A pozor: količina izdelka, ki jo običajno nanesemo na obraz, pogosto ni dovolj za optimalno zaščito. Zato naj BB krema ne nadomesti izdelkov, ki nudijo SPF zaščito.
Na voljo so formule za mastno, suho, mešano ali občutljivo kožo. Nekatere so nekomedogene, kar pomeni, da ne mašijo por in so primerne tudi za kožo, nagnjeno k nepravilnostim. Če se tvoja koža hitro sveti, izberi matirajočo različico. Če je bolj suha, posezi po bolj hranilni teksturi.
BB krema ali puder?
Puder nudi več prekrivanja in daljšo obstojnost. BB krema pa navduši z naravnim videzom in lahkotnostjo. Za vsakdan na fakulteti, v službi ali na kavi je pogosto povsem dovolj.
In še nekaj: čeprav se ti morda zdi, da je koža pri dvajsetih samoumevno lepa, se prve posledice nege ali zanemarjanja pokažejo šele kasneje. Redno čiščenje, vlaženje in zaščita pred soncem so osnova, ki se dolgoročno obrestuje. BB krema je lahko odličen začetek preproste, a premišljene rutine.
Če bi mi nekdo pred kratkim rekel, da lahko slušalke postanejo nekaj, o čemer čez dan skoraj ne razmišljaš več, mu verjetno ne bi verjela. Navajeni smo, da jih vstavljamo v ušesa, popravljamo med hojo, snemamo med pogovorom z ljudmi ali po nekaj urah komaj čakamo, da jih odložimo. Potem pa pride izkušnja, ki nekoliko spremeni pogled na to, kako naj bi slušalke sploh delovale.
Priznam, ko sem prvič vzela Huawei FreeClip 2 iz škatlice, sem bila zmedena. Kje je del, ki gre v uho? Kako se to sploh nosi? Na prvi pogled bolj spominjajo na modni dodatek kot na klasične brezžične slušalke. In morda je prav v tem njihov največji čar.
Ko jih enkrat namestiš, hitro postane jasno, da je ideja popolnoma drugačna od vsega, kar smo vajeni. Ne zaprejo te vase in ne ustvarijo občutka izolacije od okolice. Namesto tega se nežno oprimejo ušesa in ostanejo skoraj neopazne. Tako neopazne, da sem po nekaj urah dejansko pozabila, da jih sploh nosim. V nekem trenutku sem iskala slušalke po torbi, škatlica pa je bila prazna. Našla sem jih šele, ko sem dobila klic in zaslišala zvonjenje v svojih ušesih.
In ravno ta občutek lahkotnosti najbolj spremeni celotno izkušnjo poslušanja.
Ko ostaneš povezan tudi z okolico
Danes ogromno časa preživimo s slušalkami v ušesih. Med sprehodi, na poti v službo, med delom, treningom ali ob kavi v mestu. Klasične slušalke nas pogosto popolnoma odklopijo od okolice, kar je včasih super, včasih pa tudi precej nepraktično.
Pri open-ear zasnovi je občutek drugačen. Med poslušanjem glasbe ali podcasta še vedno slišiš mesto okoli sebe, promet, ljudi, ambient. Ne na moteč način, ampak ravno toliko, da ostaneš prisoten v trenutku. In presenetljivo hitro ugotoviš, kako naravno je to v resnici.
To je tista vrsta tehnologije, ki ne poskuša popolnoma izbrisati sveta okoli tebe, ampak se mu prilagodi.
Zvok, ki pozitivno preseneti
Seveda sem se spraševala tudi, ali takšna zasnova pomeni kompromis pri zvoku. Pričakovala sem, da bo izkušnja bolj “vizualno zanimiva” kot dejansko uporabna. A me je ravno tukaj čakalo največje presenečenje.
Zvok je čist, prijeten in dovolj poln za vsakodnevno uporabo. Glasba zveni lahkotno, podcasti zelo jasno, pri klicih pa sem razliko opazila skoraj takoj. Tudi v bolj hrupnem okolju sogovornik ostane razumljiv, brez tistega občutka, da moraš ves čas iskati miren kotiček za pogovor.
In ko veliko dneva preživiš na telefonu, začneš takšne stvari hitro ceniti.
Od jutra do večera brez razmišljanja
Najbolj zanimivo pri celotni izkušnji pa je, kako hitro postanejo del rutine. Brez posebnega načrtovanja jih vzameš s seboj zjutraj na kavo, uporabljaš med opravki, med delom na računalniku, med sprehodom po trgovinah ali pozno popoldne še na treningu.
Ker so lahke in udobne, jih ne nosiš samo takrat, ko “potrebuješ slušalke”, ampak preprosto ostanejo s tabo skozi dan. In ja, tudi med nekoliko bolj intenzivnim treningom ostanejo na mestu veliko bolj zanesljivo, kot bi pričakovala glede na njihov minimalističen videz.
Tehnologija, ki ne komplicira
Pri sodobnih napravah pogosto najbolj cenimo ravno stvari, ki jih skoraj ne opazimo. Povezovanje brez zapletov, hitro preklapljanje med napravami, baterija, o kateri ni treba razmišljati vsak večer.
Huawei FreeClip 2 brez težav delujejo z različnimi napravami, hkrati pa jih lahko povežeš z dvema napravama naenkrat. Kar pomeni manj preklapljanja in manj tistega vsakodnevnega “zakaj se zdaj ne poveže”.
Tudi baterija brez težav sledi tempu dneva. Ne gre za napravo, ki bi jo moral neprestano polniti ali preverjati odstotke baterije. In iskreno — to je danes že skoraj luksuz.
Morda prihodnost ni v tem, da s slušalkami slišimo bolje. Ampak da jih manj opazimo.
Mogoče prihodnost slušalk ni samo v močnejšem basu ali še več funkcijah. Mogoče je v tem, da postanejo bolj naraven del vsakdana. Manj vsiljive, bolj udobne in bolj prilagojene načinu, kako dejansko živimo. Fashion piece.
Huawei FreeClip 2 niso klasične slušalke, kričijo modno in prav zato so tako zanimive.
